spoznavanje v živo VS moderni načini (splet) – moje izkušnje in kaj zdaj

Ja, sprašujem se isto oz prav podobno kot Mary S (tema pred mano).
Tudi jaz bi vse to – pač nekoga, s katerim bi mi bilo bolje kot kadar sem sama. Pa glede na zadnjo izkušnjo ne znam več presodit, kaj je ‘bolj pravi način’;

Torej, pri petnajstih sem prek znanke spoznala nekoga, ki mi je takrat pri nečem pomagal. Zdel se mi je zanimiv, jaz tudi njemu in skupaj sva bila skoraj 7 let, ko je storil zadnjo večjo neumnost. Pravzaprav precej časa niti nisem vedela, kdo je v resnici.

Za tem sem odpisala na oglas v Anteni, takrat računalnika sploh še nismo imeli. Pa je bil dokaj v redu fant, super familija vendar sem ravno takrat odhajala na študij v tujino in pred tem me je celo zaročil. Skoraj sem prepričana, da se to ne bi zgodilo, če takrat ne bi šla tako daleč. Kljub temu, da sem prišla nazaj precej prej kot načrtovano, sva se v tistem času nekako izgubila in po nekaj mesecih tudi zaključila.

Končno smo vstopili v ‘moderno dobo’ in preko (m)irca sem spoznala nekoga z drugega konca Slovenije. Po parih tednih sva se tudi prvič videla, mene je zelo pritegnil, v vseh pogledih, zares odličen človek, vendar je bilo najino razmerje bolj bratsko/sestrsko, saj je bil takrat v razvoju kariere, želela sva si ustvarit družino, pa je takrat ravno prišla ponudba za delo v tujini in sprejela sva, da greva za 4 leta na drug konec sveta. Tam sva bila kot sva bila, bolj malo skupaj, meni je po treh letih tisti svet in vse povezano z njim prišel do roba in odločila sva se, da grem sama domov, da sva še skupaj, on naj bi prišel čez slabo leto. Pa ni. Par mesecev za tistim je spoznal bodočo ženo. Ne zamerim mu, še sedaj sva v super odnosih, vidiva se vsaj 1x na leto, s familijo seveda.

Ko sem spet prišla k sebi (tudi s tistim fantom sva bila skupaj skoraj 7 let), sem postala še ‘bolj napredna’ in prvič poiskala ‘pravi’ spoznavni portal, kjer se je našlo vse živo ampak ni bilo dolgo, ko je mene našel nekdo, ki je kasneje postal oče mojim otrokom. Še en zares pomemben moški mojega življenja, izjemen v veliko pogledih, rešil bi ves svet in poskrbel še za lačne v Afrike in z njim sem si upala karkoli. Žal pa nisem vedela, da je moj svet tako zelo drugačen od njegovega (jaz iz velikega mesta, on z male vasi), poleg tega tudi njegove ‘nastavitve’ pa izvorna družina in vse navade. 8 let sem se trudila sprejeti njegov svet, živela v hiši s precej starejšima VD tastom in taščo in žal sem se vse do konca počutila kot tujka v tisti hiši. Ker se on ni želel odseliti, sva se skupaj odločila, da grem za nekaj časa stran sama, ne daleč, tako da sva oba malo zadihala in moram priznati, da sem se takrat po zares dolgem času počutila, da imam nadzor nad svojim življenjem v svojih rokah. Pred tem me je hudo skrbelo, kako bom vendarle lahko preživela sama (ne materialno, to mi gre v življenju dokaj dobro), ampak tako, da bom šla zvečer sama v posteljo, jedla sama, preprosto bila sama za vse. Pa mi je bilo super, zares sem se počutila, da živim, od nikogar odvisna in verjetno prvič v življenju nisem nikogar iskala.

Ker sem imela kar naenkrat viška čas, sem si poleg redne službe omislila še popoldansko, nekaj kar sem si vedno želela in početi in čas je tako še hitreje minil.

Med tem pa sva se s takratnim partnerjem še bolj odtujila. Od že prej precej praznega odnosa ni razen otrok ostalo pravzaprav nič. Bili so dnevi, ko se niti slišala nisva več in po parih mesecih, ko je postal gluh tudi za to, da bi se resno pogovorila (v živo), mi je postajalo jasno, da se najina zgodba končuje. Vendar sva bila takrat še ‘uradno’ skupaj, saj nisva vedela, kako to povedati otrokom.

In takrat se je zgodilo. Na delovnem mestu sem spoznala še nekoga. Zares zares nisem iskala, tudi predstavljala si nisem, kako sploh spoznaš nekoga v živo, ampak bil je tam, simpatičen, prišel vsak dan mimo, saj je stanoval v sosednji hiši, potem je prišel z enim otrokom, pa potem s še večimi in vedno bolj me je zanimalo, kdo je to. In sem izvedela. Stvari so se zgodile in dogajale zelo hitro. Spoznali so ga tudi moji otroci, pa smo skupaj kam šli, midva pa sva tudi našla čas samo za naju in dal mi je točno tisto, kar sem si takrat želela, pozornost, čudovite dotike, nežnost in sanje o morebitni skupni prihodnosti.

Prihajal je k meni, ko sem bila sama (brez otrok) in zares nama je bilo luštno skupaj. Minilo je še nekaj časa na tak način in povedala sem mu, da bom morala iz stanovanja kjer sem bila kmalu ven, saj sem bila zmenjena samo za pol leta in takoj je predlagal, da pridem k njemu 2 hiši stran, saj je ravno takrat zaključeval s prenovo stanovanja. Pomagal mi je pri selitvi in vsem skupaj, med tem je seveda tudi bivši partner vedel za to in ga sprejel.

Od tam naprej pa, katastrofa. Že s prejšnjim (očetom otrok) sva imela obupne težave glede čistoče, urejenosti (doma, ne sebe) in ko sem mislila, da slabše res ne more biti, sem tukaj naletela na precej hujši primer. Da ne bom predolga, ja, fant ima določene vrline, z veliko potrpljenja in kompromisi bi se lahko navadila in ustvarila nek najin, skupni način, ki bi bil za oba spremenljiv. Ampak že po parih dneh mi je povedal, da se on ne misli nikomur prilagajat, da si je zato naredil svoj dom, kjer ga ne bo nihče motil in kjer bo pač točno tako, kot se bo njemu zdelo v tistem trenutku.

Zares sem se želela potrudit, ‘predelat’ določene stvari tudi pri sebi, še kar sem upala, da se bo po prvi krizi toliko spravil skupaj, da bova lahko nadaljevala s tistim, kar sva imela prej. Žal ne gre. On se je na tisti fazi zaklenil in od tega ne odstopa.

Vem, da je vse tole že strašno dolgo, ampak samo na tak način sem lahko povzela kako so se stvari izšle po enem ali po drugem načinu.

Pozabila sem povedat, da sem v enem od vmesnih obdobij spoznala še nekoga med tekom. Kar tako. Pozdravila sem ga in ga vprašala, če mu je kaj dolgčas, ko sam takole teka naokoli. Izid: fant je postal povsem ‘obseden’ z mano, želel je, da se kar takoj preselim k njemu, bila sem točno tisto o čemer je sanjal… Kmalu sva zaključila, saj je bilo meni čisto preveč.

In končno povzetek vsega tega: če pogledam nazaj, imam precej boljše izkušnje s tistimi vezami, kjer sem partnerja spoznala na spletu. Pri tej zadnji varianti sem bila skoraj prepričana, da to bo pa to, saj nisem iskala, bila sem si čisto v redu sama s sabo in kar tako se je nekdo pojavil, ki je prekrižal mojo pot.

Sprašujem se, med tem ko pišem, kaj sploh hočem. Lahko bi se delala ‘korajžno’ in rekla, da seveda nikogar ne rabim. Pa ni res. Ravno sem spet odkrila, kako je navezanost, zaupanje, deljenje, skupno načrtovanje… pa seveda neprecenljiva moč dotika tisto, kar me dela živo. In pa, priznam, strah me je tega poletja. Navadila sem se, da je moški tisti, ki načrtuje izlete in ostale zanimive dejavnosti. Res je, da živim tukaj že dobrih 8 let, ampak vseeno se sama ne znajdem tako dobro. Poleg tega so otroci v letih, ko si zares želijo družbo in sami se znamo imet čisto v redu, ampak ni isto.

Ker se mi zdi, da te sreče, da se kar nekje nekdo pojavi vsaj nekaj časa ne bo okoli, se bom, ko se bom naveličala v soboto zvečer sama gledat film verjetno spet spravila v spoznavanje po spletu. Saj vem, da je tole čisto oguljeno, ampak življenje je res prekratko, da bi si rekla, to je bilo to, se nekam zavlekla in počakala na zadnji dan. Nisem ravno čisto mlada, stara pa tudi ne. Bi rekla da ravno prav zrela in izkušena in vem, da ko se ena vrata zaprejo, nekje obstajajo druga. Sama pa se potem lahko odločim, ali bom prijela za kljuko ali ne.

Če pa ima kdo idejo, kako spet priti do ’tistega več’ še na kak inovativen način, pa so moja ušesa (in drugi organi) vedno dovzetni za zanimive ideje.