Od kar sta v pokoju, starša kopičita šaro. Sobe so dobesedno polne vsega, klet, podstrešje. Garaža je tako nabasana, da avto parkirata zunaj. Če hočem kaj pospraviti, mi vlečeta iz rok, da ne bi slučajno pokvarjene kosilnice odpeljala na odpad, ker jo bosta mogoče še kaj rabila. Spravljata vse, stare steklene kozarce, plastične flaše, vrečke, stara oblačila. Ker je vedno slabše, mislim, da moram nekako ukrepati, pa ne vem točno, kako. Ne morem ju vendar pustiti v takem???

odzadaj so psihični vzroki

svoj strah pred nečim (svojo minljivostjo?) obvladujeta na način, da se oklepata vsega materialnega

moj ata je bil isti. dokler ni zbolel za rakom. potem pa je tisto leto spraznil celo klet in se znebil krame, ki jo je hrčkal 20+ let…

Če ne bosta sodelovala boš težko kaj naredila na žalost. Jaz sem se lani lotla naše hiše mislim, da smo v enem let 12 peljali na odpad pa vsaj tolkokrat bi še lahko. ati je sicer sodeloval ampak mami pa katastrofa na skrivaj sva določene stavri iz bajte odpeljala pa še danes molim, da kakšne stavri ne pogreši iz kleti ali podstrehe. 🙁 sem pa ugotvila da so vsi strejši taki tudi tašča je vedno hujša…. sam tam jaz ne bom pucala

Ne razumem. Praviš, da kopičita stvari, odkar sta v penziji, obenem so pa stvari stare? Kopičenje bi bilo, če bi kupovala, kupovala in kupovala. Če ničesar starega nočeta vreč stran, je pa to nekaj čisto drugega in dokaj pogosto na stara leta.

Jaz bom kmalu 60, tudi polna klet balasta, ampak ne kopicim, umakneš v klet, česar ne rabiš, potem pa na to pozabiš. Če bi meni kdo vse pospravil in odpeljal na odpad, mu plačam. Enostavno se mi ne ljubi s tem se ukvarjat.

Ko si enkrat star, imas toliko nizje dohodke, nikdar ne ves, kaj bos rabil in potem kopicis vse, kar mislis, da ti bo enkrat prav prislo, da ja ne bi kupovel novega.

Jaz bi se z njima vsedla in se zmenila, da se pospravi, ne stran mece, ampak da se vse pospravi in pocisti.

Pa greste lepo skupaj prostor po prostor, vmes bosta tudi sama ugotovila, da marsikaj od te krame res ne potrebujeta vec,ce jima pa stara in pokvarjena kosilnica res toliko pomeni, pa naj jo imata.

Pa veš kok je dober občutek, ko lepo odpelješ od hiše nepotrebne stvari. Sploh če si vzameš čas greš iz prostora v prostor….

Problem je edino, ko prideš do konca bi lahko začev spet na začetku 😀

Bom poskusila tako, da ju pregovorim vsaj v pospravljanje. Če imaš toliko stvari kot onadva, je namreč kmalu problem tudi nered. Težko imaš vse urejeno, ker nimaš več kam dajati stvari.

Pa nekaj časa sem vsakič, ko sta mi kaj ponujala od svoje šare, zavrnila, sedaj pa vzamem vse in odpeljem na odpad. Celo kdaj ju za kaj prosim – vrečke, škatle, stara oblačila, da bom imela za krpe, in podobno, čeprav v resnici ne potrebujem, ampak sta vesela, ker mi lahko pomagata, jaz pa to potem vržem stran.

Če ima še kdo kakšen uporaben nasvet, bom pa zelo vesela.

Ni se pa tudi eden javil, da bi ti odpeljal smeti na odpad. Ne. Saj je enkrat ali dvakrat na leto zastonj. Jaz bi ti, pa nimam avta in prikolice.

Imata tudi 3/4 stanovanja zasedenega s šaro – od maturantskih oblek do akumulatorjev, baterij, orodja…ki ga nihče nikoli ni uporabljal, revij, knjig v škatlah že 20 let netaknjenih… meni gre na bruhanje ko pridem k njima. Trenutno sta na dopustu in sem si rekla ajde, bom vsaj obrisala in pospravila vse.. ojoj. Največja napaka. Ne da se kvalitetno niti očistiti, ker je vse tako nabito do stropa, še posebej v kleti, da sem lahko le pajke in pajčevino pobrala, na grobo okna obrisala in pometla. Obup. Sem ju klicala in zagrozila, da bom vse pometala v kontejner, pa se je oče tako razjezil, da bo policija v 2min pri meni in paničaril kot bi mu kdo s smrtjo grozil. Nista normalna, res ne. Najprej sem mislila da le on, sedaj vidim, da mama ni nič boljša. Zamerila mi, ker pravi da ” to ne gre tako” in da ne smem tikat njihovih stvari. Pršic, stenic, ..polne škatle, ko eno odprem, takoj kiham! Zbolela bosta v tem. Tolikokrat smo se glede tega sprli, nimam pojma kako naj to rešim. Sem jima ponudila skladišče, kjer bi lahko vse to na suhem in varnem hranili zastonj, pa nista pristala. Jaz sem obupala. Zmeraj manj me vleče k njima.. žal.

Kr neki! A nerazgledani ste pa do te mere, da še nikoli niste slišali za “obsesivno kompulzivno kopičenje” PSIHOLOŠKA MOTNJA JE TO! Upam da ste slišali vsaj za OKM- obsesivno kompilzivno motnjo. Kopičenje je ena smer okm.

Kaj a s šhizofreniki bi se tudi sprla in jih nadirala zaradi tega kar on vidijo in slišijo ti pa ne??? (Ker imajo pač privide in prisluhe če je slučajno kdo tok butas, da ne ve o čem pišem).

Pazite, da to kar počnete z vašimi sorodniki, ki kopičijo ne bo preraslo v zlorabo.

KER PAČ ZA TO, DA SE PSIHOLOŠKE MOTNJE ZDRAVIJO Z NADIRANJEM ŠE NISEM SLIŠAL.

Izvoli, zdravi jih ti pametnjakovič. Ko se bosta začela razpadati od bolezni, jima noben ne bo pomagal. Še najmanj taki wannabe psihoterapevti kot ti. Leta in leta pregovarjanj, pogovarjanja, nasvetov, pomoči, truda…da bi se karkoli na bolje premaknilo, pa je le vsako leto slabše. Če bi bilo po moje bi danes naročila ta velik smetnjak, vse dobesedno VSE zmetala not, razkužila in prebelila stanovanje, komplet novo pohištvo montirala, kopalnico na novo položila od ploščic, do vsega.. ker to tako ni za nikamor. Sram me je, jezna sem nase, da nisem sposobna svojim staršem pomagati! Da nimam dovolj poguma to dejansko speljati.. ker vem da ne bi nikoli več govorila z mano, oče bi me kvečjemu prijavil in tožil.. pa bodi pameten zdaj.

Uf, kako te razumem – točno tako je pri nas, zelo podobno se počutim kot ti. Vidim, da bi potrebovala pomoč, a jima ne morem pomagati. Vidim, da bi bilo zanju najbolje, če bi se vsega znebila in začela znova, a tega ne zmoreta. Vidim, da bi brez vse te šare lažje zadihala, a jo kar ne izpustita iz rok.

Kot sem že napisala zgoraj, sama zdaj odnašam stvari tako, da mi jih podarita ter se jih potem znebim. V resnici se nekje globoko v sebi tudi onadva zavedata, da jih imata preveč, ampak z nadiranjem ali kreganjem se ne da nič rešiti. Na silo ne pri tvojih dveh ne pri mojih starših ne bo šlo, ampak je potreben bolj diplomatski pristop. Sama bom poskušala mamo pregovoriti, da si vzameva kakšen dan in skupaj pospraviva po omarah. Že vidim sicer, da za odpad ne bo pripravljena dati skoraj nič, bom pa spet jaz kaj vzela, ne samo zase, še za kakšno ‘prijateljico’ in bo pri njiju doma vsaj kakšna stvar manj …

To je psihična motnja ja. Niste gledali nobene tuje oddaje, kako je folk kopičil stvari. Obstajajo strokovnjaki za te zadeve. Pogovor je v tem primeru premalo.

In kaj naj naredim, če je psihična motnja?? Na koga naj se obrnem? Sicer sta še čisto sposobna skrbeti zase in ne verjamem, da obstaja strokovnjak, ki bi ju prepričal v drugačen način življenja in drugačen odnos do stvari, ker sama dva niti ne vidita problema in se ne bi hotela pogovarjati z njim. Niti ne mislim, da moram rešiti ta problem jaz – želim jima le omogočiti, da bi živela v lepšem bivalnem okolju, da bi lažje vzdrževala red, da ne bi imela vse tako natrpano.

Pri nas to predolgo traja, govorim o 20 + let zbiranja krame. Najprej so bile malenkosti, pa že takrat sem vedela kam pes taco moli in kako se bo to končalo. Že takrat! Pa sem bila komaj polnoletna. Imela sem srečo, da sem se mlada podala v svet in odselila, zato mi ni bilo treba tega gledati in trpeti vsak dan. Če bi karkoli od tega kar zbirajo imelo kakršnokoli vrednost- spomini, uporabna oblačila, karkoli kar bi se dalo nekoč res uporabiti, bi rekla ok, ima logiko. Tako pa, moja maturantska obleka iz leta 2000 ko sem imela 25kg manj res ne bo prišla nikomur več prav. Knjige, ki jih nikoli niso prebrali, moji učbeniki iz 6.razreda OŠ in podobne bedarije, lončki z barvo, počene ploščice, 99% stvari se že razpada! Ma ne ne.. en dan bom popenila in vse znosila ven in zažgala …ma dio povero..  jezna sem, res jezna. Razlagala sem jaz na lep način, preštudirala vse tiste oddaje o hrčkanju, prebrala knjige na to temo KAKO JE TREBA z njimi, smo objemali oblačila in se od njih dostojno poslavljali, mama je dejansko šla h kontejnerjem na skrivaj in zvlekla spet nazaj en kup. Oče je v kratkem času še 2x toliko nabral kot sem jaz uspela ga prepričat, da zavrže. Neverending story… pogovor ne pomaga, psiholog ne pomaga, to je mentaliteta zasidrana v njih in do smrti bodo zbirali neumnosti. Oče ima gobe še od predlani v škrinji in mama hrani petršilj 4 leta star, ker ga je škoda zavreči, jaz pa dnevno lahko prinesem iz vrta KOLIKOR GA ŽELITA! Ne živijo v pomanjkanju. Sploh ne.

Saj sem jima uredila skladišče za vse to, da spravimo tja, se ponudila s prikolico odpeljati sama vse, naj samo zapakirata v škatle kar želita in je rešeno. Ma ja, lahko sanjam. Sem jima tudi rekla, da isti dan ko ju ne bo več, bo to vse letelo v prvi kontejner.. jaz mislim, da bi bila najboljša rešitev to vse sprazniti dokler ju ni. Peljati kar tja v skladišče, pa naj vlečeta nazaj dol, če se jima da. Oddaljeno je cca 100km proč. Potem pa od tam počasi… vsak mesec nekaj v kontejner.

Sem tudi jaz norela, ker ima mama milijardo vreck!

No, zdaj, ko pa ne dobis vec v vsaki trgovini vrecke in ko nosimo svoje trajne, mi pa to njeno skladiace vreck prav pride, ker vedno rabis kako vrecko za nekaj.

Nisem noben pametnjakovič in ljubiteljski psihoterapevt, sam mislim pa, da bi lahko ljudje bili tako razgledani, da bi poznali to motnjo. Sploh če jo imajo v družini, ker kako pa naj pomagajo, če ne razumejo naravo motnje.

Tako, da ti kar naroči tovornjak in se vsega znebi in pol se jima bo šele poslabšalo stanje. Sicer pa a ne razumeš, da jima veliko stvari nekaj pomeni in so za njiju usodne. Naprimer neko stvar povezujeta z določeni spomini in če se te stvari znebi je kot, da bi se uničilo spomine in ubilo del njiju.

Če nista niti sprejela možnosti skladišča(kar bi ti financirala), potem je z njima zares slabo. Ker zdi se mi, da bi veliko teh, ki kopičijo to sprejelo, že zato ker bi hoteli zaščititi stvari, ki se uničujejo v vlagi in v neprezračenem nametanem stanovanju in svinjariji, ki jo imajo. Seveda bi potem imeli prostor da kopičijo naprej, tako da bi v primeru skladišča morala sprejeti določene pogoje. Neprestroge in nerealne, da se nič več ne prinese v stanovanje ker to ne bi zdržala. Naprimer ob stenah bi postavili dodatne omare, in vse bi se dajalo v omare in nobenih škatel na tleh. Orodje naj bo v tistem prostoru kjer spada in nikjer drugje. Zmenili bi si koliko naj berejo in bi jih potem povprašala, o vsebini prebranega in obdržala bi lahko le tiste knjige, ki jima nekaj pomenijo. Iz revij in časopisov bi se zmenili da izrežeta članke ki so jima všeč, namesto da se doma kopičijo celi kupi tega. Članke bi dala v mapo in omaro. Določene stvari, ki tebi kaj pomenijo bi ti vzela k sebi, da se tam ne uničujejo in bi jih starša lahko prišla pogledati. Itd itd itd. Torej njuno stanovanje še vedno ne bi bilo tako urejeno in prazno, kot velevajo tvoji standardi a vzdrževalo bi se ga na določenem nivoju. V zameno, da ti plačuješ stroške za skladišče. Mislim da bi se marsikdo ki kopiči strinjal s tem, zato ker sam zelo trpi ko mora živeti takšno živlenje a si ne more pomagati, ker to počne njegova psihološka motnja in ne on. In to tudi predlagam tem ki berejo, in imajo ta problem v družini.

Sam ti praviš, da nočeta slišati nič o skladišču. Kar pomeni, da ju situacija pri njiju doma niti ne obremenjuje in se ne zavedata kaj počneta. Zato je vrjetno edina možnost psihološka pomoč in terapija. V vsakem takem primeru je potrebna, pri tvojih starših pa še bolj če praviš, da še celo skladišče zavračata.

Moja dva

Izvoli, zdravi jih ti pametnjakovič. Ko se bosta začela razpadati od bolezni, jima noben ne bo pomagal. Še najmanj taki wannabe psihoterapevti kot ti. Leta in leta pregovarjanj, pogovarjanja, nasvetov, pomoči, truda…da bi se karkoli na bolje premaknilo, pa je le vsako leto slabše. Če bi bilo po moje bi danes naročila ta velik smetnjak, vse dobesedno VSE zmetala not, razkužila in prebelila stanovanje, komplet novo pohištvo montirala, kopalnico na novo položila od ploščic, do vsega.. ker to tako ni za nikamor. Sram me je, jezna sem nase, da nisem sposobna svojim staršem pomagati! Da nimam dovolj poguma to dejansko speljati.. ker vem da ne bi nikoli več govorila z mano, oče bi me kvečjemu prijavil in tožil.. pa bodi pameten zdaj.

———————————————————————————————————-

“Moja dva”,

Nisem noben pametnjakovič in ljubiteljski psihoterapevt, sam mislim pa, da bi lahko ljudje bili tako razgledani, da bi poznali to motnjo. Sploh če jo imajo v družini, ker kako pa naj pomagajo, če ne razumejo naravo motnje.

Tako, da ti kar naroči tovornjak in se vsega znebi in pol se jima bo šele poslabšalo stanje. Sicer pa a ne razumeš, da jima veliko stvari nekaj pomeni in so za njiju usodne. Naprimer neko stvar povezujeta z določeni spomini in če se te stvari znebi je kot, da bi se uničilo spomine in ubilo del njiju.

Če nista niti sprejela možnosti skladišča(kar bi ti financirala), potem je z njima zares slabo. Ker zdi se mi, da bi veliko teh, ki kopičijo to sprejelo, že zato ker bi hoteli zaščititi stvari, ki se uničujejo v vlagi in v neprezračenem nametanem stanovanju in svinjariji, ki jo imajo. Seveda bi potem imeli prostor da kopičijo naprej, tako da bi v primeru skladišča morala sprejeti določene pogoje. Neprestroge in nerealne, da se nič več ne prinese v stanovanje ker to ne bi zdržala. Naprimer ob stenah bi postavili dodatne omare, in vse bi se dajalo v omare in nobenih škatel na tleh. Orodje naj bo v tistem prostoru kjer spada in nikjer drugje. Zmenili bi si koliko naj berejo in bi jih potem povprašala, o vsebini prebranega in obdržala bi lahko le tiste knjige, ki jima nekaj pomenijo. Iz revij in časopisov bi se zmenili da izrežeta članke ki so jima všeč, namesto da se doma kopičijo celi kupi tega. Članke bi dala v mapo in omaro. Določene stvari, ki tebi kaj pomenijo bi ti vzela k sebi, da se tam ne uničujejo in bi jih starša lahko prišla pogledati. Itd itd itd. Torej njuno stanovanje še vedno ne bi bilo tako urejeno in prazno, kot velevajo tvoji standardi a vzdrževalo bi se ga na določenem nivoju. V zameno, da ti plačuješ stroške za skladišče. Mislim da bi se marsikdo ki kopiči strinjal s tem, zato ker sam zelo trpi ko mora živeti takšno živlenje a si ne more pomagati, ker to počne njegova psihološka motnja in ne on. In to tudi predlagam tem ki berejo, in imajo ta problem v družini.

Sam ti praviš, da nočeta slišati nič o skladišču. Kar pomeni, da ju situacija pri njiju doma niti ne obremenjuje in se ne zavedata kaj počneta. Zato je vrjetno edina možnost psihološka pomoč in terapija. V vsakem takem primeru je potrebna, pri tvojih starših pa še bolj če praviš, da še celo skladišče zavračata.

Avtorica

Ker tvoja starsa rada data,ce se bo uporabljal,potem nimata te motnje.

Zato jima lahko reces da ena znanka se seli oz locuje v prazno stanovanje in nima popolnoma nic.

Ne oblek ne posode ne rjuh.

Ce bi bila pripravljena ji pomagat.

Ce bo treba pa eno kolegico naseri da pride se izdajat za to zensko.

Ce pa mata kaj uporabnega  pa lohka poslikas in poskusis prodat.

Sploh ce je kaj fejst staro.

Al pa par kolegic in slucajno se tam znajdete in pogovor nanese na te stvari pa se naj kolegici navdusita nad temi stvarmi.

Poskus.

“ma kaksna motnja”,

Butast in neumesten komentar.

Če bi meni nekdo težil, da bo vse moje stvari odpeljal in vrgel stran, bi ga tudi nekam poslala. Ali pa mi določil skladišče, kamor jih lahko spravim, grozno!!! Jaz bi po pravici povedano znorela in ni treba nobene motnje, da reagiraš tako, samo nočeš, da se drugi vtikajo v tvoje življenje.

Ne razumes, to ni nobena motnja. To so neuresničeni načrti (branje knjig in revije npr) ki jih niso imeli časa udejanjiti, pa hujšanje, da bi mami bile obleke prav na primer, ker so “tako lepe” in jih je škoda, pa če poči kakšna ploščica da zaflikajo, itd itd. Marmorne plošče, ki ne spadajo nikamor, posušene barve, čopiči trdi, miljon aparatov iz pamtiveka, ki niti ne delujejo več, radio kasete… ma dej kakšna motnja neki in zdravljenje! To je za presekat v šusu in adijo. Pa naj se razpočijo in direkt omare vse ruknit v smeti, da nimajo kam več nabirat krame. Vse minimalistično opremit kot pri Japoncih in adijo Miki. Pa naj so jezni. Jih bo že minilo. Točno to bom naredila! Imam čas do konca meseca, … če pa jim je krama bolj pomembna kot njihovo zdravje pa naj me obesijo, briga me..

Primer naveden zgoraj. Mama skladišči 4 leta star peteršilj, ki bi ga “lahko še uporabila”, čeprav ima na voljo čisto svežo zelenjavo z vrta. Motnja?

Ja, psihična motnja.

Ne vem sicer, koliko se kaj pri nas v Sloveniji kdo od strokovnjakov ukvarja s tem. V tujini to kar uspešno rešujejo.

Upam da ti uspe. Sploh na daljši rok.