Ljubiti ali biti otroško zaljubljen sta dve totalno  različni zadevi. Punca nimaš razčiščenih pojmov

Jaz sem opazila, da ženska, ki je za moškega pripravljene narediti prev- več in ga tudi pre – več ljubi, jo on NE spoštuje in nexceni tega, ker se mu zdi samoumevna,

Daj, zaleti se nekam s svojim pokroviteljstvom. Ti pa ravno veš, kaj se nam drugim dogaja.

Desi, na nek način, da, se strinjam o tem vzorcu pretirane skrbnosti in dolžnosti, ki me presega in da bo kar konec sveta, če tega ne izpolnim. Leta so pokazala, da tega on ni hotel od mene, da pravzaprav ničesar ni hotel in da je tista gesta, ki me je tako zelo zmedla, v njegovem življenju pravilno orientirana, kar me je pomirilo, morda še pre-več. 😀

No, razumem tvoj vidik. Bi se pa rad ogradil od enačenja.. Z besedo pathos sem ciljal na čustveno gnano vznesenost, ki ni nujno patologija – vzorec nezdravih vedenj.

Se strinjam, da mnogi odnosi danes temrljijo na nekakšni patološki simbiozi, ki se zdi normalna. Sploh v Sloveniji, kjer je močno prisoten skorajda kult žrtvovanja (cankarjanska mater).Da o raznih vrstah neuravnoteženih (asimetričnih) odnosov ne izgubljam besed.

Vseeno pa bi rad jasno dal vedeti, da velika večina nas nosi v sebi travme iz otroštva. In tu je treba besedo travma prav interpretirati – iz vidika otroka v neki situaciji. Za ilustracijo:

Otrok pade. Igra se sam, pleza po drevesu in telebne. Iz odrgnin na koži priteče kri. Prvič v življenju se sooča s tem. Nagon ga sili v preživetveno reakcijo. Bolečina ga sili v umik. Kar takrat doživlja otrok, je smrtni strah. Mi, kot starši vidimo odrgninico. Nič pretresljivega. O smrtnem strahu otroka se nam ne sanja. Odpravimo ga z: “Eh, to je del odraščanja…”

Problem nastane, ker čustvo strahu je (bilo) resnično. Za otroka grozljivo. Sam s tem (še) ni znal shajati. Zanj je bilo prvič. Sklep: stra je nepomemben. Del življenja.

Lahko razvije t.i. reketna čustva: sram, jezo,… namesto strahu. Ugotovimo: ta otrok he pa sramežljiv. Ali pa: ta je pa res nemogoč. Stalno se dere in vrešči. Otrok pa ponotranji: strah,… to ni nič. Jeza prinaša pizornost. Drugi morda: sram prinaša pozornost. Itd. Možnosti je nebroj.

A vsi se zreduciraj v preprosto resnico: metuljčkov v trebuhu odrasel ne zna povezati s strahom in fight or flight odzivom. Naspfotno, to vznemirjenje poveže s povsem drugimi čustvi. In to ni nujno patologija. Je pa pathos. Neustrezen odziv, gnan iz intenzivnih čustev.

To ni pravilo, je pa pogost pojav, žal. In potem se zaradi takih izkušenj ljudje bojijo ljubezni in predajanja, v zameno pa so osiromašeni za nepozabne trenutke življenja.

Moja izkušnja je protiprimer tvoji navedbi. Moški, ki je bil deležen moje popolne predanosti, je s to mojo “pomočjo” lahko rešil svojo precej brezupno situacijo in mi je po desetletjih še vedno hvaležen, me visoko ceni in globoko spoštuje, čeprav že davno več nisva par.

Desijev zapis se mi zdi zanimiv, zdel se mi je pa preveč usmerjen samo na travmo in zaljubljenost, preozek. Zato sem postavil vprašanje chatgp in se mi zdi, da dobro zaobjame:

1. **Prekomerna patologizacija zaljubljenosti**: Zapis zaljubljenost močno povezuje s travmo in otroškimi čustvenimi ranami, kar lahko ustvarja vtis, da je vsaka zaljubljenost nezdrava ali posledica travme. To ni vedno res, saj mnogi ljudje doživljajo zdravo, pozitivno zaljubljenost, ki ni nujno povezana s preteklimi travmami ali neustreznimi vzorci navezanosti. Za nekatere je zaljubljenost preprosto zdrava, naravna privlačnost in ni nujno odsev globljih psiholoških vzorcev.

2. **Omejen fokus na težave iz otroštva**: Zapis temelji na predpostavki, da so otroške izkušnje ključne za razvoj zaljubljenosti in vzorcev privlačnosti, kar je sicer osrednji del psihodinamičnih teorij, vendar lahko preveč poenostavlja kompleksnost odraslih odnosov. Zaljubljenost je pogosto večdimenzionalna – vključuje biološke, socialne in psihološke dejavnike, ne le vpliv otroških izkušenj.

3. **Redukcionistični pogled na čustva**: Opis metuljčkov v trebuhu kot znaka za “boj ali beg” v okviru posttravmatskega odziva je zanimiva interpretacija, vendar bi lahko bila za nekatere preveč poenostavljena. Metuljčki v trebuhu so namreč lahko tudi normalen odziv telesa na vznemirjenje ali novost, brez travmatskih osnov.

4. **Neupoštevanje individualnih razlik**: Ljudje se na zaljubljenost odzivajo zelo različno, odvisno od osebnosti, trenutnih življenjskih okoliščin in izkušenj. Zapis to raznolikost nekoliko zanemari in predpostavlja, da vsi, ki čutijo močno navezanost ali intenzivno zaljubljenost, to doživljajo kot ponavljanje travmatičnih vzorcev iz otroštva.

5. **Nejasnost med teorijo in izkušnjo**: Zapis izhaja iz teoretičnih konceptov psihodinamične in navezanostne teorije, vendar ostaja na ravni domnev in ne nujno preverljivih trditev. V psihologiji ni enotne teorije o zaljubljenosti, zato bi bil zapis lahko uravnotežen z vidika, da gre za enega od možnih interpretativnih okvirjev, ne za dokončno razlago.

Skupaj vzeto, je zapis dober za osvetlitev specifičnega, globokega vidika zaljubljenosti, vendar je vredno upoštevati, da ta pogled ni edini. Za nekatere ljudi je zaljubljenost lahko preprosto zdrava čustvena izkušnja, ki vključuje vzajemno privlačnost in ne zahteva razlage v luči travme ali neustreznih vzorcev navezanosti.

Hvala za povratno informacijo. Zdi se, da imaš uvid v tvoje vzorce, kar se mi zdi odlično. Hkrati pa se mi zdi, da čutim malce zadržanosti v tvojem odgovoru in malo odvračanja pozornosti s samoironijo. Lahko bi temu rekel obrambni mehanizem, a se ne bom spuščal v mrcvarjenje, saj se zavedam, da gre za intimne teme. Če želiš še kaj razdelati, pa sem tu nekje. No pressure. 😉

Hehehe dobro si tole odšpilal slalom 😀

ChatGPT dobro zajame bistvo. Manjka mu kontekst, zato ostane na splošni ravni. Če ga opozoriš na “people pleasing” iz uvodnega zapisa in dodaš malo mesa, bo po moje prišel zelo blizu mojim izpeljavam. V takih primerih ChatGPT pač ne more konkurirati človeku (z izkušnjami in poznavanjem konteksta). 😉

Blagoslovljena si.
Lepo je prebrati tak globok zapis hvaležnosti partnerja.
To ti prav da “življenjsko moč”.

Veš, jaz pa se nikomur več ne bom (ker si ne upam) iskreno predala in odprla srce, ker neopisno boli, ko partner tega ne prepozna in po eni strani celo zaničuje.

Se strinjam, da je v izhodišcnem zapisu lahko to povezano s travmo, moj namen je bil dodati, da ni vsaka zaljubljenost travmatski odziv, kakor implicira tvoj prvi zapis.

Enako pri meni. Vem, da sem se odločila prav, nimam obžalovanj, se pa še vedno skoraj vsak dan spomnim nanj. Raje ne napišem koliko let.

noro-ne

iz srca-ja

Res je. Tudi sam sem se tu opredelil, saj sem jasno izpoatavil, da govorim o zaljubljenosti, ki temelji na romantičnem mitu.

Specifična oblika zaljubljenosti je npr. relacija starš – otrok. Naš otrok je nam pogosto naj-xyz, čeprav to nima realne osnove. Tako da ja, res je. Tudi zaljubljenosti je več vrst.

@pre-več-to je njihova zblojena fora o lovljenju, lovijo žensko dokler jo ne dobijo, potem pa jim ni več zanimiva ker si baje, povzemam moške besede, ne morejo želeti nekaj kar že imajo. Kar avtomatično pomeni-niso tipi za resna razmerja, ne za zakon. pa četudi lovijo pod pretvezo, da hočejo resno vezo. V resni vezi naj bi si svojo osebo želel in ti je lepo ko ti da vse, ti pa njemu.

nekateri so v mž odnosih še vedno nekje v jamah ostali, ves svet napreduje, le mž dinamika nazaduje.

Da, zelo osebno. Včasih se ljudje ne spomnijo, da so kaj rekli, naredili, se srečali in lahko bi jih označili za lažnivce. A mogoče je tudi kaj reči, storiti po nekem navdihu odkdovekod in lahko gre zgodba nekega človeka povsem drugam, kot je načrtoval. Boljše, slabše? Kdo bi vedel.

👍

Avtorica občutki, ki jih opisujete so začetna zaljubljenost, ki je ponavadi slepa. Ko človeka spoznavamo šele ugotavljamo ali je to to. Nisem marala te evforije zaljubljenosti, ker ni bila realna in se je večinoma končala z razočaranjem in spraševanjem sama sebe, kot pišete tudi vi, o tem le kaj sem videla na njem. V življenju sem bila v dveh partnerskih zvezah, druga še traja. Ljubezen pri obeh se je razvila iz prijateljstva ter od daljšega spoznavanja, nisem nič hitela. Šele to je bilo tisto pravo in brez hujših šokov skozi leta.

Oh, hvala za tak zapis!

Če bi videla zmajevanje z glavo vseh mojih prijateljev, njihove napovedi katastrofe, črne scenarije… bi mi prej rekla, da sem zmešana.

Saj tudi sama ne verjamem v pravljice, verjamem pa vase, v svoje moči in odločitve. Zdelo se mi je vredno doživeti vse tiste ognjemete strasti, lebdeti nad tlemi, biti svobodna in spontana -izživeti vse, kar me je vedno mikalo. Vse brezglave norosti. Temu se pač reče živeti na polno, ne le v zapovedanih in pričakovanih okvirih. Dolgočasno življenje tudi ni nek presežek sreče, kajne?

Živi se enkrat in neumno se je odpovedati vsemu zanimivemu in privlačnemu. Če seveda veš, da boš morda to drago plačal in si pripravljen plačati visoko ceno. Po sistemu – želi si najboljše, bodi pa pripravljen na najslabše.

No,  razmišljam tako: nasrkam lahko tudi čisto po nedolžnem, brez vsakršne svoje krivde in brez moči, da bi lahko kaj ukrepala. Pa bi se ravno tako morala pobirati iz dna. Zakaj torej ne bi padla vsaj po lastni volji? Vsaj imela zadoščenje, da sem strmoglavila po SVOJI volji, ne pa nemočno izročena neumnostim drugih.

V ljubezni je po moje pač tako: želim vse. Cel paket, čim bližje popolnosti. Jasno mi je, da moram v tem primeru tudi dati od sebe maksimum. Če vstopam v igro z rezervo, pač ne morem biti deležna presežka. Podarim – dobim –  to bi bil moto. Več, kot dam, več dobim.

Poglavitni del ljubezni se itak dogaja v občutkih. Če hočeš presežek, pač ne smeš imeti bremze. Moraš pustiti, da te nese. Kjerkoli skušaš zavirati, na ta račun osiromašiš svoje občutke. Krajše: užitek je omejen. Jaz pa hočem neomejenega. Torej ne smem postavljati meja. Čista logika.

Ja, seveda razočaranje boli. Višje, kot si letel, nižje potem padeš in bolj padec boli. Ampak jaz na tem mestu ne razmišljam o bolečini padca, temveč o višini letenja. Sem sama sebi hvaležna, da sem si dovolila leteti med zvezde in ne le do oblakov.

Zdaj, če se temu reče blagoslov, tudi prav. Zase pač vem, da je bilo vredno. Poleg sem pa mimogrede še pomagala človeku, ki mi je to letenje med zvezde omogočil. Se mi še vedno zdi čisto fer menjava.

Res pa je, da mojih brezglavih skokov na glavo ne bi priporočala takim, ki ne bi vedeli, v kaj se spuščajo. 🙂

Meh, za @Desija in vse monovke, ki iscejo/razcistujejo  “ljubezen”:

BAZ LUHRMANN
EVERYBODY`S FREE (TO WEAR SUNSCREEN)

.https://www.youtube.com/watch?v=VeDDs61AlBo

Morda vam bo vredno poslusati teh 6 minut in razumeti, WEAR SUNSCREEN 🙂

Sem sem, še danes, ljubim ga iz dna duše.❤️❤️❤️❤️Je moje zlato srce.

“Če hočeš presežek, pač ne smeš imeti bremze. Moraš pustiti, da te nese.”

Jp, raje 100 let kot lev, kot en dan kot ovca. 🙂

Sem sem, še danes, ljubim ga iz dna duše.❤️❤️❤️❤️Je moje zlato srce.

sta par?

Sedaj po nekaj letih ali mesecih  pa ugotavljate, da ta oseba ni bila oziroma ni nič posebnega. Da ste bili slepi. Ne veste kaj ste videli na njem.

To zgoraj je avtorjevo vprašanje.

Vi pa odgovarja te čist drugo