Stara ljubezen se mi je oglasila
To pa je dramatizacija, 14.02.2023 ob 19:54
hehe984, 14.02.2023 ob 19:22
To pa je dramatizacija, 14.02.2023 ob 19:18
hehe439, 14.02.2023 ob 18:39
Izjema, 14.02.2023 ob 15:05
rebeka47, 14.02.2023 ob 12:19
Evo,
pa še jaz s svojim mnenjem. Pri tistem, kar je zapisal goodlife moraš razumeti, da je bil skoraj pol mlajši. Ni imel otrok…
Tudi jaz sem okr. štiridesetega začela povsem na novo in moj sedanji tudi. Razšla sva se z bivšimi partnerji in šla skup. Za sabo imela pet otrok in sva zanje poskrbela tako kot se spodobi, danes si sami ustvarjajo družine. Bivša sta se znašla po svoje. Dejstvo je, da se otroci postavijo na stran tistega, ki je “zapuščen”, pa četudi ni bilo v zakonu neke sreče (in to vedo). Jaz bi svojo zgodbo in odločitve sprejela še enkrat enako. Pri štiridesetih! Danes, malo po petdesetem, mislim, da se ne bi šla te zgodbe, a ne bi mogla reči zagotovo. Vem samo, da sem bila takrat noro zaljubljena v mojega sedanjega in da je na srečo najina sedanja zgodba polna naklonjenosti in ljubezni ter veva, da si bova stala ob strani do konca. Ko sva takrat malo pred štiridesetim kolebala ali naj greva skupaj ali ne (čeprav se je zdelo brezupno) je bilo vseeno drugače kot sedaj ko sva 50+. Ne bom opisovala podrobnosti, rečem ti lahko le, dobro premisli, če je vredno. Drugače je, če v sedanjem partnerstvu doživljaš kako nasilje, alkohol ipd (pri meni je bilo tudi tega nekaj). Potem ne bi niti premišljevala. A nisi nič takega zapisala. Mislim pa, da gre pri tebi bolj za neizživeto nostalgijo. Zaljubljenost, ki se lahko zgodi vsakemu. A tudi mine, če je tadrugi daleč od oči. Če pa jo bosta “kurila” s srečanji ipd., potem bo srce skoz dolgo trpelo. Morda bo dovolj le to, da se malce “izživita”, potem pa gresta svojo pot… a to naj ostane med vama. Pa srečno!
Mi smo se postavili na stran mame, ki je zapustila očeta. Saj v večini primerov otroci niso tako neumni, da se ne bi zavedali kaj se dogaja. Tudi ko so še bolj mali.
Najbrž oče ni bil ravno zgleden mož?
Drugače pa se, če ni nekih zlorab, otroci vedno postavijo na stran zapuščenega. Krivijo tistega, ki je zakon razdrl “brez veze” in partnerja porinil v brezup.
Najverjetnejši scenarij avtoričine romantične zgodbe? Se loči, odide z novim, čez leto pa spozna, da je naredila največjo napako v življenju. Prvič, oba sta stara, neke hude strasti (ki bi vsaj nekaj časa tlela) v nobenem primeru ne bo. Drugič, začenjajo se bolezni. Bi ga rihtala in negovala po pol letu skupnega življenja, če bi resno zbolel? Tretjič, otroci se bodo vsaj za nekaj časa obrnili od avtorice in jo krivili. Četrtič, ekonomija: z bivšim razdelita premoženje na pol, avtorica kupi neko stanovanjce, uni tip drugo stanovanjce- če ga žena ne bo ožela. Živita v enem, drugo oddajata. Bo dovolj veliko, da gostita tudi otroke, če pridejo na obisk? Kako se sploh lotiti tega? Kaj če avtorica umre pred tem tanovim? Njeno stanovanje gre na pol, otroci dobijo polovico, ostalo polovico on in njegovi otroci. Petič: morebitna sovražnost njegovih otrok do avtorice in obratno.
Je ta “ljubezen” res tako velika, da te nič zgornjega ne odvrne? Potem poskusi. Meni se zdi rizik prevelik, če imaš z možem stabilno zvezo in če mu je mar zate.
Otroci so že odrasli, njih zanimajo njihova življenja in kako jih bodo živeli. Tudi če bosta vsak v svoji garsonjeri lahko otroke obiskujeta na domu ali na stara leta kupita hiško v naravi in tam preživita penzijo. Tako ali tako pa so v večini otroci tisti,ki skrbijo za starše, ko tega ne zmorejo sami.
Mene mislim, da bi bolj pri teh letih skrbelo, da sem že za med vegetacijo, kot vse od naštetega.
To ti misliš, da otroke ne briga, če ostane oče sam in nesrečen. In ravno v tem primeru se bo veliko otrok odvrnilo od tega, da bi skrbelo zanjo na stara leta, češ naj tvoj novi zate skrbi, če si že očeta odpikala.
O tem, da v teh letih pride starost in kot ti praviš “vegetacija”, je pa tudi napisano.
A sedaj jih briga ko sta v nesrečni ekonomski skupnosti?
To ne bi rekel noben normalen otrok nikdar, sploh ne ženski, ki te je rodila, vzgajala, previjala, skrbela zate celo življenje.
Kdo pa pravi, da sta bila nesrečna? Saj sama pravi, da ji “ni nič manjkalo”, da je bila zadovoljna, ampak zdaj so začeli metuljčki v trebuhu pa to….Kakšna nesrečna skupnost?
Ljubezen780, 13.02.2023 ob 21:03
Po 30 letih sva se srečala. Ne čisto naključno, ker sva bila na nekem dogodku, ki naju je povezal v preteklosti. Vem, zelo klišejsko, kar se je naprej dogajalo. Ves večer sva imela oči samo drug za drugega, dotiki samo med nama, vsi ostali so bili le kulisa, kar se je ponovno začelo dogajati med nama…ehh in nato je enkrat prišla je ura slovesa. No, v teh 30 letih se nama je rodilo pet otrok, njemu tri in meni dva, a kot da bi izbrisala ves ta čas, kot da je minilo samo nekaj let, ko sva bila še mlada in zaljubljena. Nisva se skregala, le vsak od naju je izbral svojo pot in jo peljal po svoje. In ko sva treščila skupaj po vseh teh letih ponovno skupaj, oh, vsa ta strast je prišla navzven. Ampak seveda oba v dolgotrajnih zvezah, v nekih ekonomijah, ki sva jih ustvarila. Zdaj pa sms, pogovori, oh in sploh in kaj vse bi. Otroci odrasli, partnerji že dooooolgo. Oba intelektualca, oba s svojima poklicnima karierama.
Vse je čisto odprto, kaj bi vi storili? Pustili stare zveze in odprli novo? Nisva več mlada, sploh ne, v 60ih…. in morda je to najina zadnja priložnost, da zaključiva to, kar sva v mladosti začela in ne izživela? Kako bodo sprejeli otroci? In kako se prijateljsko raziti z dosedanjimi partnerji? Kaj si vi mislite? Sprejeti, iti do konca, ali pa samo ljubeznivo gojiti misel, kako bi lahko bilo…?
…
Meni se je zgodilo isto, sem čez 50 sedaj sva s ljubeznijo izpred 30 let skupaj in uživava. Sem se ločila, otroci so od začetka bili mogoče jezni, sedaj je vse ok. Pojdi v to in še prepusti. Če bo to bo, če ne pač ne, greš naprej, saj človek skozi celo življenje spoznava nove ljudi. Srečno!!
hehe137, 14.02.2023 ob 20:08
Kdo pa pravi, da sta bila nesrečna? Saj sama pravi, da ji “ni nič manjkalo”, da je bila zadovoljna, ampak zdaj so začeli metuljčki v trebuhu pa to….Kakšna nesrečna skupnost?
“Ampak seveda oba v dolgotrajnih zvezah, v nekih ekonomijah, ki sva jih ustvarila.” To je vse kar je napisala, tebi očitno deluje srečno\ vse ok\ dober zakon? Če ji nebi nič manjkalo, ne bi imela ti nič za dramatizirati, ona pa nič za pisati.
To je odločitev, ki jo moraš narediti sama. Najslabše je da sprašuješ prijateljice, znance in neznance. Nihče ne živi tvojega življenja, čuti ali doživlja isto kot ti, njihov vpliv na tvojo odločitev je lahko prevelik. Raje pojdi nekam v samoto za en teden, možu povej da rabiš čas zase, da premisliš kaj bi rada in česa si želiš v življenju. Če boš pogrešala moža, imaš jasen odgovor. Misli begajo tja, kjer si želimo biti, ali je to nekaj za nas izvemo šele ko smo tam.
Spet fige, 13.02.2023 ob 22:47
Spet je šel nekdo s figo v žepu v dolgoletno razmerje. Verjetno sta mislila drug na drugega se nista prebolela, ampak si pac nasla rezervo za druzino. A ves kak sok more to biti za drugega partnerja, da ti rece moz ja srecal sem bivso ljubezen, takrat nama ni bilo usojeno sedaj pa je…my ass, ves cas ti je sla ta bivsa po glavi, samo nisi imel priloznosti, se nista videla…pa kaj greste v nova razmerja, ce ne prebolite predalate bivsih davnih simpatij? To se ne more dobro koncat, ker ni bilo iskrenosti
Sem dosti mlajša od avtorice in samska, a me je točno tega strah. Da srečam enega, ki ni predelal neke mladostne ljubezni in bo z mano s figo v žepu, samo zato, da bo pač eno imel (ker ogromno ljudi to počne). Ko bo čez xy let spet una prišla kje naokoli izza vogala, se mu bo pa odpeljalo.
Res grozno nefer do partnerjev kar eni počnete. Živite v preteklosti in nekih neizživetih fantazijah o nekih ljudeh s katerimi ste bili (ali včasih tudi sploh ne bili). Se pa nihče ne vpraša, kako to, da niste s tisto svojo kao veliko ljubeznijo še danes, če pa je tako velika? Tudi nihče realno ne pomisli, da par let dejanskega skupnega življenja s tisto osebo nima nobene veze s fantazijo o tem. Samo uničit znate življenje drugim, to vam perfect uspeva.
Fak mi, 13.02.2023 ob 23:12
Da še po 30letih nekoga ne pozabiš in o njemu razmišljaš vsak dan, da ga nikoli ne pozabiš, se to res dogaja? Avtorica je tako v tvojem primeru?
Jack, 17.02.2023 ob 07:11
Se, brez skrbi. So pač čudne življenske poti, a nekatere stvari ostanejo, te zaznamujejo in moraš s tem živeti… večno.
Lahko deliš svojo izkušnjo prosim, meni je to prav nepredstavljivo. V vseh teh letih hrepenenja po tej osebi, nikoli ne narediš korakov proti njej? So bile druge stvari vmes, strah ali le želja, da ostane iluzija, ki jo imaš v glavi.
Nekaj časa nisem spremljala foruma, se oproščam, se nisem vključevala v pogovor.
Ja, v bistvu sva s partnerjem samo še cimra. Spalnice si že leta ne deliva več, možu do spolnosti ni, vsaj z mano ne. Nima ljubic, a se mu ne da, odločil se je, da se bo počutil starega in nezmožnega (pa sploh še ni star, komaj čez 60 let). Meni je spolnost in iskrenost v spolnosti pomembna, pomembni so mi dotiki, nežnost, pogovori, čustva, ki si jih oba izkazujeta, medsebojna podpora, pozitiven pristop,… vse to, česar žal v partnerstvu nimam. Ki ga v resnici najbrž ni? Do svojega partnerja sem tudi ta čas zelo spoštljiva in prijateljska.
Verjetno bi lahko s tem živela do smrti, saj imam službo, ki me zahteva cel dan, dobre prijateljice in hobije.
A se mi je zgodilo to, kar se je. In od zadnjega zapisa se je veza še poglobila. Prijateljici sem povedala in me podpira. Da mi želi srečo. In srečna sem.
Ne vem, kam me in kam naju bo pripeljalo; če sem celo življenje presojala bolj z glavo, se zdaj prepuščam toku dogodkov in časa, pustim, da me preplavljajo čustva, pustim, da ne vem, kako bo na koncu. Happy end, konec? Bi se najbrž morala tako prepustiti tudi takrat, pred 30 leti, bi naredila boljše odločitve, kot sem in sva jih? Mislim, da me je bilo takrat najbolj strah, da ne nadzorujem svojega življenja sama, pač pa dovolim drugemu, da vpliva name, in da so v življenju pred nama same neznanke?
Tega sedaj, po 30 letih raznih izkušenj, ne želim več, nimam jaz vedno prav in ne morem samo jaz krmariti nekega odnosa, to spuščanje v odnos v dvoje je vedno neznanka, ki se se lahko obrne tako ali drugače, ja, tudi z neznosno bolečim razhodom. Morda naju to tudi čaka. Ampak do tja, če bo, je še daleč.
Partnerja ne bosta zadovoljna, vse to je res. Tudi tako ne bo šlo prav dolgo, sva preveč iskrena človeka. Kako bo z otroki, ne veva.
Ljubezen780, 14.03.2023 ob 22:32
Nekaj časa nisem spremljala foruma, se oproščam, se nisem vključevala v pogovor.
Ja, v bistvu sva s partnerjem samo še cimra. Spalnice si že leta ne deliva več, možu do spolnosti ni, vsaj z mano ne. Nima ljubic, a se mu ne da, odločil se je, da se bo počutil starega in nezmožnega (pa sploh še ni star, komaj čez 60 let). Meni je spolnost in iskrenost v spolnosti pomembna, pomembni so mi dotiki, nežnost, pogovori, čustva, ki si jih oba izkazujeta, medsebojna podpora, pozitiven pristop,… vse to, česar žal v partnerstvu nimam. Ki ga v resnici najbrž ni? Do svojega partnerja sem tudi ta čas zelo spoštljiva in prijateljska.
Verjetno bi lahko s tem živela do smrti, saj imam službo, ki me zahteva cel dan, dobre prijateljice in hobije.
A se mi je zgodilo to, kar se je. In od zadnjega zapisa se je veza še poglobila. Prijateljici sem povedala in me podpira. Da mi želi srečo. In srečna sem.
Ne vem, kam me in kam naju bo pripeljalo; če sem celo življenje presojala bolj z glavo, se zdaj prepuščam toku dogodkov in časa, pustim, da me preplavljajo čustva, pustim, da ne vem, kako bo na koncu. Happy end, konec? Bi se najbrž morala tako prepustiti tudi takrat, pred 30 leti, bi naredila boljše odločitve, kot sem in sva jih? Mislim, da me je bilo takrat najbolj strah, da ne nadzorujem svojega življenja sama, pač pa dovolim drugemu, da vpliva name, in da so v življenju pred nama same neznanke?
Tega sedaj, po 30 letih raznih izkušenj, ne želim več, nimam jaz vedno prav in ne morem samo jaz krmariti nekega odnosa, to spuščanje v odnos v dvoje je vedno neznanka, ki se se lahko obrne tako ali drugače, ja, tudi z neznosno bolečim razhodom. Morda naju to tudi čaka. Ampak do tja, če bo, je še daleč.
Partnerja ne bosta zadovoljna, vse to je res. Tudi tako ne bo šlo prav dolgo, sva preveč iskrena človeka. Kako bo z otroki, ne veva.
Lepo in prav. Vso srečo na vajini poti, naj bo usoda na strani pogumnih ❤️
Realno, 14.02.2023 ob 22:07
To je odločitev, ki jo moraš narediti sama. Najslabše je da sprašuješ prijateljice, znance in neznance. Nihče ne živi tvojega življenja, čuti ali doživlja isto kot ti, njihov vpliv na tvojo odločitev je lahko prevelik. Raje pojdi nekam v samoto za en teden, možu povej da rabiš čas zase, da premisliš kaj bi rada in česa si želiš v življenju. Če boš pogrešala moža, imaš jasen odgovor. Misli begajo tja, kjer si želimo biti, ali je to nekaj za nas izvemo šele ko smo tam.
Partnerja v odsotnosti že dolgo ne pogrešam več.
Fak mi, 17.02.2023 ob 12:16
Lahko deliš svojo izkušnjo prosim, meni je to prav nepredstavljivo. V vseh teh letih hrepenenja po tej osebi, nikoli ne narediš korakov proti njej? So bile druge stvari vmes, strah ali le želja, da ostane iluzija, ki jo imaš v glavi.
V teh 30 letih se na mladostno ljubezen nisem kaj dosti spomnila.
Vem, da se sliši kruto in nepošteno do partnerja, ampak za začetek si tega modela privošči kot ljubimca, da ga bolje spoznaš (ker v 30 letih se zagotovo spremenil, on in ti). V vsakem primeru se vsaj enkrat dobro daj dol z njim. Mogoče vama bo tako najbolj laufalo, mogoče boš videla, da si se zatreskala v idealizirano podobo privid nekdanje ljubezni, mogoče pa je to to in bosta zapustila partnerje in zaživela na svoje.
Vsekakor pa pomisli, kaj vse bodo tvoji otroci preživljali, če se boš zaletela in po pol leta šla narazen s to “ljubeznijo življenja” ter ostala sama z razbito družino.
Tudi jaz sm danes rečala svojo lubezen iz najstniških dni,mogoče po 15 letih ,nekakrat sva se po veliko let srečala,pa je spet minilo veliko let,četudi sva dost blizu doma, sva se po naključju srečala,obujala spomine na kavi,pri svojih 60 se ne bi odločila za tak korak,ker ljudje spremenijo navade in ko si skupaj je vse super in lepo,če pa bi živel z nekom pa bi verjetno bil nad marsičem presenečen,tako,da ti svetujem,da ostaneta pri partnerjih in si ukradeta trenutek zase,to so najlepši trenutki ,upam,da ga ne srečm spet po 10 letih ,zaradi srečanja drugega znanca,mi ni pustil številke,kar mi je žal
Še moj komentar. Na ljubezen iz študentskih let, s katero sva se žgala več let, se včasih spomnim. No, to je bila taka ljubezen kjer, razen postelje, ni štimalo čisto nič. Res super izkušnja, da se naučiš in izdivjaš v seksu. Ampak za ženo pa ne bi bila. No, pustila me je, ker sem bil poklicno premalo ambiciozen.
Nisem je videl že 30 let, sem jo pa zasledil na spletu, je znana oseba. Dama se je konkretno poredila in ne izgleda glih najbolje. Življenje jo je tudi kar konkretno teplo, bistveno več kot mene. Jaz sem normalne teže in izgledam bistveno bolje, celo za svoja leta.
Da malo skrajšam. Poigraval sem se z mislijo, da jo kontaktiram. Pa nimam v mislih, da bi šel z njo med rjuhe. Samo pokazal bi se ji rad, šel z njo parkrat na kavo, da bi videla, kaj je pred veliko leti zapustila.
Vem pa da je ne bom kontaktiral, razen če se kje v reali srečava.
Ne vem,če ni tole zgodba Vide.V mojem primeru je moj partner odšel na obletnico mature,iz nje pa se je vrnil,kot mesečnik.Ima 68 let in sošolka mu je čisto zmešala glavo.Je poročena,a sta vseeno hodila na izlete kolesarila,seksala v avtu.In to je trajalo 5 let,ali pa se traja.Izvedela sem,ko sem brala njune svinjske SMS e.S partnerjem živiva skupaj 40 let.Ne,in ne dam mu tega veselja,da se izselim.Sem se pač sprijaznila in sedaj pač počne kar hoče.V hiši je tišina,saj se nekako navadiš.Partner je tudi izgubil vse stike z mojimi starši in sinom ,ki ga nočejo več videti.Sem se pa zaobljubil, da ob njegovi potencialni bolezni obrnem glavo vstran.Z moje strani I s strani sina ,pač ne bo deležen usmiljenja.Sem zato slab človek? Ne nisem,samo dovolj je poniževanja.Tej gospe pa svetujem,da se drži svojega moža,ker se njen ljubimec ne bo spremenil.Cez par let bo v v enakem položaju,kot je sedaj njegova žena.
Taprav moški, 13.02.2023 ob 21:29
Si že doživela najboljši del. PD tu naprej se lahko samo še zaplete in gre navzdol.
Nič mi slajše kot idealizacija. Realnost ti bo uničila še to. Konzumacija je realnost. Odloči se kaj hočeš. Verjeti v nekaj lepega ali uživati v viagrastem mesu 10 minut.
Ne vem ampak 30 let odločitev ne more odtehtati 5 minut tralala hopsasa.
Pa Še kako lahko…1 min ti lahko spremeni življenje, ki je bilo 30 let življenje brez mladostne ljubezni..Upajtea si, uživajta. Vse dobro…
Če je domača zveza dobra in funkcionira, je življenje preprosto, brez nekih medsebojnih bolečin, potem se moraš zavedati, da ti bo vsak feler novega partnerja dal misliti na sedanjega moža. Marsikdo misli, da ni ljubezni, če se nič ne dogaja. Pa ni res, to je samo znak, da je življenje uigrano do te mere, da je zatišno. Enostavno teče in poteka. Če mene vprašate, je to v bistvu največ, kar si partnerja lahko dasta. Ni noben hud izziv peljati zveze dokler so tu metuljčki, romantika, zatrapanost… Takrat je to povsem enostavno. Izziv je, da si z nekom skupaj, pa naštetega ni več. Potrebno se je zavedati, da v šestdesetih smo kdor smo. Sobivanje z nekom nas oblikuje, da smo približno enakih pogledov, da so stavki izrečeni med seboj razumljivi, da so pričakovanja prilagojena poznavanju človeka. In to so leta, ko se je strahotno težko odvajati rutin in se navajati novih. Metuljčki odletijo, ostanejo pa nove navade, tudi neprijetne. Kdor ima zakon soliden in mu manjka začimbe, naj gre raje skakat s padalom kot čez plot. In ja, na žalost govorim iz prve roke. Preizkušeno.