Ste bili kdaj v koga noro zagledani, zatreskani, imeli ste ga noro radi. Zanj bi naredili ali pa ste naredili vse. Ali je to bil  vaš fant, punca, ali pa nekdo, s katerim nista bila skupaj, bežna zagledanost. Zagledani v prijatelja ali prijateljico. 

Sedaj po nekaj letih ali mesecih  pa ugotavljate, da ta oseba ni bila oziroma ni nič posebnega. Da ste bili slepi. Ne veste kaj ste videli na njem.

Kako in zakaj pride do tega. Kako lahko neka zaljubljenost do nekoga tako izpuhti in izgine. Da vam ta oseba čez čas ne pomeni več nič

da

poznam občutke in neumnost tovrstnega sranja

Sem doživela in … preživela. Noro dobro in bi ponovila, če bi se ponovno rodila. Čeprav na glavo in brez modre presoje, samo po instinktu. Na polno.
Ja bi storila vse in tudi sem storila vse.
Ne, pa kasneje nisem ugotovila, da ni bil nekaj posebnega. Je bil.

Ne, nisem.

Res prava ljubezen je samo do otrok.

in ti mona pričakuješ, da jaz to svojo ljubavno zgodbo javno povem celemu svetu. Ti boš pa z njo služila denar. Malo morgen.

Zaljubljenost je travmatski odziv na poznano, domačno obliko trpljenja – infantilna težnja po spravi z idealnim staršem. Opisuješ povsem običajen posttravmatski odziv. Kaj čutiš ob zaljubljenosti? Kateri odcepljeni deli se prebudijo, da se počutiš naenkrat celo/cellega in se ti prebudi impulz ostati v tem stanju? 🤔

Ja sem in še vedno mislim, da je čudovit človek.

Tudi Ben Affleck je noro ljubil (vsaj mislil je) JLo, pa se je izkazalo, da je povezana z afero Didi, s poraženo kamelo in demokrati in da je JLo obupna manipulatorka. Še dobro se je za njega končalo, da jo je pravočasno pustil, se ločil in sedaj mu želim veliko zdravja na dobri poti, brez pijače. Se pa veliko druži s punco iz familije Kennedy, kar je super. Takoj bi ga vzela za moža. Tisti nesrečni obraz bi se spremenil v srečnega.

Nora ljubezen je lahko pogubna. Je lahko veliko ljubosumja, agresije in zlorabe. Na prvem mestu mora biti spoštovanje! In šele na desetem mestu seks. Zato pa imate v življenju težave, ker ste vsi iz ločenih družin in sami prevarani in ločeni. Človeka mamijo opijati in seksualni razvrati, to ni ljubezen. Ne sme biti nora, ampak čista ljubezen.

Ni več razuma in zdrave pameti. Konec sveta mora bit.

Ne strinjam se, pa sem ženska…

Gotovo je ljubezen do otroka ena najmočnejših, najglobljih in najbolj trajnih.

Ampak ljubezen ima več odtenkov. Precej močna je tudi ljubezen do samega sebe.  In izjemno lepa je ljubezen do druge osebe in še lepše, če ta oseba to ljubezen vrača (ni pa pogoj). Žalosti me, da je določeni ljudje v življenju ne doživijo… precej je krivo to, da si ne dopustijo tako “močno razgaliti svojega srca” da bi se jih dotaknila ljubezen. In ljubezen niso metuljčki, strast,… ampak mnogo mnogo več…

ja sem in še vedno mislim, da je čudovit človek.

saj logično če sta skupaj, te že mora biti čudovit, al ne?

Da, stari Grki so to niansirali. Storge – starševska ljubezen, filia – bratska ljubezen (v širšem smisu), eros – stratna, ustvajalna ljubezen in agape – ljubezen iz višjega smisla, tudi božanska ljubezen.

To, kar propagira romantični mit ni ljubezen, temveč pathos. Ne pozabimo, da je temelj romantičnega mita zgodba o Romeu in Juliji, ki bi ju lahko faktografsko opisali tudi kot dva vročeglava najstnika, ki ne zmoreta brzdati svojih strasti, kar se konča s smrtjo iz čiste nespameti. In večina vas to jemlje kot “arhetip ljubezni”. Ste se kdaj vprašali, zakaj se vse romantične pripovedi – res vse po vrsti – končajo z aktom poroke, tiste ki morda gredo korak dlje, pa s prezgodnjo smrtjo?

Da. A je rekel, da sem pre-mlada in da sem zanj pripravljena narediti pre-več.

Desi, kaj je to zaena travma? Ženske, ki ljubijo (druge) preveč in pozabljajo nase?

Seveda. V nekega možakarja, s katerim sva samo chatala. Kaj bolj norega pa še ne. 🙂

Sem to doživela . Šlo je za trigger, za čustveni sprožilec. To ni bila ljubezen, niti zaljubljenost, ob tistem človeku sem se hkrati slabo počutila, hkrati me je privlačil. Spoznala sem z meseci, da sva bila povezana energetsko, zelo podobno družinsko ozadje, odzivi. Všeč mi je bilo na njemu tisto kar podzavestno pogrešam, ker živim čisto drugače.  Bila sva nekompatibilna, kot noč in dan in taka veza ne bi mogla obstati. Bil bi toksičen odnos.Včasih nas privlačijo ljudje nezavedno, v smislu, da bi nekaj spremenili pri sebi. Zato se nam zgodi, da nas nekdo privlači, čeprav razum pravi ne, veš in jasno čutiš  da nista za skupaj.  Hkrati pa te ta oseba magnetično privlači. To so čustveni sprožilci, ki so težki za predelati. Pri taki situaciji se moraš vprašati, od kje to, kaj pogrešaš v svojem življenju..

Na to je težko odgovoriti, a bom sprejel izziv. Bom pa vnaprej postavil “disklejmer”: samo motenj je po DSM-5 deset v treh gručah. Da o ostalih vzorcih, kot so slogi navezanosti, prag “bolečine” in posledični vplivi na simptomatiko travme in ostalih vzorcih ne izgubljam besed, ker potem bo to “roman”. Strnil bom le nekaj splošnih zakonitosti.

Navadno kot otroci v zgodnjh fazsh osvojimo mehanizme, kako pritegniti pozornost starševskega lika, kar nato modelira naše t.i. vzorce navezanosti.

Za opisani primer bi izhajal iz okoliščin, kjer se otrok zelo zgodaj nauči, da je njegova vrednost (pravica do življenja) odvisna od tega, koliko se žrtvuje za druge. Tu gre za zelo kompleksno dinamiko, ki je tu ne bom detajlno pojasnjeval, pripelje pa do sklepa, da zgolj s (pretiranim) razdajanjem doživimo potrditev in občutimo ljubezen, ki nam j manjkala v zgodnjih odnosih.Poenostavljeno: posvojimo prepričanje, da bodo naše (čustvene) potrebe zadovoljene edino, če poskrbimo za to, da drugi ne občuti nikakršnega nelagodja in so vse njegove (čustvene) potrebe zadovoljene, kar občutimo kot našo dolžnost.

Vsake toliko srečamo osebo, ki nas na nezavedni ravni spominja na vzorce trpljenja, ki smo jih vajeni in nam je domače. Telo se odzove pisttravmatsko. Metuljčki v trebuhu so v resnici znak, da se telo pripravlja na t.i. fight or flight odziv.

Ker pa smo na zavestni ravni razvili zgoraj omenjena prepričanja, je zavestni odziv popačen. Vznemirjenje, ki ga čutimo je nam nedostopno s spominom, saj sml ga kot otroci odcepili (še ena stvar, ki zahteva posebno pijasnilo). Zato nismo “opremljeni” za ustrezen odziv, temveč je naša reakcija pravzaprav reakcija otroka, ki je preživetveno odvisen od starša. Izrazi naklonjenosti drugega v nas izzovejo veselje otroka, ki se končno čuti ljubljenega in infantilno želi tega “idealnega starša” obdržati (oklepanje). Kar potem, ko se iluzija razblini pripelje do t.i. kontrolnih vedenj. Spet tema zase, a v srži gre za poskus spreminjanja drugega, da bi mi ponovno občutili preplavljenost s tistimi čustvi, ki smo jih čutili “na začetku”, čustvi, ki jih nismo smeli čutiti ob starševskih likih in smo se jim za kratek čas prepustili ob dotični osebi in povsem napačno predpostavili, da je ta druga oseba v naš svet vnesla ta čustva (ravno zaradi siceršnjega prepovedovanja teh čustev ne dojamemo, da se je vse to v resnici ugodilo zgolj in samo v nas samih).

To se najbolje vidi, ko opazujemo trivialnr konflikte med takima partnerjema. Nam se njun pristop k temi zdi otročji. Opaziš kdaj ta vzorec pri kakih znancih, morda celo pri sebi (retroaktivno)? 🤔

S Temle se pa ne strinjam. Takšno razmišljanje je nevarno, toksično, predvsem za otroke, saj kaže na obsesivno navezanost na otroke. Večinoma takšni starši v otrocih vzbujajo slabo vest, ko se hočejo osamosvojiti, jih pretirano navezujejo naše in se prekomerno vtikajo v njihova življenja. Ljubezni do otrok NE MOREMO primerjati z ljubeznijo do partnerja.

Glede nore ljubezni pa takole. Navadno se zgodi v najstniških letih iz dveh razlogov: 1. smo pod močnim vplivom hormonov 2. smo naivni in neizkušeni. Kombinacija teh dveh okoliščin povzroči, da se nam zaradi nekoga, ki nas magnetično privlači, dobesedno zmeša. To pa še ne pomeni, da gre za pravo ljubezen. Zato čez čas zbledi.

Ma nič ni samoumevno. In po dobrih dveh desetletjih je tudi zaljubljenost in ta močna  zatreskanost minila. In tudi čudovit človek ni ves čas, a generalno gledano je dober človek. Ni težko ugotoviti zakaj mi je tako globoko spodnesel noge.

oh lili Verjetno si mu kazala mednožje 🍆 to noro obožujejo sploh če je pobrita hahaha

ena je pa res bila. Srce mi je pravilo vzemi jo, razum pa pusti jo. Odločil sem se za razum in ni mi žal.

Nikar tako opolzko. Nikakršne izmenjave fotografij ali posnetkov ali celo snemanja v živo ni bilo. Samo tipkala sva si. Enkrat sva se nato srečala, čeprav sem jaz takrat že zmenkarila s sedanjim partnerjem, on pa je bil itak vseskozi poročen, in… možakarček je bil pravi srček tudi v živo. 🙂

Meni je Beni ful všeč, že od nekdaj. Škoda ga jre, ker se je vdal pijači.

Si ti razumela uvodno vprašanje?

Seveda. Noro noro sem bila zaljubljena v človeka, s katerim sva si tipkala. Zanimivo, kajne.

Božo pushi hurac

Tokrat dam prav Desiju: To, kar propagira romantični mit ni ljubezen, temveč pathos.

Pathos = patologija.

IN, ja, danes se patoloske “ljubezni” iscejo in najdejo na forumih oziroma na netu, nasploh.

Heh, da se najde prava oseba, jo je potrebno poznati vsaj leto dni. Vsaj.
Gledati jo v oci, poslusati kaj govori, gledati kaj dela.

Vse ostalo, je izguba dragocenega casa.