Težko razumem. Sama čutim, da je vnuček moje krvi in sem vesela, da se družimo ali se vsaj slišimo. Je pa res, da za dolgotrajnejše varstvo ne bi bila, tudi če bi bila že v penziji. Ni več prave energije in rabimo več miru.

Najlepši spomini iz mojega otroštva so povezani s starimi starši. Zelo sem bila navezana na vse, obiskovala sem jih do konca, jim tudi kaj pomagala pospraviti, kuhati … pa čeprav se mi dostikrat ni dalo, a sem čutila do njih to dolžnost,da jim vrnem tisto, kar so mi dali – svoj čas in ljubezen.

Odnos s starimi starši je zame neprecenljiv. Tudi zato sem sama žalostna in avtorico dobro razumem, ker moji otroci po moževi strani od starih staršev nimajo nič (razen daril, ki so brez potrebe draga, a mislim, da s tem kompenzirajo). Pač nista tista dedek in babica, ki bi otroke pocrkljala, se jima posvetila, ju kaj naučila, vzela na pocitnice … Sta iztrošena, razumem. Se posvečata sebi, tudi razumem. A vzeti si dve uri na mesec, da z vnuki preživiš kakovosten čas, je minimum. To ni nič. Saj imata ves čas na svetu zase. Sta v penziji. In kaj delata? Pucata po bajti, gledata brezvezne serije po tv, hodita po trgovinah. Super. Če ju to osrečuje, go for it. Samo pač potem se sprijaznita, da ne bosta imela pristnega odnosa z vnuki. Nikoli. Ker ta čas je zamujen.

Nihče v tej temi ne govori o dolgotrajnem varstvu, pričakuje pa se vsaj neko prisotnost v življenju otrok in kasneje vnukov. Ker če je ni, potem to življenje res nima smisla. Naj dela vsak, kar mu paše, ampak normalno pa zame to ni. Najbolj butast je pa komentar v stilu, mi smo svoje gor sami spravili, dajte pa še vi svoje. Kot da je imet otroka in vnuka največja kazen in trpljenje. Smilijo se mi taki.

Pri nas imamo samo dedka po očetovi strani in babico po moji. Dedek ima 9 vnukov, zanimajo ga samo tisti 3,  ki živijo z njim ( v tujini živijo btw), ostalih nikoli ne pokliče ali se zanima zanje, še ve ne, kako zgledajo, kaj šele r. dnevi, v življenju jim ni namenil €.

Pa so taveliki zelo pridni in uspešni, za razliko od njega, ki samo popiva in poležava.

Babica pa ima rada svoje vnuke, a ima avoje samsko življenje, ki jih kaj dosti ne vključuje, a jih občasno tudi popazi in je vesela, kadar jih ima na kupu.

Tudi meni ni jasno, kako nekaterim ni za vnuke, saj vendar za to živiš!

Tudi meni ni jasno, kako nekaterim ni za vnuke, saj vendar za to živiš!

Za kaj živiš? Za to, da vnuke vahtaš? Govori zase! Ni ti jasno, zakaj nekdo uživa v drugačnih stvareh kot ti? Res čudno, da smo si različni. To, da ne posvetiš celega lajfa otrokom in potem vnukom, je kvečjemu plus. Taki ljudje imajo veliko širša obzorja, veliko več znanja in srčnosti kot tisti, ki otroke in vnuke s popkovino privežejo nase in “ne razumejo”, kako nekaterim vnuki niso vse v lajfu. Bog ne daj, da se jim otroci odselijo v tujino in vnuke sploh ne vidijo ali enkrat na leto. Saj v življenju ne vidijo več smisla. Padejo v depresijo ali pa si žile režejo.

Tudi meni ni jasno, kako nekaterim ni za vnuke, saj vendar za to živiš!

Ne, očitno ne, nekateri “živite” za otroke, potem jih pa hočete podturit vsem okoli. Ukvarjajte se sami z njimi, ostali se bodo pa toliko, kolikor se njim zdi primerno.

Večina starih staršev, ki se ne ukvarja s svojimi vnuki, so isti ljudje, ki so svoje otroke odlagali pri svojih starših. Govorim sicer za svojo generacijo, torej rojeni tam nekje v sedemdesetih prejšnjega stoletja. Mi smo večinoma vsi zrastli pri starih starših, čeprav so naši starši delali krajše urnike (kaj so delali popoldne, ne bi vedela – niso nas vozili na krožke, niso sedeli z nami pri učbenikih, niso delali druge službe). Upokojili so se mladi in ko je bil čas za vnuke, niso vedeli kaj bi z njimi. Moji otroci so bili tako v vrtcu do zadnje sekunde, čeprav babici doma še ne 55 let stari, zdravi in brez ene same obveznosti. To razumem, da se jim ne da ukvarjati z dojenčki, čeprav ne jaz ne mož nisva bila v vrtcu pač pa pri babicah do male šole in so nas pazile res še v plenicah. Ampak ne razumem, da niti par ur na mesec vskočit ali popazit kak teden poleti otroka razredne stopnje (recimo 8,9,10 let starega otroka, ki sam je, sam hodi, nima plenic, ki se sam obleče, obuje, ki rabi res samo odraslo osebo, da ni 9 ur sam) – tega pa od 60 let stare osebe, ki je že 10 let v penziji, zdrava, brez obveznosti, ki raje sedi na balkonu in gleda v prazno, šteje ptiče in sekunde do turške nadaljevanke, žal – ne razumem.

Na to glej, da clovek naredi kolikor zmore. Je tezko za vnuke, ampak je treba sprejeti.

Bi omenila še en vidik. Dobre medgeneracijske vezi bogatijo obe strani. Mama je vnuka pazila do 3. leta in tudi kasneje večkrat, če je bilo nujno zaradi službenih obveznosti. Vedno sta bila zaveznika. Ko je kasneje zbolela, mu ni bilo nič težko storiti zanjo, pa je bila nega kar naporna. Kot najstnik je zadnje mesece večere raje preživljal z njo kot z vrstniki, ji bral, jo držal za roko.

Ma saj ne gre (le?) za to, da vnuke pazijo in ne vem kaj. Seveda imamo otroke zaradi sebe, ne zaradi starih staršev. Gre za to, da so ti otroci del družine – a jih ni fajn spoznat in se malo podružit?

tega pa nisem napisala.  Tako da ne insinuiraj.

Na vsak dogodek prideva, če nama le povedo zanj.

Tudi varujeva otroke.  Nisva pa na voljo ves čas in kar naprej.

Če bi bila izredna situacija, bi pa spustila vse iz rok in letela pomagat.

Na svojo babico in dedka imam krasne spomine. Tam sem bila vedno dobrodošla, pa tudi, če bi sredi noči potrkala na vrata.

Sedaj sem tudi sama babica in skušam predati prvemu vnuku (upam, da jih bo še več… ) vsaj nekaj tistih življenjskih modrosti, ki sem jih bila jaz deležna od starih staršev.

Seveda se oba z možem hodiva v službo, a se da uskladiti urnike in vnuk tudi zelo rad pride k nama. Meni osebno bi bilo žal, če bi ta leta, ko vnuki odraščajo, izgubila zaradi izgovorov o prezaposlenosti, …

Menim, da se vse da, če je volja. Pač stvar organizacije! Je pa super, dokler si še zdrav, seveda, nekateri moji sovrstniki nimajo te sreče in tam pač razumem, da enostavno fizično ne zmorejo. Varstvo je tudi zelo velika odgovornost!!!

Butasto, meni je mama umrla pri 22, pri 30 pa še oče. Se zgodi.

Odlično povedano. Sama sem očitno mrtva, ker nikoli nisem živela za otroke. Zombi ?

Sem babica dvema vnukoma in povem, da sem ju vesela zdaj, ko sta odrasla in se srečamo na kratko zunaj na kosilu, ko ju povabim. Ko sta bila majhna, sem bila še v službi in čuvanje ni prišlo v poštev. Tako kot onadva imamo vsi svoje življenje in svoj ritem.

Družina ločenih staršev se ne imenuje brez pomena razbita družina. Nadaljnji odnosi so odvisni od načina razhoda. Če je razhod buren in težek, se lahko partnerju gravža vse kar je povezano z bivšim partnerjem, sem pa spadajo tudi otroci in posledično vnuki. Žal!

Žalostno je, ker imajo otroci zelo radi dedke in babice. Žalostno pa je tudi, da je včasih najboljše narediti tako, da otroku ne poveš, da ju dedek ali babica ne mara, ampak preprosto prekineš stike s tem, da ju otroci vidijo . Sčasoma bi pozabili ampak neka bolečina se bo vedno čutila.

Žalostno je vse skupaj, ampak pri tem kaj veliko ne moreš pomagati, ker oba starša imata svoje življenje in zgleda, da nista tu problem samo otroka, ampak tudi ti. Ne razume me narobe. Zagotovo te še imata rada, če oba še dovolita, da pripelješ vnuke, ampak izgleda, da te preprosto nimata več toliko rada.

Starši, ki imajo svoje otroke zelo radi, imajo potem tudi vnuke zelo radi.