Starejšo osebo imamo nekaj mesecev v domu starostnikov. Šla je samostojno, po dogovoru, doma ni mogla več skrbeti zase. Ima napredujočo obliko Parkinsona. V domu je lepo podpisala vse papirje, se strinjala z nastanitvijo.
Prve tedne in nato še en mesec je bila v redu, sestre so vedno poročale, da se je dobro vključila v doma, da ni težav, da sodeluje, se pogovarja, hodi s pomočjo hojice ven na zrak. V glavnem, nobenih težav ni bilo z njo.

Zdaj pa jo je nekaj popadlo in na vsak način hoče domov. Ona noče več tam bit, ona bo šla nazaj domov, tam je dolgočasno, itd itd. Ko pride kdo na obisk, je do nas odklonilna, vedno je nekaj narobe, z nečim ni zadovoljna. Njene izjave in izjave sestre na enoti se razlikujejo kot noč in dan. Preverili smo malo pri drugih sostanovalcih, kdo laže in resnične so izjave sester, tudi ostali stanovalci so povedali enako kot sestre.

Kaj naj sedaj naredimo. Ta oseba je začela fantazirat, da hoče domov, z socialno službo sicer še nismo govorili, sestre pa pravijo, da je to lahko pozna reakcija oz. prilagoditvena motnja.
Ali lahko nekdo zdaj kar tako spet zapusti dom, kljub temu, da vsi ugotavljajo, da sam zase ne more skrbeti. Doma nima nikogar, ki bi za njo skrbel.
Kako sploh ravnajo v domovih v takem primeru.

Oseba ima Parkinsonovo bolezen, na žalost bolezen s sabo prinese tudi halucinacije, trmo, nehoteno hudobijo. Pač lepo povedat da domov ne more, ker nima kdo skrbet za njega, ali enostavno preslišat jamranje.

ne bi imela vesti.
če je oseba pri zavesti in izjavlja kar izjavlja, ne bi imela vesti držati jo nekje na stara leta, kjer ji je muka, saj ni nikomur nič naredila,da bi bila kot v zaporu. pač bi se potrudila in iskala druge možnosti.
seveda drugi stanovalci povedo, da se nekako vklopi, ko vas ni – saj kaj pa ji drugega preostane – skuša se čimbolj zamotiti,da ji čas čim hitreje mine. Samo to še ne pomeni,da ji je tam všeč. Če bi se mulila in držala zase, bi ji bilo še bolj mučno kot ji je očitno že.
meni je to žalitev,da raje verjamete drugim stanovalcem in sestram in vsem naokoli,samo vašemu sorodniku ne. dajte poslušat kaj vam govori in ga upoštevajte.

Ne vem, kaj narediti, ampak ko berem take stvari, me je prav groza starosti, ko drugi odločajo o tvojem življenju in ti ga po možnosti podaljšujejo proti tvoji volji še desetletja. Brrrrr.

Ne morš upoštevat in resno jemat osebe, ki.ma Parkinsona.. halloooo. Kaj vam je ljudje.. sigurno sestre ne upajo lagat. So kar strogi v domovih gkedr teh stvari. Stsrostnik težko realno oceni siituacijo… Verjetno pa v domu to vejo in sigurno ne bojo nekoga kar domov nazaj vrgli, če nekdo napol dementen malo fantazira. Mislim da morajo tud oni postopat po nekih pravilih. To osebo pa naj pregleda psihiater čimprej.

Aha, seveda. Moja babica je tudi govorila v domu, da je dolgčas, da je osamljena, da je ne rihtajo tako kot bi ona želela….

Pa je bila na koncu nepokretna in noben ne bi mogel doma skrbeti zanjo.

Pač poveš, da domov ne more zaradi bolezni in oskrbe, da pa jo boste redno obiskovali.
Mi smo bili vsak dan pri njej na obisku, vem pa , da to ni isto.

In meni je tudi grozno, da ljudje sedaj tako dolgo živimo, da se, glede oskrbe,spremenimo nazaj v otroke in celo dojenčke.

Imam teto, staro skoraj 89 let, ima Parkinsonovo bolezen, sladkorno in še en kup zdravil zraven, živi sama, nima nikogar in o domu noče niti slišati! Počuti se zelo slabo, ne spi ponoči, pogostokrat joče in je nervozna (najbrž je prisotna zraven tudi depresija)!
Že pred časom sem ji omenila, da bi bilo najboljše, da bi šla v dom, ampak sem jo užalila. Ne more v trgovino, ne more na banko, ne more h zdravniku, ima eno žensko, ki jo vozi okrog zdravnikov in to je zelo pogosto! Naj povem, da imam teto zelo rada, saj je ona moja še edina starejša sorodnica.
Sama grem večkrat h njej, ji nesem kakšno malenkost, vsak dan jo pokličem po telefonu, vprašam, če kaj potrebuje, več kot toliko pa ne morem narediti. Vedno me lahko pokliče, če kaj potrebuje.
Stari ljudje so zelo trmasti. Čeprav niso več sposobni živeti sami in ne morejo več skrbeti zase, nočejo v dom. Evo, to je moja izkušnja.

Kaj pa če bi jo vseeno vzeli nazaj domov? Namesto plačevanje doma, lahko najameš osebo-negovalko, ki bo popazila na to starejšo sorodnico. V Italiji je to že ustaljena praksa. Nekatere negovalke so samo za par ur, nekatere pa celo živijo pri onemogli osebi in ji pomagajo.

Demenca in Parkinsonova bolezen sta popolnoma različni bolezni! Ne moreš rečt, da nekdo s Parkinsonovo je pa dementen! Lahko pa ima oboje.
Za avtorico: verjetno boste morali še nekaj časa vstajati, saj je lahko adaptacija starostnika v domu težavna in dolgotrajna. Odvisno seveda od karakterja osebe pa do njenega zdravstvenega stanja, mentalnega zdravja… Večina če kasneje unese in dobro prilagodi, nekateri nikoli. Za te zadnje je potem na žalost doba bivanja krajša, saj nekako obupajo in na žalost varjetno tudi zato hitreje pride do smrti. Vse to je žalostno, pa vendarle nimamo nobenih drugih boljših sistemskih rešitev za take ljudi. Še posebej, če govorimo o starostnikih z napredovalimi bolezenskimi stanji, svojci pa še vsi v službah. Dejansko vam ne znam posredovati rešitve in tako kot pravi ena zgoraj, je tudi mene strah kaj bo, ko bodo moji starši na tem oziroma, ko bom nekoč sama ostarela. Edino kar je, poskusite še malce z spodbudami, večkratnimi obiski oziroma, da gospo za vikende jemljete domov in da ostaja v domu le za čas, ko doma nima varstva. Pogovorite se z socialno službo v domu tudi o tej obliki in morda najdete skupno rešitev. Zadeve pa poznam, saj sem nekaj časa delala v domu. Srečno.

Potem jo bodo pa peljali k tebi domov.
Če jo hočeš.

Sa tega da bi jo za vikend domov jemali, ne naredit. Jo boste čisto zmešali. Naj bo v domu in hodirmte na obisk. Dom je pa ne more kar vrečt nazaj domov, če so jo sprejeli v oskrbo..imajo tudi pravila, ki se jih morajo držat

Potem jo bodo pa peljali k tebi domov.
Če jo hočeš.
[/quote]

Človek ne ve, ali bi se jokal ali smejal. Kako brezčutne, brezdušne osebe se tukaj oglašate. Me prav zanima v kakšni vezi je avtorica s to osebo.
Normalen človek, poudarek je na normalen, pač nekoga, ki noče v dom, v dom ne bi silil. Če bi jaz to naredila nekomu, mi vest nikoli več ne bi dala miru.
Ve pa kakor hočete, saj bo vse prišlo za vami, razen, če se boste prej fentale. Najboljša rešitev za tisto, ki se noče spremeniti v dojenčka.

Stanovalka v naši ulici, je imela 6 otrok. Na koncu, brez posebnih bolezni, so jo strpali v dom, staro še ne 80 let, proti njeni volji. Kar dolgo se je upirala. No, na koncu jim je vseeno uspelo. Končno smo jo spravili v dom, so bile njihove besede.
Čez dober teden dni je umrla.
Kako se počuti njenih 6 otrok danes, ne vem. Verjetno so zadovoljni, da je niti v domu ne rabijo več obiskovati.

Saj zato pa toliko ljudi v domovih naredi samomor, samo o tem se ne govori. Biti v domu ko si odvisen od drugih, je najhujša stvar v življenju. Saj boste sami na svoji koži videli. Raje si želite, da vas prej po0bere in vam je to prihranjeno. Vse ostalo je lapanje v prazno.

Ne morš upoštevat in resno jemat osebe, ki.ma Parkinsona.. halloooo. Kaj vam je ljudje.. sigurno sestre ne upajo lagat. So kar strogi v domovih gkedr teh stvari. Stsrostnik težko realno oceni siituacijo… Verjetno pa v domu to vejo in sigurno ne bojo nekoga kar domov nazaj vrgli, če nekdo napol dementen malo fantazira. Mislim da morajo tud oni postopat po nekih pravilih. To osebo pa naj pregleda psihiater čimprej.
[/quote]
marsikaj se je videlo že po tv kaj počno s starostniki v domovih…
jaz vem,da imam toliko razuma in tudi empatije, ljubezni in sočutja do lastnega sorodnika,da bi upoštevajoč vse okoliščine tudi bolezen in zavest, naredila vse,da se bo on dobro počutil…
ne pozabi sem napisala zgoraj glede zavesti- torej razuma.
Parkinsonova bolezen ni kar apriori razlog, da se človeku ne verjame, in da je umsko in mentalno odsoten… žal ste nekateri taki, ki kar na prvo žogo obsodite človeka in raje verjamete vsem drugim, verjetno samo zato, ker je vam tako bolj po godu in vam je lažje –
pač ker je tebi lažje da ostane tam že najdeš razlog, zakaj mu ne boš verjela. Žalostno.
Saj pravim, nimam te vesti in ne srca,da bi kaj takega naredila.

Avtor sprašuje, če lahko neko osebo po sprejemu in bivanju v domu nato iz doma vržejo nazaj domov .. Odgovor je – ne, ne morejo brez tehtnega razloga…

Tocno to. Dom ni zastonj, zdalec ne. Za isti denar lahko zaposlis osebo npr za 30 ur tedensko (skrajsan dc) ali vzames upokojenko na pogodbo, ostalo kombiniras s sorodniki, patronazo in se kako organizirano pomocjo na domu.
Ni lahko, ni pa nemogoce.

Razen ce je ta oseba stars, ki te je v mladosti zapostavljal, maltretiral… ampak s takim so stiki verjetno ze prej prekinjeni.

Vse ostalo pa… Zaporniki imajo priblizno enako oskrbo, pa je zapor kazenski ukrep.

vržejo ne, če bi bili sorodniki, ki so jo tja dali, spoštljivi, pač jo imajo oni vso pravico vzeti nazaj. Nihče te ne more prisiliti da moraš imeti sorodnika do konca tam v domu.

Za vse tiste, ki ste svetovale, naj sorodnico vzamejo domov, ste kdaj bile v taki situaciji al ste tako milostne kot določeni do migrantov in Romov, pa jih še od blizu niso videli in zagotavljajo, da je sobivanje mogoče.
Ne samo, da je negovalka draga stvar, za čas, ko vas ni doma, imate v stanovanju tujca, to ni več samo vaše domovanje, vaša intima. Nekaj drugega je, če ste v hiši, kjer je prostora več ali je celo ločena stanovanjska enota na voljo. Pa ni komplikacij, koje potrebno človeka po stopnicah spravit v avto in na pregled in to ni 1x, 2x, največkrat vsakodnevno. KO pridete iz službe, se ne vržete na kavč za 5 minut, ampak vas že zagnjavi starostnik, k imu je bilo dolgčas in je seveda komaj čakal, da pridete domov. A vsi sploh razumete, da so starostniki kot dojenčki, ki nikoli ne odtrastejo, ampak je z njimi vedno slabše. in to se lahko vleče v nedogled. Pa ne me narobe razumet, sem skrbela za taščo do trenutka, ko res ni bilo več mogoče zaradi več zlomov hrbtenice (metastaze) in ko je šla na negovalni oddelek, sem bila pri njej več ur dnevno, čeprav sem imela malega otroka. In ja, prekleto težko je skrbet za človeka, ki potrebuje stalno pomoč in ni več samostojen. Delo in briga sta 24 ur dnevno, non stop klici, jamranje za vsako stvar. Človeka to psihično ubije. Seveda upam, da bosta starša čim dlje opravilna, če se bo ponovila zgodba s taščo, pa bom seveda skrbela tudi za njiju. Vseeno pa to vem, da ne bo enostavno in ni nekaj, kar bi naprvo žogo svetovala drugim in jim šele nabijala slabo vest. Tudi mi živimo eno samo življenje in včasih je potrebno biti tudi malo egoista.

marsikaj se je videlo že po tv kaj počno s starostniki v domovih…
jaz vem,da imam toliko razuma in tudi empatije, ljubezni in sočutja do lastnega sorodnika,da bi upoštevajoč vse okoliščine tudi bolezen in zavest, naredila vse,da se bo on dobro počutil…
ne pozabi sem napisala zgoraj glede zavesti- torej razuma.
Parkinsonova bolezen ni kar apriori razlog, da se človeku ne verjame, in da je umsko in mentalno odsoten… žal ste nekateri taki, ki kar na prvo žogo obsodite človeka in raje verjamete vsem drugim, verjetno samo zato, ker je vam tako bolj po godu in vam je lažje –
pač ker je tebi lažje da ostane tam že najdeš razlog, zakaj mu ne boš verjela. Žalostno.
Saj pravim, nimam te vesti in ne srca,da bi kaj takega naredila.
[/quote]

Ko imaš pa tako osebo 24 ur na dan doma, šele potem vidiš kaj imaš.Ne moreš niti v trgovino.Je to vredu za ostale? Da je nekdo privezan nate 24 ur in da niti ponoči nimaš miru?
Vsi domovi niso enaki, pa mislim, da se tudi v domu potrudijo, seveda pa oseba ne more pričakovat, da ji boš 24 ur na voljo.Tudi doma ji ne boste.Treba je v službo, treba je še kaj drugega postorit.In za vikende ne moreš nikamor, kaj šele na dopust.Ni za misliti, da boš šel v nedeljo popoldne v miru na en sprehod.
Vem, kaj govorim.
V domu človek ni obsojen.Je med ljudmi, ni med volkovi.lahko se pogovarja, lahko sodeluje.Tudi obiske lahko sprejema.Če se ta ženska že sedaj tako obnaša in muli, saj ji tudi doma ne bo všeč.

Ker nimajo teh izkušenj in lapajo v prazno samo da nabijajo slabo vest. V reaknosti pa jih večina še svoje otroke vse popoldneve in vikende tišči k babicam, da imajo mir in se odpočijejo od napornega tedna.
Eno je pametovanje drugo pa realnost.

Tocno to. Dom ni zastonj, zdalec ne. Za isti denar lahko zaposlis osebo npr za 30 ur tedensko (skrajsan dc) ali vzames upokojenko na pogodbo, ostalo kombiniras s sorodniki, patronazo in se kako organizirano pomocjo na domu.
Ni lahko, ni pa nemogoce.

Razen ce je ta oseba stars, ki te je v mladosti zapostavljal, maltretiral… ampak s takim so stiki verjetno ze prej prekinjeni.

Vse ostalo pa… Zaporniki imajo priblizno enako oskrbo, pa je zapor kazenski ukrep.
[/quote]

S kakšnimi sorodniki, lepo te prosim?

Čim jo bodo pripeljali domov, bo spet 24 ur na njihovi grbi! Sorodniki pa še na obisk ne bodo prišli več! Kaj šele , da bi jo imeli za par ur!

razumi ti,da to ni trma, ampak je navezanost na dom. za starostnika je hud stres prilagajanje na neke nove okoliščine, okolje. To ni lahko – ni vse samo fizična skrb, k zdravju pripomore tudi psiha in okolje – in to da so v domačem okolju je lahko nemalokrat vzpodbudni faktor k njihovem zdravju in počutju, enako kot je trpanje v dom, nepoznano okolje, spremembe, takšen stres,da lahko povzroči v kakšnem primeru tudi prejšni konec kot bi ga ubogi starostnik dočakal v domačem okolju.

dajte malo razumeti no. To niso mladostniki, ki jim je vsaka novost višek adrenalina in zabave. To so starejši ljudje – in veliko je odvisno tudi od karakterja, navezanosti… in če nekdo pravi,da mu je lepše doma in si tam želi ostati, potem velja to nekako upoštevati.

Vidim da ste sami moralisti tu. Vživite se v situacijo 24.urne nege 70 kilskega starostnika v plenicah, ki se dere od jutra do vecera in sploh ne ve kje je… ko boste to delali sami, brez pomoči eno leto, se pa oglasite.

Oni mislijo , da so načelni.Da se držijo svojega načela.To je bilo pred devetdesetimi leti moderno , če si bil tak.Pozna se jim tista stara vzgoja, ko so nepripravljeni na prilagajanje, ko je bilo 50 let enako, ko so hodili 40 let v isto tovarno v službo in ko se jim cel božji dan ni dogodilo nič, razen, da je skuhala kosilo, šla na njivo in je mimo pribrenčala ena muha.