Stanovanje-stroški

S fantom razmišljava, da bi se čez nekaj časa preselila v stanovanje njegovih strašev (trenutno je v najemu).
Stanovanje bova nekako opremila z vsem potrebnim; pohištvo, bela tehnika, manjša popravila…..
Tukaj pa začnejo moji možgančki delovati…..kaj pa če se zgodi, da nama ne uspe biti skupaj….po možnosti, da se prav fino skregava, me vrže iz stanovanja brez vsega oz. se sporazumno razideva.
Kako naj potem zahtevam denar, ki je bil vložen v stanovanje in opremo.

Sicer se s fantom krasno razumeva in me je kar groza, da bi na naju prišli črni oblaki. Samo človek nikoli ne ve kaj ga čaka za naslednjim vogalom. Nočem biti črnogleda, ker si želim skupnega življenje, pa vendar me malo obhajajo dvomi.

Kako pa je sicer s delitvijo tekočih stroškov (hrana, računi, avto, varčevanje)
Vsak prispeva polovico, neglede na plačo, se to procentoalno izrazi?

Prosim pomagajte mi, vsakega ogovora bom vesela.

Vse nepremicne stvari: kuhinja z opremo, kopalnica, naj kupi on.
Tudi omare naj kupi on, da ne bos vse te velike reci vlacila s seboj.
Ti prinesi sebe, ljubezen in dobro voljo. ( morda kak PC, par loncev, radio, TV, brisace in odeje)

Morda ti bo kdo rekel, da ni prav, ko dvomis in se sprasujes, kaj pa ce…
Dvom je the best stvar. Krepi vero.

Pogumno naprej.

Nikamor se ti še ne mudi.

Najprej odrasti.

Vse je stvar dogovora, prav pa je, da imaš o stvareh, ki si jih plačala, dokaze. Midva si stroške deliva na polovico, ne glede na dohodke. Menim, da tisti, ki več zasluži, si lahko pač več privošči. Seveda, če je ljubezen vmes, ta tudi kaj več ponudi partnerju (kakšen izlet, kosilo), ni pa to obvezno in se od njega ne pričakuje. Midva imava tudi dogovor “čigavo je kaj”. Npr. računalnik je moj, tv njegov itd. Pri teh stvareh je nekdo plačal več, drugi manj ali nič. Dogovoriva se tudi glede pohištva – npr. on je kupil kavč, jaz omare. Ne zdi se mi prav, da bi moral vse kupiti on, ker bo v njegovi hiši, ker s kupnino namreč denar izgubiš – če kupiš omare, potem nikoli niso toliko vredne, da bi jih prodal za enako ceno, saj niso več nove. Uporabljala jih boš pa tudi ti, morda boš po ločitvi tudi kaj vzela s seboj. Torej kupi reči, ki bi ti utegnile priti prav tudi po morebitni ločitvi (on naj kupi omare, ti pa kaj drugega!)… Gotovo bi bilo prehudo zanj, če bi moral zdaj kupiti vse sam in te samo povabiti k skupnemu življenju. Marsikdo je presenečen, da imava midva tako razdeljeno, v resnici pa vsakdanjem življenju tega nikoli ne omenjava, niti ne razmišljava o tem, niti ni eden izmed naju z eno nogo že drugje. Sploh ne! Vse to je zelo utrdilo najino zvezo in nama v njej zagotovilo varnost. Odločila sva se tudi, da ne bova nikoli imela skupnih računov. Vse to zveni morda nekam preračunljivo in se komu zdi dokaz, da tu ni ljubezni, pa je to še zdaleč od tega. Tudi sama nočem, da bi moj partner ostal brez vsega, če bi se ločila! Hočem, da ima tisto, kar mu pripada – in jaz enako.

po zakonu so stvari ki se kupijo v času skupnega bivanja od obeh. če greta narazen vsakemu pripada pol stvari. izvenzakonska zveza se istoveti z zakonsko v kolikor partnerja živita v skupnem gospodinjstvu vsaj dve leti. tako da…

moja sesta je rešila težavo tako da je stanovanje pol njeno pol od moža. je pa res da sta ga kupila ko sta že bila poročena. tudi vse stvari ki jih vlagata so 50:50.

kar pa se tiče financ – midva odkar živiva skupaj nimava moj in njen denar. denar je od obeh. skupne finance. tako je zdaj ko sva poročena in tako je bilo prej. včasih je ona imela več denarja, potem jaz. pa me ne moti ker sva skupaj, živiva skupaj, stroški so skupni… in še vedno gre ven ona in jaz. tudi skupaj. pač nimava moj pa njen denar ampak skupen – za stroške in za vse drugo.

Citronka, shranjuj račune nakupljenih reči.

Ne zdi se mi narobe, da tako razmišljaš. Saj, ko je vse ok, ni nobenih problemov. Problem nastane, kot si že sama rekla, ob razpadu zveze. Na tvojem mestu bi izvenzakonsko skupnost uradno overila pri notarju, račune za nakup stvari večjih vrednosti (ali kakršnakoli popravila) shrani, za tekoče stroške ti pa predlagam skupno blagajno, v katero vlagata mesečno približno enak znesek.

Lp, Mateja

Hm, če že zdaj cincaš in kolebaš, ne vem. Jaz o tem nisem razmišljala, ko sva se z -zdaj- možem, takrat fantom selila skupaj. Večino opreme sem prinesla jaz, ker on še živel v eni sobici, jaz pa sem imela stanovanjce.

Mož zasluži 2 x več kot jaz. Imava vsak svoje namensko varčevanje, vse druge stroške deliva. Ne po kakih formulah, pa pa čisto na “uč”. Jaz recimo plačam najenmino in vse položnice, vse nakupe plača on. Včasih je na boljšem on, včasih jaz. Nikoli ne preračunavava. Če mene udari nula na TTR, vskoči mož. Obratno se k sreči še ni zgodilo. Tako je bilo od vsega začetka. Moževa finančna udeležba je nekaj višja od moje, so pa zato vsi trije vogali gospodinjstav in doam na meni, pa še četrtega pol. Mož to ve in ceni.

Ti pa zaenkrat shranjuj račune in dodelajta, kdo kaj in kako. Škodovati zagotovo ne more. Če so pa dvomi prehudi, daj času čas. Zveza tudi z malo distance odlično dozori, če ji je to “usojeno”.

Enkrat je na enem forumu že bila debata o tem, ali lahko izvenzakonsko zvezo sploh uradno “prijaviš” in je bil zaključek, da se tega ne da – če hočeš uradno imeti, da sta skupaj, se moraš poročiti. Ali imaš ti kake druge informacije?

Kar se pa tiče skupnega življenja, je pri nas obratno – dragi stanuje pri meni. Zaradi tega, ker vidim kako “veze za vse življenje” razpasti vsakih par mesecev, je stvar taka, da vse pohištvo in opremo kupim s svojim denarjem. V primeru, da zveza razpade, ne bo problemov, čigavo je kaj – njegove so obleke in hifi stolp, ostalo pa je moje (brez kakršnihkoli dvomov o tem).
Deliva si stroške za mesečne stroške – en mesec on, en mesec jaz, ravno tako pri večjih nakupih hrane enkrat jaz, enkrat on plača. Ne zapisujeva si točno, koliko je bilo stroškov in ali je kdo na boljšem (mislim, da sva na koncu verjetno tako ali tako na istem). Vsak ima svoj avto, zato stroške za avto krije vsak za svojega.
Poznam kar nekaj parov (eni od teh so skupaj že zelo dolgo časa in stvar funkcionira), ki si vse skupne stroške zapisujejo (do tolarja natančno) in potem prispevajo vsak polovico (=skupna blagajna). Ravno tako poznam tudi primere, kjer da vsak določen procent svoje plače (npr. polovico) v skupno blagajno – na ta način tisti z več denarja pač zneskovno prispeva več.
Kar se tiče skupnega računa, je pa zelo odvisno od tega, kaka karakterja sta s fantom. Pri nama se ta stvar definitivno ne bi obnesla, ker jaz precej bolj gledam na svoj denar kot on (ga včasih prime in si kaj privošči, kar jaz recimo ne razumem), več mi pomeni varčevanje, medtem, ko on bolj živi iz dneva v dan. V primeru, da bi bil račun skupen, bi to zagotovo pomenilo vir prepirov. Ravno tako mi ustreza, da me prime in si kupim npr. eno fenomenalno torbico, ker mi je pa res všeč in se mi zdi, da si jo zaslužim, in mi paše, da mi ni treba polagati računov pred nikomer – ker sem denar pač sama zaslužila in mi ustreza, da lahko sama razpolagam z njim.
Je pa s tem skupnim denarjem tako – prepiri se začnejo, ko ga ni zadosti in se mi zdi za mirno vezo res pomembno, da poskušaš čim bolj omejiti spore na tem področju.
“Čisti računi, dobri prijatelji” po moje velja tudi v zvezi – seveda pa v primeru, če kateri zapade v stisko (npr. zgubi službo ali kaj podobnega), ne gledaš več tako pol na pol – partnerja imaš konec koncev tudi zato, da se lahko zaneseš nanj.
Kar se tiče dvomov o tem, da to pač ni v redu zveza, če že prej razmišljaš o tem, ali bosta šla narazen, je pa tako – vsak tretji zakon v Sloveniji se konča z ločitvijo (statistike za nezakonske zveze pa seveda ni), zato se mi zdi tiščanje (zaljubljene) glave v pesek, če ne razmisliš trezno o tem, da se tudi tebi to lahko zgodi.
Upam, da je kak nasvet pomagal in srečno življenje skupaj vama želim,
K