Najdi forum

Splash Forum Starševski čvek STAROSTNIK HOČE IZ DSO NAZAJ DOMOV

STAROSTNIK HOČE IZ DSO NAZAJ DOMOV

Lahko je biti pameten. Ampak situacije so različne!
Osebno mislim, naj bodo stari ljudje doma, dokler je življenje še kolikor toliko znosno. Ko pa pride do neznosne situacije: demenca, nepokretnost, stalne bolezni, urgenca vsak teden, potem pa je boljše se odločiti za dom.
Ste prepričani, da se imajo vsi starostniki doma super? Sploh veste, koliko starih ljudi je doma samih, ponoči in podnevi, prinesejo jim samo nekaj za pojesti, jim zamenjajo plenice in potem so spet sami? Ponoči kolovratijo po hiši, pogosto ne vedo, kje so, padejo s postelje, odklopijo jim plin, voda jim ne teče, ker se svojci bojijo, da bi jo pustili odprto? Sploh veste, koliko starih ljudi je doma samih, zaklenjenih v hiši? Sama vem kar za precej takih primerov.
Naj bodo stari ljudje sami doma, dokler so še tega sposobni. Toda pride dan in tudi za nas bo prišel dan, ko bo treba oditi: v bolnišnico, v dom, ali pa enostavno na pokopališče.
Tako kot je treba sprejeti, da se vsako obdobje v življenju enkrat konča, tako se konča tudi obdobje, ko nismo sposobni več skrbeti sami zase.
To moramo sprejeti in s tem se moramo sprijazniti. Ne moremo pričakovati od naših otrok, da bodo noč in dan ob nas, da nas bodo dvigovali, nam zamenjavali plenice, mislim, da bi bilo to preveč egoistično. Zato, ker to lahko traja tudi več časa, tudi več let.
Nimajo vsi take sreče, da kar padejo dol in umrejo. Nekateri umirajo tudi več let.

Po moje je v zgornji družini v igri denar.Dvojna penzija in dvojna največja postrežnina.Kar je sigurno 2000 evrov na mesec, ki ga dobi zgornja družina.To je na leto dodatnih 24.000 evrov dohodka.Kar se pa splača.V treh letih je to dodatnih 72.000 evrov in v štirih letih je to dohodek za dvosobno stanovanje enega od otrok.
[/quote]

oba starša kmeta, mama celo nikoli uradno nič plačevala v penzijo – kot je bilo pri kmečkih ženskah nekdaj. ne predstavljam si tebe, kako bi za dva zbrala skupaj preko 2200 eur na mesec za dom. od česa? imaš nepremičnino, imaš nekaj zemlje. boš dala občini napisat, da bo namesto tebe plačevala? boš prodala in se selila v mesto v malo luknjo? kaj boš naredila-?

res ste teleta tukaj. pojma nimate kako ljudje živijo. in kako se v domovih starostniki tresejo za vsak evro, da ga ja ni treba plačat oziroma da je ja vse skupaj cenejše. nobenega frizerja več, nobene manikure, pedikure. še v banko se ne pustijo peljat, ker dom zaračuna prevoz. občepijo v domu in so zaporniki tam. ampak kaj bi vam govorila, saj itak ne veste o čem govorim.

Točno tako, tudi pri nas je bilo enako, sprva vse ok, potem je nastala kriza, ko je hotela babica domov, so jo lepo pomirili, da domov pa ne more, kdo bo na njo gledal… saj osebje tam ve, kako je treba s starimi ljudmi delat. In je bilo par dni malo krize, potem je pa spet bilo vse ok. Je bila potem vedno bolj čila, veliko več se je sprehajala kot doma, se pogovarjala, spoznala je vse v domu in vsi so poznali njo.
Nato je po približno pol leta čisto obležala, obležala je čez noč, prejšnji dan je še hodila, zjutraj več ni mogla iz postelje, kot bi odrezal, je postala nepokretna. Takrat je bilo za njo lažje, ker je tam ljudi in negovalke poznala, v sobo na obisk so ji prihajali tudi ostali stanovalci doma, vsake toliko časa je prišel kdo malo pogledat, če je v redu, tudi ostalo osebje jo je prišlo pogledat, recimo iz kuhinje, ali kaka gospa iz pralnice, ker so jo poznali in je bila “njihova”.
Babica je nato čez nekaj mesecev umrla, zadela jo je kap, umrla je v spanju, kar je bila vedno njena “želja”. Ampak pred tem je pa potrebovala polno nego in 24. urno skrb. Tega doma ne bi mogla imeti.

oba starša kmeta, mama celo nikoli uradno nič plačevala v penzijo – kot je bilo pri kmečkih ženskah nekdaj. ne predstavljam si tebe, kako bi za dva zbrala skupaj preko 2200 eur na mesec za dom. od česa? imaš nepremičnino, imaš nekaj zemlje. boš dala občini napisat, da bo namesto tebe plačevala? boš prodala in se selila v mesto v malo luknjo? kaj boš naredila-?

res ste teleta tukaj. pojma nimate kako ljudje živijo. in kako se v domovih starostniki tresejo za vsak evro, da ga ja ni treba plačat oziroma da je ja vse skupaj cenejše. nobenega frizerja več, nobene manikure, pedikure. še v banko se ne pustijo peljat, ker dom zaračuna prevoz. občepijo v domu in so zaporniki tam. ampak kaj bi vam govorila, saj itak ne veste o čem govorim.
[/quote]

73 let je minilo od konca vojne.Kdor je bil takrat star 15 let, je šel lahko takoj delat.Prav potrebovali so ljudi v tovarnah.Kdor je delal , ženske 35 let in moški 40 let, si je lahko prislužil pokojnino in s tem postrežnino.
Kdor pa je živel po stari veri , pa ni nič vplačeval za penzijo , pa ne dobi nič.
Tako je vedno bilo in bo.
Tisti starostniki, ki imajo otroke, pa normalne odnose z njimi, se nič ne tresejo.
Tresejo se samo tisti, ki imajo z otroki slab odnos ali pa so ljudomrzni.Poznam kar nekaj takih starejših.Gonijo po svoje, samo oni imajo vse prav, rigorozni so kot hudič.


Tocno to. Dom ni zastonj, zdalec ne. Za isti denar lahko zaposlis osebo npr za 30 ur tedensko (skrajsan dc) ali vzames upokojenko na pogodbo, ostalo kombiniras s sorodniki, patronazo in se kako organizirano pomocjo na domu.
Ni lahko, ni pa nemogoce.

Razen ce je ta oseba stars, ki te je v mladosti zapostavljal, maltretiral… ampak s takim so stiki verjetno ze prej prekinjeni.

Vse ostalo pa… Zaporniki imajo priblizno enako oskrbo, pa je zapor kazenski ukrep.
[/quote]
30 ur na teden pokrije en dan in četrt, ostane še pet dni in tri četrt. Seveda, ljudje komaj čakajo, da pri 50 začnejo skrbeti za obnemogle sorodnike, ki potrebujejo 24 urno nego in nadzor. Z malo sreče se vsaj razvrstijo eden za drugim, tako da do lastne smrti poskrbiš za vse in potem si pri 75 itak tako izmozgan, da hitro umreš in se izogneš domu.
Mislim, da o skrbi doma pišete samo tisti, ki tega niste nikoli počeli. Evo, mi pomagamo dediju. Poudarek je na pomagamo. To pomeni, da mu priskočimo na pomoč, ko nam ustreza in imamo čas. Nič ni nujno storiti tisti moment. Skoraj vsak dan je kaj, ampak to je pol ure, ura … nič posebnega. Če nimam časa takoj po službi, grem proti večeru, kar ne uspem med tednom, pomagam za vikend. Sam skrbi za svoje zadeve, v trgovino ne gre več sam, ampak sestavi nakupovalni listek, sam si pripravi zajtrk in večerjo, tudi za silo pospravi, kosilo mu med tednom pripeljejo, za vikend poskrbimo mi. Pere sam, obesim jaz, enkrat na teden pride čistilka, sproti pomijemo/pospravimo kako malenkost drugi. Tudi če bi ga kak dan ali dva pustili čisto samega, ne bi bilo nič narobe.
Pri Parkinsonovi ali večjo obnemoglosti/bolezni pa nimaš več izbire. Nekdo mora zjutraj dati zajtrk in zdravila, pospraviti po zajtrku, preobleči in previti starostnika, ga umiti, nekdo ga mora priti čez dve uri spet vsaj pogledat, mogoče prestavit, mogoče premaknit … čez nadaljnji dve uri mu pomagati s kosilom, potem vmes kaj pospravit, mogoče spet preobleči, malica ali pijača, sprehod, fizioterapija, dati prati perilo, ga obesit, potem večerja, higiena, zdravila, spraviti v posteljo, čez par ur spet pogledat, ali je vse v redu … 30 ur? Pa tudi, če je treba priti “samo” trikrat na dan pogledat ali dati jesti in podobno … To pomeni, da nikoli več nikamor ne moreš, ne da se prej ne dogovoriš za zamenjavo. In bog ne daj, da zboliš. Upoštevajte tudi to, da za dvignit tudi starostnika z malo kg skoraj morata biti dve osebi, če je slabo pokreten ali oslabel.

Avtorica, dom nikogar ne sme zadrževati proti njegovi volji. Uredite na CSD skrbnika za posebne primere, torej da postane nekdo od tam odgovoren za to osebo in oceni, ali je zmožna živeti sama in poskrbeti zase. Če oceni, da ne more in da potrebuje ogromno pomoči plus 24-urni nadzor, potem ne more več odločati sam. Žal, tako je, po drugi strani pa, kot sem že napisala, kdo je pripravljen pri 50 nehati živeti zato, da bo starostniku ugodeno in bo živel doma (z manjšim udobjem in bistveno slabšo oskrbo kot v domu).
Evo, naša soseda je popolnoma obležala pri 80, mislim, da so eno leto skušali zanjo skrbeti doma, pa ni šlo, v domu je bila skoraj 20 let, umrla je malo pred stotko. Njen najstarejši otrok je bil takrat že pokojni, srednji pa star 75 let. Če bi bilo po vašem, bi se pri 55 živ zakopal, da bi 20 let skrbel za nepokretno mamo.

Po moje je v zgornji družini v igri denar.Dvojna penzija in dvojna največja postrežnina.Kar je sigurno 2000 evrov na mesec, ki ga dobi zgornja družina.To je na leto dodatnih 24.000 evrov dohodka.Kar se pa splača.V treh letih je to dodatnih 72.000 evrov in v štirih letih je to dohodek za dvosobno stanovanje enega od otrok.
[/quote]

V takem primeru sigurno nista upravičena do najvišje postrežnine. Poleg tega ves ta servis, ki ga imata, stane, in sicer takole na oko najmanj 20 evrov na dan, to je 400 evrov na mesec. Plus vsi ostali stroški, sanitetni material, hrana za zajtrk in večerjo, čistila, zdravila … recimo da še vsaj 200 evrov na mesec.
Ne vem, ti bi se pustila zasužnjit za tak drobiž, verjetno si se tudi poročila po takem ključu, še vedno imaš manj dela s seksom kot opisani par s starši.
S tem, da je seveda starostnikov, ki imajo na razpolago jurja na mesec, zelo malo.

V takem primeru sigurno nista upravičena do najvišje postrežnine. Poleg tega ves ta servis, ki ga imata, stane, in sicer takole na oko najmanj 20 evrov na dan, to je 400 evrov na mesec. Plus vsi ostali stroški, sanitetni material, hrana za zajtrk in večerjo, čistila, zdravila … recimo da še vsaj 200 evrov na mesec.
Ne vem, ti bi se pustila zasužnjit za tak drobiž, verjetno si se tudi poročila po takem ključu, še vedno imaš manj dela s seksom kot opisani par s starši.
S tem, da je seveda starostnikov, ki imajo na razpolago jurja na mesec, zelo malo.
[/quote]

Kako da ne?
Mati je dementna, on je nepokreten.Pripada vsakemu po 420 evrov postrežnine plus njuna penzija.
Servis : patronažna pride na dom brezplačno.Če je potrebno pa plačat, mislim, da niso tako visoki stroški.Hrana : taki stari pojedo tričetrt manj, kot ostali.Zdravila : več ali manj na recept.


30 ur na teden pokrije en dan in četrt, ostane še pet dni in tri četrt. Seveda, ljudje komaj čakajo, da pri 50 začnejo skrbeti za obnemogle sorodnike, ki potrebujejo 24 urno nego in nadzor. Z malo sreče se vsaj razvrstijo eden za drugim, tako da do lastne smrti poskrbiš za vse in potem si pri 75 itak tako izmozgan, da hitro umreš in se izogneš domu.
Mislim, da o skrbi doma pišete samo tisti, ki tega niste nikoli počeli. Evo, mi pomagamo dediju. Poudarek je na pomagamo. To pomeni, da mu priskočimo na pomoč, ko nam ustreza in imamo čas. Nič ni nujno storiti tisti moment. Skoraj vsak dan je kaj, ampak to je pol ure, ura … nič posebnega. Če nimam časa takoj po službi, grem proti večeru, kar ne uspem med tednom, pomagam za vikend. Sam skrbi za svoje zadeve, v trgovino ne gre več sam, ampak sestavi nakupovalni listek, sam si pripravi zajtrk in večerjo, tudi za silo pospravi, kosilo mu med tednom pripeljejo, za vikend poskrbimo mi. Pere sam, obesim jaz, enkrat na teden pride čistilka, sproti pomijemo/pospravimo kako malenkost drugi. Tudi če bi ga kak dan ali dva pustili čisto samega, ne bi bilo nič narobe.
Pri Parkinsonovi ali večjo obnemoglosti/bolezni pa nimaš več izbire. Nekdo mora zjutraj dati zajtrk in zdravila, pospraviti po zajtrku, preobleči in previti starostnika, ga umiti, nekdo ga mora priti čez dve uri spet vsaj pogledat, mogoče prestavit, mogoče premaknit … čez nadaljnji dve uri mu pomagati s kosilom, potem vmes kaj pospravit, mogoče spet preobleči, malica ali pijača, sprehod, fizioterapija, dati prati perilo, ga obesit, potem večerja, higiena, zdravila, spraviti v posteljo, čez par ur spet pogledat, ali je vse v redu … 30 ur? Pa tudi, če je treba priti “samo” trikrat na dan pogledat ali dati jesti in podobno … To pomeni, da nikoli več nikamor ne moreš, ne da se prej ne dogovoriš za zamenjavo. In bog ne daj, da zboliš. Upoštevajte tudi to, da za dvignit tudi starostnika z malo kg skoraj morata biti dve osebi, če je slabo pokreten ali oslabel.

Avtorica, dom nikogar ne sme zadrževati proti njegovi volji. Uredite na CSD skrbnika za posebne primere, torej da postane nekdo od tam odgovoren za to osebo in oceni, ali je zmožna živeti sama in poskrbeti zase. Če oceni, da ne more in da potrebuje ogromno pomoči plus 24-urni nadzor, potem ne more več odločati sam. Žal, tako je, po drugi strani pa, kot sem že napisala, kdo je pripravljen pri 50 nehati živeti zato, da bo starostniku ugodeno in bo živel doma (z manjšim udobjem in bistveno slabšo oskrbo kot v domu).
Evo, naša soseda je popolnoma obležala pri 80, mislim, da so eno leto skušali zanjo skrbeti doma, pa ni šlo, v domu je bila skoraj 20 let, umrla je malo pred stotko. Njen najstarejši otrok je bil takrat že pokojni, srednji pa star 75 let. Če bi bilo po vašem, bi se pri 55 živ zakopal, da bi 20 let skrbel za nepokretno mamo.
[/quote]
Veliko ljudi pri 50+ zivi tako. Sluzba, mogoce se vrt, doma en ali drugi ostareli stars. Ni lahko. Celo zelo tezko je. Seveda je lazje, ce najdes spodoben dom in je starostniku tam v redu. Ampak spodobnih domov je malo, dobrega osebja se manj. To je osnovni problem.

Veliko zensk 60+, vsaj na nasem koncu, pa hodi cez mejo negovat starostnike na domu. Ja, drugacen standard je tam, ceprav je samo par km razdalje in ena meja in si lahko privoscijo taksen servis. Ni lahko. Trpi kriz in trpijo zivci, zato se negovalke izmenjujejo na teden ali dva, ostali cas so proste in doma.

30 ur pa ni v kosu. Je npr 5 dni v tednu po 6 ur, ali 6-krat po 5 ur. Zadosca za zajtrk, nego in kosilo. Ne zadosca pa za dementno osebo, ki potrebuje 24-urni nadzor.

Nic ni crno belo in dom pac ni edina in ne vedno najboljsa resitev. Je treba najprej resno pretehtati moznosti in ne kar od zacetka jamrat o “ziv pokopan” in strpat starostnika v dom, ce je nujno ali ne, ce mu je prav ali ne.

Menda so bili pred casom tudi primeri, ko so starostniki delali oporoke v korist domskega osebja. Tako da kdor racuna na erbijo, bi moral ze zaradi tega dvakrat premisliti.


Veliko ljudi pri 50+ zivi tako. Sluzba, mogoce se vrt, doma en ali drugi ostareli stars. Ni lahko. Celo zelo tezko je. Seveda je lazje, ce najdes spodoben dom in je starostniku tam v redu. Ampak spodobnih domov je malo, dobrega osebja se manj. To je osnovni problem.

Veliko zensk 60+, vsaj na nasem koncu, pa hodi cez mejo negovat starostnike na domu. Ja, drugacen standard je tam, ceprav je samo par km razdalje in ena meja in si lahko privoscijo taksen servis. Ni lahko. Trpi kriz in trpijo zivci, zato se negovalke izmenjujejo na teden ali dva, ostali cas so proste in doma.

30 ur pa ni v kosu. Je npr 5 dni v tednu po 6 ur, ali 6-krat po 5 ur. Zadosca za zajtrk, nego in kosilo. Ne zadosca pa za dementno osebo, ki potrebuje 24-urni nadzor.

Nic ni crno belo in dom pac ni edina in ne vedno najboljsa resitev. Je treba najprej resno pretehtati moznosti in ne kar od zacetka jamrat o “ziv pokopan” in strpat starostnika v dom, ce je nujno ali ne, ce mu je prav ali ne.

Menda so bili pred casom tudi primeri, ko so starostniki delali oporoke v korist domskega osebja. Tako da kdor racuna na erbijo, bi moral ze zaradi tega dvakrat premisliti.
[/quote]

To so bili tisti brez potomcev.
Sicer pa , kdo lahko računa na dedovanje? Starši ti lahko napišejo , nato se čez par let premislijo, ti pa nič ne veš o tem.Čeprav jih neguješ.

Ne morš upoštevat in resno jemat osebe, ki.ma Parkinsona.. halloooo. Kaj vam je ljudje.. sigurno sestre ne upajo lagat. So kar strogi v domovih gkedr teh stvari. Stsrostnik težko realno oceni siituacijo… Verjetno pa v domu to vejo in sigurno ne bojo nekoga kar domov nazaj vrgli, če nekdo napol dementen malo fantazira. Mislim da morajo tud oni postopat po nekih pravilih. To osebo pa naj pregleda psihiater čimprej.
[/quote]

Seveda, da MORAŠ!
Nikogar se ne sme prisilno hospitalizirati, kar dom na intenzivni tudi je, hospic.

Človek ima pravico, da živi in umrje doma. Da lahko biva doma, se mu uredi pomoč po potrebi, tudi 24- urno. Je le malenkost dražja, kot domska oskrba.
Po drugi strani pa prinaša več in boljših učinkov.


Veliko ljudi pri 50+ zivi tako. Sluzba, mogoce se vrt, doma en ali drugi ostareli stars. Ni lahko. Celo zelo tezko je. Seveda je lazje, ce najdes spodoben dom in je starostniku tam v redu. Ampak spodobnih domov je malo, dobrega osebja se manj. To je osnovni problem.

Veliko zensk 60+, vsaj na nasem koncu, pa hodi cez mejo negovat starostnike na domu. Ja, drugacen standard je tam, ceprav je samo par km razdalje in ena meja in si lahko privoscijo taksen servis. Ni lahko. Trpi kriz in trpijo zivci, zato se negovalke izmenjujejo na teden ali dva, ostali cas so proste in doma.

30 ur pa ni v kosu. Je npr 5 dni v tednu po 6 ur, ali 6-krat po 5 ur. Zadosca za zajtrk, nego in kosilo. Ne zadosca pa za dementno osebo, ki potrebuje 24-urni nadzor.

Nic ni crno belo in dom pac ni edina in ne vedno najboljsa resitev. Je treba najprej resno pretehtati moznosti in ne kar od zacetka jamrat o “ziv pokopan” in strpat starostnika v dom, ce je nujno ali ne, ce mu je prav ali ne.

Menda so bili pred casom tudi primeri, ko so starostniki delali oporoke v korist domskega osebja. Tako da kdor racuna na erbijo, bi moral ze zaradi tega dvakrat premisliti.
[/quote]

Koliko so plačane te negovalke čez mejo na dan, morda veš ali kdo drug?

Koliko so plačane te negovalke čez mejo na dan, morda veš ali kdo drug?
[/quote]

Govori se o hrani in stanovanju za cas bivanja tam in 500 eur place, mislim da za dvotedensko izmeno. Za tiste, ki hodijo dnevno za nekaj ur, pa nimam pojma – ne pri nas ne v Avstriji ali Italiji.

Seveda, da MORAŠ!
Nikogar se ne sme prisilno hospitalizirati, kar dom na intenzivni tudi je, hospic.

Človek ima pravico, da živi in umrje doma. Da lahko biva doma, se mu uredi pomoč po potrebi, tudi 24- urno. Je le malenkost dražja, kot domska oskrba.
Po drugi strani pa prinaša več in boljših učinkov.
[/quote]
Tvoj pogled je zelo enostranski. Tudi otrok se ne more prisilit, da počnejo nekaj, česar nočejo in predvsem v veliko primerih ne zmorejo. Hodit v službo, skrbet za svoje (sicer običajno že večje) otroke in zraven še za starša (enega, lahko pa tudi več – še partnerjevi) ni mačji kašelj. Pri teh letih imajo pa ljudje lahko že tudi kup svojih (zdravstvenih) težav.
Tako, da meni odgovori, ki se berejo kot moraliziranje, niso všeč. Lepo je, če za starša lahko poskrbiš doma, če ne moreš, potem pa so pač na srečo tudi druge opcije.


Tvoj pogled je zelo enostranski. Tudi otrok se ne more prisilit, da počnejo nekaj, česar nočejo in predvsem v veliko primerih ne zmorejo. Hodit v službo, skrbet za svoje (sicer običajno že večje) otroke in zraven še za starša (enega, lahko pa tudi več – še partnerjevi) ni mačji kašelj. Pri teh letih imajo pa ljudje lahko že tudi kup svojih (zdravstvenih) težav.
Tako, da meni odgovori, ki se berejo kot moraliziranje, niso všeč. Lepo je, če za starša lahko poskrbiš doma, če ne moreš, potem pa so pač na srečo tudi druge opcije.
[/quote]

Tvoj pogled je enostranski.
Moj pogled je tak, da je za vse strani najbolje. In če oseba potrebuje pomoč, se ji ta uredi, glede na njene potrebe, tudi 24 urno.

Profesionalno, ne domačih.
Stroka sama poudarja, naj oskrbujejo ljudje, ki niso svojci oskrbovanih oseb, svojci pa naj redno obiskujejo in se z njimi družijo, ne pa kontrolirajo njih in samo oskrrbo, kar jih večina počne.
Svojci naj tako izkoristijo druženje s svojimi starši na najboljši možni način.
Se razumemo, v čem je problem?

Naj povem po domače.
Oskrbovanec ima vse urejeno, ker zanj 24ur skrbi oskrbnik.
Otroci naj pridejo k svojim staršem na normalni obisk, prinesejo tortico in druge priboljške, naj jih peljejo na izlet, v cerkev, na pokopališče, na sprehod, obisk in naj z njimi normalno preživijo ta dan ali tiste ure.
Naj prenehajo z živciranjem vseh okrog sebe, kaj je narobe, zakaj ni vsega pojedel, popil, se drugače obnašal kot oni želijo itd.
Predvsem pa, naj tiste ure razbremenijo negovalke svojih staršev, naj jim dajo nekaj ur prosto, namesto, da od njih zahtevajo, da še njih strežejo, jim kuhajo, za njimi pospravljajo in ptenašajo njihovo slabo voljo, ki jo prenesejo še na svoje starše, ki so po takih obiskih povsem fizično in psihično izčrpani.

Tu tiči problem, ki ga sploh ne bi smelo biti!

Seveda, da MORAŠ!
Nikogar se ne sme prisilno hospitalizirati, kar dom na intenzivni tudi je, hospic.

Človek ima pravico, da živi in umrje doma. Da lahko biva doma, se mu uredi pomoč po potrebi, tudi 24- urno. Je le malenkost dražja, kot domska oskrba.
Po drugi strani pa prinaša več in boljših učinkov.
[/quote]

Kaj pa če ta pravica posega v pravice drugih?

Tvoj pogled je enostranski.
Moj pogled je tak, da je za vse strani najbolje. In če oseba potrebuje pomoč, se ji ta uredi, glede na njene potrebe, tudi 24 urno.

Profesionalno, ne domačih.
Stroka sama poudarja, naj oskrbujejo ljudje, ki niso svojci oskrbovanih oseb, svojci pa naj redno obiskujejo in se z njimi družijo, ne pa kontrolirajo njih in samo oskrrbo, kar jih večina počne.
Svojci naj tako izkoristijo druženje s svojimi starši na najboljši možni način.
Se razumemo, v čem je problem?

Naj povem po domače.
Oskrbovanec ima vse urejeno, ker zanj 24ur skrbi oskrbnik.
Otroci naj pridejo k svojim staršem na normalni obisk, prinesejo tortico in druge priboljške, naj jih peljejo na izlet, v cerkev, na pokopališče, na sprehod, obisk in naj z njimi normalno preživijo ta dan ali tiste ure.
Naj prenehajo z živciranjem vseh okrog sebe, kaj je narobe, zakaj ni vsega pojedel, popil, se drugače obnašal kot oni želijo itd.
Predvsem pa, naj tiste ure razbremenijo negovalke svojih staršev, naj jim dajo nekaj ur prosto, namesto, da od njih zahtevajo, da še njih strežejo, jim kuhajo, za njimi pospravljajo in ptenašajo njihovo slabo voljo, ki jo prenesejo še na svoje starše, ki so po takih obiskih povsem fizično in psihično izčrpani.

Tu tiči problem, ki ga sploh ne bi smelo biti!
[/quote]

Za vse je bolj? Ne, dobro je samo za starostnika.Za druge pa velika obremenitev.

Kaj pa če ta pravica posega v pravice drugih?
[/quote]

Drugi, misliš s tem svojce in najbližje, partnerja, otroke?
Kako se posega v njihove pravice, če želi starostnik živeti doma, potrebna pa mu je pomoč pri vdakodnevnih opravilih, ki je prej ni potreboval?

Vzemimo primer starostnika brez svojcev idr. bližnjih, ki želi umreti na svojem domu.
V katerem primeru se pri njem posega v pravice drugih, na kakšen način?

Ti se pa verjetno še nikoli nisi osebno srečala s takim problemom in s stisko kam in kako z najbližjim sorodnikom, ki sam absolutno ne more več skrbeti zase. Pazi, da se ne boš zredila od zarečenega kruha, ki ga boš enkrat pojedla… pa ti ne želim. Samo ne sodi ljudi po dejanjih, ki so jih storili v situaciji, v kateri ti še nikoli nisi bila.

Za vse je bolj? Ne, dobro je samo za starostnika.Za druge pa velika obremenitev.
[/quote]

Moj pogled je tak, da ORGANIZIRAMO tako, da je za vse strani najbolje.
Manjkala je beseda organiziramo.

Vedno moramo organizirati tako, da je za našega svojca optimalno, za nas pa čim manj oziroma nič obremenjujoče.
V nasprotnem se bomo svojci psihično in fizično sesuli. Na to stroka posebej opozarja.

Pri 24urni oskrbi na domu je predvsem problem v tem, da se svojci in oskrbe potrebni starši, ne moremo sprijazniti s tem, da bomo v naši hiši ali stanovanju dobili še dva družinska člana, ki bosta oskrbo opravljala.
Potrebujeta zasebno sobo, dostop do interneta, kopalnice in prostorčka za njun nekajminutni oddih, kjer se v miru spije kavica in morebiti pokadi cigareta.

Ti oskrbovalci so v večini nevidni, postorijo pa vse, kar je za naše starše pomembno, od gospodinjstva, nege, vadbe, družbe, sprehodov in še veliko več.
Naši starši, ko jih sprejmejo, dobijo dva nova člana svoje družine, ki jim predstavljata dnevno rutino, mirno in varno okolje, sigurnost.
Ker se menjata na teden ali dva, ne pride do iztrošenosti z njihove strani. Z druge strani pa starši lažje sprejmejo dejstvo, da jim je potrebna pomoč, tako fizično, kot tudi psihično.
Nam svojcem in njim je tako prihranjena marsikatera bridka ura, ker obe strani ohranita človekovo dostojanstvo, predvsem pa imamo kvalitetni čas, da ga umirjeno skupaj preživimo, brez nepotrebnih stresov in slabe vesti za obe strani.

Izkušnje iz dobre prakse to vedno znova pokažejo.
Splača se reskirati nekaj več denarja za to, da naši starši ostanejo na svojem domu v znanem in ljubem okolju.
Moramo se zavedati, da je taka skrb izvajana individualno, kar je povsem nekaj drugega, kot, ko si le eden izmed mnogih in med množico osamljen, vedno čakajoč.

Če si mislila mene, se še kako ukvarjam s tem. Drznim se o tem pisati, ker to profesionalno doživljam vsak dan.
Poznam tako stiske svojcev, kot njihovih staršev, o tem lahko pišem priročnike, pomagam z nasveti, tudi iz lastnih izkušenj.
Ker sem pred desetletjem tudi sama šla skozi to, vem, za kakšen napor gre in osebno odgovornost, ko za svojega starša želiš najbolje, kar je možno v dani situaciji.
Še posebno, ker pri nas s strani vlade ni storjenega skoraj nič in se moramo ljudje znajti kot vemo in znamo.

Dementna oseba tudi, ce je v DSO ni, upravicena do najvisjega dodatka za pomoc in oskrbo. Ne govorim na pamet. Zaprosili za najvisji dodatek pa je bil zavrnjen. DSO oskrbnino pa nam zaracunajo 1.100€ mesecno + dodatno kar zraven spada in ni v pogodbi ( menjava plenic vec kot 3x dnevno, posedanje na invalidski vozicek vec kot 2x dnevno in podobno).

Odvisno, v katerem stadiju demence je.Če oseba ni zmožna sama jesti , poskrbeti zase in rabi 24 -urno oskrbo, je upravičena do najvišjega dodatka, to je okrog 420 evrov:

76 odstotkov te osnove, če je namenjen uživalcu pokojnine, ki potrebuje 24-urni nadzor svojcev (laična pomoč) in obvezno strokovno pomoč (najmanj zdravstveni tehnik) za stalno izvajanje zdravstvene nege.

oba starša kmeta, mama celo nikoli uradno nič plačevala v penzijo – kot je bilo pri kmečkih ženskah nekdaj. ne predstavljam si tebe, kako bi za dva zbrala skupaj preko 2200 eur na mesec za dom. od česa? imaš nepremičnino, imaš nekaj zemlje. boš dala občini napisat, da bo namesto tebe plačevala? boš prodala in se selila v mesto v malo luknjo? kaj boš naredila-?

res ste teleta tukaj. pojma nimate kako ljudje živijo. in kako se v domovih starostniki tresejo za vsak evro, da ga ja ni treba plačat oziroma da je ja vse skupaj cenejše. nobenega frizerja več, nobene manikure, pedikure. še v banko se ne pustijo peljat, ker dom zaračuna prevoz. občepijo v domu in so zaporniki tam. ampak kaj bi vam govorila, saj itak ne veste o čem govorim.
[/quote]

Iz tega zapisa je razumeti, da gre bolj za denarno stisko kot za zeljo ugoditi starostnikoma. Ker to, kar je zgoraj opisano, je pac dalec od ideala – dva ostarela, nesposobna skrbeti sama zase, vsaj del dneva sama doma, zaklenjena…. ce se enemu karkoli zgodi, mu drugi niti pomoci ni sposoben poklicati.

Je pa zal realnost, da so domovi za ostarele svinjsko dragi in marsikdo ne zmore placila iz pokojnine niti s prispevkom otrok. Da bi se poplacalo iz nepremicnine, za marsikoga spet ni opcija in mislim, da prihaja celo do tega, da jemljejo svojce iz DSO nazaj domov, ne iz ljubezni ampak zaradi denarja. Kako je potem zanje poskrbljeno, je pa druga zgodba.

Moj pogled je tak, da ORGANIZIRAMO tako, da je za vse strani najbolje.
Manjkala je beseda organiziramo.

Vedno moramo organizirati tako, da je za našega svojca optimalno, za nas pa čim manj oziroma nič obremenjujoče.
V nasprotnem se bomo svojci psihično in fizično sesuli. Na to stroka posebej opozarja.

Pri 24urni oskrbi na domu je predvsem problem v tem, da se svojci in oskrbe potrebni starši, ne moremo sprijazniti s tem, da bomo v naši hiši ali stanovanju dobili še dva družinska člana, ki bosta oskrbo opravljala.
Potrebujeta zasebno sobo, dostop do interneta, kopalnice in prostorčka za njun nekajminutni oddih, kjer se v miru spije kavica in morebiti pokadi cigareta.

Ti oskrbovalci so v večini nevidni, postorijo pa vse, kar je za naše starše pomembno, od gospodinjstva, nege, vadbe, družbe, sprehodov in še veliko več.
Naši starši, ko jih sprejmejo, dobijo dva nova člana svoje družine, ki jim predstavljata dnevno rutino, mirno in varno okolje, sigurnost.
Ker se menjata na teden ali dva, ne pride do iztrošenosti z njihove strani. Z druge strani pa starši lažje sprejmejo dejstvo, da jim je potrebna pomoč, tako fizično, kot tudi psihično.
Nam svojcem in njim je tako prihranjena marsikatera bridka ura, ker obe strani ohranita človekovo dostojanstvo, predvsem pa imamo kvalitetni čas, da ga umirjeno skupaj preživimo, brez nepotrebnih stresov in slabe vesti za obe strani.

Izkušnje iz dobre prakse to vedno znova pokažejo.
Splača se reskirati nekaj več denarja za to, da naši starši ostanejo na svojem domu v znanem in ljubem okolju.
Moramo se zavedati, da je taka skrb izvajana individualno, kar je povsem nekaj drugega, kot, ko si le eden izmed mnogih in med množico osamljen, vedno čakajoč.
[/quote]

Krasna resitev, kadar se izide. Kaj pa v primerih, ko ni dovolj denarja – bi rekla, da je to kar pogosto? In kaj v primerih, ko starostnik odklanja ze dnevno pomoc osebe, ki ni sorodnik, o skupnem bivanju pa se z njim sploh ni mogoce pogovarjati? Ko je stanovanje premajhno za tretjo osebo? Pa se in se situacij, ko se optimalne resitve ne da organizirati.

Krasna resitev, kadar se izide. Kaj pa v primerih, ko ni dovolj denarja – bi rekla, da je to kar pogosto? In kaj v primerih, ko starostnik odklanja ze dnevno pomoc osebe, ki ni sorodnik, o skupnem bivanju pa se z njim sploh ni mogoce pogovarjati? Ko je stanovanje premajhno za tretjo osebo? Pa se in se situacij, ko se optimalne resitve ne da organizirati.
[/quote]

Mamzy in Odvisno sta podali ceno, je seveda okvirna in denarno pomoč za človeka, ki potrebuje 24- urno pomoč na domu.
Kar znese okrog 1500 mesečno, s tem denarjem se bi že dalo dobiti dve negovalki.
Potrebno je prišeti še hrano, tekoče stroške in dnevne potrebščine za nego, plenice ipd.

Te stroške se da tudi zmanjšati, če pomoč ni celodnevna, da smo na voljo tudi mi, npr.zvečer in mogoče ponoči, ali pa, da jo vzamemo le od ponedeljka do petka, za vikende se organiziramo mi med seboj.

Še veliko lažje in ekonomično bi za te primere prišlo v poštev hkratna skrb za dva a!i tri oskrbovance, na lokalnem nivoju, kjer bi bili zaposleni po šest, sedem ur dnevno, tudi v nočni dežurni na oskrbovančevem domu.
V tujini je zelo uporabna pomoč na klic, ki se razlikuje od naše, ki jo izvajajo sedanje oskrbovalke preko zavodov s koncesijo.

Ta koncesija je problem, ker zaposleni oskrbovalci dobijo le minimalec, oskrbovanci imajo na voljo le omejeno število ur, ostalo morajo sami doplačati, cena ure oskrbe, uradne, pa je 20 do 30€.
Kar pomeni, da to davkoplačevalci plečujemo, za potrebe oskrbovancev in plačilo oskrbovalcev, denar gre pa drugam.

Denar torej namenjen in plačan je, le, da ga tisti, katerim je namenjen, ne dobijo.
Zatem nastane še drug problem, to je s.p. takega oskrbovalca, ki se ne more preživeti, ker ima preveč dajatev in premalo dohodkov.
Človek, ki dela vse dneve in noči, petke in svetke, nima nobenih bolniških, ne prazničnih, ne nočnih dodatkov, ne regresa, niti ne more vplačevati soc.prispevkov za pokojninsko in zdr.zavarovanje, ker mora delati na črno, ker ta prepotrebna panoga v Sloveniji ni urejena.
Delno je urejena v tujini, kjer si pa levji delež prilastijo agencije, ki o stroki nimajo pojma, niti jim ni do tega, da bi se s tem zares ukvarjali.
Svojci se s tem, z urejanjem zakonodaje, nimajo časa ukvarjati, kar odgovorna ministrstva že leta izkoriščajo.
Zato so problemi taki kot jih srečujemo, s katerimi se soočamo iz leta v leto bolj.
Potrebno bo glasna in jasna zahteva vseh vpletenih, po resni ureditvi tega področja s strani vlade.

New Report

Close