Na mojo veliko nesrečo sem enkrat prva pripeljala na kraj nesreče, ko je 20-letnik čelno trčil v drevo. Prvo sem poklicala reševalce in policijo, potem pa sem šla pogledat, če rabi pomoč. Grozljivo! Bil je zmečkan, volan mu je popolnoma zdrobil prsni koš. Skoraj sem omedlela. Še sedaj, po osmih letih, se mi tisti prizor prikaže pred očmi.

Enkrat sem res, ampak je šlo na srečo le za malo razbitega pleha. Vseeno sem ustavila in vprašala, če kaj potrebujejo, pa so rekli, da ne in sem odpeljala naprej.
Upam, da nikoli ne bom naletela na kakšno “pravo” nesrečo, ker ne vem, če bi znala pomagat. :(((

Moja sestra je v Celju šla čez prehod za pešce, za njo pa starejša ženska. Pa je moja sestra Anja šla malo hitreje, potem pa naenkrat BUM! Ko je pogledala nazaj, je pa vidla, da za njo na cesti leži tista starejša ženska z kolesom, v avtu pa na volanu sloni prestrašena voznica, in vse kar zgledalo živega na starejši ženski, je bilo to, da je le malo premikala dlan, oči pa je imela priprte. Ker moja sestra hodi v prvi letnik medicine, je sklepala, da je voznica zlomila kolesarki hrbtenico, in da so to bili le živci. Ko je prišla domov, sem jo zelo močno objel, in se zahvalil bogu, da kolesarka ni bila moja sestra. Žalostno pa je bilo to, da se je vse to zgodilo pred bolnišnico. Res sem vesel, ker lahko to delim z bralci, ker me kar srce zaboli, ko nekdo brezbrižno zbije/povozi nedolžnega pešca.
Lp, Dado