“…na plan, …”

Ker imamo še vedno plansko gospodarstvo po sovjetskem vzoru, namesto svobodnega.

Prababa je še vedno v letu 1945. Zanj se je takrat ustavilo vse.
Najbrž še to ne ve, da je ena najbolj sadističnih partizanskih likvidatorjev v Kočevskem Rogu postala predsednica jugoslovanske vlade – Milka Planinc.
Najhujše, najbolj krute in najbolj podivjane v morilskih orgijah so ravno ženske. Odmev te krutosti lahko zaznaš v postih @prababi.
https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/24/kako-so-komunisti-v-kocevskem-rogu-poklali-ideoloske-nasprotnike/

Dej, povej, kdo je bil na planskem gospodarstvu, pred prevzemom, vaših, tvojih.
Pa v anketah so menda spet, na VRH, :-)))))))))))))))))))))9

Prababa je še vedno v letu 1945. Zanj se je takrat ustavilo vse.
Najbrž še to ne ve, da je ena najbolj sadističnih partizanskih likvidatorjev v Kočevskem Rogu postala predsednica jugoslovanske vlade – Milka Planinc.
Najhujše, najbolj krute in najbolj podivjane v morilskih orgijah so ravno ženske.Odmev te krutosti lahko zaznaš v postih @prababi.
https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/24/kako-so-komunisti-v-kocevskem-rogu-poklali-ideoloske-nasprotnike/%5B/quote%5D
Ne, ne, leto 1945, ste prinesli na MON, tebi podobne `ljudmilkice´!
Že tri leta in pol, pred mojim prihodom, ste brenčale na vso moč. Prav zaradi tega sem se oglasila.
Oh, ti svetnicas brezmadežna. :-))))))) V mojih postih, pa odgovajam, na vaše krutosti!
Veš ti “svetnica”, v prihodnje, preberi tudi post, na katerega jaz odgovarjam. Samo vračam vam!

“brez Muje”,
napisal si, da nisi vse prebral, sem pričakovala in ti tam tudi odgovorila. Takih vas je tukaj več!
Bom pa nadaljevala s tega tvojega pisanja, kjer me vabiš, da se pomujam z enim samim vprašanjem.
– Zelo dobro ga razumem, da mu je žal, ker se je rodil kot Slovenec. Le kaj bi dejal danes, ko tako nesramno nekateri udrihate, po Slovencih, ko ne mislimo vsi tako, kot vam paše.
– Danes, kaj bi dejal, po šestdesetih letih, ko se nekateri na vso moč trudite in zaničujete partizanstvo. Kocbek se je žrtvoval za narod, pa še mnogo drugih poštenih Slovencev. Tiste, ko ti zagovaarjaš se niso. gledali so za sebe.
Ne vidite pa, domobranskega sranja. Kocbek je bil o tem seznanjen.
Partizanstvo, ni bilo lahko, koliko so pretrpeli zaradi domobrancev izdajalcev, v tistem času.
Vsega tistega niste doživeli, niti niste sposobni prebrati. Ti si dober primer, napisal si, do tukaj sem prebral in končal.
– Klerofašizem pa ni nič boljši, še slabši je.
– Oprl se je nase , ne na klerofašizem, ta mu je v času 2ww dobro jemal moč. Beri kaj so počeli.
vstrajal je in Slovenijo so osvobodili. Klerofašizem, je pa nadaljeval prek luže, pa tudi v sosednjih državah so se nekateri skrivali.

Sem pa brala, da se nekateri mladci grejo zgodovino in udrihajo tudi po Edvardu Kocbeku, ker je bil kot katoličan v partizanstu NOB.
Tudi en nevednež tukaj na MON-u, je napisal, da taki pa prejemajo visoke pokojnine.
Spotaknil se je na “Spomine” tovariša. A je nevednež poslušal kaj je udeleženec NOB povedal, dvomim. Šel je v patizane star 14 let, po osvoboditvi je najprej končal osnovno šolo, ob delu pa še šrudiral naprej. Takih je bilo mnogo. Pokojnina jiim je bila odmerjena od osebnih dohodkov, plačanih prispevkov. Edino delovna doba se mu je štela dvojno. To pa je zelo malo, reče se nič, za partizanstvo, v keterem so bili izpostavljeni, mnogim neprilikam.

“brez Muje”,
napisal si, da nisi vse prebral, sem pričakovala in ti tam tudi odgovorila. Takih vas je tukaj več!
Bom pa nadaljevala s tega tvojega pisanja, kjer me vabiš, da se pomujam z enim samim vprašanjem.
– Zelo dobro ga razumem, da mu je žal, ker se je rodil kot Slovenec. Le kaj bi dejal danes, ko tako nesramno nekateri udrihate, po Slovencih, ko ne mislimo vsi tako, kot vam paše.
– Danes, kaj bi dejal, po šestdesetih letih, ko se nekateri na vso moč trudite in zaničujete partizanstvo. Kocbek se je žrtvoval za narod, pa še mnogo drugih poštenih Slovencev. Tiste, ko ti zagovaarjaš se niso. gledali so za sebe.
Ne vidite pa, domobranskega sranja. Kocbek je bil o tem seznanjen.
Partizanstvo, ni bilo lahko, koliko so pretrpeli zaradi domobrancev izdajalcev, v tistem času.
Vsega tistega niste doživeli, niti niste sposobni prebrati. Ti si dober primer, napisal si, do tukaj sem prebral in končal.
– Klerofašizem pa ni nič boljši, še slabši je.
– Oprl se je nase , ne na klerofašizem, ta mu je v času 2ww dobro jemal moč. Beri kaj so počeli.
vstrajal je in Slovenijo so osvobodili. Klerofašizem, je pa nadaljeval prek luže, pa tudi v sosednjih državah so se nekateri skrivali.

Sem pa brala, da se nekateri mladci grejo zgodovino in udrihajo tudi po Edvardu Kocbeku, ker je bil kot katoličan v partizanstu NOB.
Tudi en nevednež tukaj na MON-u, je napisal, da taki pa prejemajo visoke pokojnine.
Spotaknil se je na “Spomine” tovariša. A je nevednež poslušal kaj je udeleženec NOB povedal, dvomim. Šel je v patizane star 14 let, po osvoboditvi je najprej končal osnovno šolo, ob delu pa še šrudiral naprej. Takih je bilo mnogo. Pokojnina jiim je bila odmerjena od osebnih dohodkov, plačanih prispevkov. Edino delovna doba se mu je štela dvojno. To pa je zelo malo, reče se nič, za partizanstvo, v keterem so bili izpostavljeni, mnogim neprilikam.[/quote]

Če je vse tako kot praviš, je samo še bolj nepojmljivo, še bolj neverjetno, še bolj fantastično, da je po vsem žrtvovanju, po vsem idealizmu, po vsem zaupanju v dobroto in pravico, nekaj let pred smrtjo zapisal tole:

Prvič v življenju mi je iz globine žal, da sem se rodil kot Slovenec in prvič po tridesetih letih mi je postalo iz vseh vlaken mojega človeka žal za partizanstvo. Komunizem je resnično satansko maščevalna in infernalna sila. Česa naj se zdaj oprimem ?

Le kakšna spoznanja, kakšen vpogled, kakšne spletke, kakšne zahrbtnosti in izdajstva so ga napeljale do preobrata vrednot? Kakšna zlodela morajo storiti tisti, katerim (in njihovi ideologiji) si zaupal, da se ti tvoj svet v pozni starosti zamaje in podre do temeljev?

Takrat še ni vedel za vse, ki ‘tako nesramno nekateri udrihate, po Slovencih, ko ne mislimo vsi tako, kot vam paše’, a ne da ni mogel vedeti? Resnica je sicer obratna, že tule na forumu se hitro vidi, kdo je tisti, ki najbolj besno in z največjo ihto udriha ‘po tistih, ki ne mislimo, kot vam paše’.

“brez Muje”,
napisal si, da nisi vse prebral, sem pričakovala in ti tam tudi odgovorila. Takih vas je tukaj več!
Bom pa nadaljevala s tega tvojega pisanja, kjer me vabiš, da se pomujam z enim samim vprašanjem.
– Zelo dobro ga razumem, da mu je žal, ker se je rodil kot Slovenec. Le kaj bi dejal danes, ko tako nesramno nekateri udrihate, po Slovencih, ko ne mislimo vsi tako, kot vam paše.
– Danes, kaj bi dejal, po šestdesetih letih, ko se nekateri na vso moč trudite in zaničujete partizanstvo. Kocbek se je žrtvoval za narod, pa še mnogo drugih poštenih Slovencev. Tiste, ko ti zagovaarjaš se niso. gledali so za sebe.
Ne vidite pa, domobranskega sranja. Kocbek je bil o tem seznanjen.
Partizanstvo, ni bilo lahko, koliko so pretrpeli zaradi domobrancev izdajalcev, v tistem času.
Vsega tistega niste doživeli, niti niste sposobni prebrati. Ti si dober primer, napisal si, do tukaj sem prebral in končal.
– Klerofašizem pa ni nič boljši, še slabši je.
– Oprl se je nase , ne na klerofašizem, ta mu je v času 2ww dobro jemal moč. Beri kaj so počeli.
vstrajal je in Slovenijo so osvobodili. Klerofašizem, je pa nadaljeval prek luže, pa tudi v sosednjih državah so se nekateri skrivali.

Sem pa brala, da se nekateri mladci grejo zgodovino in udrihajo tudi po Edvardu Kocbeku, ker je bil kot katoličan v partizanstu NOB.
Tudi en nevednež tukaj na MON-u, je napisal, da taki pa prejemajo visoke pokojnine.
Spotaknil se je na “Spomine” tovariša. A je nevednež poslušal kaj je udeleženec NOB povedal, dvomim. Šel je v patizane star 14 let, po osvoboditvi je najprej končal osnovno šolo, ob delu pa še šrudiral naprej. Takih je bilo mnogo. Pokojnina jiim je bila odmerjena od osebnih dohodkov, plačanih prispevkov. Edino delovna doba se mu je štela dvojno. To pa je zelo malo, reče se nič, za partizanstvo, v keterem so bili izpostavljeni, mnogim neprilikam.[/quote]

Če je vse tako kot praviš, je samo še bolj nepojmljivo, še bolj neverjetno, še bolj fantastično, da je po vsem žrtvovanju, po vsem idealizmu, po vsem zaupanju v dobroto in pravico, nekaj let pred smrtjo zapisal tole:

Prvič v življenju mi je iz globine žal, da sem se rodil kot Slovenec in prvič po tridesetih letih mi je postalo iz vseh vlaken mojega človeka žal za partizanstvo. Komunizem je resnično satansko maščevalna in infernalna sila. Česa naj se zdaj oprimem ?

Le kakšna spoznanja, kakšen vpogled, kakšne spletke, kakšne zahrbtnosti in izdajstva so ga napeljale do preobrata vrednot? Kakšna zlodela morajo storiti tisti, katerim (in njihovi ideologiji) si zaupal, da se ti tvoj svet v pozni starosti zamaje in podre do temeljev?

Takrat še ni vedel za vse, ki ‘tako nesramno nekateri udrihate, po Slovencih, ko ne mislimo vsi tako, kot vam paše’, a ne da ni mogel vedeti? Resnica je sicer obratna, že tule na forumu se hitro vidi, kdo je tisti, ki najbolj besno in z največjo ihto udriha ‘po tistih, ki ne mislimo, kot vam paše’.[/quote]

“Tovarišija” Kocbeku ni zaupala. OZNA ga je začela “obravnavati” že leta 1944.
Zdaj pa nekaj dejstev, ki tistim, ki “pravoverno” mislijo, ne bodo všeč. Iz teh dejstev se vidi, da je, kakor je zapisal Kocbek, “komunizem resnično satansko maščevalna in infernalna sila”.
Kocbeka je ta infernalna sila pripeljala na rob. Kdor dobro pozna zgodovino komunizma ve, da komunisti vedno iščejo sopotnike, da njihovo delovanje izgleda bolj “demokratično” in bolj zakamuflirano. Pri nas so sopotnike našli tudi med krščanskimi socialisti. Potem so si izmislili Dolomitsko izjavo, s katero so sopotnike prisilili, da v OF in partizanstvu sprejmejo vodilno vlogo KPS . Nekaj krščanskih socialistov je že precej pred Dolomitsko izjavo na skrivoma prestopilo v KPS (Tone Fajfar, Janez Stanovnik). Če se sopotniki komunistom ne prilagodijo, jih čaka izključitev ali smrt. Tako so komunisti delali povsod po svetu. Vzor takega delovanja so našli v Sovjetski zvezi. Sopotnikom so rekli “koristne budale”. Ko so jih izkoristili, so jih zavrgli – ali ubili.
Zdaj pa že obljubljena dejstva:

Citat
Povojna udbovska in druga režimska tortura nad Edvardom Kocbekom je imela več faz in je imela različno intenzivnost. S strani „mučenca“ je bila ta kalvarija toliko bolj boleča, ker mu jo je pripravila njegova njemu tako ljuba partizanska tovarišija.

Odurnost in kontinuiteta tega pregona sta bili neverjetni – pregon se je začel že leta 1944, torej med vojno vihro, in dobesedno ob njegovi smrti postelji 3. novembra 1981 je špijonirala sodelavka tajne politične policije s kodnim imenom Zala ter deset minut (!!?) po Kocbekovi smrti o tem obvestila ljubljanski center Udbe. Ko je nato k pokojniku na Bokalce prišla žena Zdravka s sinom Matjažem in snaho Jelko, jih je spremljala družinska prijateljica, drugače pa dolgoletna sodelavka tajne policije s kodnim imenom Eda.

Spremljali so ga torej od leta 1944 do leta 1981 – sklepam, da je bilo o njem napisanih okrog 20.000 udbovskih strani, obkrožala ga je stotnija ovaduhov. Samo za obdobje 1944–1965 je udbovskega materiala o Kocbeku za 6.500 strani; v omenjenem času je največ poročil podal njegov prijatelj iz tega obdobja pisatelj Jože Javoršek s tajnim ovaduškim imenom Piette. Mnogo njegovih poročil je zlaganih in za to svoje ovaduštvo je prejemal plačilo. „Kadar je dobil denar, so bila poročila obširnejša,“ poroča udbovka Milica Strgar. In še: na zvezi ga je imel tudi udbovec Zdenko Roter, pozneje univerzitetni profesor in še kasneje svetovalec predsednika republike Slovenije Milana Kučana.

Dalje, desetletja je bil nadzorovan z mikrofoni v zidu, tudi njegovi prijatelji, znanci, sodelavci in sorodniki so bili spremljani z različnimi režimi tajnih operativnih metod in sredstev, npr. Boris Pahor – kodno spremljan pod imenoma Jambor in Ljubljančan, Alojz Rebula – kodno spremljan pod imenoma Meščan in Osredkar, Janez Gradišnik – kodno spremljan pod imenom Stražar, Viktor Blažič – kodno spremljan pod imenom Blaž, Vinko Ošlak – kodno spremljan pod imenom Anarhist, in še bi lahko naštevali.

Do leta 1965 je bil Kocbek šestkrat udbovsko zaslišan, s strani treh tajnih političnih policajev: Janeza Japlja, Zdenka Roterja in Zlatka Seliškarja. Pozneje so ga še zasliševali, recimo prav ostro šef Udbe Janez Zemljarič, oktobra 1975, kar je bila neposredna posledica Kocbek–Pahorjeve atomske bombe, ki je 18. marca 1975 eksplodirala v Trstu. Namreč, takrat je izšla šesta knjiga v Zalivovi zbirki Kosovelove knjižnice z naslovom Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, uredila sta jo Boris Pahor in Lojze Rebula. Šlo je za malce zakasnelo počastitev sedemdesetletnice Edvarda Kocbeka, ki jo je povzročil obotavljajoči se Kocbek sam. V knjižici je bil kot njen najpomembnejši del objavljen tudi pogovor z jubilantom Kocbekom. In tu je bilo, upoštevajoč tiste čase, resnično kaj prebrati, kajti ta intervju, bolje rečeno samospraševanje, je eden najusodnejših tekstov v novejši zgodovini Slovencev; sprožil je še danes trajajočo slovensko dramo!
Konec citata

Nadaljevanje pa tule: http://www.casnik.si/index.php/2014/10/08/udba-o-kocbeku/

brez Muje,
Odgovorov, na mojo prošnjo ne bo. Za tebe bo bilo to predolgo, preobširno.

Sem pa samo nekaj njihovega početje stranke, kateri je pripadal Kocbek, napisala v Temi:
Resnica o dnevu OF: 27. aprila niso snovali odpora ali se pripravčjali nanj

Kdo je bil dolžan snovati takrat odpor proti okupatorju je vsakemu znanu, razmljivo je, da stranka, ko je na vladi.
Napisano je:
“Verjetno je, da bi SLS ravnala drugače, če bi še živel njen karizmatični voditelj dr. Anton Korošec, ki je umrl konec leta 1940. Koroščevo delo je prevzel dr. Kulovec, ki je nesrečno končal 6. aprila 1941, ob bombandiranju Beograda.
Dotedanje slovensko politično vodstvo ob začetku okupacije ni imelo vizije, kako ravnati med vojno. obremenjeno je bilo s predvojnimi ideološkimi političnimi spori. pričakovanja, da bodo Slovenci prišli pod Italijo, kjer je bila skoraj tretjina slovenskega ozemlja, že pred 6. aprilom 1941, se niso uresničila, kakor tudi ne poskus, da bi Slovenija v celoti prišla pod nemško okupacijo in dobila status protektorata, podobno kot Slovaška ali NDH.

Tisti del vodstva, ki je ostal v Sloveniji z basnom der. Markom Natlačanom na čelu, se je odločil za politiko čakanja. poskušalo je poiskati način sožitja z okupatorjem, čeprav je priznavalo avtoriteto jugoslovanske vlade v izgnanstvu in slovenskih predstavnikov v njej. Od prvega dne vojne je politično vodstvo kazalo popolno izgubljenost, neodločnost in malodušje, in kar je še huje, od samega začetka se je podalo na tvegano pot kolaboracije, ki naj bi bila zgolj funkcionalna, a je že v začetku segla krepko čez okvir. Sodelovanje z okupatorjem že na začetku je bilo na škodo naroda, ki se je okupaciji uprl.
Ena odločilnih napak oz. zamujena priložnost je bila storjena že 6. aprila 1941, ko je ban Natlačen ustanovil Narodni svet in zavrnil ponujeno sodelovanje komunistov v njem. Narodnem svet in ban naj bi izvrševala vrhovno oblast in skrbela za red in mir na območju Dravke banovine.
Z neuspešno banovo misijo pri nemškem generalu Hubertu Lanzu v Celju 12. aprila 1941 je takšna vizija neslavno pogorela.

Kako “dosledno” je bilo vodstvo SLS do lastnih političnih odločitev, pove podatek, da je strankin odbor na svoji zadnji seji pred vdorom okupatorja 30. marca 1941 sklenil, da “v primeru sovražne zasedbe noben odbornik stranke nikdar ne bo sodeloval s sovražnikom, niti neposredno, niti posredno ne bo koga navajal k sodelovanju, pa naj bo ta pritisk še tako hud, ali celo življenje na tehtnici”.
Že v prvih dneh okupacije so se te lepe odločne ter domoljubne besede spremenile v javno demonstrirano lojalnost italijanski okupacijski oblasti in se kmalu nato spremenile v odkrito kolaboracijo. V prizadevanjih, da bo stranka vodila slovenski narod tako, da bi utrpel čim manj žrtev, je njen vodja dr Natlačen zaigral na napačno karto.

Prvi vidni znak aktivne kolaboracije z italijanskim okupatorjem se je pokazal že 11. aprila 1941 ob prihodu italijanske vojske v Ljubljano, ko je ljubljanski župan Jure Adlešič na Viču izročil mestne ključe kot znak vdaje mesta. Kolaboracija z italijanskim okupatorjem se je nadaljevala s sosvetom ali konzulo, organom, ki je imel za visokega komisarja Graziolija le posvetovalno funkcijo, deloval je do novembra 1941. Konzulta v svoji kolaborantski vlogi ni bila neposredno škodljiva, sodelovanje v njej pa je bilo škodljivo slovenski politiki, ki je s tem zanikala obstoj svoje države, ki je postala del zavezniške koalicije v boju proti silam osi. Da je sodelovanje v sosvetu pomenilo odkrito kolaboracijo z okupatorjem, je po izstopu dr. Marka Natlačena in Ivana Puclja v svojem poročilu notranjemu ministrstvu 22. septembra 1941 potrdil tudi visoki komisa Grazioli, ki je med drugim zapisal: “Pravi razlog za odstop je strah pred napadi komunističnih ljudi zaradi njune kolaboracije”.

Kolaboracija je hitro delovala, obiski so se vršili sem in tja.
Ljubljanska pokrajina je bila priključena k Kraljevini Italiji že 3. maja 1941

UKAZ ITALIJANSKEGA KRALJA VIKTORIJA EMANUELA III.
3. MAJA 1941 O PRIKLJUČITVI LJUBLJANSKE POKRAJINE K
KRALJEVINI ITALIJI

Pa še epilog.
Po tem Kocbekovem razkritju pobijanja domobrancev v tržaški reviji Zaliv, se je v Sloveniji začela prava gonja proti Kocbeku. Tako hudo je bilo, da ga je v zaščito vzel nemški pisatelj in Nobelovec Heinrich Böll. Josip Vidmar pa je udrihal po obeh. Vsa ta polemika je takrat tekla v Delovi Sobotni prilogi.
Kakršne koli hvaležnosti, da se je “Kocbek žrtvoval za narod” pri “tovariših” ni bilo več čutiti. Čuti se jo pa pri sfanatiziranih tipih, ki pojma nimajo kakšen je komunizem. Kocbeka bi tudi ubili, bil pa je v svetu preveč znan, zato se komunisti niso upali storiti tega, česar so bili najbolj navajeni.

brez Muje,
Odgovorov, na mojo prošnjo ne bo. Za tebe bo bilo to predolgo, preobširno.

Sem pa samo nekaj njihovega početje stranke, kateri je pripadal Kocbek, napisala v Temi:
Resnica o dnevu OF: 27. aprila niso snovali odpora ali se pripravčjali nanj

Kdo je bil dolžan snovati takrat odpor proti okupatorju je vsakemu znanu, razmljivo je, da stranka, ko je na vladi.
Napisano je:
“Verjetno je, da bi SLS ravnala drugače, če bi še živel njen karizmatični voditelj dr. Anton Korošec, ki je umrl konec leta 1940. Koroščevo delo je prevzel dr. Kulovec, ki je nesrečno končal 6. aprila 1941, ob bombandiranju Beograda.
Dotedanje slovensko politično vodstvo ob začetku okupacije ni imelo vizije, kako ravnati med vojno. obremenjeno je bilo s predvojnimi ideološkimi političnimi spori. pričakovanja, da bodo Slovenci prišli pod Italijo, kjer je bila skoraj tretjina slovenskega ozemlja, že pred 6. aprilom 1941, se niso uresničila, kakor tudi ne poskus, da bi Slovenija v celoti prišla pod nemško okupacijo in dobila status protektorata, podobno kot Slovaška ali NDH.

Tisti del vodstva, ki je ostal v Sloveniji z basnom der. Markom Natlačanom na čelu, se je odločil za politiko čakanja. poskušalo je poiskati način sožitja z okupatorjem, čeprav je priznavalo avtoriteto jugoslovanske vlade v izgnanstvu in slovenskih predstavnikov v njej. Od prvega dne vojne je politično vodstvo kazalo popolno izgubljenost, neodločnost in malodušje, in kar je še huje, od samega začetka se je podalo na tvegano pot kolaboracije, ki naj bi bila zgolj funkcionalna, a je že v začetku segla krepko čez okvir. Sodelovanje z okupatorjem že na začetku je bilo na škodo naroda, ki se je okupaciji uprl.
Ena odločilnih napak oz. zamujena priložnost je bila storjena že 6. aprila 1941, ko je ban Natlačen ustanovil Narodni svet in zavrnil ponujeno sodelovanje komunistov v njem. Narodnem svet in ban naj bi izvrševala vrhovno oblast in skrbela za red in mir na območju Dravke banovine.
Z neuspešno banovo misijo pri nemškem generalu Hubertu Lanzu v Celju 12. aprila 1941 je takšna vizija neslavno pogorela.

Kako “dosledno” je bilo vodstvo SLS do lastnih političnih odločitev, pove podatek, da je strankin odbor na svoji zadnji seji pred vdorom okupatorja 30. marca 1941 sklenil, da “v primeru sovražne zasedbe noben odbornik stranke nikdar ne bo sodeloval s sovražnikom, niti neposredno, niti posredno ne bo koga navajal k sodelovanju, pa naj bo ta pritisk še tako hud, ali celo življenje na tehtnici”.
Že v prvih dneh okupacije so se te lepe odločne ter domoljubne besede spremenile v javno demonstrirano lojalnost italijanski okupacijski oblasti in se kmalu nato spremenile v odkrito kolaboracijo. V prizadevanjih, da bo stranka vodila slovenski narod tako, da bi utrpel čim manj žrtev, je njen vodja dr Natlačen zaigral na napačno karto.

Prvi vidni znak aktivne kolaboracije z italijanskim okupatorjem se je pokazal že 11. aprila 1941 ob prihodu italijanske vojske v Ljubljano, ko je ljubljanski župan Jure Adlešič na Viču izročil mestne ključe kot znak vdaje mesta. Kolaboracija z italijanskim okupatorjem se je nadaljevala s sosvetom ali konzulo, organom, ki je imel za visokega komisarja Graziolija le posvetovalno funkcijo, deloval je do novembra 1941. Konzulta v svoji kolaborantski vlogi ni bila neposredno škodljiva, sodelovanje v njej pa je bilo škodljivo slovenski politiki, ki je s tem zanikala obstoj svoje države, ki je postala del zavezniške koalicije v boju proti silam osi. Da je sodelovanje v sosvetu pomenilo odkrito kolaboracijo z okupatorjem, je po izstopu dr. Marka Natlačena in Ivana Puclja v svojem poročilu notranjemu ministrstvu 22. septembra 1941 potrdil tudi visoki komisa Grazioli, ki je med drugim zapisal: “Pravi razlog za odstop je strah pred napadi komunističnih ljudi zaradi njune kolaboracije”.

Kolaboracija je hitro delovala, obiski so se vršili sem in tja.
Ljubljanska pokrajina je bila priključena k Kraljevini Italiji že 3. maja 1941

UKAZ ITALIJANSKEGA KRALJA VIKTORIJA EMANUELA III.
3. MAJA 1941 O PRIKLJUČITVI LJUBLJANSKE POKRAJINE K
KRALJEVINI ITALIJI[/quote]

Šef OVRE, tajne fašistične policije, Onis, in poveljnik karabinjerjev v zasedeni Sloveniji, D’Amato, sta vse to počela tajno, na lastno pest, brez sodelovanja italijanske vojske.[9] To je pomenilo veleizdajo, zato ju je italijansko vojaško sodišče obsodilo na smrt. O njuni sodbi se je javno pisalo v Ljubljani. Kopije teh obsodb so arhivirane v Rimu, italijanska vojske dokumentov za zdaj ne da iz rok!

In kaj sta počenjala tajno, na lastno pest???
Tole:
Partizani OF, KPS so začeli sodelovati z Italijani poleti 1942. Na italijanski strani sta bila glavna sodelavca sam šef OVRE (italijanska politična policija) Onis in kapitan, kasneje general karabinjerjev Angelo D’Amato. Ta je bil velik »prijatelj« gospe Emilije Kraigher, njen mož Vito Kraigher pa je bil vodja VOS pri OF. Tej povezavi[7] gre zasluga, da so Italijani poleti 1942 poslali partizanom tri vagone orožja, sanitetnega materiala in hrane na železniško postajo blizu Novega mesta. Tej povezavi gre zasluga, da so bili prav do uboja bana Natlačena iz streljanja talcev izločeni vsi privrženci Komunistične partije.[8] Tej povezavi gre tudi zasluga za aretacijo 600 oficirjev in podoficirjev Jugoslovanske vojske. Kako in zakaj so jih aretirali? V tej fazi so bili skeptični glede NOB. OF jim je po normalni pošti poslala mobilizacijske odločbe. Italijani – nedvomno je vse to bilo domenjeno – so te pozive dobili v roke in so vse te oficirje in podoficirje (celo generala Rupnika!) aretirali in poslali v taborišča. Tako so komunisti preprečili, da bi prišlo do podobnega razvoja kot v Srbiji in da bi v Sloveniji prišlo do množične organizacije četništva – gverilskih enot Jugoslovanske vojske v domovini. Preprečili so, da bi kralju zvesti oficirji Kraljevine Jugoslavije organizirali vojaško pomemben nekomunistični odpor proti okupatorju, saj bi to preprečilo uspeh komunistične revolucije. S to akcijo, s tako malim naporom, se je revolucionarjem posrečilo odstraniti 90 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} slovenskih oficirjev in podoficirjev jugoslovanske vojske. Uspeh revolucije brez teh potencialnih nasprotnikov je bil neprimerno lažji. O tej zgodovinski aferi, denunciaciji so javno pisali v Ljubljani.

Glej naprej, ne v leta 1941-1945. V zgodovinopisju je po letu 1990 precej novega, zamolčanega, precej presenetljivega, kar nismo vedeli.
Obnavljanje starega je capljanje na mestu. Če človek hoče razpravljati o zgodovinskih dogodkih, mora upoštevati tudi nova in najnovejša dejstva, ki dolga desetletja niso smela ugledati belega dne. In nova, zamolčana dejstva nemalokrat povsem izničijo dejstvo, ki bi moralo biti (po mnenju “pravovernih”) za vse večne čase zabetonirano z debelo plastjo železobetona. Temu se reče napredek, ne pa grdobija(e).

Kaj lahko rečeš takšnim bebecem kot je ta ubog napotek???! A da je potrebno upoštevati tudi vašo novo zgodovino?! Bejz No, a to resno misliš alinsimkajntako močnega potegnil, ali pa ti je SdS politkomisar tako dobro raztegnil neumnonkepo?! Verjetno bo kar vse to. In kakšna je ta vaša Zgodovina??? Na to čakajo že skoraj 30 let, a nikakor da pride na svetlo. Ravno obratno vse bolj se povezave v blato čeprav ste potonili že več kot do vratu! Cel svet čaka to vašo zgodovijo in čas je da se pokažete v pravi luči in se tako rešite svojih hudih ran, svinjarije in laži! V kolikor nas boste prepričali, da je bil Hitler žrtev okupacije mi pa okupatorji boko takoj vso zgodovino spremenili izključno po vaših zahtevah, vaši cilji in lažeh! Hitlerjevi hlapci in njegovi pajdaši, ki ste bili v času vojne najhujšinrablji to zagotovo najbolje veste! Dvomov tukaj res ne sme biti!

“V kolikor nas boste prepričali, da je bil Hitler žrtev …”

Ti, zakaj pa se tako zafnano izražaš? V kolikor…!!!
Lej, zelo lepo po slovensko bi zapisal in mnogo lepše ne tako birokratsko in zafnano bi zvenelo, če bi zapisal: ČE nas boste prepričali, da je…”

Pustimo zdaj finese, da se ne piše “v kolikor”, temveč preprosto – “kolikor”. Brez tistega smešnega zafnanega, birokratskega “v”.

Kaj boš razpredal, če ne znaš!!! Če misli ne znaš dostojno zapisati, je taka misel ničvredna.

brez Muje,
Odgovorov, na mojo prošnjo ne bo. Za tebe bo bilo to predolgo, preobširno.

Sem pa samo nekaj njihovega početje stranke, kateri je pripadal Kocbek, napisala v Temi:
Resnica o dnevu OF: 27. aprila niso snovali odpora ali se pripravčjali nanj

Kdo je bil dolžan snovati takrat odpor proti okupatorju je vsakemu znanu, razmljivo je, da stranka, ko je na vladi.
Napisano je:
“Verjetno je, da bi SLS ravnala drugače, če bi še živel njen karizmatični voditelj dr. Anton Korošec, ki je umrl konec leta 1940. Koroščevo delo je prevzel dr. Kulovec, ki je nesrečno končal 6. aprila 1941, ob bombandiranju Beograda.
Dotedanje slovensko politično vodstvo ob začetku okupacije ni imelo vizije, kako ravnati med vojno. obremenjeno je bilo s predvojnimi ideološkimi političnimi spori. pričakovanja, da bodo Slovenci prišli pod Italijo, kjer je bila skoraj tretjina slovenskega ozemlja, že pred 6. aprilom 1941, se niso uresničila, kakor tudi ne poskus, da bi Slovenija v celoti prišla pod nemško okupacijo in dobila status protektorata, podobno kot Slovaška ali NDH.

Tisti del vodstva, ki je ostal v Sloveniji z basnom der. Markom Natlačanom na čelu, se je odločil za politiko čakanja. poskušalo je poiskati način sožitja z okupatorjem, čeprav je priznavalo avtoriteto jugoslovanske vlade v izgnanstvu in slovenskih predstavnikov v njej. Od prvega dne vojne je politično vodstvo kazalo popolno izgubljenost, neodločnost in malodušje, in kar je še huje, od samega začetka se je podalo na tvegano pot kolaboracije, ki naj bi bila zgolj funkcionalna, a je že v začetku segla krepko čez okvir. Sodelovanje z okupatorjem že na začetku je bilo na škodo naroda, ki se je okupaciji uprl.
Ena odločilnih napak oz. zamujena priložnost je bila storjena že 6. aprila 1941, ko je ban Natlačen ustanovil Narodni svet in zavrnil ponujeno sodelovanje komunistov v njem. Narodnem svet in ban naj bi izvrševala vrhovno oblast in skrbela za red in mir na območju Dravke banovine.
Z neuspešno banovo misijo pri nemškem generalu Hubertu Lanzu v Celju 12. aprila 1941 je takšna vizija neslavno pogorela.

Kako “dosledno” je bilo vodstvo SLS do lastnih političnih odločitev, pove podatek, da je strankin odbor na svoji zadnji seji pred vdorom okupatorja 30. marca 1941 sklenil, da “v primeru sovražne zasedbe noben odbornik stranke nikdar ne bo sodeloval s sovražnikom, niti neposredno, niti posredno ne bo koga navajal k sodelovanju, pa naj bo ta pritisk še tako hud, ali celo življenje na tehtnici”.
Že v prvih dneh okupacije so se te lepe odločne ter domoljubne besede spremenile v javno demonstrirano lojalnost italijanski okupacijski oblasti in se kmalu nato spremenile v odkrito kolaboracijo. V prizadevanjih, da bo stranka vodila slovenski narod tako, da bi utrpel čim manj žrtev, je njen vodja dr Natlačen zaigral na napačno karto.

Prvi vidni znak aktivne kolaboracije z italijanskim okupatorjem se je pokazal že 11. aprila 1941 ob prihodu italijanske vojske v Ljubljano, ko je ljubljanski župan Jure Adlešič na Viču izročil mestne ključe kot znak vdaje mesta. Kolaboracija z italijanskim okupatorjem se je nadaljevala s sosvetom ali konzulo, organom, ki je imel za visokega komisarja Graziolija le posvetovalno funkcijo, deloval je do novembra 1941. Konzulta v svoji kolaborantski vlogi ni bila neposredno škodljiva, sodelovanje v njej pa je bilo škodljivo slovenski politiki, ki je s tem zanikala obstoj svoje države, ki je postala del zavezniške koalicije v boju proti silam osi. Da je sodelovanje v sosvetu pomenilo odkrito kolaboracijo z okupatorjem, je po izstopu dr. Marka Natlačena in Ivana Puclja v svojem poročilu notranjemu ministrstvu 22. septembra 1941 potrdil tudi visoki komisa Grazioli, ki je med drugim zapisal: “Pravi razlog za odstop je strah pred napadi komunističnih ljudi zaradi njune kolaboracije”.

Kolaboracija je hitro delovala, obiski so se vršili sem in tja.
Ljubljanska pokrajina je bila priključena k Kraljevini Italiji že 3. maja 1941

UKAZ ITALIJANSKEGA KRALJA VIKTORIJA EMANUELA III.
3. MAJA 1941 O PRIKLJUČITVI LJUBLJANSKE POKRAJINE K
KRALJEVINI ITALIJI[/quote]

Šef OVRE, tajne fašistične policije, Onis, in poveljnik karabinjerjev v zasedeni Sloveniji, D’Amato, sta vse to počela tajno, na lastno pest, brez sodelovanja italijanske vojske.[9] To je pomenilo veleizdajo, zato ju je italijansko vojaško sodišče obsodilo na smrt. O njuni sodbi se je javno pisalo v Ljubljani. Kopije teh obsodb so arhivirane v Rimu, italijanska vojske dokumentov za zdaj ne da iz rok!

In kaj sta počenjala tajno, na lastno pest???
Tole:
Partizani OF, KPS so začeli sodelovati z Italijani poleti 1942. Na italijanski strani sta bila glavna sodelavca sam šef OVRE (italijanska politična policija) Onis in kapitan, kasneje general karabinjerjev Angelo D’Amato.[/b Ta je bil velik »prijatelj« gospe Emilije Kraigher, njen mož Vito Kraigher pa je bil vodja VOS pri OF. Tej povezavi[7] gre zasluga, da so Italijani poleti 1942 poslali partizanom tri vagone orožja, sanitetnega materiala in hrane na železniško postajo blizu Novega mesta. Tej povezavi gre zasluga, da so bili prav do uboja bana Natlačena iz streljanja talcev izločeni vsi privrženci Komunistične partije.[8] Tej povezavi gre tudi zasluga za aretacijo 600 oficirjev in podoficirjev Jugoslovanske vojske. Kako in zakaj so jih aretirali? V tej fazi so bili skeptični glede NOB. OF jim je po normalni pošti poslala mobilizacijske odločbe. Italijani – nedvomno je vse to bilo domenjeno – so te pozive dobili v roke in so vse te oficirje in podoficirje (celo generala Rupnika!) aretirali in poslali v taborišča. Tako so komunisti preprečili, da bi prišlo do podobnega razvoja kot v Srbiji in da bi v Sloveniji prišlo do množične organizacije četništva – gverilskih enot Jugoslovanske vojske v domovini. Preprečili so, da bi kralju zvesti oficirji Kraljevine Jugoslavije organizirali vojaško pomemben nekomunistični odpor proti okupatorju, saj bi to preprečilo uspeh komunistične revolucije. S to akcijo, s tako malim naporom, se je revolucionarjem posrečilo odstraniti 90 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} slovenskih oficirjev in podoficirjev jugoslovanske vojske. Uspeh revolucije brez teh potencialnih nasprotnikov je bil neprimerno lažji. O tej zgodovinski aferi, denunciaciji so javno pisali v Ljubljani.[/quote]

No,
pa sem zopet nekaj novega izvedela?
Kar brskaj, imaš talent, jaz berem iz knjig, tudi kakšno pridigo poslušam, včasih med 2WW smo itak samo pridige poslušal. Še srečo smo imeli, da so bili nekateri župniki in kaplani zmerni, niso hujskali, kot je tisti kaplan Karel Woldban. Ta je vse moči porabil za propagando proti OF. bil je tudi v lažnem štajerskem bataljonu. Tudi v Mirni peči je rjovel iz prižnice in oznanjal kako so Ojsterčeva dva pokončali, da jih bodo še več, kdo hoče lahko prebere v knjigah.
Ja, ja na lastno pest, se je pri belčkih marskikaj zgodilo.

Ampak, da je partizanom – OF, uspelo dobiti 3 vagone raznega materiala od Italijanov?
V tole bajko pa ne verjamem. Pišeš tudi, da so poslali na železniško postajo blizu Novega mesta.
Kam so pa vse to spravili, to je bilo v času roške ofenzive, težko je verjeti? Kaj pa če so Italijani kaj zamešali? 🙂
Le kje je bil takrat kaplan Woldbang? Le kje je bil takrat kaplan Glavač? Da se je to lahko zgodilo.
Glavačeva skupina je bila najradikalnejša in najagilnejša klerofašistična skupina v boju proti narodnoosvobodilnem gibanju. Glavač, doma iz Beltincev v Prekmurju, je leta 1934 stopil v
ljubljansko bogoslovje., kje je rasel z novim dodom Katoliške akcije. Že od konca pomladi leta 1941 je bilo tako imenovano Slovensko narodno gibanje, ki ga je organiziral in vodil kaplan Franc Glavač. Glavaču se je kmalu pridružil ing. Fanouš Emer z družbo aktivnih jugoslovanskih oficirjev in fašistov iz nacionalističnih krogov.
Glavač je rastel z novim rodom Katoliške akcije, od katerega si je slovenski klerikalizem mnogo obetal.
Glavač je s škofom Rožmanom vzklikal: “”Trebas nam je novega Mahniča, če tudi bi šel kje predaleč!”” (naprej lahko bereš, še in še …)
Glavač ni dolgo čakal na novega Mahniča. Ker je bil prežet z idejami bojne Katoliške akcije in omamljen zaradi vabljenja Tisovega zgleda v klerofašistični Slovaški, sam je hotel postati Mahnič.

Katoliško vero smatramo za najvišjo vrednoto slovenskega naroda.

Glavač in Emer sta bila tudi neposredno povezana z dr. Natlačenom, ki se je v jeseni 1941 razočaral nad Slovensko legijo, katero je sam ustanovil, nato pa vse svoje upanje stavil v kaplana Glavača.

Glavač pa je kmalu postal italijanski zaupnik, nato pa tudi gestapovski:
“Glavač je namreč trdil, da je edina rešitev slovenskega naroda samo v stoodstotni legalnosti in lojalnosti napram Nemcem. … “”
Glavač in Emer sta Osvobodilno fronto skušala razbijati tudi od znotraj, Glavač je to delovanje kasneje opisal s pretiranim hvalisanjem upehov, ki jih v resnici nista dosegla, čeprav sta se močno trudila.

Kaplan Glavač in Emer sta hkrati snovla napade na razne klerikalne voditelje in te napade hotela naprtiti Osvobodilni fronti. Nameravala sta pobijati aktiviste Osvobodilne fronte, nekatere pa sta že ovadila okupatorjem.

Za Rupnika, sem brala, da se je, sporuzamno dal za nekaj, malo časa internirati, predenj prevzame ponujeno mesto,

Za ostale jugo oficirčke, nisem brala nič. Vem pa, da so se mnogi skrivali po kozolcih, štalah, dekleta so jim pa prinašale hrano. Izgovarjali so se, da čakajo na partizansko vezo, ko so jo dobili niso šli. Vsaj za enega vem, da jo je popihal v Italijo, pustil pa tudi eni dečvi še nerojenega otroka.
Vse mogoče se je dogajalo po vojni.

Sedaj pa še:
Angelo d`Amato, …
Jezuit Tacchi Venturi, ki je “imel velik vpliv na Mussolinija”, je s svojo intervencijo pri vodji italijanskega fašizma brez dvoma pospešil rojstvo belogardističnega in fašističnega bratstva v orožju. Tako je ta vplivni jezuit postal porodničar ali vsaj porodniški strežnik težko pričakovane bele vojske slovenskega klerofašizma.
Medtem pa so Robottijevi oficirji, ki so na svoji koži bolj kot njihov poveljnik občutili težave zaradi partizanskega zarmaha, na lastno pest že sklepali ustne dogovore za sodelovanje oboroženih belogardističnih skupin z italijansko vojsko. Tako je kolaboracijski kapetan Angelo d´Amata 28. maja 1942 sporočil načelniku štaba Xi. armadnega zbora, da je dobil ponovno potrdilo, da se bodo katoliki, ki so Ehrlichovi pristaši … zbrali v raznih skupinah … tudi oboroženih, za brezpogojno sodelovanje z italijanskimi vojaškimi oblastmi. Čez kakih deset dni bom imel spisek teh enot. ” Kaplan Karel Woldbang pa je 31. maja 1942 na poveljstvo divizije Isonzo v Novem mestu sklenil usten sporazum v imenu prve oborožene belogardistične skupine, ki se je kot Mihailovićev četniški odred zbiral v bližini Novega mesta. Več, …,
dost je, …

O Vitu Kraigeru, ne vem dosti, … napiši kaj je delal do 4. maja 1945 in dalje, … naprej …

Šef OVRE, tajne fašistične policije, Onis, in poveljnik karabinjerjev v zasedeni Sloveniji, D’Amato, sta vse to počela tajno, na lastno pest, brez sodelovanja italijanske vojske.[9] To je pomenilo veleizdajo, zato ju je italijansko vojaško sodišče obsodilo na smrt. O njuni sodbi se je javno pisalo v Ljubljani. Kopije teh obsodb so arhivirane v Rimu, italijanska vojske dokumentov za zdaj ne da iz rok!

In kaj sta počenjala tajno, na lastno pest???
Tole:
Partizani OF, KPS so začeli sodelovati z Italijani poleti 1942. Na italijanski strani sta bila glavna sodelavca sam šef OVRE (italijanska politična policija) Onis in kapitan, kasneje general karabinjerjev Angelo D’Amato.[/b Ta je bil velik »prijatelj« gospe Emilije Kraigher, njen mož Vito Kraigher pa je bil vodja VOS pri OF. Tej povezavi[7] gre zasluga, da so Italijani poleti 1942 poslali partizanom tri vagone orožja, sanitetnega materiala in hrane na železniško postajo blizu Novega mesta. Tej povezavi gre zasluga, da so bili prav do uboja bana Natlačena iz streljanja talcev izločeni vsi privrženci Komunistične partije.[8] Tej povezavi gre tudi zasluga za aretacijo 600 oficirjev in podoficirjev Jugoslovanske vojske. Kako in zakaj so jih aretirali? V tej fazi so bili skeptični glede NOB. OF jim je po normalni pošti poslala mobilizacijske odločbe. Italijani – nedvomno je vse to bilo domenjeno – so te pozive dobili v roke in so vse te oficirje in podoficirje (celo generala Rupnika!) aretirali in poslali v taborišča. Tako so komunisti preprečili, da bi prišlo do podobnega razvoja kot v Srbiji in da bi v Sloveniji prišlo do množične organizacije četništva – gverilskih enot Jugoslovanske vojske v domovini. Preprečili so, da bi kralju zvesti oficirji Kraljevine Jugoslavije organizirali vojaško pomemben nekomunistični odpor proti okupatorju, saj bi to preprečilo uspeh komunistične revolucije. S to akcijo, s tako malim naporom, se je revolucionarjem posrečilo odstraniti 90 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} slovenskih oficirjev in podoficirjev jugoslovanske vojske. Uspeh revolucije brez teh potencialnih nasprotnikov je bil neprimerno lažji. O tej zgodovinski aferi, denunciaciji so javno pisali v Ljubljani.[/quote]

No,
pa sem zopet nekaj novega izvedela?
Kar brskaj, imaš talent, jaz berem iz knjig, tudi kakšno pridigo poslušam, včasih med 2WW smo itak samo pridige poslušal. Še srečo smo imeli, da so bili nekateri župniki in kaplani zmerni, niso hujskali, kot je tisti kaplan Karel Woldban. Ta je vse moči porabil za propagando proti OF. bil je tudi v lažnem štajerskem bataljonu. Tudi v Mirni peči je rjovel iz prižnice in oznanjal kako so Ojsterčeva dva pokončali, da jih bodo še več, kdo hoče lahko prebere v knjigah.
Ja, ja na lastno pest, se je pri belčkih marskikaj zgodilo.

Ampak, da je partizanom – OF, uspelo dobiti 3 vagone raznega materiala od Italijanov?
V tole bajko pa ne verjamem. Pišeš tudi, da so poslali na železniško postajo blizu Novega mesta.
Kam so pa vse to spravili, to je bilo v času roške ofenzive, težko je verjeti? Kaj pa če so Italijani kaj zamešali? 🙂
Le kje je bil takrat kaplan Woldbang? Le kje je bil takrat kaplan Glavač? Da se je to lahko zgodilo.
Glavačeva skupina je bila najradikalnejša in najagilnejša klerofašistična skupina v boju proti narodnoosvobodilnem gibanju. Glavač, doma iz Beltincev v Prekmurju, je leta 1934 stopil v
ljubljansko bogoslovje., kje je rasel z novim dodom Katoliške akcije. Že od konca pomladi leta 1941 je bilo tako imenovano Slovensko narodno gibanje, ki ga je organiziral in vodil kaplan Franc Glavač. Glavaču se je kmalu pridružil ing. Fanouš Emer z družbo aktivnih jugoslovanskih oficirjev in fašistov iz nacionalističnih krogov.
Glavač je rastel z novim rodom Katoliške akcije, od katerega si je slovenski klerikalizem mnogo obetal.
Glavač je s škofom Rožmanom vzklikal: “”Trebas nam je novega Mahniča, če tudi bi šel kje predaleč!”” (naprej lahko bereš, še in še …)
Glavač ni dolgo čakal na novega Mahniča. Ker je bil prežet z idejami bojne Katoliške akcije in omamljen zaradi vabljenja Tisovega zgleda v klerofašistični Slovaški, sam je hotel postati Mahnič.

Katoliško vero smatramo za najvišjo vrednoto slovenskega naroda.

Glavač in Emer sta bila tudi neposredno povezana z dr. Natlačenom, ki se je v jeseni 1941 razočaral nad Slovensko legijo, katero je sam ustanovil, nato pa vse svoje upanje stavil v kaplana Glavača.

Glavač pa je kmalu postal italijanski zaupnik, nato pa tudi gestapovski:
“Glavač je namreč trdil, da je edina rešitev slovenskega naroda samo v stoodstotni legalnosti in lojalnosti napram Nemcem. … “”
Glavač in Emer sta Osvobodilno fronto skušala razbijati tudi od znotraj, Glavač je to delovanje kasneje opisal s pretiranim hvalisanjem upehov, ki jih v resnici nista dosegla, čeprav sta se močno trudila.

Kaplan Glavač in Emer sta hkrati snovla napade na razne klerikalne voditelje in te napade hotela naprtiti Osvobodilni fronti. Nameravala sta pobijati aktiviste Osvobodilne fronte, nekatere pa sta že ovadila okupatorjem.

Za Rupnika, sem brala, da se je, sporuzamno dal za nekaj, malo časa internirati, predenj prevzame ponujeno mesto,

Za ostale jugo oficirčke, nisem brala nič. Vem pa, da so se mnogi skrivali po kozolcih, štalah, dekleta so jim pa prinašale hrano. Izgovarjali so se, da čakajo na partizansko vezo, ko so jo dobili niso šli. Vsaj za enega vem, da jo je popihal v Italijo, pustil pa tudi eni dečvi še nerojenega otroka.
Vse mogoče se je dogajalo po vojni.

Sedaj pa še:
Angelo d`Amato, …
Jezuit Tacchi Venturi, ki je “imel velik vpliv na Mussolinija”, je s svojo intervencijo pri vodji italijanskega fašizma brez dvoma pospešil rojstvo belogardističnega in fašističnega bratstva v orožju. Tako je ta vplivni jezuit postal porodničar ali vsaj porodniški strežnik težko pričakovane bele vojske slovenskega klerofašizma.
Medtem pa so Robottijevi oficirji, ki so na svoji koži bolj kot njihov poveljnik občutili težave zaradi partizanskega zarmaha, na lastno pest že sklepali ustne dogovore za sodelovanje oboroženih belogardističnih skupin z italijansko vojsko. Tako je kolaboracijski kapetan Angelo d´Amata 28. maja 1942 sporočil načelniku štaba Xi. armadnega zbora, da je dobil ponovno potrdilo, da se bodo katoliki, ki so Ehrlichovi pristaši … zbrali v raznih skupinah … tudi oboroženih, za brezpogojno sodelovanje z italijanskimi vojaškimi oblastmi. Čez kakih deset dni bom imel spisek teh enot. ” Kaplan Karel Woldbang pa je 31. maja 1942 na poveljstvo divizije Isonzo v Novem mestu sklenil usten sporazum v imenu prve oborožene belogardistične skupine, ki se je kot Mihailovićev četniški odred zbiral v bližini Novega mesta. Več, …,
dost je, …

O Vitu Kraigheru, ne vem dosti, … napiši kaj je delal do 4. maja 1945 in dalje, … naprej …[/quote]
O gospodu Vitu Kraigheru, še ni odgovora, nekje sem tudi o njem, videla zapis, nisem imela še časa, da poiščem. Nekje je!

Se mi je pa prikazal pri branju zapis o Rupniku.
Zgoraj sem o Rupniku zapisala samo po spominu.
Tukaj pa je zapis iz knjige:
“””Kako je Osvobodilna fronta`denuncirala´ Rupnika, ki po zatrjevanju Svobodne Slovenije ni bil izdajalec, nam pojasnuje sam general Mario Robotti, poveljnik XI. armadnega zbora v svojem zanimivem sporočilu 17. aprila 1942 ob burki z Rupnikovo internacijo:
“”Visoki komisar za ljubljansko pokrajino je sklenil, da poveri mesto ljubljanskerga župana divizijskemu generalu bivše jugoslovanske vojske Leonu Rupniku. General Rupnik je na to pristal; vendara prosi, da ga, predno nastopi to mesto, za kratek čas pošljemo v internacijo skupno z drugimi aktivnimi oficirji in ga nato osvobodimo. Namen tega ukrepa naj bi bil, da se slovenski narod uveri, da je general Rupnik deležen prav istega postopanja kot vsi drugi oficirji … “””

No,
pa sem zopet nekaj novega izvedela?
Kar brskaj, imaš talent, jaz berem iz knjig, tudi kakšno pridigo poslušam, včasih med 2WW smo itak samo pridige poslušal. Še srečo smo imeli, da so bili nekateri župniki in kaplani zmerni, niso hujskali, kot je tisti kaplan Karel Woldban. Ta je vse moči porabil za propagando proti OF. bil je tudi v lažnem štajerskem bataljonu. Tudi v Mirni peči je rjovel iz prižnice in oznanjal kako so Ojsterčeva dva pokončali, da jih bodo še več, kdo hoče lahko prebere v knjigah.
Ja, ja na lastno pest, se je pri belčkih marskikaj zgodilo.

Ampak, da je partizanom – OF, uspelo dobiti 3 vagone raznega materiala od Italijanov?
V tole bajko pa ne verjamem. Pišeš tudi, da so poslali na železniško postajo blizu Novega mesta.
Kam so pa vse to spravili, to je bilo v času roške ofenzive, težko je verjeti? Kaj pa če so Italijani kaj zamešali? 🙂
Le kje je bil takrat kaplan Woldbang? Le kje je bil takrat kaplan Glavač? Da se je to lahko zgodilo.
Glavačeva skupina je bila najradikalnejša in najagilnejša klerofašistična skupina v boju proti narodnoosvobodilnem gibanju. Glavač, doma iz Beltincev v Prekmurju, je leta 1934 stopil v
ljubljansko bogoslovje., kje je rasel z novim dodom Katoliške akcije. Že od konca pomladi leta 1941 je bilo tako imenovano Slovensko narodno gibanje, ki ga je organiziral in vodil kaplan Franc Glavač. Glavaču se je kmalu pridružil ing. Fanouš Emer z družbo aktivnih jugoslovanskih oficirjev in fašistov iz nacionalističnih krogov.
Glavač je rastel z novim rodom Katoliške akcije, od katerega si je slovenski klerikalizem mnogo obetal.
Glavač je s škofom Rožmanom vzklikal: “”Treba nam je novega Mahniča, če tudi bi šel kje predaleč!”” (naprej lahko bereš, še in še …)
Glavač ni dolgo čakal na novega Mahniča. Ker je bil prežet z idejami bojne Katoliške akcije in omamljen zaradi vabljenja Tisovega zgleda v klerofašistični Slovaški, sam je hotel postati Mahnič.

Katoliško vero smatramo za najvišjo vrednoto slovenskega naroda.

Glavač in Emer sta bila tudi neposredno povezana z dr. Natlačenom, ki se je v jeseni 1941 razočaral nad Slovensko legijo, katero je sam ustanovil, nato pa vse svoje upanje stavil v kaplana Glavača.

Glavač pa je kmalu postal italijanski zaupnik, nato pa tudi gestapovski:
“Glavač je namreč trdil, da je edina rešitev slovenskega naroda samo v stoodstotni legalnosti in lojalnosti napram Nemcem. … “”
Glavač in Emer sta Osvobodilno fronto skušala razbijati tudi od znotraj, Glavač je to delovanje kasneje opisal s pretiranim hvalisanjem upehov, ki jih v resnici nista dosegla, čeprav sta se močno trudila.

Kaplan Glavač in Emer sta hkrati snovla napade na razne klerikalne voditelje in te napade hotela naprtiti Osvobodilni fronti. Nameravala sta pobijati aktiviste Osvobodilne fronte, nekatere pa sta že ovadila okupatorjem.

Za Rupnika, sem brala, da se je, sporuzamno dal za nekaj, malo časa internirati, predenj prevzame ponujeno mesto,

Za ostale jugo oficirčke, nisem brala nič. Vem pa, da so se mnogi skrivali po kozolcih, štalah, dekleta so jim pa prinašale hrano. Izgovarjali so se, da čakajo na partizansko vezo, ko so jo dobili niso šli. Vsaj za enega vem, da jo je popihal v Italijo, pustil pa tudi eni dečvi še nerojenega otroka.
Vse mogoče se je dogajalo po vojni.

Sedaj pa še:
Angelo d`Amato, …
Jezuit Tacchi Venturi, ki je “imel velik vpliv na Mussolinija”, je s svojo intervencijo pri vodji italijanskega fašizma brez dvoma pospešil rojstvo belogardističnega in fašističnega bratstva v orožju. Tako je ta vplivni jezuit postal porodničar ali vsaj porodniški strežnik težko pričakovane bele vojske slovenskega klerofašizma.
Medtem pa so Robottijevi oficirji, ki so na svoji koži bolj kot njihov poveljnik občutili težave zaradi partizanskega zarmaha, na lastno pest že sklepali ustne dogovore za sodelovanje oboroženih belogardističnih skupin z italijansko vojsko. Tako je kolaboracijski kapetan Angelo d´Amata 28. maja 1942 sporočil načelniku štaba Xi. armadnega zbora, da je dobil ponovno potrdilo, da se bodo katoliki, ki so Ehrlichovi pristaši … zbrali v raznih skupinah … tudi oboroženih, za brezpogojno sodelovanje z italijanskimi vojaškimi oblastmi. Čez kakih deset dni bom imel spisek teh enot. ” Kaplan Karel Woldbang pa je 31. maja 1942 na poveljstvo divizije Isonzo v Novem mestu sklenil usten sporazum v imenu prve oborožene belogardistične skupine, ki se je kot Mihailovićev četniški odred zbiral v bližini Novega mesta. Več, …,
dost je, …

O Vitu Kraigheru, ne vem dosti, … napiši kaj je delal do 4. maja 1945 in dalje, … naprej …[/quote]
O gospodu Vitu Kraigheru, še ni odgovora, nekje sem tudi o njem, videla zapis, nisem imela še časa, da poiščem. Nekje je!

Se mi je pa prikazal pri branju zapis o Rupniku.
Zgoraj sem o Rupniku zapisala samo po spominu.
Tukaj pa je zapis iz knjige:
“””Kako je Osvobodilna fronta`denuncirala´ Rupnika, ki po zatrjevanju Svobodne Slovenije ni bil izdajalec, nam pojasnuje sam general Mario Robotti, poveljnik XI. armadnega zbora v svojem zanimivem sporočilu 17. aprila 1942 ob burki z Rupnikovo internacijo:
“”Visoki komisar za ljubljansko pokrajino je sklenil, da poveri mesto ljubljanskerga župana divizijskemu generalu bivše jugoslovanske vojske Leonu Rupniku. General Rupnik je na to pristal; vendara prosi, da ga, predno nastopi to mesto, za kratek čas pošljemo v internacijo skupno z drugimi aktivnimi oficirji in ga nato osvobodimo. Namen tega ukrepa naj bi bil, da se slovenski narod uveri, da je general Rupnik deležen prav istega postopanja kot vsi drugi oficirji … “””[/quote]
Angelo d` Amato obdelan, Rupnikova in oficirska “burka” tudi, pripomb ni bilo,
le še Vito Kraigher čaka.
Vito Kraigher, pa je končal takole, pa še več drugih z njim.

Na Turjaku: grob v Voljčji jami
Bilo je tistega cvetočega, najlepšega maja v tem stoletju.
Skoraj vsa Evropa je bila osvobojena, Hitler in Mussolini mrtva, le v sloveniji smo še močno čutili smrtne krče nacistične zveri in domačih izdajalcev.
In tega zelenega maja, ko se je vse veselilo življenja, je v gozdu na Turjaku umrla skupina pomembnih aktivistov osvobodilne fronte. Morilci so skušali zločin in grob za vedno skriti, a so Turjačani kmalu zvedeli, kaj se je rano zjutraj zgodilo v bližnem gozdu.
Marija H. s Turjaka tiste noči ni mogla zaspati. Proti jutru ko je bilo še temno, je zaslišala avtomobile, ki so se ustavili na cesti. skočila je k oknu in pogledala, kaj se zunaj dogaja. V medli svetlobi je videla, kako ljudje skačejo z dveh tovornjakov, potem pa so se vsi v sporedu napotili proti gozdu. Le kaj bodo delali v gozdu, je razmišljala Marija, ki je še vedno zrla skozi okno. Kmalu je iz gozda zaslišala obupne krike, ki so se pretapljali v rjovenje. Čutila je, kako jo prevzema slabost. Še dva, tri dni, pa bo konec vojne, tam v gozdu pa pobijajo ljudi, je pomislila in se sesedla na posteljo. Na spanje ni več mislila. Več kot eno uro so odmevali kriki in streli iz gozda.
Zdanilo se je. tovornjakov ni bilo več na cesti. Marija je odprla okno in pogledala naokrog, če so kje v bližini kakšni ljudje. Slišala je, kako se iz ljubljanske smeri Turjaku približuje avtomobil. Zaprla je okno in oporezala skozi steklo. Iz avtomobila so skočili trije možje v uniformah in potegnili ven še četrtega ter ga položili na šotorsko krilo. Očitno je bilo, da ne more hoditi. Možje so prijeli za šotorsko krilo in odvlekli tovor v gozd po isti poti, po kateri je šla nočna skupina.
Zjutraj je Marija šla na travnik in si ogledala sledi. Po krvavi sledi je prišla na kraj, ki mu domačini pravijo Smrečje, oddaljen le deset minut hoda od glavne ceste.
V davnih časih so morali podložniki na ukaz turjaškega grofa v okoliških gozdovih izkopati več globokih jam, katere so pokrili z vejevjem. Na ta način so v jame lovili volkove in medvede, ki jih v turjaški okolici ni manjkalo (sicer pa ta divjad še danes rada obiskuje te gozdove.) V Smrečju so bile druga poleg druge tri takšne jame, ki jim domačini pravijo voljčje jame. Marija je oipazila, da sta dve jami zasuti. Ni bilo dvoma: dve voljčji jami sta se rano zjutraj spremenili v dva velika skupinska groba. Zbežala je nazaj in vaščanom povedala, kaj je odkrila. Danes nam o tem pripoveduje spominsko obeležje, na katerem je zapisano:
“V tem tihem delu gozda so belogardistični zločinci na predvečer zmage 4. maja 1945 nečloveško mučili in ubili šestindvajset partizanskih borcev in aktivistov OF: Čop Tonček, Dolhar Angela, Gerzinič Neda, Gorišek Martin, Kamnikar Viktor, Kaplan Franc Knez Anton, Kraigher dr. Vito, Krištof Ignac, Kurnik Karel, Kurnik Rudi, Malahovskiy Marica, Mekina Leopoldina, Mesesnel dr. Franc, Neuberger dr. Mavricij, Nosak Leopold, Polc Nikolaj, Prijatelj Milka, Ravbaar Rudolf, Sever ing. Rihard, Šuškovič ing. Viktor, Tomšič dr. Stanko, Tuma dr. Boris, Tuma ing. Zoran in dve nepoznani ženski.”
Žrtve je na Turjak pripeljal črnorokec in poveljnik posebnega Hacinovega policijskega voda poročnik Jože Hlebec. Ta notorni pijanec in krvolok je s člani svojega voda in pod “strokovnim” vodstvom policijskega agenta Koželja pred smrtjo strahovito mučil: ženskam so z noži parali trebuhe.
Žrtve so zmetali v dve voljčji jami in ju narahlo zasuli z zemljo, nanju pa nanosili dračja in zakurili ogenj. Površino obeh grobov so posuli s pepelom in potem na oba groba natrosili suho listje.
V turjaških gozdovih je bilo precej divjadi in morilci so se bali, da bodo lisice odgreble groba in začele trgati trupla. S tem bi odkrile zločin, ki so ga hoteli prikriti.
Zakaj so za zadnji zločin izbrali prav Turjak? Kdo je Hacinovi policiji in poročniku Hlebcu povedal za Voljčje jame? Morilcem namreč ni bilo potrebno kopati jam.
Izmed vseh črnorokcev je kraj najbolj poznal Ivan Kožar, ki je pred vojno po stezi mimo voljčnih jam hodil iz Javorij v osnovno šolo na Turjak. Agenti Rupnikove politične policije z izpostave v Velikih Laščah so bili o nameravani justifikaciji aktivistov OF že obveščeni, hkrati pa so dobili nalog, naj za to izberejo primeren kraj. Agenti so se o tem posvetovali z domasčinom Kožarjem, le-ta pa je predlagal voljčje jame. Ta kraj so izbrali zato, ker so se hoteli tik pred umikom na Koroško maščevati za belogardistični poraz na Turjaku septembra 1943. leta.
Več kot polovica teh morilcev je že čez dva meseca po zločinu odgovarjala pred vojaškim sodiščem v Ljubljani. Obsojeni so bili na smrt z ustrelitvijo, le Jože Hlebec je bil obsojen na smrtm z obešenjem, a se je štiri ure pred izvršitvijo kazni sam obesil v zaporu. Tudi upravnik policije Lovro Hacin, ki je izdal ukaz za ta zločin, je 4. septembra 1946. leta zaključil svojo zločinsko pot na vislicah.

Za vse žrtve so napisani rojstni podatki in še drugi podatki, tudi slike, ne o vseh teh oseb.
Z ozirom, da je bil v postu omenjen dr. Vito Kraigher, samo nekaj o dr. Vitu:
Dr. Vito Kraigher je bil rojen 15. julija 1911. leta pri Lenartu v Slovenskih goricah. Oče Anton je bil notar, primorski emigrant. Tudi Vito se je posvetil pravu.. Na ljubljanski univerzi se je pridružil naprednemu gibanju. Bil je član in nekaj časa tudi predsednik akademskega društva Triglav. Član KP je postal leta 1934. Po končanem študiju se je 1936. leta zaposlil kot praktikant na ljubljanskem sodišču.
Več, berite v knjigi “Po sledovih ČRNE ROKE”

O gospodu Vitu Kraigheru, še ni odgovora, nekje sem tudi o njem, videla zapis, nisem imela še časa, da poiščem. Nekje je!

Se mi je pa prikazal pri branju zapis o Rupniku.
Zgoraj sem o Rupniku zapisala samo po spominu.
Tukaj pa je zapis iz knjige:
“””Kako je Osvobodilna fronta`denuncirala´ Rupnika, ki po zatrjevanju Svobodne Slovenije ni bil izdajalec, nam pojasnuje sam general Mario Robotti, poveljnik XI. armadnega zbora v svojem zanimivem sporočilu 17. aprila 1942 ob burki z Rupnikovo internacijo:
“”Visoki komisar za ljubljansko pokrajino je sklenil, da poveri mesto ljubljanskerga župana divizijskemu generalu bivše jugoslovanske vojske Leonu Rupniku. General Rupnik je na to pristal; vendara prosi, da ga, predno nastopi to mesto, za kratek čas pošljemo v internacijo skupno z drugimi aktivnimi oficirji in ga nato osvobodimo. Namen tega ukrepa naj bi bil, da se slovenski narod uveri, da je general Rupnik deležen prav istega postopanja kot vsi drugi oficirji … “””[/quote]
Angelo d` Amato obdelan, Rupnikova in oficirska “burka” tudi, pripomb ni bilo,
le še Vito Kraigher čaka.
Vito Kraigher, pa je končal takole, pa še več drugih z njim.

Na Turjaku: grob v Voljčji jami
Bilo je tistega cvetočega, najlepšega maja v tem stoletju.
Skoraj vsa Evropa je bila osvobojena, Hitler in Mussolini mrtva, le v sloveniji smo še močno čutili smrtne krče nacistične zveri in domačih izdajalcev.
In tega zelenega maja, ko se je vse veselilo življenja, je v gozdu na Turjaku umrla skupina pomembnih aktivistov osvobodilne fronte. Morilci so skušali zločin in grob za vedno skriti, a so Turjačani kmalu zvedeli, kaj se je rano zjutraj zgodilo v bližnem gozdu.
Marija H. s Turjaka tiste noči ni mogla zaspati. Proti jutru ko je bilo še temno, je zaslišala avtomobile, ki so se ustavili na cesti. skočila je k oknu in pogledala, kaj se zunaj dogaja. V medli svetlobi je videla, kako ljudje skačejo z dveh tovornjakov, potem pa so se vsi v sporedu napotili proti gozdu. Le kaj bodo delali v gozdu, je razmišljala Marija, ki je še vedno zrla skozi okno. Kmalu je iz gozda zaslišala obupne krike, ki so se pretapljali v rjovenje. Čutila je, kako jo prevzema slabost. Še dva, tri dni, pa bo konec vojne, tam v gozdu pa pobijajo ljudi, je pomislila in se sesedla na posteljo. Na spanje ni več mislila. Več kot eno uro so odmevali kriki in streli iz gozda.
Zdanilo se je. tovornjakov ni bilo več na cesti. Marija je odprla okno in pogledala naokrog, če so kje v bližini kakšni ljudje. Slišala je, kako se iz ljubljanske smeri Turjaku približuje avtomobil. Zaprla je okno in oporezala skozi steklo. Iz avtomobila so skočili trije možje v uniformah in potegnili ven še četrtega ter ga položili na šotorsko krilo. Očitno je bilo, da ne more hoditi. Možje so prijeli za šotorsko krilo in odvlekli tovor v gozd po isti poti, po kateri je šla nočna skupina.
Zjutraj je Marija šla na travnik in si ogledala sledi. Po krvavi sledi je prišla na kraj, ki mu domačini pravijo Smrečje, oddaljen le deset minut hoda od glavne ceste.
V davnih časih so morali podložniki na ukaz turjaškega grofa v okoliških gozdovih izkopati več globokih jam, katere so pokrili z vejevjem. Na ta način so v jame lovili volkove in medvede, ki jih v turjaški okolici ni manjkalo (sicer pa ta divjad še danes rada obiskuje te gozdove.) V Smrečju so bile druga poleg druge tri takšne jame, ki jim domačini pravijo voljčje jame. Marija je oipazila, da sta dve jami zasuti. Ni bilo dvoma: dve voljčji jami sta se rano zjutraj spremenili v dva velika skupinska groba. Zbežala je nazaj in vaščanom povedala, kaj je odkrila. Danes nam o tem pripoveduje spominsko obeležje, na katerem je zapisano:
“V tem tihem delu gozda so belogardistični zločinci na predvečer zmage 4. maja 1945 nečloveško mučili in ubili šestindvajset partizanskih borcev in aktivistov OF: Čop Tonček, Dolhar Angela, Gerzinič Neda, Gorišek Martin, Kamnikar Viktor, Kaplan Franc Knez Anton, Kraigher dr. Vito, Krištof Ignac, Kurnik Karel, Kurnik Rudi, Malahovskiy Marica, Mekina Leopoldina, Mesesnel dr. Franc, Neuberger dr. Mavricij, Nosak Leopold, Polc Nikolaj, Prijatelj Milka, Ravbaar Rudolf, Sever ing. Rihard, Šuškovič ing. Viktor, Tomšič dr. Stanko, Tuma dr. Boris, Tuma ing. Zoran in dve nepoznani ženski.”
Žrtve je na Turjak pripeljal črnorokec in poveljnik posebnega Hacinovega policijskega voda poročnik Jože Hlebec. Ta notorni pijanec in krvolok je s člani svojega voda in pod “strokovnim” vodstvom policijskega agenta Koželja pred smrtjo strahovito mučil: ženskam so z noži parali trebuhe.
Žrtve so zmetali v dve voljčji jami in ju narahlo zasuli z zemljo, nanju pa nanosili dračja in zakurili ogenj. Površino obeh grobov so posuli s pepelom in potem na oba groba natrosili suho listje.
V turjaških gozdovih je bilo precej divjadi in morilci so se bali, da bodo lisice odgreble groba in začele trgati trupla. S tem bi odkrile zločin, ki so ga hoteli prikriti.
Zakaj so za zadnji zločin izbrali prav Turjak? Kdo je Hacinovi policiji in poročniku Hlebcu povedal za Voljčje jame? Morilcem namreč ni bilo potrebno kopati jam.
Izmed vseh črnorokcev je kraj najbolj poznal Ivan Kožar, ki je pred vojno po stezi mimo voljčnih jam hodil iz Javorij v osnovno šolo na Turjak. Agenti Rupnikove politične policije z izpostave v Velikih Laščah so bili o nameravani justifikaciji aktivistov OF že obveščeni, hkrati pa so dobili nalog, naj za to izberejo primeren kraj. Agenti so se o tem posvetovali z domasčinom Kožarjem, le-ta pa je predlagal voljčje jame. Ta kraj so izbrali zato, ker so se hoteli tik pred umikom na Koroško maščevati za belogardistični poraz na Turjaku septembra 1943. leta.
Več kot polovica teh morilcev je že čez dva meseca po zločinu odgovarjala pred vojaškim sodiščem v Ljubljani. Obsojeni so bili na smrt z ustrelitvijo, le Jože Hlebec je bil obsojen na smrtm z obešenjem, a se je štiri ure pred izvršitvijo kazni sam obesil v zaporu. Tudi upravnik policije Lovro Hacin, ki je izdal ukaz za ta zločin, je 4. septembra 1946. leta zaključil svojo zločinsko pot na vislicah.

Za vse žrtve so napisani rojstni podatki in še drugi podatki, tudi slike, ne o vseh teh oseb.
Z ozirom, da je bil v postu omenjen dr. Vito Kraigher, samo nekaj o dr. Vitu:
Dr. Vito Kraigher je bil rojen 15. julija 1911. leta pri Lenartu v Slovenskih goricah. Oče Anton je bil notar, primorski emigrant. Tudi Vito se je posvetil pravu.. Na ljubljanski univerzi se je pridružil naprednemu gibanju. Bil je član in nekaj časa tudi predsednik akademskega društva Triglav. Član KP je postal leta 1934. Po končanem študiju se je 1936. leta zaposlil kot praktikant na ljubljanskem sodišču.
Več, berite v knjigi “Po sledovih ČRNE ROKE”[/quote]

PRABABI,
za letnico tam nekje 1931, držiš dobro forumski kondicijo. Čestitke za kondicijo. Kondicijo pisanja in prisotnosti, kontinuitete in lepe uporabe slovenskega jezika.

Naj ti nikoli ne mine!

Ampak vsebina:-), posodobi jo!🙂

Lep pozdrav od tvojega starega forumskega, forumskega prijatelja.

Angelo d` Amato obdelan, Rupnikova in oficirska “burka” tudi, pripomb ni bilo,
le še Vito Kraigher čaka.
Vito Kraigher, pa je končal takole, pa še več drugih z njim.

Na Turjaku: grob v Voljčji jami
Bilo je tistega cvetočega, najlepšega maja v tem stoletju.
Skoraj vsa Evropa je bila osvobojena, Hitler in Mussolini mrtva, le v sloveniji smo še močno čutili smrtne krče nacistične zveri in domačih izdajalcev.
In tega zelenega maja, ko se je vse veselilo življenja, je v gozdu na Turjaku umrla skupina pomembnih aktivistov osvobodilne fronte. Morilci so skušali zločin in grob za vedno skriti, a so Turjačani kmalu zvedeli, kaj se je rano zjutraj zgodilo v bližnem gozdu.
Marija H. s Turjaka tiste noči ni mogla zaspati. Proti jutru ko je bilo še temno, je zaslišala avtomobile, ki so se ustavili na cesti. skočila je k oknu in pogledala, kaj se zunaj dogaja. V medli svetlobi je videla, kako ljudje skačejo z dveh tovornjakov, potem pa so se vsi v sporedu napotili proti gozdu. Le kaj bodo delali v gozdu, je razmišljala Marija, ki je še vedno zrla skozi okno. Kmalu je iz gozda zaslišala obupne krike, ki so se pretapljali v rjovenje. Čutila je, kako jo prevzema slabost. Še dva, tri dni, pa bo konec vojne, tam v gozdu pa pobijajo ljudi, je pomislila in se sesedla na posteljo. Na spanje ni več mislila. Več kot eno uro so odmevali kriki in streli iz gozda.
Zdanilo se je. tovornjakov ni bilo več na cesti. Marija je odprla okno in pogledala naokrog, če so kje v bližini kakšni ljudje. Slišala je, kako se iz ljubljanske smeri Turjaku približuje avtomobil. Zaprla je okno in oporezala skozi steklo. Iz avtomobila so skočili trije možje v uniformah in potegnili ven še četrtega ter ga položili na šotorsko krilo. Očitno je bilo, da ne more hoditi. Možje so prijeli za šotorsko krilo in odvlekli tovor v gozd po isti poti, po kateri je šla nočna skupina.
Zjutraj je Marija šla na travnik in si ogledala sledi. Po krvavi sledi je prišla na kraj, ki mu domačini pravijo Smrečje, oddaljen le deset minut hoda od glavne ceste.
V davnih časih so morali podložniki na ukaz turjaškega grofa v okoliških gozdovih izkopati več globokih jam, katere so pokrili z vejevjem. Na ta način so v jame lovili volkove in medvede, ki jih v turjaški okolici ni manjkalo (sicer pa ta divjad še danes rada obiskuje te gozdove.) V Smrečju so bile druga poleg druge tri takšne jame, ki jim domačini pravijo voljčje jame. Marija je oipazila, da sta dve jami zasuti. Ni bilo dvoma: dve voljčji jami sta se rano zjutraj spremenili v dva velika skupinska groba. Zbežala je nazaj in vaščanom povedala, kaj je odkrila. Danes nam o tem pripoveduje spominsko obeležje, na katerem je zapisano:
“V tem tihem delu gozda so belogardistični zločinci na predvečer zmage 4. maja 1945 nečloveško mučili in ubili šestindvajset partizanskih borcev in aktivistov OF: Čop Tonček, Dolhar Angela, Gerzinič Neda, Gorišek Martin, Kamnikar Viktor, Kaplan Franc Knez Anton, Kraigher dr. Vito, Krištof Ignac, Kurnik Karel, Kurnik Rudi, Malahovskiy Marica, Mekina Leopoldina, Mesesnel dr. Franc, Neuberger dr. Mavricij, Nosak Leopold, Polc Nikolaj, Prijatelj Milka, Ravbaar Rudolf, Sever ing. Rihard, Šuškovič ing. Viktor, Tomšič dr. Stanko, Tuma dr. Boris, Tuma ing. Zoran in dve nepoznani ženski.”
Žrtve je na Turjak pripeljal črnorokec in poveljnik posebnega Hacinovega policijskega voda poročnik Jože Hlebec. Ta notorni pijanec in krvolok je s člani svojega voda in pod “strokovnim” vodstvom policijskega agenta Koželja pred smrtjo strahovito mučil: ženskam so z noži parali trebuhe.
Žrtve so zmetali v dve voljčji jami in ju narahlo zasuli z zemljo, nanju pa nanosili dračja in zakurili ogenj. Površino obeh grobov so posuli s pepelom in potem na oba groba natrosili suho listje.
V turjaških gozdovih je bilo precej divjadi in morilci so se bali, da bodo lisice odgreble groba in začele trgati trupla. S tem bi odkrile zločin, ki so ga hoteli prikriti.
Zakaj so za zadnji zločin izbrali prav Turjak? Kdo je Hacinovi policiji in poročniku Hlebcu povedal za Voljčje jame? Morilcem namreč ni bilo potrebno kopati jam.
Izmed vseh črnorokcev je kraj najbolj poznal Ivan Kožar, ki je pred vojno po stezi mimo voljčnih jam hodil iz Javorij v osnovno šolo na Turjak. Agenti Rupnikove politične policije z izpostave v Velikih Laščah so bili o nameravani justifikaciji aktivistov OF že obveščeni, hkrati pa so dobili nalog, naj za to izberejo primeren kraj. Agenti so se o tem posvetovali z domasčinom Kožarjem, le-ta pa je predlagal voljčje jame. Ta kraj so izbrali zato, ker so se hoteli tik pred umikom na Koroško maščevati za belogardistični poraz na Turjaku septembra 1943. leta.
Več kot polovica teh morilcev je že čez dva meseca po zločinu odgovarjala pred vojaškim sodiščem v Ljubljani. Obsojeni so bili na smrt z ustrelitvijo, le Jože Hlebec je bil obsojen na smrtm z obešenjem, a se je štiri ure pred izvršitvijo kazni sam obesil v zaporu. Tudi upravnik policije Lovro Hacin, ki je izdal ukaz za ta zločin, je 4. septembra 1946. leta zaključil svojo zločinsko pot na vislicah.

Za vse žrtve so napisani rojstni podatki in še drugi podatki, tudi slike, ne o vseh teh oseb.
Z ozirom, da je bil v postu omenjen dr. Vito Kraigher, samo nekaj o dr. Vitu:
Dr. Vito Kraigher je bil rojen 15. julija 1911. leta pri Lenartu v Slovenskih goricah. Oče Anton je bil notar, primorski emigrant. Tudi Vito se je posvetil pravu.. Na ljubljanski univerzi se je pridružil naprednemu gibanju. Bil je član in nekaj časa tudi predsednik akademskega društva Triglav. Član KP je postal leta 1934. Po končanem študiju se je 1936. leta zaposlil kot praktikant na ljubljanskem sodišču.
Več, berite v knjigi “Po sledovih ČRNE ROKE”[/quote]

PRABABI,
za letnico tam nekje 1931, držiš dobro forumski kondicijo. Čestitke za kondicijo. Kondicijo pisanja in prisotnosti, kontinuitete in lepe uporabe slovenskega jezika.

Naj ti nikoli ne mine!

Ampak vsebina:-), posodobi jo!🙂

Lep pozdrav od tvojega starega forumskega, forumskega prijatelja.[/quote]

Herr Weber
Veš, v tem času, kar sem na forumu, sem dobila že tudi podobna pisemca. 🙂
Mogoče si tisto zgrešil? Seveda, jaz sem odgovorila, spodobi se; nekaj na `brzo´odpisala in kaj je bilo, . . . ha ha ha , . . . .
Ena fina dama je ukradla nick in pisala v njegovem imenu.
PRABABI PA SEM TE NADRSALA, . . . previdnost, . . . je lepa čednost, so včasih djal. :-))))
Haha, računat pa znaš, drži, drži, verjetno najstarejša! Tisti, ko me najbolj napada, je pa kakšnih 10 let mlajši.
Sem dolgo čakala, da bo za dr. Kraigerha odgovoru, pa ni!
Nekateri, ko se štejejo, da so brez napak, tudi računat ne znajo.
Vse kosti, ko jih izkopljejo, meni pripisujejo, tudi to sem se navadila. 🙂

Vsak, enkrat mine! Ni potrebno dosti. Lahko te v minutki ni.
Mene bi sesekljali, . . . tile nevedneži.

Totalno skregaš narod in se pobija med seboj, tako je bilo med 2WW.
Hudo je bilo.

Ampak, . . . pridi . . . . in piši, pri prvem in drugem.
Kar znam znam, na laži pa odgovarjam, kot je zapisano v knjigah.
Preveč nedolžnih ljudi je izgubilo življenje.
Tudi mojih znancev, prijateljev. ……

Stari forumski prijatelj? ne vem kam naj te dam, prijateljev je bilo tukaj na forumu, bolj malo. :-)))
Včeraj je bil Miklavž, zaslužil si, čokoladico. :-)))
Pa lep pozdrav!
PRABABI

Pokop dr. Ljuba Sirca bo v domovini

V Kranju živeča Darja Okorn je bila z bratrancem Ljubom Sircem in njegovo mamo Zdenko vedno zelo povezana. Skupaj s teto sta ga večkrat obiskali v Angliji in na Škotskem, kjer je prevzel mesto profesorja mednarodne in politične ekonomije na univerzi v Glasgowu. Po letu 1965 je tja odhajala le še njegova mama, Darja Okorn pa se spominja, da so teti pred odhodom v Veliko Britanijo običajno vedno nagajali in ji celo leto pred smrtjo niso želeli dati potnega lista: »Naša hiša je bila nadzorovana od leta 1947, vsa Ljubova pisma so prispela najprej v Beograd, od tam v Ljubljano in šele nato v Kranj.« Sorodniki so se z njim srečevali v Avstriji ali Italiji, ob tem pa so imeli vedno zasledovalce, to se je razkrilo ob eni izmed naključnih prometnih nesreč. V Slovenijo sta lahko prihajali le njegova žena Sue in hči Nadia.

»Ljubo me je običajno poklical po telefonu, da smo se dogovorili za kraj srečanja. Spominjam se, da sem ga leta 1989, ko se je odzval vabilu na srečanje liberalnih ekonomistov v Beogradu, vprašala, kje se vidimo, odvrnil mi je, da na brniškem letališču. Takrat sem skoraj spustila slušalko iz rok. Pojasnil mi je , da so mu zagotovili, da se lahko brez težav vrne v domovino.«

http://reporter.si/clanek/slovenija/pokop-dr-ljuba-sirca-bo-v-domovini-486637

Spoštovani Ljubo Sirc, počivaj v miru v domači zemlji, ki si jo imel tako rad!!! Eden velikih Slovencev!

ajvar,
na tole tvoje neprimerno čvekanje, sem ti odgovorila, že 1. nov. 2016, ob 22:48, na hitro.
Odgovor je bil kratek, za oba, za tebe in za čvekača “pohvala”. Za tole tvoje zgornje čvekanje ti je celo ČESTITAL. Prilepila sem vama tudi Link “Jasenovac”, nič ni bilo glasu, da sta grozote Jasenovac pregledala.
Sedaj pa po vrsti:
– V norodnoosvobodilnem boju, niso sodelovali samo komunisti. V borbo proti okupatorju so se odzvali vsi pošteni, zavedni Slovenci. Komunistov je bilo takrat še malo. Ti, pa malo pomisli, kdo je bil bolj pokvarjen, tisti, ko so se hlinili okupatorju in izdajali zavedne Slovence ali tisti, ko so se borili za obstoj slovenskega naroda.
In ja, zagovarjam vse, ki so se odzvali boju proti okupatorja.
– V šolo, boš pa moral iti ti in tisti čvekač, ko te je pohvali in čestital.
– “Borbal ali ne borbal, Nemčija bi vojno izgubila,” pišeš! Takrat se ni vedelo še nič! Kdo bo izgubil vojno. Nekateri Slovenci so vedeli kakšen načrt sta imela Hitler in Musollini, sklenila sta ga že pred sasedbo stare Jugoslavije in takoj sta začela rovariti. Potreben si šole, da te podučijo!!!
– Omenjaš Istro, Italija je dobila Trst, kljub temu, da so ga osvobodili, Slovenski partizani.
Veš ti “ajvarč”, po vsaki vojni odločajo “taveliki”, . . .
– Nadaljuješ: “” da so komunisti pobili 100.000 našega svojega naroda, samo zato, da so s terorjem in silo vladali 40 let.”” To pa ne veš koliko let so delali špetih tile tvoji ko jih tako zvesto zagovarjaš, tam prek luže, pa še sedaj ne dajo miru!
Tale tvoj zapis tudi potrebuje, da te nekdo poduči!
Na mnogih mestih v temah na MON-u, je napisan link, “popis, “žrtev” med 2WW”, ti pa kar mimo in pobiraš neke netočne cifre, papagajsko ponavljaš netočnosti!. Veš, ajvar, izdajalci so skupaj s Hitlerjem pogoreli v drugi 2WW. Skriti so pod peruti HITLERJEVEGA nacizma, poišči pod katero zaporedno številko je Hitler!??
Ko je bilo vojne konec, so zbežali spotoma pa tudi še pobijali, tudi to je na MON-u že zapisano.
– zadnji tvoj stavek, mi pa prosim tudi malo obrazloži, kdo se je prelevil v, …… v humaniste in demokrate!??? Kdo pa so???? …… . “Prašiči!”
Imaš ti prašičjo farmo, si jih pravkar nahranil??? Od kje si se vrnil, da si vse te kozlarije napisal!?

ajvar,
na tole tvoje neprimerno čvekanje, sem ti odgovorila, že 1. nov. 2016, ob 22:48, na hitro.
Odgovor je bil kratek, za oba, za tebe in za čvekača “pohvala”. Za tole tvoje zgornje čvekanje ti je celo ČESTITAL. Prilepila sem vama tudi Link “Jasenovac”, nič ni bilo glasu, da sta grozote Jasenovac pregledala.
Sedaj pa po vrsti:
– V norodnoosvobodilnem boju, niso sodelovali samo komunisti. V borbo proti okupatorju so se odzvali vsi pošteni, zavedni Slovenci. Komunistov je bilo takrat še malo. Ti, pa malo pomisli, kdo je bil bolj pokvarjen, tisti, ko so se hlinili okupatorju in izdajali zavedne Slovence ali tisti, ko so se borili za obstoj slovenskega naroda.
In ja, zagovarjam vse, ki so se odzvali boju proti okupatorja.
– V šolo, boš pa moral iti ti in tisti čvekač, ko te je pohvali in čestital.
– “Borbal ali ne borbal, Nemčija bi vojno izgubila,” pišeš! Takrat se ni vedelo še nič! Kdo bo izgubil vojno. Nekateri Slovenci so vedeli kakšen načrt sta imela Hitler in Musollini, sklenila sta ga že pred sasedbo stare Jugoslavije in takoj sta začela rovariti. Potreben si šole, da te podučijo!!!
– Omenjaš Istro, Italija je dobila Trst, kljub temu, da so ga osvobodili, Slovenski partizani.
Veš ti “ajvarč”, po vsaki vojni odločajo “taveliki”, . . .
– Nadaljuješ: “” da so komunisti pobili 100.000 našega svojega naroda, samo zato, da so s terorjem in silo vladali 40 let.”” To pa ne veš koliko let so delali špetih tile tvoji ko jih tako zvesto zagovarjaš, tam prek luže, pa še sedaj ne dajo miru!
Tale tvoj zapis tudi potrebuje, da te nekdo poduči!
Na mnogih mestih v temah na MON-u, je napisan link, “popis, “žrtev” med 2WW”, ti pa kar mimo in pobiraš neke netočne cifre, papagajsko ponavljaš netočnosti!. Veš, ajvar, izdajalci so skupaj s Hitlerjem pogoreli v drugi 2WW. Skriti so pod peruti HITLERJEVEGA nacizma, poišči pod katero zaporedno številko je Hitler!??
Ko je bilo vojne konec, so zbežali spotoma pa tudi še pobijali, tudi to je na MON-u že zapisano.
– zadnji tvoj stavek, mi pa prosim tudi malo obrazloži, kdo se je prelevil v, …… v humaniste in demokrate!??? Kdo pa so???? …… . “Prašiči!”
Imaš ti prašičjo farmo, si jih pravkar nahranil??? Od kje si se vrnil, da si vse te kozlarije napisal!?[/quote]
PRABABI, čestitam, imaš še dost kondicije , dobro si tega-le “prašiča” nafutrala z ajvarjem (ajvar s hrenom)! Naj se redi revež za koritom haha in manj sere. http://3.bp.blogspot.com/-azpIrHY3-PM/VVCx_yfJJrI/AAAAAAAAIKc/gcwAVzc9IgQ/s400/Doma{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}C4{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}8Di{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2Bpridelek{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2Bkoni{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}C4{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}8Dastih{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2Bpaprik{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2C{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2Bodli{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}C4{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}8Dne{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2Bza{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2Bajvar.jpg

V informacijo: Hitler se je vpisal pod zaporedno številko 3 zločincev proti človeštvu. Številki 1 in 2 zasedata prepričana komunista Mao in Stalin. Broz pa nosi številko 13. Malo pobrskajte.

Jugo komunisti so še pred začetkom 2SV prisegali zvestobo Stalinu in se pridušali za ‘protiimperialistični’ boj. Ni bilo takrat še nobenih ‘izdajalcev’. Od teh istih ‘imperialistov’ so pa še dolga desetletja pozneje prejemali poceni podporo.

Še zmeraj ne vemo, zakaj je g. Kocbek nekaj let pred smrtjo zapisal:
Prvič v življenju mi je iz globine žal, da sem se rodil kot Slovenec in prvič po tridesetih letih mi je postalo iz vseh vlaken mojega človeka žal za partizanstvo.

Za odstiranje plašnic je zanimivo prebrati še tole:
http://www.rtvslo.si/slovenija/sirc-za-mmc-v-titu-ne-vidim-nobene-pozitivne-strani/229642