Srečna ženska/moški

Niso teorije, to je moje filozofiranje na podlagi mojih izkušenj.

Poanta je ravno bila, da s tem, da najdemo neko družico in naštemfamo par frocov, ne moremo meriti svoje uspešnosti in sreče. Prvo mora biti vsak s seboj srečen. Ampak finta pa je, da “normalen” človek enkrat začuti neko močno potrebo, da bi svojo srečo delil vsaj še z eno osebo in to intimno.

Ljudje pa prvo iščejo partnerja in potem srečo z njim, napačen vrsti red.

Eni pač niso zato, ampak temu verjamem samo delno. So pač preusmerili čas in trud v druge aspekte življenja, pa vendar menim, da neka želja obstaja. Enako, kot obstaja želja nekoga z otroci, da bi bil spet svoboden. Ampak po moje tista praznina bolj zaboli, kot pa preglavice in odgovornosti z otroci.

Seveda pa ni nič narobe, če se nekdo zavestno odloči, da nikoli ne bo imel otrok in svoje življenje posveti drugim stvarem. Tudi jaz sem skoraj na tem, da dvomim, da jih bom kdaj imel. Zarečenega kruha pa se bojim. In nekako se mi dozdeva, da koliko nočem imeti otrok in se kar bojim odgovornosti, da po drugi strani bom obžaloval in to globoko. Čutim neko mesto v srcu, moje srce ima še prosta mesta za ljubezen…se smešno sliši. Po drugi strani pa, argumenti zakaj jih nebi imel so vsi po vrsti sebični, nič drugega. Sebičnost pa je tako privlačna samo moralno si jo moraš upravičiti, to pa nekaterim gre zelo dobro od rok, meni ne.

Še več. :))
Sicer pa nisem Skeli nikjer odgovarjal. V tej temi sem postavil samo eno vprašanje, kolikor se spomnim, da malo popestrim debato.

No, jaz sem delno podobnega mnenja. Zelo fajn je bit v dobrem partnerstvu in (verjetno) imeti družino. Ampak je zelo fajn biti tudi samski in imeti vso svobodo na svetu. Je pa tako, da ko sem v vezi, pridejo dnevi, ko pogrešam samsko življenje in ko sem samska, pridejo tudi dnevi, ko pogrešam biti z nekom. Čisto človeško i guess 🙂