Veliko tako pametnih, da je vseeno, kam starši s svojim premoženjem. Dedovanje je obstajalo že pred 2000 leti, sistem dedovanja je zapisan tudi v Bibliji in Koranu. Mislite, da to vse brez razloga? V človeški naravi je zakoreninjena želja po skrbi za potomce, za nadaljevanje vrste… Zato so sistemi dedovanja vedno obstajali. Problem današnjega dne je, da smo ljudje postali pohlepni in škodoželjni. Pohlepni tisti, ki bi radi dedovali več od ostalih in čimprej. Škodoželjni pa tisti, ki pravijo, če sem jaz odraščal v bedi in mi ni bilo dano nič, zakaj bi kdo drug kaj dobil? Če jaz nisem, naj ne nihče. V mojem življenju je bila zapuščinska obravnava nekaj najtežjega, kar sem morala doživeti. Delilo se je premoženje mojega očeta, tam se videla, koliko je ustvaril, kako je bil delaven, sedaj pa ga ni med nami, ne bo ga več nazaj. Želela sem si samo, da pride nazaj, nisem preračunavala, da bi dobila več kot ostali. Zame je bilo najdragocenejše že izgubljeno, noben denar, nobena hiša, nič mi tega ne more poplačati. Zato težko verjamem, da nekdo že vnaprej pokoplje še žive starše. Pri nas je problem to, da je tabu se pogovarjat o smrti in zapuščini. To je del življenja, čeprav neprijeten. Sama bom napisala oporoko, smrt je del življenja. Če pa je dedovanje tako nepomembno in tukaj govorite, da nihče ne rabi dedovat itd. pa spremenimo zakon, naj vse kar človek zapusti, dobi država in naj se proda na dražbi. Tako bo za vse isto…

Zanimivo je to, da nekdo, ki ne živi doma, v isti hiši s starši, ve točno vse, kako in kaj se doma dogaja. Pri nas je šlo z očitki (pa ne nama, ampak staršem) tako daleč, da sva si z možem, potem, ko sva si že uredila mansardo pri starših, naredila raje hišo v neposredni bližini staršev, da ne bi še naprej sorejenci pod nos metali, kako naju z možem in najine otroke starša pedenata. Po 10 letih je glede tega mir, se pa vsaj tisti, ki se je odselil 100 km stran in bil prej najbolj glasen, da živimo na račun staršev, niti pod razno ne zanima, kako je s starši. Pač, pride na obisk, na južno, na kavo – to je morda 5 x na leto, nima pa pojma o tem, kaj se dejansko doma dogaja. Me prav zanima, kako bo, ko bo treba res kaj dedovat (no, saj kaj dosti ne bo, ampak dovolj za zdrahe, za tistega, ki to išče).

Avtorica ne dovoli, da zaradi dobrih odnosov, ki jih trenutno imate, da se odpoveš vsemu. Verjemi, da se bodo kao ti dobri odnosi takoj razblinili, če se ne boš uklonila njihovim zahtevam.
Jaz bi jim rekla ok odpovem se vsemu samo pod pogojem, da brat prevzame v celoti skrb za starše.
Moj oče se je zaradi kvazi dobrih odnosov in da ne bo izpadel grebator odpovedal vsemu veliki parceli ter hiši sredi Ljubljane. Itak ni bil zaradi tega nič bolj vreden. Bratranci so z prodajo si zelo opomogli, mi pa smo morali začeti z nule.
Ne imej slabe vesti in jim na miren način povej svoj edini pogoj.

Daj ne lapaj. Očitno nimaš pojma.

Če oporoke ni, ji pripada zakoniti delež, polovica, če ima enega sorojenca.
Če jo starši razdedinijo in napišejo premoženje na sorojenca, ji pripada samo nujni delež, katerega mora na razpuščinski obravnavi priglasiti.
Če starši skenslajo tudi njen nujni delež zaradi po zakonu določenih možnih razlogov (preberi razloge, so napisani), ji tudi nujni delež ne pripada.
[/quote]

Ti govoris o razdedinjenju, ceprav ni v zapisu avtorice niti kancek pogojev za kaj takega kar je za razdedinjenje pomembno, tako da kvasiš XY stvari v temi, ki se avtorice sploh ne tiče. Jaz od nje nisme prebral da se je vdala alkoholu ali da je poizkušala umoriti svoje starše, tako da ne vidim kako tvoje izjave pašejo v konteks te teme.

Z vidika države taki interni dogovori nimajo teže. Če pride do situacije, ko starši rabijo pomoč, pa tudi sin nima nič, s čimer bi staršema pomagal, se država obesi na njo.

Poznam konkreten primer ženske, ki je šla kmalu od doma na svoje, danes, ko je šel ata v dom, domači sinček pa je na socialni, je CSD plačevanje razlike za domsko oskrbo obesilo na njo, pa tudi će so jo domači izključili izdedovanja. Sin ma CSD, vozi pa od svojega (sedaj nepokretnega) očeta BMW.

Na koncu pravno obvelja sam odpoved dedovanju, to da bo nekdo drug v celoti skrbel je pa samo interni dogovor. Ko se podpisujejo pogodbe so vsi 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} da bo skrbel, ko pa do tega dejansko pride je pa druga zgodba.

Hm, meni kot staršu se zdi edino pravilno, da se darila staršev otrokom delijo na enake dele/čimbolj enako vrednost.
Če imam dva otroka, pač ne bom enemu kupila avtomobila, drugemu pa radirke, ampak bom poskušala blagovno in finančno uravnovestiti vrednost daril.

Ne razumem, zakaj bi bil nekdo pohlepen, če je vse otroštvo od staršev dobival manj, pa potem pričakuje, da bo vsaj po njihovi smrti neko xy (magari minimalno) premoženje razdeljeno pravično (enako) med vse sorojence?

Jaz imam dva sorojenca, tako kot moj mož. In povsem logično se mi zdi, da bo morebitno premoženje naših staršev (če ne bosta vsega prodala) po njuni smrti razdeljeno na enake tri dele. Moja sestra (ki z družino živi v hiši staršev) je enakega mnenja in ve, da bo meni in bratu izplačala vsaj nujna deleža, če bo ostala v hiši.
Pa ni tukaj nobene zamere ali pohlepa. Gre za preprosto dejstvo, da smo vsi trije potomci naših staršev, neodvisno od tega, kje in kako živimo.

Na vprašanje, kako tisti, ki živimo starn od staršev, vemo vse o tem, kako nekateri starši strežejo svoje otroke: težko verjeti, a mnogo staršev (v mojem primeru moja tašča in tast) o tem večkrat govorita sama. Mene to, kar počneta, res ne moti in nimam nobene pravice soditi o tem.
Gre pa seveda za daj-dam odnos; pričakujem, da bo svakova družina enako lepo skrbela za ostarela taščo in tasta….

Prisel na tako idejo, mu povem, da je egoisticen in hinavski, ker ko je bil on v tej poziciji ko je imel vse, sestra pa nic in so njegovi starsi neglede na njun materialni polozaj pravicno na polovico razdelili med njiju, se je strinjal seveda se kako in vzel svojo polovico, cez da je to edino pravicno.

In ce bi zdaj v enaki situaciji do svojih otrok ravnal drugace, je velik hinavec in neposten in bi ocitno delal razliko mod otrokoma.

Mislim da imas kot zakonski dedic pravico do vsaj nujnega deleza.

Zlato pravilo daj vsem enako ali nobenemu nič
Imam dva in dobila bosta v enakih delih do centa enako. Za najino starost pa bova že sama z možem poskrbela. Ne pričakujem da mi otroka plačujete dom (cce bi ga rabila bom cisto lepo sama zmogla) pričakujem pa od njiju da bosta dobljeno povečala in naprej predala svojim otrokom. O ja to pa pričakujem od njiju in to sem starejšemu že razložila ta mali pa se bom ko bo dovolj stara

Midve s sestro sva obe na svojem. Je pa sestra veliko bolje stoječa finančno. In ata je prišel na idejo, da vse prepiše njej, ker mi itak nismo v stanju vzdrževat… Otroke imava pa obe.

Jaz bi jih posedla vse skupaj (se pravi brata in starše) in jim takole povedala: V redu, če sta se starša odločila, da dobi brat vse, jaz pa nič, potem tudi pričakujem, da bo na vajino starost brat skrbel za vaju, vama menjal plenice, vozil okrog zdravnikov, plačeval stroške doma ali negovalk na domu.
Od mene tudi vidva ne dobita nič (več).
PIKA.

Z doma sem šla pri 24 letih, do takrat sem imela vse zastonj, odšla z kovčkom in z vedenjem, da bosta starša odslej naprej svojo prihodnost načrtovala brez mene jaz pa brez njiju. In zaradi tega nimam danes nobenih problemov z dedovanjem.
Moji 4 otroci so podobnega mnenja, 2 že skrbita zase in se zavedata odgovornosti svojih odločitev, 2 pa še ne. Vedo, da lahko da bo kaj dedovati, lahko pa da ne, bomo videli.
Starš pa vedno suportira tistega, ki je po njegovi oceni tega bolj potreben in prav je tako, to nam je v naravi.

darila za časa življenja se vštevajo v dediščino. torej če zdajle tvoj starš pol bajte prepiše na tvojega brata – potem ko bi enkrat prišlo do dedovanja se ta prepisani del upošteva kot dediščina in ti imaš še vedno pravico zahtevati nujni delež.
Izjema so pogodbe o preužitku.

Torej – po tvoje – če je eden od otrok bolj iznajdljiv, priden, delaven, sposoben, ni prav nič narobe, če mu starša za časa življenja in po njem namenjata manj dobrin (materialne in finančne) kot sorojencu, ki je manj iznajdljiv, je nesposoben len, zapravljiv in je v osnovi pravilno, da se bolj pomaga drugemu.
Torej je potrebno po tvoje sankcionirati sposobne ljudi z odvzemom enake možnosti in nagraditi lene, manj sposobne in manj aktivne z dodatnim nagrajevanjem.
Hm, se ne strinjam.

Razumem pa, da se veliko manj sposobnih, lenih, neaktivnih in zapravljivih s tvojim zapisom zelo strinja.

Kot je že bilo napisano, sindrom moškega potomstva. S tem je vse povedano. Pri nas sine živi 20 km stran, pa je božanstvo. Domov pricivka kadar kaj rabi. Ko je bila pred leti sestra v zagati, noseča, so ji rekli, da lahko dajo kakšno roko, gmotno jima pa ne morejo pomagati. Z nosečniškim trebuhom je spala v mrzli dnevni na starem kavču, po tleh je bil beton. Trenutno je sinko zlati v prenovi stanovanja, ker je bilo staro (neodplačano) premajhno in si je omisli takega 100m2. Cena lepa, pred vselitvijo obvezna prenova. In ga špuntirata. Sicer meni in sestri ne povesta, ampak njegovi pogosti telefonski klici in celo obiski vse povedo.

Jaz sem z družino pet hiš stran od doma. Pri opravilih na kmetiji ostarelima staršema pomagamo mi. V zameno ne pričakujem nič, ker vem, da bom dobila en nič. A me to ne sekira, smo kot družina sposobni poskrbeti sami zase, od njih ne pričakujemo ničesar. Se sprašujejo, zakaj se je odnos ohladil… No, jaz se nič ne sprašujem 🙂 Pač, nisem muško, jebiga. Je pa to izredna šola zame: med mojimi tremi otroki ne bom delala takih razlik, to sem se zaklela.

Meni je pravzaprav vseeno za dedovanje po starših. Najbolj bi mi bilo všeč, če vse zapravijo kar so ustvarili.
Hvaležna sem, da so me vzgojili v samostojno osebo, ki ne čaka na morebitno dediščino.

Pri nas popolnoma ista zgodba
Mi smo v drugem kraju naredili hišo, službo zaenkrat imava oba
Brat je doma in njemu je potrebno pomagati ker noče delat ima štiri otroke njegova neslovenka je brez redne zaposlitve
Oče pravi njemu je potrebno pomagati -vi že vse imate.
Jebemti …………………gnilobam je potrebno pomagati.
[/quote]
Tole je pa hudo šovinistično. Daj razloži, kakšno zvezo ima tule narodnost. In če bi bilo kaj drugače, če bi bila njegova Slovenka brez službe … Mislim, poden res.

Če je tole res kar si napisala se ti čudim. Jaz recimo za živo glavo ne bi šla pomagat – četudi staršem. Mogoče se sliši kruto, ampak to je posledica moje izkušnje.
Naj pomaga tisti ki dobiva.

Če je tole res kar si napisala se ti čudim. Jaz recimo za živo glavo ne bi šla pomagat – četudi staršem. Mogoče se sliši kruto, ampak to je posledica moje izkušnje.
Naj pomaga tisti ki dobiva.
[/quote]

Ja, je res. Ko v poletnem času, v času košnje pridemo iz službe/šole, v rokah imamo še žlice od kosila, pride mama mimo okna in nas sprašuje, kdaj pridemo lahko pomagat na travnik… Malo da ne izpustimo žlic in letimo. Edino kar smo se v zadnjem času navadili je, da če imamo svoje plane to povemo, in jih ne spreminjamo. Ker še nedolgo nazaj smo jih prilagajali njima…

Saj ko tole berem se še sama sebi čudim, kar poden tole…

darila za časa življenja se vštevajo v dediščino. torej če zdajle tvoj starš pol bajte prepiše na tvojega brata – potem ko bi enkrat prišlo do dedovanja se ta prepisani del upošteva kot dediščina in ti imaš še vedno pravico zahtevati nujni delež.
Izjema so pogodbe o preužitku.
[/quote]

to je vse res. ampak, da do nujnega deleža prideš v takem primeru, pa moraš iti v tožbo sam. ker če umre človek, ki je že za časa življenja vse raztalal, kar je imel, ne bo nobene zapuščinske razprave. o tem govorim. da bo nujni delež lahko dobila šele s tožbo po smrti staršev. ne pa avtomatsko na zapuščinski razpravi in tista tožba tudi ne bo konec v treh mesecih.

poleg tega, da bo, če bosta starša obnemogla in bosta morala v domsko oskrbo, prisiljena v plačevanje doma, po možnosti celo višji znesek, kot pa njen brat, ker bodo gledali samo na prihodke, ne pa na stroške.

Meni se pa zdi zelo grdo pogojevat skrb za obnemogle starše s tem, če kaj dobiš-podeduješ… Res ne razumem tega… kakšen človek moraš bit, da jim v bolezni in starosti obrneš hrbet…
Avtorica… poskusi se zmenit, da ti brat izplača nujni delež… Tako bi bilo prav…

Si povedala starsem, da stan ni tvoj, da imas se 17 let kredita?
In kako si predstavljas cez 20-30 let, da ti brat izplaca polovico hise? Ali bi ti morali zdaj starsi izplacat pol bajte?

Meni se pa zdi zelo grdo pogojevat skrb za obnemogle starše s tem, če kaj dobiš-podeduješ… Res ne razumem tega… kakšen človek moraš bit, da jim v bolezni in starosti obrneš hrbet…
Avtorica… poskusi se zmenit, da ti brat izplača nujni delež… Tako bi bilo prav…
[/quote]

jaz tudi ne vem zakaj čivkajo. Saj smo socialna država, ki pomaga tistim, ki nimajo. Prav je tudi, da se starši tako obnašajo in pomagajo tistim otrokom, ki so pomoči potrebni. zakaj bi se šli tu neko aritmetično pravičnost, če se nikjer drugje ne gremo?

Si povedala starsem, da stan ni tvoj, da imas se 17 let kredita?
In kako si predstavljas cez 20-30 let, da ti brat izplaca polovico hise? Ali bi ti morali zdaj starsi izplacat pol bajte?
[/quote]
takrat vzame kredit in jo izplača.

to je vse res. ampak, da do nujnega deleža prideš v takem primeru, pa moraš iti v tožbo sam. ker če umre človek, ki je že za časa življenja vse raztalal, kar je imel, ne bo nobene zapuščinske razprave. o tem govorim. da bo nujni delež lahko dobila šele s tožbo po smrti staršev. ne pa avtomatsko na zapuščinski razpravi in tista tožba tudi ne bo konec v treh mesecih.

poleg tega, da bo, če bosta starša obnemogla in bosta morala v domsko oskrbo, prisiljena v plačevanje doma, po možnosti celo višji znesek, kot pa njen brat, ker bodo gledali samo na prihodke, ne pa na stroške.
[/quote]
ja pač tožiš.

“Tvoja starša pač ravnata zaščitniško do svoje rodbine, torej potomcev po moških potomcih. Gre za zelo staro in globoko zakoreninjeno razmišljanje. Sin je tisti, ki pelje vse naprej, hči pa se priključi drugi rodbini in zato postane njihovo breme. Res je sicer, da je duh časa to obrnil na glavo, ampak tako stari še vedno razmišljajo…”

Boljše ne bi mogel napisat. To je to. V Sloveniji je to še vedno globoko zakoreninjeno. Videno že na mnogih primerih.Najpogosteje pri kmetih v primeru dedovanja kmetij, ampak tudi drugi Slovenceljni niso nič boljši v svoji logiki razmišljanja.
[/quote]

Jep, samo da rodbina in grunt ostaneta še par generacij…