Stara fotografija naših prednikov
Dobro si oglejte sliko. Je slika zapornikov iz leta 1895. Ta črno bela slika je stara 125 let.
In se zamislite. Čez dobrih 100 let (v resnici še mnogo prej) bodo naši zanamci gledali samo še naše slike, kot jih mi gledamo danes. Slika je naključna, ampak ljudje na sliki, so kot mi. Mislijo, da bodo živeli večno…. V danem trenutku se jim najbrž niti sanjalo ni, kako hitro vse mine….
Zato vedno, ko naredite določeno stvar, pomislite, kako bo “dolgoročno” vplivala na vas. V glavi si zavrtite film, kakšne so posledice, dobre ali slabe! Ne se ustavit pri važno da imam ali pri nečem, samo zato, ker je ta čas moderno,… glejte naprej in glejte še kakšni bodo drugi zaradi vas (ali ne bodo). Predvsem pa mislite, kako bo, ko vas bodo drugi tako gledali kot danes mi te ljudi na tej prastari fotografiji.
[img]https://s3files.core77.com/blog/images/954681_4_90187_yTXCHtTCD.png[/img]
Vir je članek “The American Prison Uniform: A Snapshot”
Sprogramirani smo tako, da se tega ne zavedamo oz. se le za kratek trenutek. Človek se dejansko ne “zaveda” kaj smrt pomeni.
Vsa leta šolanja, truda, dela, vzponov padcev. Na koncu si pa samo drobtinica na soncu iz slame.
https://www.youtube.com/watch?v=uD4izuDMUQA
Sprogramirani smo tako, da se tega ne zavedamo oz. se le za kratek trenutek. Človek se dejansko ne “zaveda” kaj smrt pomeni.
Vsa leta šolanja, truda, dela, vzponov padcev. Na koncu si pa samo drobtinica na soncu iz slame.
https://www.youtube.com/watch?v=uD4izuDMUQA
[/quote]
Nič nismo “sprogramirani”… le večina je dovolj lena, da se kar prepusti toku. Ni pa to edini način, še manj pa nujen način življenja.
Še tu dodajam to fotografijo zaradi razlage. Slikano je bilo s fotoaparatom s 35mm filmom. Na fotoaparatu je bil elektronski flash. V prostoru je dnevna svetloba, ki ji flash doda še nek dodatni energijski impulz. Energija bliskavice se odbije od predmetov v prostoru in na film se projecira skozi objektiv to kar je na posnetku. Energija bliskavice za trenutek razsvetli celoten prostor. Fant na posnetku je od nas oddaljen okrog 40 svetlobnih let.
[img]https://med.over.net/forum5/download/file.php?id=74445[/img]
Še tema fotografinje Laure: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=151&t=11261085
Tako razmišljanje men sploh ne potegne in razloga ne vidim v lenobi, ampak smiselnosti. Ti pobeci na sliki niso nič prikrajšani, če si s tem zavedanjem niso belili glave v danem trenutku. Se strinjam s komentarjem, da smo rahlo “sprogramirani” rutinski, leteči, pogosto srečujemo sami sebe sam, če bi mela v 24h dnevu 48 razpoložljivih ur, da se ukvarjam s tem, kaj bo čez 100 let, bi si želela, da me nekdo čimprej brcne v rit in prizemlji do te mere, da mi pride v poštev računica, da nam niti jutri ni zagotovljen. Zmernost!
https://stareslike.cerknica.org/2016/01/16/1959-rodik-pericici/
Na to sliko dveh deklic sem naletela zgolj preko spleta. Želim jo dati kot prikaz, koliko pove otroška fotografija. Sij oči, drža telesa, spontanost. Odziv fotografiranih glede na dogodek, ki ga ujame posnetek, odziv na osebo, ki je za fotoaparatom. Ne le nekoč, tudi danes.
Nikomur se čas ne ustavi. Ne otrokom, ki so že na takih posnetkih spontano iskreni. Ne odraslim, ki skozi “poziranje”, vsak na svoj način, dajejo zavestno sporočilo.
Ni modro nedosegljivega čakati v nedogled. Ni modro hlastati za nečem v bojazni, da ne bi česa zamudil. “Plujem s tokom,” je nekdo zapisal na forum. Velja pa tudi:
Vedeti moraš,
v kateri pristan si namenjen,
če hočeš ujeti pravi veter,
ki te bo ponesel tja…
(Seneca)
“Plujem s tokom,”
Vedeti moraš,
v kateri pristan si namenjen,
če hočeš ujeti pravi veter,
ki te bo ponesel tja…
(Seneca)
No, tole mi je pa všeč!
Seveda, vse mine, lepo je, če smo sposobni tega zavedanja v tolikšni meri, da lepe trenutke dobro “zaužijemo” in da nas to vedenje “tolaži” v slabih trenutkih, bodo minili… Pluješ s tokom, sproti pridobivaš veščine, izkušenje, znanja, ki ti lahko omogočajo čimboljši rezultat.
Tako razmišljanje men sploh ne potegne in razloga ne vidim v lenobi, ampak smiselnosti. Ti pobeci na sliki niso nič prikrajšani, če si s tem zavedanjem niso belili glave v danem trenutku. Se strinjam s komentarjem, da smo rahlo “sprogramirani” rutinski, leteči, pogosto srečujemo sami sebe sam, če bi mela v 24h dnevu 48 razpoložljivih ur, da se ukvarjam s tem, kaj bo čez 100 let, bi si želela, da me nekdo čimprej brcne v rit in prizemlji do te mere, da mi pride v poštev računica, da nam niti jutri ni zagotovljen. Zmernost!
[/quote]
Jst te nebi brcal v ritko z veseljem bi jo pomasiral, lahko tudi bolj grobo, če ti to ustreza.
To je bilo zaradi tehnike fotografije jim naročeno, da se morajo pri miru držat, ker je osvetlitev trajala dve – tri sekunde in bi nastal zmazek, če bi se sproščeno držali. Ja, lahko bi jih nagovarjali v “cheeeeeseee” pozo, ampak takrat je še niso izumili. Držali so se pač resno, ker se je fotografiranje štelo za resno in drago stvar.
dobra tema. Neštetokrat to pomislim, ko gre vse narobe. Čez 50 ali 100 let ne bo nobenega več od nas in še spominjali se nas ne bodo.
Kot mi ne vemo več za prapradedke ali praprababice, še imen ne vemo od njih večinoma. A se splača potem sekirat, jokat, jemat vse tako smrtno zares? Ne splača se, ampak kot eden že piše, tako smo pač programirani.
Na fotografijah nikdar ne vidimo kamermana, torej avtorja fotografije. Razen, če so to selfiji. Mi kot opazovalci fotografije smo postavljeni v kamero oziroma fotoaparat, če sem bolj precizen igramo vlogo avtorja fotografije. Fotoaparat ima samo eno oko. Tam kjer je gorišče za lečo je koncentracija svetlobe največja, torej v eni točki.