Danes vsi pričakujejo, da morajo nekaj dobiti in se smilijo sami sebi in……..HALOO do 30 leta kao študirajo med tem jih vsekakor živijo starši in si zaradi tega ne morejo skoraj nič privoščiti na stara leta, potem pa še želite, da vam kupijo stanovanje oziroma prepišejo kos zemlje seveda najboljše in zazidljivo katero boste itak prodali in si lupili v mestu stanovanje.
Pa folk kaj vam je. Delati delati se odpovedovati in se končno že postavite na svoje noge.
Na kmetiji je vedno veliko dela in vsaka pomoč je dobrodošla. Nekaj pri vas ni moglo štimati, da si spokala od doma. Morda te delo ne veseli, ne moreš pa pričakovati od staršev da ti kaj dasta. Dolžna ti nista. Preseli se domov s tem se izogneš stroškom najemnine in seveda stroškov hrane in šparaj, ko boš imela kaj na kupčku pa razmišljaj o nakupu lastnega doma. V zameno pa pomagaš na kmetiji. In boste vsi zadovoljni.

Jaz upam, da bom vedno imela dovolj, da bom pomagala svojim otrokom. Imam ju rada, in bodo vedno na prvem mestu poleg partnerja. Vedno. Ne razumem malodusnosti nekaterih starsev. Mogice je pa zato svet taksen kot je, se otrok ne dobi podpore v starsu, kako lahko pricakujemo empatijo soljudi???????

Vedno sem imela podporo v starših. Vendar materialne podpore ne. Bi mi bilo pod častjo in prizadet bi bil moj ponos, da pričakujem denar ali materialne dobrine od njiju po končanem študiju.

zakaj oddajajo kmetijo…če bi bil kateri od otrok pravi, bi sam delal na tej kmetiji, tako pa se bojijo, da boste vse pognali, prodali…če so razmere doma okej, da otroci delajo na kmetiji, pokazejo znanje , voljo in zanimanje, vedi, da boš slej ko prej ti lastnik kmetije, če pa čakate kot hijene le na to kaj boste dobile, ništa, bod tam kjer si!
je treba delat, garat, pokazat, iz nič ni nič.

Meni je pa tukaj bolj verjetna požrešnost ta starih. Sami, praviš so vse dedovali, svojim otrokom, pa niso pripravljeni nič pomagati.
Po mojem bodo ta stari, grabili skupaj do zadnjega diha, kot da si morajo nabrati za življenje v onostranstvu.

To so starši, ki imajo namen lastne otroke, vedno držati na vajetih, tudi v primeru, ko so se ti že zdavnaj osamosvojili.

Če jim to, da bi jih imeli pod kontrolo ne uspe, so pa ta stari itak vedno prizadeti in ponavadi sledijo obrekovanja lastnih otrok širši in ožji okolici v smislu, joj kako so moji otroci leni in nehvaležni, kaj vse smo jim dali, kaj vse smo jim omogočili.

Pač skratka nabijanje slabe vesti.

Če bi bilo tako, da bi ti pripadalo karkoli kar imata starša, ne bi nikoli dobila neprofitnega stanovanja. Bodi zadovoljna, da ga imaš in ne računaj na denar staršev.
Onadva bosta mogoče ostala brez obeh kmetij, domovi za ostarele so vsak dan dražji.

Pod tole se podpišem, ker 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} drži.

Imela pa sem isto situacijo avtorica teme. Moji podedovali, nekaj kupili, barantali in obljubljali obema vse hkrati, …….saj bo nekoč vswe tvoje… Ko se je bilo pa treba konkretno zmenit (sem dala pobudo) so padale pa take variante, svetlobno leto od obljub, …Namesto da bi rekli preprosto ne. Obljube so trosili, dali pa ne bi nič. O.k. K sreči sva pravočasno s sestro stuhtali, kam pes taco moli, se o tem nehali pogovarjat in obe šli od doma. 65km in 25 km.

Pa naj imajo če želijo imet!! Jaz samo rečem, da sva ji s sestro ustregli v njihovih željah. Vedno so govorančili s figo v žepu, da le ne bi bilo potrebno kaj dat, in jim je uspelo. Vse jim je ostalo!

Pa še to je neverjetno, da imam tudi jaz bratranca po očetovi strani, ki pa ga moja mama očitno obožuje, saj se ji smili, kako je bogi, kako oh in sploh….ko je vsako leto sredi noči razbil totalko avto…..

S takimi starši ni vredno zgubljat mladosti in časa. Tudi jaz sem pri dveh hišah plačevala 10 let najemnine, oderuške…in preživela. Ustvarjava si z možem sama, naredila hišo, ki ji še sicer ni tik tak, imamo kredite, solidno živimo, hodimo na dopust….Počasi rinema naprej, kar pa je glavno, da sva ohranila zdravo glavo.

Pa tudi od prvega dne dalje, ko sem se odselila, ne hodim domov na dnino. Pa tudi jih ne proisim, da oni pomagajo meni. Namreč oni so mislili, da boma midva delala, nosila denar, onadva bosta pa vse imela in vladala. Imata vse in tudi vladata lahko, ampak nama ne več. Sta se soočila s svoji požrešnostjo, ker morata vzdrževat dve hiši in nekaj zgrešenih življenskih projektov (vinograd….)…

Ta mladi — mal preštudirajte. Starši so se morali skozi življenje težko prebijati. Koliko let so potrebovali, da so vas spravili h kruhu? Zakaj bi morali še sedaj , ko imate družine, skrbeti za vas?
Sedaj imate družine, otroke, pravite, da boste vedno, res vedno skrbeli zanje . tudi, ko odrastejo.
To bi pa rada videla. Vse je odvisno od penzije, še sami boste komaj preživeli, kako boste pomagali otrokom? In kako veste, da bodo vaši otroci vedno “srčki”?
Vsak otrok, ki si ustvari družino, nima več časa za starše, saj je njegova družina na prvem mestu – in prav je tako. Starši vam ne dajo pisati zato, ker bi radi videli, kdo od otrok si bo ZASLUŽIL kaj od njih – pomagal, ko ne bodo več zmožni delati, prišel večkrat na obisk, ne pa enkrat letno.
Avtorica – blizu 30 stara, če bi starši videli, da si delavna, pridna, bi ti že zdavnaj dali kaj pisat. Tako pa rit guncaš v najemu in čakaš na kost, kdaj ti jo bodo vrgli. Če imaš denar, da bi gradila hišo, potem ne živiš težko.
VSEM STARŠEM V PODUK: moji otroci pridni, delavni, svoje družine. Živeli smo skupaj v hiši – je zelo velika. Poskrbeli so za okolico hiše, ki je čudovita, mi pomagali (prevoz, trgovina,…).
Razumeli smo se, zato sem jim dala pisati svoj delež. Ko so imeli papirje v roki, se je pa začelo. Zanje nisem več obstajala (vpliv snah in zetov), začelo se je zmerjanje, nagajanje,…
Posebno od snah sem slišala marsikatero pikro: bodite tiho, kaj delate na vrtu, če ni več vaš?, nimam časa, da bi vam povila nogo,….
Prišlo je tako daleč, da sem se morala preseliti v neprofitno stanovanje, z malo penzijo, kjer komaj, da imam za hrano. Obiščeta me samo en sin in hči, ki včasih pripeljeta tudi vnuke ( 3x letno). Snah in zetov ni blizu.Odvisna sem pa od tuje pomoči.
Potem pa mladina pričakujete kaj od staršev?
STARŠI – nobenemu pisat kaj, naj se po vaše smrti tepejo med seboj.

Sem potolažena, ko berem take poste. Tudi naju s sestro so starši obrali do kosti. Z obljubami ter izsiljevanji sta naju prisilila, da sva ostali doma in delali zastonj, ker bo tako ali tako enkrat vse najino. Ponižujoče je, da odrasla oseba, kot sva bile midve s sestro, nisva imele niti za obleko in obutev. Starša sta nama namreč pojasnjevala, da si morava s sestro bivanje doma z delom plačati. Zdržala sem 10 let. Ko sem se odločila, da na takšen način ne morem preživeti ne da bi se mi zmešalo, sem se odselila, našla službo, kupila stanovanje. Ko sem napovedala, da odhajam, sta moja starša z mano prekinila vse stike. Prvo leto sem jih pogrešala, potem pa se navadiš tudi na to. Ker imam sama otroke, ki jih imam rada in jim želim vse dobro in jim pomagati, svojih staršev in tudi ostalih staršev, ki nastopajo v tej temi, ne razumem.

Odlična in drugačna tema na tem forumu.

Jaz menjavam pleničke enemu od mojih staršev, tako da……….

Glede na nekaj postov zgoraj, da želimo staršem poleg njihove skrbi za nas še obrat, ..potem pa dijo mijo…..in starši svojih otrok ne vidijop več. Poberejo pa grejo!

Jaz jim na začetku nikoli nisem nič rekla, kako naj razdelimo in ali kaj želim imet. Oni so me od 15. leta naprej (in sestro) pumpali s tem, kaj lahko dobim, da bo vse itak najino ali moje, …Oni so načenjali teme o delitvi, pa kaj bi katera lahko, pa kako bi, pa kako bo……Pol pa ok, pa se dejmo zmenit!!!!! Pol je bil pa kažin in cel hudir! In seveda so zanikali vse izjave o obljubah…..ko so vidli, da sem po 15. letih poslušanja obljub zagrabila njuno besedo! Samo enkrat sem poskušala in takoj odnehala, ker je bilo v hipu vse jasno!

Zakaj so 15 let obljubljali, če itak niso mislili nič dat! Nisem jih nič prosila, pa bi rekli ne. Meni bi bilo ok. In ko sem točno vedela, da ne mislijo pomagat v življenju, sem šla po svoje. Ja in potem je bila huda zamera z njune strani, jasno…So bili užaljeni! Zakaj le?

Pa kdo tu koga hoče obrat in zviznt? Pa kdo je tu odrasel in zrel, pa da se zaveda posledic svojega ravnanja. Uresničena jim je bila želja, vse majo, otroka sta poskrbela sama zase, enega € niso za nič prispevali….pa skoraj na smrt užaljeni!

Odnosi so sedaj plitki, površinski, malo o vremenu, vrtu in sped grem nazaj v Svoj dom!

Dodajam še nekaj. Za kmetijo, ki so jo starši obljubljali možu in sameva ter propada, jima pomagava plačevati davke, spravljati les iz gozda,… Zastonj. In vedno znova govorita, da jo bosta prepisala sinu, ko se začnemjo konkretneje pogovarjat, se pa ven vlečeta.

Čakaj malo – praviš, da so tvoji starši PODEDOVALI. Sedaj pa primerjaš s tem, da bi oni morali tebi dati za svojega življenja svoje premoženje?! Tukaj nekaj ne štima. Če primerjaš, potem počakaj na njuno smrt, da boste tudi vi dedovali.

Če so zadaj obljube, je zadeve drugačna. Pogovori se z njimi oziroma naj potem nehajo z obljubami. Ne pričakuj pa ničesar od njih, saj niso dolžni, da zate skrbijo, če si sama poslovno sposobna. Sama si dolžna poskrbeti zase. Seveda je lepo, da bi ti pomagali, ampak če ne morejo, nočejo, ne želijo, jo to čisto njihova odločitev, ki jo morate otroci spoštovati. Navsezadnje gre za njuno premoženje, ki bo (mogoče) nekdaj vaše.

In nisi edina v najemu, si pa redka v neprofitnem najemu, tako da bi lahko bilo še slabše. Ni mi jasno, kako bi lahko potem gradila hišo, če sedaj praviš, da ti komaj znese….

Samo zato, ker je nekdo starš, še ni opravičilo za to, da je lahko do svojih otrok žleht. Ne, v takem primeru si starši spoštovanja niti slučajno ne zaslužijo.

Mimogrede, tista ki je pisala o tem, da so starši raje prodali zemljo tretjemu kot njej. Staršem sem predlagala o predkupni pravici na domačem gruntu, pa mi je niso dali. Del zemlje so potem raje nekomu podarili, ker sem bila jaz po njihovem preveč pogoltna. Zmerjala sta me z jastrebom.

ker sem bila jaz po njihovem preveč pogoltna. Zmerjala sta me z jastrebom.

Točno to si, jastreb. Pa ne samo ti, vsi tisti, ki čakate na dediščino. Marsikoga so otroci nasrali, da so jim dali pisat, nazadnje so pristali v življenja “ničevem” svetu. Namesto, da bi uživali v stvareh, ki so si jih težko in z veliko truda ustvarili v življenju, pristanejo na cesti, v Domovih, podnajemu,…Pa kako favš ste staršem, ki so kaj dedovali (to je bila dediščina po njihovi smrti)., pa tisto dediščino je bilo potrebno prenavljat, veliko delat na njej,..

Sram vas je lahko, ko pravite, da si starši ne zaslužijo spoštovanja, ko dobite kaj pisano, pa starše “zavržete”. Bolelo vas bo, ko vas vaši otroci ne bodo spoštovali – pa saj vas že 10 – letniki ne spoštujejo – opažam.

Res mi gre na bruhanje, ko slišim, kaj si mladina misli o starših – jaz sem svoja spoštovala, jima pomagala, čeprav vem, da ne bom nič dedovala (ker še sama nista imela veliko) Oče je lani po hudi bolezni umrl, mama še živi in se Bogu zahvaljujem, da jo še imam.

jaz svojemu otroku, ki zasluži 680 evrov tudi ne bi nikoli dala zemlje, ker ni sposoben na njej graditi, in mu ne privoščim (in tudi vnukom ne), da bi bili naslednjih 30 let zapufane žrtve SVOJE HIŠKE.

Ja se pa strinjam, da se je treba z njimi pogovort. Ampak brez pričakovanj. Če hočeta dasta lahko vse cerkvi, ker vam nista nič dolžna.

Samo za informacijo. Predkupna pravica pomeni pravico do nakupa po isti ceni kot drugi kupec, če bi grunt prodajala. In nič drugega. Ne pomeni prenosa lastništva, podaritev, dedovanje, nič od tega. Pomeni samo, da če bi starša našla kupca za 100 in bi bila tudi jaz pripravljena plačati 100, bi grunt prodala meni. To se jima je zdelo preveč pogoltno. Nisem bila jastreb, imam samo domotožje in sem hudo navezana na domači grunt in ne bi hotela, da pride v druge roke.

Samo za informacijo. Predkupna pravica pomeni pravico do nakupa po isti ceni kot drugi kupec, če bi grunt prodajala. In nič drugega. Ne pomeni prenosa lastništva, podaritev, dedovanje, nič od tega. Pomeni samo, da če bi starša našla kupca za 100 in bi bila tudi jaz pripravljena plačati 100, bi grunt prodala meni. To se jima je zdelo preveč pogoltno. Nisem bila jastreb, imam samo domotožje in sem hudo navezana na domači grunt in ne bi hotela, da pride v druge roke.[/quote]
Glej v nobenem zakonu ne piše da imaš do grunta izključno pravico. So starši pač presodili:
– da jih bo bolelo ko bo njihov grunt v tvojih rokah zanemarjen ali
– da jim ne moreš/ne boš hotela plačati kupnine, ki so jo dobili od tujih kupcev
– da s svojim zaslužkom ne boš mogla kriti razlike do polne cene doma za ostarele
– kaj drugega.

Če pa so res žleht, potem pa odrasti, obrni list v knjigi in pojdi na svoje. Lahko so tudi starostno bolni, verjami ni jim pomoči govorim iz izkušenj, smilijo se ti pa nič ne moreš, ko pa so tako daleč, da niso več opravilno sposobni, imaš pa drugih skrbi več kot kaj boš dedovakla

jaz svojemu otroku, ki zasluži 680 evrov tudi ne bi nikoli dala zemlje, ker ni sposoben na njej graditi, in mu ne privoščim (in tudi vnukom ne), da bi bili naslednjih 30 let zapufane žrtve SVOJE HIŠKE.

Ja se pa strinjam, da se je treba z njimi pogovort. Ampak brez pričakovanj. Če hočeta dasta lahko vse cerkvi, ker vam nista nič dolžna.[/quote]

Se ne strinjam,da starši otrokom niso nič dolžni.So!

Saj so nas oni spravili na ta svet.Potem se pa delajo,kot ,da smo od kukavice.

A,ja,če hočeta,pa dasta vse cerkvi.Jaz bi to absolutno prepovedala.

Se strinjam,naj uživata sadove svojega dela,ampak po smrti sta dolžna dati otrokom.

Sem rekla,po smrti,ne prej.