Pozdravček vsem!
Nekako moram zapisati sledeče stavke. Strah me je, priznam! Nikakor nisem edina, ki bom (najverjetneje) rodila “sama” . Že drži, da bo z mano zdravniško osebje, kateremu pač zaupaš saj želiš, da porod poteka gladko in vrjameš da bodo ravnali tako kot je zame najbolje.
Vsak dan se trudim nekako v tej situaciji najdit nekaj dobrega, pozitivnega, se tudi pohecati na ta račun…ampak konec dneva, mi še vedno kaže, da bom pri porodu brez partnerja.
Ja, zavedam se, da ste pogumne mamice, starejše in mlajše, ki ste bile pri porodu brez spremljevalca, zaradi takšnih in drugačnih razlogov. Saj si rečem pa joj, saj nisi edina in se soočam s tem strahom.
Pred tem, glede poroda nisem imela nobenega strahu – veselila sem se ga seveda, saj bo tukaj z mano bodoči oče in vse skupaj bo nekoliko lažje. Sedaj pa temu ne bo tako.
Poleg vsega tega, me jezi dejstvo, da mi nihče ne bo zagotovil, da je pa zdravniško osebje zdravo, da ni bila mamica pred in za mano npr. okužena, na vse zadnje sem lahko tudi jaz tista. Jezi me, da so vzeli pravico staršu, da je pri porodu. Ja, ja, to so ukrepi, potrebno jih je spoštovat in razumet, da pač smo v času epidemije. Ampak kaj, ko to ne gre tako zlahka sprejet, če pač nisi tak tip človeka. Upam, da se do poroda vsem mamicam, kjer si partner želi biti zraven in si to želi tudi mamica, zadeve uredijo, vsaj v takšni meri, da bo to mogoče.
Sprašujem se, zakaj ni možnosti testiranja enega spremljevalca pri porodu.
Želja (moja osebna) vsekakor je, da bi dovolili spremstvo ene zdrave osebe, ki bi jo prej na nekakšen način testirali. Če kaže znake bolezni vsekakor niti ni vprašanja, da bi šel zraven!

Za piko na i, pa naj ne bi bili dovoljeni obiski po porodu, dokler nimaš dovoljenja oditi domov.
Preprosto bojim se teh dni, čeprav bodo lepi, se jih bojim. Ja, zame bo to prvi porod.

Vaša mnenja, čustva… Dobrodošla.

Jaz te popolnoma razumem in ne bi želela biti v tem času tik pred porodom. Ti si še skulirana, jaz bi bila najbrž precej bolj panična 🙂
Žal ne moreš ničesar drugega, kot da se sprijazniš s situacijo in verjamem, da bo vse v redu ♥️ Vse boš zmogla! Pomisli, da boš to nepozabno zgodbo pripovedovala svojim vnukom…

Držim pesti zate in za vse tiste, ki boste šle skozi to. Ne bo lahko, a boste zmogle,

Pa ne poslušaj tistih, ki ti bodo govorile joj, ja kako so pa to dale skozi pred toliko in toliko leti. Jaz vam ne zavidam situacije. A tem trenutku ni druge, kot da se sprijazniš, da tako pač je.

Kljub temu, da veš, da nisi ne prva, ne edina in ne zadnja, ki bo rodila brez prisotnosti partnerja, je popolnoma razumljivo, da si razočarana, saj si pričakovala nekaj čisto drugega. Zdaj je, kar je. Od tebe oziroma vaju je odvisno, ali si bosta zaradi tega totalno zagrenila dogodek, ali se bosta osredotočila na lepšo plat. V miru se pripravi na porod, veseli se ga, saj boš končno objela svojega otročka. Pripravi mu lep prihod na ta svet tako, da boš vesela in pogumna, saj bo to čutil, namesto vsa čemerna, jezna in obupana, ker partnerja ni ob tebi. Kljub vsemu podari sebi, predvsem pa otročku lepo izkušnjo v dobrem vzdušju, saj si jo zasluži. Namesto obiskov boš pač opravila videoklic, pa bo. Seveda ne bo isto, ampak lej, osredotoči se na lepe stvari. Važno je, da ste vsi zdravi in tudi za skupne trenutke bo še več kot dovolj časa, ko boš prišla domov.

Tole s testom je seveda dobra ideja, a že tako jih zmanjkuje in niti ne testirajo več niti vseh obolelih, kaj šele zdrave. Testi so pač bolj rezervirani za bolj nujne stvari kakor za izpolnjevanje želja bodočih mamic. Žal.

Praviš, da je to tvoj prvi porod. Jaz imam dva otroka in verjemi, čeprav se bo zdelo čudno in nemogoče, da pridejo v življenju veliko večji problemi kot roditi sama in pomembnejši trenutki ter dogodki, ko te otrok potrebuje ob sebi, kakor rojstvo. Ja, res je, če oče zamudi porod, to niti slučajno ni tako pomembno, kot če zamudi druge pomembne stvari v otrokovem življenju.

Mobitel in polnilec, slušalke, veliko različne muzike na telefonu in zaupanje vase. Dovolj časa boš lahko na telefonu s partnerjem, ko bo čas za akcijo pa poslušaj osebje, ki je tam zato, da ti pomaga. Vnaprej jim poveš svoje želje, vedi pa, da če se bo situacija zaostrila, gre najprej za reševanje tebe in otročka.
Po porodu pa počivaj in počivaj. Nabrati si moraš novih moči…za naslednjih…20 let:)
Drži se in srečno!

Pozdravljena, tudi sama sem v enaki situaciji a sem se, po tem, ko me je že skoraj lovila rahla panika zavestno odločila, da se zberem, preneham misliti na negativne posledice te karantene in vsakodnevne negotovosti zaradi virusa, ko pa imam vendar privilegij v tem neprijetnem času ponovno doživeti najlepši dogodek v življenju in prejeti neprecenljivo darilo – otroka. Strah ohromi človeka, verjamem, da lahko precej upočasni tudi porod in povem ti, DA se ga premagati, vse, prav vse je v glavi. Z možem sva se veliko pogovarjala in sklenila, da sprejmeva situacijo, ker vsakršno obremenjevanje zaradi nečesa, česar ne morem spremeniti nikakor ne pomaga, kvečjemu škodi, sploh pa v zadnjih dneh nosečnosti, ko dojenček že prav dobro občuti počutje mamice. Želim ti vse dobro, veliko poguma in sreče, ter čimprejšnjo vrnitev v varno zavetje doma z zdravim in srečnim otročičkom. Hana

Okoli poroda ni potrebe za strahom. Vse bo ok. Glej samo, da si stimuliras imunski sistem, da dela optimalno.

Ve mamice, ki boste rodile v tem času imate posebno poslanstvo.
To bodo otroci rojeni v prerojeni svet, ki bodo spreminjali svet.
Naj te/vas ta misel spremlja ob porodu. Srečno😇

Zelo lepo pismo za bodoce starse je na to temo pripravila nasa moderatorka Lidija Bašič Jančar in vam ga kopiram.

Ce imate se kaksno vprasanje, pa kar na dan z njim, ker Lidija zadnje dni redno odgovarja tudi na tem forumu.

Vir: https://www.facebook.com/1354014131281128/posts/3417593458256508/

[Pismo mamicam in očkom] 💌 💌

Objavljamo pismo družinske in zakonske terapevtke, ki ga namenjamo vsem mamicam in očkom, ki v teh dneh in tednih pričakujejo otročka.
Ker je Lidija Bašič Jančar dobra in sočutna strokovnjakinja, smo jo prosili, če lahko nekaj vzpodbudnega napiše za njih. Nastalo je to pismo, ki ga delimo z vami. 💕

***
Sama se spominjam, natanko pred osemnajstimi leti, kako sva se z možem pripravljala na rojstvo najinega prvorojenca. Nisem si predstavljala, da moža pri tem ne bi bilo zraven. Ker me je bilo strah, ker bi se mi zdelo krivično najlepšo stvar v življenju ne deliti s človekom, ki ga imam najrajši, ker mi bo lajšal bolečine, mi kaj lepega povedal, me bodril, pa da bi videl, kako pogumna znam biti in da bi prvi zagledal najinega sina…in še in še.

Če pa poskušam še bolj globoko razmišljati in če se postavim v vlogo nosečnice, ki bo rodila in preprosto te možnosti nima, pa najdem širši prostor za razmišljanje.

V tem primeru ostane prostor med njima, ki je lahko zaradi tega še bolj globok, prostor v katerem se lahko povežeta prav na teh občutjih: krivici, hrepenenju, želji, upanju.

Ljudje imamo možnost povezovanja in čutenja tudi, če nismo fizično skupaj.
Odnos med možem in ženo oz. med partnerjema je najglobji, torej je med njima vez, ki se je ne da primerjati z nobeno drugo odnosno. Ob povezanosti, ki ju bosta zgradila prav zaradi tega, ker na porodu fizično ne bosta mogla biti povezana, si bosta lahko zgradila posebno čustveno povezanost.

Zakaj?
Tako kot vsaka preizkušnja je to lahko le preizkušnja, ki partnerja razdvoji, lahko pa je izziv, če si to preizkušnjo znata na pravi način ovrednotiti. To se naredi tako, da si povesta, kaj vse to pomeni za njiju ter da si tudi zaupata vse strahove. Ob zavedanju, da bo očka ves čas miselno in čustveno prisoten ob porodu, je možnost in upanje, da bo to mamico pomirilo v tolikšni meri, da se bo počutila v redu.

Vsakdo v tej virusni krizi krivico občuti na svoj način.

Pomembno je, da se znamo o njej pogovarjati.
Na sočuten in dovolj varen ter nežen način in ne tako, da vse vržemo eden v drugega. Potem je preveč vseh čutenj in vzdušje postane težko, da bi ga lahko rezal. V tem vzdušju je potem težko živeti. Lahko si čisto na miren način povesta: “Tako me skrbi, da ne bom zmogla brez tebe… in hudo mi je, ko te ne bo, pogrešam te že sedaj.” Ali pa: “Jezen sem, ker se je moralo to zgoditi ravno za čas rojstva najinega otroka, počutim se, kot bi izpadel… skrbi me, da ti bo pretežko… skrbi me, da bo šlo kaj narobe.” Tak pogovor umirja in pomirja ter krivica se počasi preseže. Kar ne pomeni, da se je ne bomo večno spominjali, kot tako. Le ovrednotena bo na poseben, njun način.

Dojenčki, ki bodo rojeni v času virusa, bodo posebni.
Prav posebni za očke, ker bodo pogumni in prav posebni za mamice, ker bodo tako zelo sočutni!

Na fotografiji: Lidija Bašič Jančar, zakonska in družinska terapevtka, predavateljica, avtorica knjige Popolna ljubezen (foto: Adrijana, Mesec maj)

Ne bi rada, da tole deluje kot neka reklama, zato boste drage nosečke morale same naredit naslednje korake.
Poiščite na spletu tapkanje EFT, poiščite Piko in jo zaprosite, da naredi neko Skype tapkanje za vse vas, ki vas je situacija tako izdala v tem ključnem trenutku. Tapkalk je sicer dosti, ampak se mi zdi, da je Pika v stanju najhitreje naredit tako skupinsko skype zadevo in jo spraviti v širšo rabo.
Lahko tudi individualno poiščete tapkalke, ker so v praktično vsakem kraju. To je res odlična podpora, ki vas bo umirila in pripravila na porod.

No, ni treba iskati, ima tudi javno dostopen blog http://eftnovice.blogspot.com/