SRCE IN RAZUM
Moj stari pralni stroj mi je šel že pošteno
na živce, moje belo perilo ni bilo tako belo,
kot tisto na televiziji in žrlo me je, v bifeju
svojim kompanjonom nisem mogel več pogledati
v oči, kajti vedel sem, da je njihovo perilo bolj
belo …
Posegel sem po skrajnem orožju, ki se ga poročeni moški često oprimemo, začel sem se kujati, gledal sem v prazno, zagrenjen in žalosten sem bil pa res.
“Kaj ti je?” me je vprašala žena.
“Hočem Candy”, sem udaril naravnost in da bi svojo željo podkrepil, zaihtel in dodal, da ga že vsi imajo.
“Nehaj se cmeriti, dobil ga boš,” je rekla, si prižgala cigareto in razgrnila časopis.
Začutil sem, da je zdaj pravi trenutek, prinesel sem ji pivo in priliznjeno dodal:
“Tudi ponev Tefal si želim…Ona misli na vse.”
Žena je odpila nekaj požirkov in mi pomežiknila: “Dobiš.”
“Rad bi imel še novi likalnik na paro Rowenta. Lika kot blisk.”
“Dobro.”
“Tudi Gospodarja svežine bi rad …”
“Kaj je to?”
“Osvežilec prostorov. Čisto poceni …”
“Prav. Ali lahko zdaj malo zadremljem?”
“Seveda, jaz bom pa medtem pomil, s prilom mi bo uspelo … Le še to bi rad povedal, da si že dolgo želim posodo Zepter, to bi bila moja posoda, va svetleča in bleščeča …”
“Zdaj pa mir!” je rekla in legla na kavč in se s časopisom pokrila čez glavo.
Pomil sem posodo in se lotil pranja, sklenil sem, da ženo, ki je tako dobra do mene, razveselim in operem njeno najljubšo majico, na kateri je več trdovratnih madežev. Vedel sem, da se mi bo posrečilo, saj sem imel omo, ki pere globinsko in uniči še tako trdovratno umazanijo. Ko se je zbudila, sem ji dejal:
“Draga, tvoja najljubša majica je kot nova.”
“Hvala, dragi,” mi je dejala, jo oblekla, dejala, da se ji mudi na sestanek, sedla v našo škodo in se odpeljala.
Razneženo sem gledal za njo, vedel sem: ta ženska ima razum in srce.
Potem sem vzel WC račko in očistil školjko tud za robom.
/Iz Humoristovega dnevnika!!/
