KENDA,

ja saj je prav, da ga bolj pohvali, če se pa bolj trudi kot tvoj in je zato celo oropan za druženje in socializacijo s prijatelji. Se ti ne zdi?

Imam 2 otroka, različna sta, kar je normalno. Hči ima same 5 že od nekdaj, zdaj je 2 letnik gimnazije, izredno bistra, pobrala večino najboljših genov po dedkov družini (moj oče) pamet, iznajdljivost, cisto drug level razmisljanja… Poleg sole se ukvarja z glasbo, likovno umetnostjo, uči se tujih jezikov, ples itd.

Sin je pa bolj na izi, pridno studira, gre mu kar ok, ni pa toliko iznajdljiv kot ona, tako da mu je treba skoz nekaj pomagat v življenju ampak nič zato, ima nas in mi skrbimo en za drugega, vsak na svoj način in za tisto področje na katerem si pač najboljši. Ne moremo biti vsi isti in prav je tako. Nagrajujem pa oba enako, ravno zato ker nismo vsi isti, držim se pravila važen je trud in disciplina, da se trudiš nekaj naredit, tudi če ni vrh od vrha ampak vsaj delaš, vlagas energijo, čas in slej ko prej tudi uspeš zastavljeno končat.

Naše nismo hvalili, ker tega ni želela. Danes smo zelo ponosni na njo , je magister prava. Vedno je imela najvišje ocene, a njej je bilo to samoumevno.

Moj je tudi tak. Sicer se malo uči,  padejo pa tudi štirice. Takrat je žalosten. Uspešen je tudi v inštrumentu, čeprav vadi manj kot kdo drug, pa zmaguje na tekmovanjih, ali se uvrsti med prvih 10. Pa še v športu tekmuje in res ne vem kako je lahko tako sposoben.

Mlajši sin je popolno nasprotje. Ta malega pohvalimo za vsako malenkost, za vsak najmanjši uspeh in ta velik včasih reče,  da njega ne hvalimo toliko… res smo že navajeni. Težko mi je in se zavedam krivice, enostavno ob njegovih uspehih ne čutim več evforije, ker je ves čas uspešen.  To moramo spremeniti.

Uvedla sem, da gremo ob pomembnih petkah, ali ob takih pticah v katere je vložil trud na tortico. Po tekmovanju – neglede na rezultat gremo v kitajsko. Take so njegove želje.

Je srečna?

Jaz sem imela v soli same petice, prav izstopala sem po znanju, pa me starsa nista nikoli pohvalila. Mama je govorila, da se itak ucim zase itd..Pa mi to ni bilo vsec, vsak je rad pohvaljen.

Moj otrok je v soli prav tako zelo uspesen, ni da ni, itak same petke, tekmovanja, priznanja itd. Ne recem, je zelo brihten in dela verjetno manj za solo kot marsikdo drug, ki se mora zelo potrudit za stirico, kaj sele petko.

Ampak ga pohvalim, ker vem, da je.meni to manjkalo in  ni vse samoumevno, tudi ce je brihten.. Imas tudi brihtne otroke, ki totalno zabluzijo.

Tako da ja, ga pohvalim za uspeh, najmanj kaj lahko naredim je, da mu pokazem, da sem vesela, mu kdaj kaj prav zaradi tega kupim, kam gremo itd., denarja posebej za ocene pa ne dajem.

Pohvalim vsako petko, tako… iskreno. Jih je veliko in včasih je le bravo, če vem, da jih je bilo strah pa kar iskreno pohvalim. Vesta, da se učita zase.

Že tako ljudje premalo hvalimo, raje samo jamramo in kritiziramo. Zato pohvalim tudi kaj drugega. Ker sem vesela, da sta pridna, spoštljiva, delovna…

Če pa nista pa tudi povem.

kaj bo iz teh petkarjev nastalo, je vprašanje. Prvič, so pametni in se jim ni treba učit, pridejo na gimnazijo, pa nimajo delovnih navad . Ponavadi so slabo iznajdljivi. Čez 20 let so tisti luzerji ki so komaj lezli in so spacali skupaj kakšne levi faks, po možnosti Doba itd..DAnes uspešni, direktorji, sploh če imajo veze..Pridni pa so stali nekje na sredini, razen redkih izjem, se najde kakšne zdravnik, farmacevt,, kakšne fant ki je šel na elektro, strojni faks in so kakšni uspešni inženirji ali še dalje in so doktorirali. Vse ostalo pa je tu nekje. Petke v oš še ne pomenijo nič.

iz druge teme!

“MAMIN OBJEM PA NAJ BO NAGRADA IN TOLAŽBA!” ,ko starš doseže to pri otroku, je

njegova-otrokova omejitev v dosežkih samo nebo.

Se zelo strinjam. Tiste žareče učke, ko ga stisneš in rečeš: bravo, uspelo ti bo, vedno bližje si temu, kar želiš. In potem čez leta ta isti pogled, ko prejema priznanje za svoje raziskovalno delo.

Ali pa ko ga objameš, ker je pisal najslabše v razredu in posušiš solze, ali pa objameš, ko boli srce zaradi neuslišane ljubezni, objameš, ko pade na izpitu, objameš ko razbije avto…….. in te potem objame, ko mu poveš, da bolezen napreduje.

Ja ko gre za čisto in vzajemno ljubezen, so rezultati izjemni!