Starši in odrasli otroci
Se ne bi mogla manj strinjati s tabo. Otroci morajo z doma, morajo razširit krila. Moja najlepša leta doslej so bila, ko sem živela čisto sama, sama služila svoj keš in bila vedno brez njega 
Ampak to itak že vem, da tukaj na monu takšno stališče ni priljubljeno. Seveda, če pa so otroci lahko v plenicah do 5. leta in še pri 11 letih ne zdržijo v šoli v naravi. Logično, da pri 18, 19 potem ne morejo biti zreli za osamosvojitev. Jaz otrok niti slučajno nimam za to, da bom imela družbo na nedeljskih kosilih.
Pomagat, kolikor le morem – to pomeni, da sem jim do konca življenja na razpolago 12 ur na dan, saj je pa ja vrednejše garati za otroka kot uživati v penziji. In jim dam pol svoje penzije, saj preživim pa lahko tudi s 300 evro na mesec. Sori, to so nebuloze.
Sicer sem proti izkoriščanju, a če obstaja možnost (zdravje, finance), da si starši in otroci pomagajo tudi kasneje, se mi zdi to prav. Moja mama je bila res zlata babica, z razvajanjem je celo pretiravala, zdaj pa ji marsikatera njena znanka zavida skrbnega in pozornega vnuka. Tudi meni se zdi samoumevno, da bom sinu – če mi bo le zdravje dopuščalo – tudi kasneje pomagala po najboljših močeh, kar pa seveda ne pomeni, da bom zato zanemarila svoje interese.
Koliko bo “pomaganja” med generacijami je odvisno predvsem od vzgoje v mladosti.
Malo bolj zgoraj sem sem brala post od Lilipu in se kar strinjam z njim.
Jaz sem sedaj prestopila 40 leto , pa malo bolj realno vidim sliko izpred 10 in 20 let.
Že ko sem študirala sem imela štipendijo , ob tem sem delala še prek študenta in pridno pretapljala dinarčke v marke…..Pa mi nič od tega ne bi bilo potrebno – bi brez tega naštetega čisto preživela oz. bi me živela oče in mati, ki me po zakonu tem in tem morata……
Ampak lih tule je zanka. Namreč, jaz takrat niti pod razno nisem razmišljala, kaj sta mi onadva DOLŽNA nuditi kot svojemu otroku in morda računala, koliko časa bom pri njiju doma in ju scuzala kolikor se bo dalo.
Ne, takrat sem razmišljala, kdaj si bom spletla svoje gnezdo, kdaj bom samostojna v svojem lastnem stanovanju in kaj vse bom še naredila za to, da bo to čimprej…..Celo absolventskega staža nisem koristila, da sem se redno zaposlila, ob tem pisala diplomo in služila SVOJ denar…..
Sedaj gledam te mlade…..Študirajo v nedogled – do 30. leta, velika večina sploh ne vidi nobene perspektive v prihodnosti, čimdlje hočejo uživat . Vse to uživanje plačujejo njihovi starši.
Taki mladi – bojim se, da jih je vedno več, mislijo le na to, kdaj in kako se bodo imeli fajn.
In kar je pri tem najpomenbnejše – njihova miselnost se bo razvijala v smeri – starši so mi dolžni nudit varstvo za mojega otroka, saj je njihov vnuk, to je ja samoumevno……
Še to! Imam tri otroke, tako, da sem se s problemi varstva že spopadala – problematika mi je zelo znana. Mati mi je počuvala otroke in tudi tašča, ampak nikoli pa nisem razmišljala, kako sta to DOLŽNI storiti.
In tudi tašča sedaj mene , ko je treba kaj skočit v trgovino, vpraša, če imam čas , se pravi, da to ni nekaj samoumevnega. Je pa lepo, da si pomagamo – drug drugemu, ker drugače bomo na koncu ostali sami ali pa bomo morali najeti pomoč za vsako najmanjšo malenkost, ki jo bomo plačevali….
Če si tako želiš MIRUUUUUUUUUUUUUUUUU, potem je najbolje, da otrok sploh nimaš. Seveda so dnevi, ko si želiš miru, da pa bi to komaj čakala iz dneva v dan, … Vedno znova me preseneča, koliko ljudi razmišlja podobno, kot ti. Čeprav mi vsaj enkrat dnevno naraste pritisk zaradi otrok ( še dobro, da imam kronično prenizkega), še zdaleč ne živim samo za dan, ko se bosta osamosvojila. Trudim se živeti tukaj in zdaj.
jaz se razumem zelo dobro s sestrami in brati in z mamo in taščoi in tastom, pa mi ni najbolj normalna stvar na svetu, da mi otroke čuvajo in me hranijo. mi je pa čisto normalno, da vprašam za varstvo, ko rabim in če ne more, ne more, če lahko pa lahko. In tudi jaz vračam usluge, ne bom pa dol padala, če nona kdaj ne bo mogla počuvati otroka in nosila surlo. Se mi zdi pa čisto normalno da bom skrbela za svoje ostarele straše NE GLEDE NA TO, ČE MI ONI KDAJ ODREČEJO VARSTVO.
Ponavadi je pa ravno tako, da tiste, ki se vam zdi najbolj normalno na svetu da bodo počuvali otroka in vas nahranili, pozabite na babice in dedke ko ne rabite več njihove pomoči.[/quote]
Govorim o sozitju, o sopomoci, o sobivanju, o sozivljenju… S kom si bos delil radosti in skrbi zivljenja, ce ne z najblizjimi? In med te najblizje spadajo bratje in sestre in starsi in otroci in partner. Za vse zivljenje!
Razumes ali je to prevec za tvoje zmoznosti dojemanja?
No, pa smo spet pri zmožnostih dojemanja?:)))
Jaz pa govorim o pomoči in sožitju, kjer nihče nikogar ne sili v nič. Saj si videla po včerajšnjih postih, da jih je kar nekaj takih, ki se jim zdi to, da babica pomaga pri varstvu vnukov čisto nekaj samoumevnega in celo babičina dolžnost. In če babica odreče, ker pač ravno takrat ne more ali nima časa, je tista ki dela razlike.
Meni je pomoč staršem nekaj čisto normalnega in tega NE POGOJUJEM Z NJIHOVO POMOČJO v obliki varstva, prehrane, denarja in ne vem česa še.
Kako torej kaj s tvojo zmožnostjo dojemanja? Bo?
No, pa smo spet pri zmožnostih dojemanja?:)))
Jaz pa govorim o pomoči in sožitju, kjer nihče nikogar ne sili v nič. Saj si videla po včerajšnjih postih, da jih je kar nekaj takih, ki se jim zdi to, da babica pomaga pri varstvu vnukov čisto nekaj samoumevnega in celo babičina dolžnost. In če babica odreče, ker pač ravno takrat ne more ali nima časa, je tista ki dela razlike.
Meni je pomoč staršem nekaj čisto normalnega in tega NE POGOJUJEM Z NJIHOVO POMOČJO v obliki varstva, prehrane, denarja in ne vem česa še.
Kako torej kaj s tvojo zmožnostjo dojemanja? Bo?[/quote]
Ce govorimo o sozitju, sopomoci, sobivanju, sozivljenju, o deljenju dobrega in slabega… Kje je tukaj prisila? Kje pogojevanje?
Dojemas? Ali pa je ta preprosta zivljenjska dogma prevec zate?
Jaz sem od staršev in od tašče in tasta ogromno dobila. Tako za stanovanje, avto, potovanja, kot tudi varstva za otroke.
Ravno tako nameravam svojim otrokom pomagati pri vsem, če bodo rabili in želeli. O tem ni dvoma. TO se mi zdi naravno, da svojim otrokom pomagaš po najboljših močeh. Komu pa, če ne vsaj svojim?!
