SPREVRŽKU ….
Dragi prijatelj,
veš, da se ne oglašam več v vaši kletki… najbrž ti je tudi poznan razlog. Človek, ki se opeče, ne bo več silil tja, kjer peče …
Kljub temu pa moram priznati, da vas kdaj pa kdaj preberem. Nekateri ste meni toliko povšeči v svojem dialogu, da si pač drznem kdaj pa kdaj prebirati vas. In sem zasledila opis tvojega počutja ob novici, ki ti zagotovo ni bila prijetna: počutim se tako, da ti pač moram nekaj izpisati. Nekaj malega, nekaj, kar bi lahko bilo v skladu z navedbami o tem, kako boš živel danes ti … in zakaj ! Morda sem ti so vprašanje ničkolikokrat že tudi sama zastavila… kaj sem in do kdaj sem in kako hitro me lahko ni in v kakšen nič se spremenim v neizmerljivo kratkem času in kako za menoj ne ostane nič in …. tam nekje daleč, na oni strani, po kateri robu stopamo dnevno, bi se lahko samo spraševala, zakaj nisem storila tega, zakaj nisem naredila onega, zakaj nisem živela tako in tako, zakaj nisem užila življenja več kot stoodstotno, zakaj ….. tisti večni zakaj, za katerega je odgovor samo eden: ker je pač tako, kot je, ker v dani situaciji, danem trenutku, v danih pogojih, z danimi možnostmi pač nismo mogli ali hoteli in želeli drugače …. vedno si želimo nečesa drugega in nečesa drugačnega takrat, ko je za to ali že prepozno ali pa takrat, ko čisto zagotovo vemo, da drugače biti ne more.
In tebi, sprevržko, izpisujem tole, kar naj ti pove vse tisto, o čemer še razmišljam, pa ti ne morem ne povedati, ne sugerirati, niti ti ne morem pomagati, niti ti ta hip kako drugače ne morem iti naproti, čeprav mi je hudo, da ostajaš za ljudmi, ki si jih cenil, spoštoval, jih imel rad … z grenkim priokusom ničevosti v srcu, z bolečino, ki včasih niti imena nima, le peče, boli in tišči, z nečim, kar sam hočeš spremeniti, odgnati, pregnati … in z jalovostjo poizkusov spremeniti tok, v katerega si ujet.
Nocoj o mraku
sem popeljala slepo deklico
na krajšo pot v gozd,
kjer je bila tema in so bile sence.
Vodila sem jo k senci,
ki se nama je bližala.
Dotaknila se je njenih lic
s svojimi žametnimi prsti.
Sedaj tudi ona ljubi sence.
In njen strah je izginil.
In, veš, sprevržko dragi, katera so splošna življenjska pravila? Tudi jaz nisem vedela, a so jih tisti, ki so jih spoznali in se po njih držali, zapisali, da zanje zdaj vem tudi jaz. In če boš želel vedeti zanje, boš vedel tudi ti.
1. Jej !
2. Počivaj!
3. Vmes se klati!
4. Ne varaj!
5. Ljubi otroke!
6. Izzivaj v mesečini!
7. Našpiči ušesa!
8. Pazi na kosti!
9. Ljubi se!
10. Tuli!
Prijatelj moj dragi, drži se vsaj petih od desetih življenjskih pravil, pa ti zagotovo ne bo ne težko, ne slabo, niti ne boš občutil bolečine praznine in obupa v neskočni temi …
Bo že v moji novi(stari maniri?) to:
Sem zelo zbrano prebral tvoj prvi…bistveni del posta.Pa na nek način nočem več tako.Vseeno prisrčna hvala!
Ostalo pa:
1. Še preveč na trenutke
2. Se ni za bat!
3. To je še mal zaloge izpred 20-ih let…
4. zakaj pa ne? 😉
5. Jih imam rad,da bi jih pa ljubil…..le zakaj,saj tud oni mene ne bodo čez 20 let
6. Mamljivo
7. Pameten nasvet…prepogosto preslišim
8. Imaš prav!Predvsem kak kotlet Franci rad spizdi s krožnika…
9. Zakaj bi pa sebe mogu ljubit?saj mi ziher ne bom dal…;-)
10. Z največjim veseljem!!
hvala Mariči!
Ljubčka zate!
sej mam jest tud tebe veš !!!
Veš sp , tko mora bit , ker vsak nosi svoj križ .
Mal ga preložit na prijatelje pa vedno odleže.
Ni mi bilo vseeno brati tvojega žalostnega posta spodaj , to moraš vedet ! Sem pa vesela , da se je Mariči odzvala.
Nekaj pa ti šepnem , madona bog ne daj da prebere , jest bi tud mal snega , tole mi ne paše tale vročina dijo porko …