Zakaj moralistke, ker mislimo da se s starši ni ustrezno pogovorila oz ni ukrepala prej.

Pomisli zdajle na kakšen post – Starši se vmešavajo v mojo vzgojo (pa ni važno al mama al tašča) – pol pa pomisli kakšne odgovore bi dobila.

Dolžan poskrbet za nosečo ženo/partnerko je mož/partner. Starši vse to delajo, ker tako želijo oz obratno.

Pa smo že zašli s teme.

Razočarana prav smiliš se mi. Res najboljše ta trenutek je, da za svojega 3 letnika najdeš varstvo, pa čeprav samo za nekaj ur na dan, da se on naužije svežega zraka, ti pa da se spočiješ in umiriš živce. Potem pa mu poišči prostor v vrtecu. Boš videla da bo vse bistveno lažje. Glede staršev pa ti ne znam svetovati. Tudi sama sem bila na istem kot ti, tašča in tast sta vseskozi govorila, da ga naj ne dam v vrtec, potem pa sem si našla službo in že prvi dan nista imela časa ga varovati, tako da sem službo odpovedala. Jaz osebno sem doživela zelo hud šok, vendar sem se tudi veliko naučila.

Špela1, to se pravi, ko bo zbolel moj oče je za njega dolžna skrbet samo moja mama! Mene nima da kliče, ker bom na dopustu!

Krasno razmišljanje, zelo “človeško”!

Meni se zdi tudi grozno, kakšne starše imate to. Meni so vedno na voljo za pomoč. In obratno, seveda. Ko je bolezen, pa sploh. Nihče ne bo večno zdrav. Na koga se boš obrnil, če ne na svojo družino? Ste res tako prekleto samozadostni, da nikoli ne poprosite za pomoč?

Razočarana, se malo strinjam s pokraculjo, da te trenutno bolj dajejo hormoni kot pa bi se situacija zdaj res kaj poslabšala. Pa imaš konec koncev pravico, vsak ima lahko slabši dan. Nima smisla se sedaj sekirati pa jokati zato, ker sine zadnja dva meseca ni šel na morje, od tega ne bo imel nič ne ti ne sine.

Predlagam ti, da se s starši pogovoriš- poskušaj se pred tem čimbolj pomiriti, da ne bo vse skupaj izpadlo eno samo očitanje pa jok. Mogoče bi bilo dobro, da je zraven tudi mož, če misliš, da bi ti to pomagalo.

Pa razloži, da je situacija taka, da sta trenutno v stiski, ker si še zmeraj na rizični porodniški in ne smeš hoditi okrog, nekdo pa mora hoditi po sina pa ga pripeljati domov iz vrtca (ali pa zjutra odpeljati, ne vem, kaj ti več pomeni, mogoče oboje, če praviš, da mož ne more).
In da jih prosiš za pomoč – to jim povej čisto konkretno, ne pa po ovinkih. A da pričakuješ, da v primeru, da pristaneta, se lahko na to pomoč zaneseš – da bo vsak dan, ne pa, če bosta slučajno imela čas. In boš vedela, pri čem si. Če bo sledilo neko izmikanje, potem pač veš, da na njih ne moreš računati. Potem lahko poskusiš mogoče s kako študentko ali dijakinjo ali pa starejšo gospo (mogoče kako sosedo penzionistko), ki bi bila pripravljena sineta iti iskat vsak dan pa pripeljati domov, seveda ji za to plačate (nisi povedala, iz kje si, v kakšnem večjem kraju npr. Ljubljana ali Maribor je to verjetno lažje izvedljivo). V glavnem, si zorganiziraš drugače in ne računaš na pomoč staršev.

Kaj pa moževi starši?
Pa njegovi, tvoji bratje in sestre?

Zakaj enačiš nosečnost in bolezen?

Res je grdo od staršev, ki so obljubili pomoč, pol pa zatajili, ampak tako pač je.
Bi se mogla jasno z njimi pogovorit in pol ukrepat.

Če so odnosi normalni, pol v primeru bolezni pač pomagaš, kolikor lahko. Drugač pa tko kot morjo starši znat spustit svoje mladičke iz gnezda, morjo mladički znat odletet stran.

Pa hvala bogu, za moje starše.

Po moje je pri vas prišlo do nesporazuma. Tvoja starša sta očitno imela v mislih, da bosta pazila na otroka, ko/če boš ti v službi. In tudi sta, kot praviš. Izmikati sta se začela takrat, ko si ti ostala doma. Mogoče ne razumeta, kaj pomeni rizična nosečnost ali pa sta ugotovila, da tako in tako ves čas hodiš okrog in če imaš tudi malega zraven, zate ni težava. Mogoče si bila tiho in sta dobila občutek, da zmoreš sama. Mogoče bi jima morala jasno in glasno povedati, da to, da si doma, ne pomeni, da imaš lahko sama otroka. Po moje si tudi ti kriva, da sta starša naredila tako, kot sta. Saj jima nisi nikoli nič rekla! Torej po moje besede nista snedla. Za otroka sta skrbela, ko si bila ti v službi in to je bil tudi njun namen.

Toda zdaj je itak vseeno. Tvoj otrok gre v ponedeljek v vrtec in teh težav ne bo več, ali ne?

Pa tudi jaz ne razumem, zakaj ni mogel tvoj mož z otrokom vsaj na bazen čez vikend??? Izgovor, da si ga želela zraven, če bi se kaj zgodilo, je jalov. Kaj pa ves čas, ko je bil v službi? Ravno tako kot iz službe bi lahko prišel z bazena, ali ne?

Ker rizična nosečnost JE kot bolezen. Priklenjen si na posteljo, jemlješ tablete, včasih dobiš infuzijo in ves čas trepetaš, da ne bo kaj narobe in bo otrok umrl ali pa da boš moral v bolnišnico. V čem se torej razlikuje od bolezni? Razloži mi to.

Če je bila ves čas sama doma z 3 letnim otrokom, ki mu je treba skuhat kosilo, ga tud kej animirat, obrisat rit… pol glih ni skoz ležala, pa trepetala. Vsekakor mislim, da bi bilo lažje otroka zjutraj peljat v vrtec, pa par ur počit, pa it po njega, kot ga imet ves čas doma.

Nismo slišali staršev oz njihove zgodbe. Mogoče je vedno rekla da je ok, da ni problema če grejo na bazen, da bo že sama… Tega ne vemo.

V poplavi nosečnic, ki so na rizični nosečnosti, mogoče njima ni zgledala tko slabo, da ne bi zmogla sama.

Tle jaz debato zaključujem, za razočarano pa se bo vse uredil v kratkem.

Se strinjam s Špelo. Tudi moja svakinja je imela rizično nosečnost, pa ne samo da je kuhala in kosilo in večerjo in imela starejšega otroka sama doma, ampak je našla čas tudi za frizerja. So namreč take in drugačne rizične nosečnosti. Pri enih je potrebno popolno ležanje in te so ponavadi v bolnicah, pri vseh ostalih pa imaš repertoarje od skoraj popolnega ležanja do čisto normalnega življenja, samo v službo ne hodijo. Res je torej vprašanje, kaj za eno rizično nosečnost je imela razočarana in koliko se je držala navodil zdravnika. Mogoče so starši res dobili vtis, da zmore sama. In očitno je zmogla, ali ne?

Rizična nosečnost je bila pri meni placenta previa-kar pomeni, da sem imela posteljico čez maternični vrat in non stop možne krvavitve, odluščenje posteljice in nisem smela hodit ven, še najmanj pa po stopnicah, ki jih imamo 65 do našega stan. brez lifta! Tako, da nisem upala nič ven, niti potem, ko se je stanje (pred 1 mesecem) malce izboljšalo. 3x sem močno krvavela in bila hospitalizirana.

Torej si lahko bila z otrokom doma in zanj tam normalno skrbela. Staršem pa očitno nisi povedala, da si želiš, da gre otrok malo ven ali pa so predvidevali, da ga bo ven peljal tvoj mož, ko se vrne. Malo bolj bi se morala z njimi pogovoriti, pa bi bilo.

Pišeš da si imela diagnozo placenta previa- le ta se postavi po dopolnjenem 28 tednu. Z ležanjem diagnoze ne moreš preprečit, preprečiš lahko le krvavitev in počivanje kot sem napisala je smiselno komaj po 28 tednu.

Nato praviš, da se je zadeva nekoliko izboljšala. Nekoliko ne gre ali je placenta previa ali ni. Nekaj vmes ni. Tako da tudi to mi ni jasno. če se je posteljica dvignila potem ni več placenta previa.

Mož hodi domov med peto in šesto- ja tudi moj pa se še vedno najde čas da gre kam z otroci. Da otrok ni šel na morje – kaj mož pa nima letnega dopusta?

Bom preskočila vse predhodnice, ker ne utegnem vsega brat. Sem med tistimi, ki se lahko obojim starim staršem priklonim izpod popka, ker če je treba za malega karkoli premaknit, gredo vsi 3 na glavo na beton. Še posebej moji, ki so blizu. Imam prav tako kot ti, rizično in patološko nosečnost, ki zahteva veliko mirovanja, veliko pregledov, letanja v LJ, negotovost, ko ne veš, kaj te čaka v naslednjih 24 urah – vse to poznam. Vsemu se pridružila še predležeča posteljica, ki lahko kadarkoli zakrvavi in takrat moram nemudoma v bolnišnico. Ko se je nosečnost takoj na začetku začela zapletati, smo se v starimi starši vsedli dol in čeprav sem bila jaz bolj zato, da bi začeli z vrtcem, smo se na koncu zaradi pogoste in resne obolevnosti prvorojenca odločili, da preguramo še zimo in gre v vrtec na pomlad. Sin bo star 5 let, s starimi starši gre izredno rad v hribe, od nekdaj, je priden hodec, seveda pa ni za v visokogorje. Jaz gledam tako, da v dnevih, ko se dobro počutim, je ves dan doma in se jaz pomatram z njim it (saj se najdejo kompromisi, ko se otrok podi, ti pa nekje počivaš) vsaj za par ur ven, kak dan si narediva “piknik na terasi”, kak dan sva bolj notri in doma kaj ustvarjava, na dneve pa, ko imam preglede ali se res slabo počutim, pokličem mamo ali taščo in jo prosim za pomoč. Vem, da si ti rizadeta, ke rpomoči nihče ne ponudi, ampak če je ne ponudi, zanjo PROSI! Mogoče pa-kaj jaz vem!- ne vidijo, ne razumejo – moja tašča nima pojma, kako poteka moja nosečnost,ji lahko 100 x povem o predležeči posteljici, ona o tem ne ve nič, a če jo prosim “lejte, rabila bi vas za par dni, a bi lahko vskočili, imam težave?” spoka kufre in je v roku par ur pri meni. Isto mama. Je pa tako, da tudi jaz razumem, da imajo tudi “penzionisti” radi kak dan miru, zato jih “šparam”, kjer jih le morem.

Ena je imela moža na tapeti. Punce, ko same ne morete postelj preobleč, ko same ne morete smeti odnest, ko ne morete nest ene ročke radenske po štengah, ko po štengah po pravilu sploh ne bi smele it – je za vse to na vrsti -mož. Ob službi, ki traja včasih bo 18. ure +70 km vožnje po poletni gužvi. Da skuham kosilo, mi mora večino sestavin zložit tako, da jih s čimmanj sklanjanja dosežem. Vse ostalo, kar je sicer moja skrb, vse 3 vogale, podpira zdaj sam. Od pospravljanja, pomivanja oken, likanja, nabave in stotisoč stvari, ki se ti zdijo čist brez pomena, dokler jih lahko sam narediš – za vse je mož. Tudi zato, da ob 19h zvečer, ko sam napol razpada od utrujenosti, pobaše mulca in ga zgoni ob skrivalnicah ipd, ker je cel dan visel zraven mene in mu manjka gibanja. Moj mož bi z veseljem šel s sinom na dopust, sta tudi šla parkrat po par dni – vendar jaz rabim nekoga ob sebi, sploh ponoči, če je treba letet. Moja mama za to ni, ker bi prej njo pobralo od panike, kot da bi si z njo kaj pomagala. Pa bo minilo tudi to.

Tebi, razočaraa, pa tako povem: pomoč staršev ni logična in samoumevna. SKušaj se lepo pogovorit, skušaj krotit svoje hormnoe ki ti pri tem nagajajo. Itak si že na cilju, za naprej pa imaš grenko šolo, koliko se na njih pač lahko zaneseš. Jaz ne trdim, da se morajo st. starši odpovedat svojemu življenju in bit na razpolago samo tebi, a dan, dva na teden ju ne bi ubilo, vsaj teh 9 mes. ne. A stvari ne moreš izsilit, če jih nočejo dat. Verjamem pa, da boli!

Velikokrat me moti, da se ljudje ne morejo nič zmenit, partnerji, otroci in starši….

Ti si se igrala z rizično nosečnostjo, dobila si bolniško, da bi počivala, ne pa bila na šihtu, kar varovanje triletnika gotovo je. Srečna si lahko, da se ti ni zgodilo, kar se je prijateljici. Ni mirovala, otrok ima posledice, hude, nikoli ne bo…ehhh, se bom še razjokala.

Vrtcev je povsod dovolj, če nisi dobila v enem, bi lahko v drugem ali tretjem ali ….. bolje se je vsak dan 30 km voziti kot uničiti življenje svojemu otroku.

Varušk je povsod dovolj. Jaz še jest nisem mogla, 48 ur je zvonil telefon nonstop, ko sem dala oglas. Prijateljica ni imela avta in si je zrihtala varuško, da je šla z avtom najprej po njo v službo in nato po otroka v vrtec, ker ni bilo avtobusne povezave. Ma….eni pač gradijo.:-(

MA nehajte no pretiravat – uničila življenje svojemu otroku, pa take! Pa kje živite?! A zato, ker je otrok eno sezono ostal brez dopusta pa malo manj doživel kot bi siscer, je pa kar uničeno življenje? Ne ga srat no, saj potem ni čudno, da se mularija pobeša in samomore dela, če ne more v Grčijo ali nima ta prave znamke kavbojk!

Pač, je z mamico letos tako in je otrok malo bolj privezan. Ne bo ga konec, kot tudi nas ni bilo, pa leta in leta nismo videli nobenega dopusta in nobenega morja. PA koliko je še otrok, ki ne vedo, kaj je to dopust in kaj so to počitnice, pa so vsi še živi, samo malo manj razvajeni z malo manj polnimi ritkami. Kje pa piše, da se mora otroku vsak dan zgodit wauuu stvari, da nima “uničenega življenja”???

30 km vožnje je za rizično nosečnost ravno 30 km preveč, sploh če se mora vozit sama in če ji je predpisan počitek oz. celo strogo ležanje, nobeno cincanje vamo-tamo ni dovoljeno, tudi vožnja otroka nekam v Culokafrijo ne. Če pa 30 km vožnje ni problem, potem pa jaz problema sploh ne vidim: naložiš otroka v avto in ga pelješ na izlet. Greš na neko zavarovano igrišče in ga tam spustiš, da se do sitega nalaufa, sama ga imaš na očeh, si pa na klopci nekje v senci in otrokovi bližini, brez fizičnega napora. To namreč jaz počnem, ne vsak dan, 2 x tedensko pa, čeprav načeloma ne bi smela, ampak če bi do pike poslušala zdravnike, bi menda še dihala samo 1 x dopoldan in 1 x popoldan. Meni se je v tej nosečnosti nabralo: senzibilizacija, ko protitelesa uničujejo otroka, ki ga nosim, potem se mi je vkleščila popkovna kila, kar pomeni, naj ne bi dvignila niti 2 kg ne, bruhala sem do 20. tedna vsak dan, v 21. tednu so me opozorili na nizko ležečo posteljico, prejšnji teden v 28. tednu so me uradno dali (ponovno!) ležat, ker rob placente menda sega čez cerviks, vmes so bile krize, ko so titri narasli – ma vse živo se je dogajalo. Res ležala sem 14 dni po vkleščenju kile in res se držim tega, da se ne pripogibam, če se le da izognit in ničesar ne prenašam – s sinom pa se zato še vedno ukvarjam in ubadam, pač drugače kot prej, ko sva lahko skupaj tudi norela in divjala. ZDaj je to moževa “naloga”, najini so pa izleti, sprehodi, barvanje, modeliranje, knjigice, risanke, skupaj kuhava …. Zato, ker je mamica omejena, pa otroku res ni treba, da ima “uničeno življenje!” Kje ste s pametjo?!

Po mojem je eh mislila na še nerojenega otroka, če se mama ne bo pazila, in ne na tega, ki letos ne bo videl morja…

Res pretiravate. Otroka ne bo konec, lahko bi se imel pač lepše, vendar a otrok res toliko trpi? Saj je marsikateri otrok za marsikaj prikrajšan, a najhuje je če je prikrajšan za mamino ljubezen. To mu razočarana vseeno lahko da.
Mislim pa da je hotela potožit, da je problem drugje. Starši ji ne stojijo ob strani zdaj ko jih rabi (ali jim je to omenila ali ne je potem že druga zgodba) vendar kljub vsemu menim da bi lahko bili bolj uvidevni in ne tako brezbrižni. Verjetno oni pričakujejo njeno pomoč, ko jo bodo rabili.
Starši res niso dolžni skrbet za otroke v nedogled, vendar gre za pomoč človeku (pazi – svojemu stroku), ko jo rabi.