STAROŽITJA Toneta Pavčka
Ne morem si kaj, da vam ne bi dala namiga, da je konec leta izšla zbirka pesmi, ki govori o starih pozabljenih stvareh – predvsem maljšim generacijam … zbirka pesmi nosi naslov STAROŽITJA. Imela sem jo že priložnost imeti v rokah in prebrati nekaj njenih pesmi … če pa je kdo med vami, ki je bil lani v pomladnem času na srečanju s Pavčkom v njegovi OŠ v Mirni Peči jih je imel priložnost tudi slišati. Pavček jih je nareč bral iz svojih rokopisov in naznanil njihov izid v zbirki pesmi – je en poseben čar jih slišati iz pesnikovih ust – sicer nisem bila tam, sem jih pa slišala … verjemite mi na besedo krasne so kot Pavček sam.
Naj mi Primož ne zameri tega namiga, kajti širjenje takih žarkov ne more nikoli biti imenovano reklama …
Knjigo spremljajo tudi krasne ilustracije teh starih predmetov in v knjižnici so obljubili, da bo v kratkem na policah …
Pa tudi jaz vam obljubim, da vam bom s kakšno pesmico iz te zbirke voščila dobro jutro …
Lepo in radi se imejte in veliko se smejte.
:o) Pu
Pavčkov življenjepis iz njegovih ust je botrinja bogata in sporočila, ki leže med vrsticami so hrana za dušo in srce. Tako ga čutim jaz. Mislim da boš lahko tudi otrokom to predstavila na ravni OŠ. Malokdo ve, da je imel ob rojstvu brata dvojčka … meni je cel ta sestavek zelo zanimiv za otroška ušesa.
Medvedek Pu
“Rodil sem se za svetega Mihaela, vinskega patrona, 29.septembra 1928 v Šentjuriju na Dolenjskem. Pravzaprav sva se rodila dva: jaz in bratec dvojček. Jaz sem bil šibko, bolno, kilavo dete, bratec pa še enkrat večji, še enkrat močnejši korenjak. Umrl je na dan najinega rojstva in mi zapustil svoje neizrabljene talente in naročilo, naj živim še zanj. Od tod nemara vitalizem v meni. Doma smo imeli vinograd in kos njive, sicer pa sta nas mučili revščina in lakota po zemlji. Od tod nemara moje potohodstvo k zemlji in iskanje njene večnosti v življenjskem minevanju.
V prvi razred osnovne šole sem hodil v Mirno Peč in za zmeraj se mi je priljubila lepa pot v šolo in priskutila sama šola. Na žalost sem to pot izgubil že naslednje leto, ko so me spravili z naših dolenjskih gričev k nunam v ljubljanski intemat Marijanišče. V Ljubljani sem končal tudi klasično gimnazijo in maturiral leta 1948. Vmes sem bil dve leti in pol med vojno doma na Dolenjskem, kjer sem pri žlahti kmetoval, odrasel iz dečka v mladeniča in skusil grozo vojne in vsesplošnega nasilja. A vendar: zemlja je drugič in za zmeraj stopila vame, da sem ji ostal zvest kot njen častilec in obdelovalec, kot vinogradnik in oljkar do danes. Po maturi sem se vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani, diplomiral, vendar nikoli nisem delal v pravnih službah. Bil sem novinar pri časopisih, na radiu in televiziji, ravnatelj Slovenskega mladinskega gledališča, dvajset let do upokojitve pa glavni urednik pri Cankarjevi založbi v Ljubljani.
Knjige so v moje življenje prišle pozno, šele s študijem in z zaposlitvijo, da bi mi postale za zmeraj sobesednice in sopotnice v prijazni družbi in celo v službi. Utrjevale so me v besedi, tuji in svoji, še zlasti v besedi besed – v pesmi. Prve pesmi sem objavil kot gimnazijec, prvo knjigo pesmi tiskal skupaj s tovariši (Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Cirilom Zlobcem) Pesmi štirih 1953. Doslej je izšlo okrog petnajst knjig poezije, med katerimi cenim zlasti Dediščino (1983,1984), nagrajeno s Prešernovo nagrado, in dvakrat toliko knjig pesmi za otroke. Nekatere od njih so doživele veliko izdaj in visoke naklade -Juri Muri v Afriki, Vrtiljak, Majnice. Več izborov moje poezije je izšlo tudi v tujih jezikih. V poeziji sem iskal skladje zvoka in podob v sebi in zunaj sebe za odkrivanje večnega nemira med rojstvom in smrtjo ter človekovega iskanja smisla in svetosti življenja. O tem govorita tudi dve knjigi esejev Čas duše, čas telesa. Mnogo sem prevajal tujo poezijo, zlasti iz ruščine. V knjigah so izšli prevodi Bloka, Jesenina, Majakovskega, Pasternaka, Cvetajeve, Ahmatove itd. in znameniti gruzinski ep Šote Rustavelija Vitez v tigrovi koži. V življenju imam najraje dvoje: besedo in zemljo. V obeh je mnogo slasti in muke in mnogo ljubezni. Z besedo gradiš stavbo duše, iz zemlje rasteš kot trta, kot vitice trav ali kitice pesmi, da se vate toči veselje vina in neumljiva volja vesolja.
Kje pišem? Doma, na sprehodu, v avtomobilu, leže v postelji, med hojo po solinah, kjerkoli in kadarkoli pride zahtevna gospa ali navihana deklica – pesem za ene ali za druge. Edino prozo, eseje sem pisal doma, v bloku in potem pretipkaval za mizo. Je več pesmi za otroke kot tistih za odrasle? Ne pišem več za otroke kot za odrasle, le tako je videti, ker so knjige za otroke izhajale pogosteje, ker so jih ponatiskovali, pa tudi v velikih nakladah so bile natisnjene. Rekel bi, da so izmenoma nastajale enkrat knjige za odrasle, drugič za otroke. Te zadnje so mi pravzaprav nastajale ne toliko iz spominov na otroštvo, kakor iz ohranjenega otroštva v meni.
Preigral sem široko skalo motivov od pesmi za najmanjše v pesmih Maček na dopustu ali Juri Muri vAfriki, pa vse do Majnic, ki opevajo najstništvo. Trenutno je zadnja slikanica Juri Muri drugič v Afriki, pred njo pa je že izšel izbor iz vse dosedanje poezije za otroke Deček gre za soncem in drugi Rasobsednice, ki še čakajo na natis. Kaj pa nagrade? O nagradah samo tole: Dobil sem jih veliko,med njimi največjo -Prešernovo, pa dve Levstikovi, Kajuhovo, Trdinovo, pa dve jugoslovanski in sploh – preveč. Zadnjo pred leti za Majnice, nagrado Večernica. A ob vsem tem je treba reči: nagrade niso merilo resničnega uspeha, važneje je, da sam čutiš v sebi odgovornost za napisano in da ostajaš v sebi živ in občutljiv za nove pesmi. ln tudi, da te kdo kdaj bere. Pravzaprav je to več kot dovolj. Ko sem se rodil, sem bil šibak in slaboten, kazalo je, da ne bom preživel. Potem so mi vse do pubertete govorili zelenika, pa sem vseeno zrastel, bil dovolj dober delavec bodisi doma na vasi, na polju in v štali, bodisi kasneje v šoli, v službi, ali še zdaj, ko vinogradarim in vinarim in še zmeraj kopljem zemljo. Po moje se nisem hotel dokazovati ravno s pesmimi, sem pa zmeraj vsemu in vsem kljuboval – v šoli, v internatih, v službah in v politiki. lskal sem kajpak svoj ton in svoj obraz. Tega sem našel ali vsaj iskal v besedi, v pesmih, v delu. Vzorniki? Mnogo jih je, vendar so taki, ki pravijo modro: ne sledi mi, piši po svoje. Bil je in ostal Prešeren, pa Muren, pa ruski pesniki, pa še kdo. Človek se dolgo uči pisati verz, preden postane samo tvoj in tebi podoben. ln ko pišeš, ne misliš na kaj drugega, ne na to, kaj bo pesem povedala drugim, kako jo bodo sprejeli itd. Važno je, kako odzvanja v tebi in če si izrazil tisto, kar si čutil, da moraš povedati. Zato tudi ne gre za določene teme ali še manj za izbiro tematike. Greš za seboj in pesem gre s tabo. Pa se odkrivaš ti njej in ona tebi. Ko pride kaj hudega v tvoje življenje, kar te še posebej zaznamuje, na primer smrt, hočeš to preseči s pesmijo. Zato je zbirka Dediščina zame prelomna knjiga – v njej sem prišel s smrtjo na ti in ni bila več ne tako strašna in kasneje vse bolj prijazna, kot bi rekel Prešeren.
In še vprašanje, če sem zadovoljen s svojim življenjem? Ne gre za zadovoljstvo. Gre za hvaležnost, da živim. ln rečem lahko, da rad živim. Tako kot živim in z vsem, kar je bilo, temnega in svetlega, lepega in hudega. Zato pravim: Življenje, veliko, visoko, večno, rad te imam! Ostani še in še pri meni in z mano! Ali, če rečem s Pasternakom, ki sem ga mnogo in rad prevajal: Življenje – sestra moja! To je čisto dovolj!”
Tone Pavček
Ljubljana, april 2002
Brez njegove pesmice ne gre;
LJUBEZEN
To ni nobena pesem,
to je ena sama ljubezen.
(je o pesmi zapisal Pavčkov sin Marko)
Meni je lep ta svet
med morjem in goro!
Ta prst, ki je je komaj za pest,
z majhnim upom in veliko moro.
Meni je drag ta prag
pred nebivanja vrati.
Sem nas, kot boštva in beden prah,
je položila mati
Za vztrajanje in za rast,
za bel dan in črno bilje,
za muko in slast, za strast
in nerazumno samonasilje.
Meni je ljub ta svet,
tako krut in ravnodušen!
Naj sem pripet in razpet
kot na križ preizkušenj
za pot kdove kam, navzdol
v brezno ali v brezmejno pesem,
na to čudno slovensko bol,
na eno samo ljubezen.
(Tone Pavček)