Eni imate pač slabe družinske odnose. Torej ne sprašuj na netu, ker tukaj so vse sorte ljudje. So taki, ki imajo zelo lepe, spoštljive odnose s starši in ne razumejo, kaj je s tabo, da si taka. So taki, ki imajo slabše odnose in taki, ki so očitno naravnost zagrenjeni in polni otroških travm, ker imajo izredno slabe izkušnje z lastnimi starši.

Seveda ne moremo sodit, zakaj tako grdo govoriš z materjo. Dejstvo namreč je, da ravnaš z njo grdo. Ali si upravičena do tega ali ne, razmisli sama.

Sam če bi svojega 80 letnega očeta vprašal kaj rabi bi rekel če bi mu dal ene par tisoč EUR.
To je čista resnica,človek ne zna z denarjem ,ker ga daje svojemu priljubljenemu sinu.
Tukaj se pa stvari nehajo vedno bi se pogovarjal samo okoli denarja.

Vedno vprašam, če rabita povesta kaj in prinesem, če ne rabita, včasih ne prinesem nič, včasih pa kupim kako zadevo za katero vem, da jo imata rada, pa si je ne kupita.

Za težje stvari naročim dostavo domov (le zakaj bi kdorkoli od nas dvigoval težke stvari), ki jih dostavijo v stanovanje.

Za obiske zdravnikov uporabljata taxi v dopoldanskem času, če imata pregled po moji službi, pa jaz peljem.

Nikoli nobenega problema ne na eni ne na drugi strani. Vse je stvar prijazne komunikacije in dogovora.

Mame žal nimam več. K očetu grem vsak dan in še pokličem ga enkrat dnevno. Vsakič znova ga vprašam, če kaj potrebuje.
In ja, tudi za peč mu vsak dan znova zabičam, da naj jo prižiga. Kurjavo mu plačujem jaz, ker ima slabo penzijo. Sem pa edinka.
No, mene moj oče v življenju še ni vprašal, če kaj rabim. Ampak jaz ga vseeno spoštujem in ga imam rada.

Jap, starše treba vprašat, če kaj rabijo. In jim pomagati, če se da.

Pri nas je drugače, moja dva bosta vedno povedala če kaj rabita. Jima ni izpod časti in nimamo problemov s tem. Tudi sporov med nami ni. Če slučajno vesta da jaz ne morem, pa vprašata sosede. Potem že poračunamo med seboj.

Te čisto razumem, Dobro poznam to sprenevedanje starejših.Ne znajo prosit za pomoč, znajo pa očitati.In to zelo dobro.Pa nabijati slabo vest.
Ko jim pa kaj rečeš, imajo pa nos do tal in ne priznajo ničesar.Kot da smo v partizanskih časih.
Roža je sama padla na tla, nekdo je izklopil Tv , ampak ona ga ni, piškote ni nihče jedel, kaj šele da bi ga pohodil, ker so zdaj drobtine po tleh in itak ja , vsi premalo molimo in premalo hodimo v cerkev.Zato pa je svet , kakršen je.
V glavnem, zabava na višku.
Je rekla ena moja prijateljica, če bom tudi jaz taka, ko bom stara, naj me kar takoj ustrelijo.

Te čisto razumem, Dobro poznam to sprenevedanje starejših.Ne znajo prosit za pomoč, znajo pa očitati.In to zelo dobro.Pa nabijati slabo vest.
Ko jim pa kaj rečeš, imajo pa nos do tal in ne priznajo ničesar.Kot da smo v partizanskih časih.
Roža je sama padla na tla, nekdo je izklopil Tv , ampak ona ga ni, piškote ni nihče jedel, kaj šele da bi ga pohodil, ker so zdaj drobtine po tleh in itak ja , vsi premalo molimo in premalo hodimo v cerkev.Zato pa je svet , kakršen je.
V glavnem, zabava na višku.
Je rekla ena moja prijateljica, če bom tudi jaz taka, ko bom stara, naj me kar takoj ustrelijo.
[/quote]

Fuj te bodi, si pomislila, da ima starejša oseba probleme s demenco ali pa, da je enostavno pozabila, da je ugasnila tv?

Sem mlajša, pa včasih razmišljam, če sem vzela vse tablete ali pa razmišljam, kaj sem včeraj jedla.

Sram vas je lahko vse, ki ste nestrpni in zlobni do starejših. Če bo bog dal, boste tudi vi enkrat stari in takrat se bo vse vrnilo.

Enako pri nas.
Če kaj rabita, mi povesta. A je zelo redko, kvečjemu sem ter tja kaj težjega dvignit – ali pa da mamo kam peljem, če se oče ravno tiste dni potepa kje po hribih ali na morju in ga ni doma.

Sicer pa sam pokličem in vprašam, ponavadi vsakič ko grem v trgovino/tržnico oz. po opravkih, ker res ni strašen ovinek, če hkrati vzamem še kaj zanju in jima mimogrede odnesem.

Te razumem. Pri meni je tako obdobje trajalo kratek čas in bila sem totalno izžeta. Pravzaprav se tega takrat nisem zavedala, funkcionorala sem kot robot, vse zmogla. Ko pa je bilo tega obdobja konec, je vse udarilo ven in prišlo za mano. Rabila sem kar nekaj časa, da sem prišla k sebi. Od takrat tudi vem, da je veliko ljudi leta in leta v taki situaciji. Žalostne zgodbe.

Moji starsi pri 70 ih skrbijo za babico pri 95 ih in vcasih tudi nam priskocijo na pomoč, da vnukom kakšno kosilo skuhajo, jih kam peljejo. Rada pomagata in ne želita biti obravnavana kot nekoristna starca. Kadar želita, da obiščem babi, ali ji kaj nesem, to naročita. Tudi njima bom pomagala, ko bosta starejša, z veseljem in vem, da bosta povedala, kaj rabita. Po drugi strani s moževa babica že od 60 leta obnaša, kot da je onemogla, vedno nekaj očita, ne zna pa povedat, kaj bi, kaj rabi ali kaj pričakuje. Sami prazni očitki! Saj vem, da želi pozornost, a z možem nisva ne psihoterapevta, ne psihiatra in tega nočeva in ne bova počela. Tako,za primer.

Staršem sem rekel, naj mi povejo, če kaj rabijo, da ne bom vlekel iz njih ali ugibal.
In tega se držijo.
Menda je nekaterim ljudem težko prositi in raje vidijo, da jih drugi prosijo in sprašujejo.
Ampak jaz se tega ne bi šel.

Prihrani sočutje, ker ne poznaš družinske situacije.
[/quote]

Hja, dovolj mi pove samo dejstvo, da hči pričakuje od matere, da jo bo lepo prosila za pomoč. Čisto dovolj vem, da čutim do te matere sočutje, do hčerke ga pa še bom, ker bo prišel dan, ko bo obžalovala svojo odločitev.
Ne vem pa zakaj je tebe zabolelo? Si tudi v tej skupini??

Ah, zdaj šele vidim, da si to napisala, TI, avtorica.
potem se mi smiliš pa že sedaj, ker imaš očitno namesto srca kamen.
Kljub temu bo enkrat prišlo za teboj, se boš spomnila mojih besed….