sram me je ampak ne vem kdaj je velika noč, kdaj je tista nedelja, ponedeljek??
malo za hec…. (ni zraslo na mojem zelniku)
Bi bila vesela, če mi kdo razloži, kako naj vse tole izpelje normalno
civilizirana družina v velemestu…
1.) 1. april = Cvetna nedelja… k maši je treba odnest butarice na
žegnanje… od vsake hiše eno butarico… nesel naj bi jo šoloobvezni
fant (OK, to ga na srečo imamo )… sestavine butaric (tistih domačih, ne
kupljenih): šibe bele in sive vrbe, enoletne leske in bezga, na vrhu brin
z oljko, okrog pušpan, bršljan, božji les in vresje, povezano z obročki,
narejenimi iz zvite vrbove vejice, okrašena s papirnatimi rožami in
trakovi, lahko tudi z jabolki in pomarančami (za pol sestavin sploh ne
vem, kaj so, tako, da bomo butarico kupili kar v Spar-u )… butaro dela
ženska (bom plačala na blagajni )… po žegnanju butara en dan stoji v
dnevni sobi… (prav)
2.) 5. april = Veliki četrtek… ne sme se prati perila, ne sme se nič
fizično delati (v tem ne vidim problema )… zjutraj, preden vzide sonce,
se na dvorišče (ali vrt) postavi star pisker (nimam) in v njem na
žerjavici zakuri ostanke butarice… večerna maša (jaz, pa v cerkev? )…
3.) 6. april – Veliki petek… pri križu v hiši (ga nimamo) se prižge
lučka (kakšna? )… na vrtu nekaj posadiš, ker to pomeni, da bo potem vse
ostalo bolje raslo… ni maše (ni panike )… strogi post (a to pomeni,
da ne smeš mesa jest? )…
4.) 7. april – Velika sobota… zjutraj blagoslov ognja in vode v cerkvi
(kako naj pa to odnesem v cerkev? )… glavna maša zvečer (a dolgo traja?
)… ženske odnesejo žegnat hrano… hrano se odnese v pletenih košarah (
nimam – a lahko u vrečki? )… hrana mora biti obvezno pokrita z lepim
prtičkom (a je lahko papirnat?)… v košari mora biti kruh (pletenke) (a
mora biti pečen doma?), meso (šunka) (a moram odpakirat iz polivinila?),
klobase, tri hrenove korenine (kje se pa to kupi? ), kolač (potica) (
lahko kupljena, a ne?), bela in rdeča jajca in eno počeno jajce ( )…
meso mora imeti obvezno kost, ki pa ne sme biti presekana ( )…
velikonočni zajček prinese pirhe (svizec pa zavije čokolado u folijo )…
5.) 8. april – Velika noč… cela družina dobi nove obleke in obutev (
plača pa kdo?! )… jutranja maša… po maši skupni zajtrk cele družine (
pri nas je to neizvedljivo, ker bi se pogrizli med sabo)… poje se ga z
rokama, brez pribora (končno nekaj za otroke! )… drobtine ne smejo
padati na tla (hahaha )… na ta dan se ne dela in se ne hodi od doma…
(kako naj pa to direktorju povem – pričakuje me v službi? )
6.) 9. april – Velikonočni ponedeljek… dan za obiske (a da pridejo al
da mi kam gremo?)… birmanski botri obdarujejo svoje birmance… zunaj
lahko hodiš bos, pa se ne boš prehladil (a letos tudi, po tem snegu? )…
Če sem pa slučajno še kaj pozabila, pa… lepo prosim, pripišite… saj
bolj groza, kot me je že, me ne more biti…
Živio, družba!
O tem je bilo že veliko pisanja in debate tukaj na forumu in tudi jaz ne pišem prvič.
Velika noč je največji krščanski praznik, praznik vstajenja Jezusa Kristusa od mrtvih, potem, ko nas je odrešil s smrtjo na križu na veliki petek. Praznik je premakljiv – praznujejo ga prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni, ta je lahko od 22.3. do 25.4. Glavni praznik je NEDELJA, saj smo s Kristusovim vstajenjem dobili nedeljo kot Gospodov dan – DIES DOMINICA.
Nič ni narobe, če vprašate (vpraša kdo), je pa že ob novem letu koledar, da se tudi malo pogleda, kdaj so kakšni premakljivi prazniki, večinoma se prazniki ravnajo po veliki noči. Tudi pust pred začetkom postnega časa je enkrat prej, drugič pozneje in že to nekaj pove.
Zdaj pa odgovor za AMETIST:
Najprej, ne delajte si skrbi, Vam pravim. Za cvetno nedeljo lahko beganico (na Gorenjskem, kjer sem doma, pravimo tako) kupite, ali pa izdelate sami ali skupaj družina, marsikje imajo tudi delavnice v župnijah kakšen dan in se lahko pridružita ali pridružite družina in bo lepo doživetje. Lahko pa nesete oljčno vejico, saj jih imajo več kot dovolj, in jo imate doma po blagoslovu zataknjeno za križ.
Za veliki četrtek: To, da se ne sme prati perila idr. idr., jaz slišim prvič in je popolnoma bosa. Tudi tisto o piskru in o ostankih butarice pustite kratkomalo pri miru. – Bolj važno je to, da je veliki četrtek rojstni dan svete maše, daritve, s katero je Jezus odrešil in odrešuje svet in nas, ostaja z nami. Če se morda udeležite zvečer sv. maše (če Vam je mogoče), nekaj časa pomolite po sv. maši, ko je molitvena ura in greste domov večerjat, je čisto dovolj, drugo delo pač opravimo, kakor ga opravimo tisti dan.
NA VELIKI PETEK, dan Gospodovega trpljenja in smrti, ni sv. maše, je dan zdržka mesa in strogega posta, t. j. da se samo enkrat na dan naješ do sitega (poleg omenjenega zdržka mesa). O lučki pri križu – kjer jo imajo ali lahko postavijo, prižgejo, je lepo, ni pa nič posebej predpisano. Če imate pri Vas lep križ in na lepem, primernem mestu, je to čisto v redu. O sajenju ne bom izgubljal besed, ker je tudi veliki petek vsako leto ob različnem času in ne verjamem tem marnjam. Raslo bo, kakor posadimo in gojimo. Zato pustiva to pri miru.
Imajo pa globok pomen večerni obredi v cerkvi in molitev pri Božjem grobu, saj je to zahvala Jezusu, da je s svojo smrtjo premagal našo smrt in nam zaslužil večno življenje po zemeljskem popotovanju. To je najvažnejše.
VELIKA SOBOTA: Blagoslov ognja zjutraj je bolj na podeželju, kjer imajo tudi ognjišča. Po blagoslovu nesejo ogenj – drevesno gobo v starih posodah po hišah, da potem zakurijo za kuhanje pirhov, šunke in drugih jedil. Če ste pač v mestu ali nimate kam dati ognja, ga pač ne boste vzeli, ampak boste skuhali, kot boste skuhali, ni nič narobe tukaj.
Glede velikonočnih jedil: obvezno jih nesemo v košari ali košarici, vrečka grdo izgleda, na to pa res glejmo. Kakšen lep prtiček imate gotovo doma s kakšnim primernim vzorcem, pa tudi dobiš jih že na tržnicah ali v kakšnih trgovinah ali Škofijskih knjigarnah, imajo veliko izbiro. Če vezete doma, ga lahko naredite za drugo leto (za letos ne bo časa). Kruh, če ga ne morete speči doma, lahko kupite kakšen hlebec, potica pa bo gotovo tista domača, ki jo spečete, najboljša. Če meso ne bo imelo kosti, ni panike, to je bolj, če ga skuhamo doma, pa gotovo se boste lotili tudi tega. Naj bo doživetje za vso družino, pa ko barvamo pirhe. “Eno počeno jajce” ni nič predpisano, zato tole prazno čenčo pustimo pri miru. Pirhe naredimo raznih barv, pa če jih naredite otroci in starši skupaj, da res sodeluje družina, bo to dovolj. Hren, če ga nimate na vrtu, pa tudi lahko že kupite ali se dogovorite s kom in Vam prinese kakšno korenino. VELIKONOČNI ZAJČEK je doma bolj v anglosaksonskih deželah, nima pa ravno povezave z našim velikonočnim žegnom.
Zvečer v soboto je velikonočna vigilija. Ogenj blagoslovijo zunaj, tokrat samo za velikonočno svečo in svečke, ki jih prižgemo. Vode ne nesemo v cerkev, ker jo blagoslovijo tam in zato si ne delajte skrbi s tem. Pri tej večerni Božji službi je blagoslov krstne vode in obnovitev krstnih obljub, lahko tudi krst, če se priglasi kdo, potem pa sv. maša, kot jo poznate.
ZA VELIKO NOČ: Jasno je, da se pražnje oblečemo, ni pa nujno določeno, da družina dobi vse novo. – Novo kupimo samo, kar je res potrebno in to naj bo dovolj!
Navada je, da se udeležimo vstajenjske procesije (ali vstajenja) in sv. maše zjutraj in potem sedemo k velikonočnemu zajtrku. Lahko pa pozajtrkujemo normalno in gremo k sv. maši potem dopoldne. Seveda, če se kdo od Vaših udeleži vstajenja, ga počakamo, da sedemo k zajtrku skupaj.
Pišete, da je pri Vas velikonočni zajtrk neizvedljiv, ker bi se pogrizli med sabo. Zakaj neki? Ali se ne znate (ne znajo) obnašati, kot se spodobi? Obnašajte se normalno, pa bo vse v redu. Ali smo ljudje ali nismo?!
Od doma se takrat res ne hodi in v službo, razen, kar je res nujno, če ima kdo tako službo. Kakšno službo imate Vi, ne vem, toda vzemite si vsaj dopust tisti dan, če ne morete drugače. Tudi direktor lahko kakšno nedeljo posveti svoji družini in prijateljem. “Kjer se dela vse nedelje, tam se sreča mimo pelje,” star slovenski pregovor.
VELIKONOČNI PONEDELJEK: je dan, ko se obiščemo med seboj, obdarimo za velikonočne praznike, “gremo v Emavs” in to je dovolj. Glede obdarovanja je bolj, da si izmenjamo kakšne pirhe ali dobrote, morda kakšno vino, da bo šlo lažje dol ali pozornost. O obdarovanju botrov ni kakšne posebne navade, če je kaj iz pozornosti, sicer pa ne. Boter naj bo birmancu predvsem življenjski zgled, vzornik, tisti, ki moli tudi zanj, bo bolj zaleglo, kot pa, koliko ima pod palcem ali v denarnici. Boter navadno obdari birmanca ali krščenca ob krstnem ali birmanskem slavju ali ob kakšni priložnosti, bolj takrat, za veliko noč ali ob drugih praznikih, to je pa njegova ali njihova stvar.
Upam, da sem Vam vsaj nekaj pojasnil in Vas rešil skrbi. Glejmo na osnovne stvari in na bistvo stvari. Običaji so enaki, marsikje različni, mi naredimo, kar mi moremo, saj je važnejše, da se udeležimo Božje službe in da smo doma bolj skupaj.
Veselo veliko noč voščim vsem Vam in čim lepše se pripravite!
Darko