Stari starši in vnukinja
Zdravo,
moram tukaj napisati, ker mi neda miru in me zanimajo še vaša mnenja. Stara sem 20 let in sem postala mlada mamica. Z fantom se zelo razumeva in sva najsrečnejsa na svetu saj se nama je pridružila še mala pikica. Gre se za moje starše. Ko sva zvedela da sem noseča iz moje strani ni bil nihče vesel, mami je še celo rekla naj naredim splav 😭 nisem sploh mogla dojeti kako je lahko samo na to pomislila, ati isto ni bil ravno navdušen, da o bratu sploh ne govorim. Čez celo nosečnost me nista niti enkrat vprašala kako se počutim, ali je vse vredu zmeraj sem jima jaz govorila kako je bilo na pregledih. Ko se je najina pikica rodila isto nobene zainterisiranosti, najbolj pa me moti, da me nihče ne pokliče, da vsaj praša kako je z dojenčico. Starši od mojega fanta so tako navdušeni vsak dan se slišimo po videoklicu. Se vam to zdi normalno? Počutim se kot da mislijo da sem premlada za otroka, vendar imam stalno službo,, moj fant tudi, svoje stanovanje imava in super se rihtamo. Zanima me zakaj je tako? Mogoče mislita, da sta premlada postala babi in dedi? Mami je še celo rekla, da je ne bo smela klicati babi samo po imenu da jo lahko kliče?!!!
Tudi sama sem bila mami pri 20tih z vso podporo obeh družin, saj so ja tudi včasih ženske rojevale pri teh letih ali še prej! Tvoji tastari so očitno nezreli in ti zgleda zamerijo srečo, mladost in to da bojo soočeni s sabo, praznim gnezdom. Ampak nič hudega, vsaj njegovi ti dajo podporo, dokler se tvoji ne zresnejo. Ne jim preveč zamerit, ne se preveč obremenjevat, naj predelajo, ti pa poskusi uživat v svoji novi družinici! Zdaj, ko si sama mama, boš svoje starše videla v popolnoma drugi luči, to da so tudi oni samo ljudje.
Jaz sem rodila pri 23 in moji starši so bili tudi zelo presenečeni. Sicer ni nihče rekel, naj grem delat splav, je bilo pa bolj prisiljeno kimanje in nasmehi. Sestra pa mi je rekla, da škoda, da tako zgodaj, da zakaj si raje ne vzamem še malo časa za žuranje.
Je pa tudi bil problem s poimenovnjem, ker nista hotela biti “ata” in “mama”, ker se onadva še ne počutita tako staro in bi bila raje klicana po imenu. So pa otroka, ko se je rodil sprejeli lepo in tudi ni bilo kakega zavračanja, prej čudna pričakovanja (ampak to je druga zgodba).
To so eni taki egoisti, ki težko gledajo karkoli ven iz svojega osebnega stališča. Cel svet gledajo iz tega, kako se oni počutijo, kaj bodo oni ven dobili iz tega, kako bo to njim koristilo, kako bo to na njih vplivalo. Le da gre pri tojih starših za ekstreme.
Jaz se prav veliko ne bi ukvarjala z njimi. Omeji stike, verjetmi, da ti bo odleglo, le kar je nujnega. Sicer pa se ukvarjaj s svojo družino in bo tako še najbolje.
Jaz se posvečam sedaj moji družinici in nimam časa za razne gluposti. Neki dan smo šli do mojih staršev nekaj iskati in videla sva, da so imeli obiske zato sva tamalo pustila v avtu, vzela stvari in rekla da greva naprej, ker sta rekla da sta sama doma, ko pa prideva pa že obiski. Ni mi do tega da bi se tam pogovarjala pred njimi kako nam gre, ali smo vredu,….pa da še oni poslušajo zraven. Če sva rekla da pridemo mi ali ni logično da počakaš da prvo mi pridemo potem pa imej obiske naprej 😒 in, ko sva stopila iz avta sem rekla mamici če gre pogledat do avta tamalo (spala je) in ona mi je rekla nazaj da ne, ker itak spi 😡😡 pa rekla da naj pridemo takrat, ko bo budna. Mami je bila od avta samo 10 metrov stran. Tako sem se zjezala, da sva z mojmu takoj šla v avto in se odpeljala.
Jah, čudne odzive doživljaš od svojih staršev. Mislim, da bi vsakega prizadelo. Ampak probaj iti čez to z mislijo, da je marsikdo prismuknjen in/ali čustveno hladen – to, da je starš, ga še ni naredilo normalnega.
Za naprej pa bi jaz upoštevala željo, naj se ju kliče po imenih. Ker sta okrog 40, jima je res morda neznosna misel, da jih bodo vsi vsepovsod klicali babica/dedek/nona/ama…
Pri nas smo vsi po imenih (tudi starši), pa ni bilo nobene želje, je ratalo tako, ker se nimamo navade klicati med sabo oči/tata/mami/nono/stric…Ko se navadiš, je prav fajn.
Tvoji starsi so cudni. Pusti jih pri miru in se bolj povezi s fantovo druzino. Ce niso zagreti, pac niso. Tudi moja hcerka je bila noseca pri 19, zal je spontano splavila. Z najvecjim veseljem bi ji pomagala pri vsem kar bi potrebovala, saj se še šola. Pa tudi, z velikim veseljem bi sprejela naziv babica pri svojih 41 letih.
Zakaj ne bi bilo mozno? V sluzbi so bili zelo veseli, ko sem povedala za nosečnost, tudi zelo so mi pomagali kjer sem to potrebovala in vem, da bodo veseli ko pridem nazaj, ker smo zelo dober tim. Zanima me zakaj ti je čudno, da ima nekdo pri 20 otroka, službo in stanovanje? Z fantom sva se pac znajdla in uspelo nama je 🙂
halo??????
greš na obisk.in ker so že eni na obisku se odpelješ oz postalvjaš pogoje da ne smejo imeti obiskov.no nič čudnega da ne marajo otroka.
ne moreš ti nekam it in postavljati pogojev!
[/quote]
Lahko! Glede na prejšnje čudne reakcije, lahko! Avtorica, pusti ju pri miru, pa naj zdaj oni letajo za vnukinjo.Sicer imam pa tvoja starša na sumu, da sta bila že kot starša precej brezbrižna.
Mogoče sta pač mnenja, da s fantom ne bosta ostala skupaj in da je to velika napaka. To seveda ni prav, ker tudi če gresta narazen, bo še vedno njuna vnukinja in si bosta še želela tvoje bližine, verjemi. Čim manj se ukvarjaj z njimi. Če se onadva lahko tako obnašata, se lahko tudi ti. Še prehitro ju bo zabolelo. Srečno.
Ojla.
Vsaka mama si pac ne zasluži tega naziva, najbolj me zbode ko se tako vede mama do svojega otroka.
Če bolje pogledaš ti je mogoče mama fauš, da furaš družino kot je ona nikoli ni mogla?
Sama sem v precej podobni situaciji, moja “mama” se tudi ne pobriga za moja otroka, tavečji(2l) si je neprestano želi videti in jo kliče, mu razložim da babi nima časa za nas, ker je zelo zaposena z drugimi vnuki(katere redno vsak dan obiskuje, jim kuha, zabava, pedana itd..). Imela sem dve zelo kritični nosecnosti, ma me je v obeh 4x poklicala da se je brigala kako se pocutim in ce je z otrokom vse ok.
Kakorkoli obrneš, ona bo navzven vedno tako obrnala da se bo nardila bogo in mene očrnila, češ da nič ne pokličem in nič ne pridem okoli..
Tudi jaz se skoz sekiram razglablam s partnerjem zakaj je to tako..nisem karakter da pozabim na tako obnašanje.
V glavnem, zdaj veš kako se ne smeš do otroka obnašati in mu nuditi vse kar si si želela od mame in še več..
Eh 🐞
Ne sekiraj se, verjamem da je težko ampak ti imaš svojo družino. Partnerja in otroka, kar je najbolj važno. Starše pusti na miru. Ne obremenjuj se z njimi. Če njim pač nekaj ni ok nisi ti kriva. Živi svoje življenje, delaj kakor je tebi prav in ne obremenjuj se z njimi, ker očitno niso vredni. Važno je, da se z partnerjem razumeta in da sta srečna skupaj. Starše pa pusti pri miru saj te samo spravljajo v slabo voljo. Ne zaslužiš si tega😉😉
Preprosto jih odmisli, ker niso vredni ne tebe ne tvoje punčke.. 🍀🍀☺️☺️
Pa srečno 💖😊