ste nastavile Miklavžu….
Mi imamo našega škratolinka še tako majhnega, da še niti ne je dobrot, ki jih ponavadi prinese Miklavž.
Iz zanesljivih:) virov pa vem, da je babicam in dedkom letos Miklavž spekel medeni šarkelj, ker so bili zelo pridni. Saj veste, tisto rožnato nebo… Tam pečejo piškote, če so zažgani pa parkeljni ponagajajo. Tiste dobijo ta poredni. 🙂
Bacilka.
Pri nas je zadnji dve leti Miklavž malo “bogatejši” iz razloga, ker ima naša punčka rosjtni dan ravno 31.12. in je zato ne želimo prikrajšati za eno obdarovanje letno.
Zato je prinesel (če naštejem vse – od mami in očija, deda in babi, stare mame in starega ata, sosedov…):
dve majčki, troje termo nogavičke, pižamo, seveda ni manjkal parkelj, dva kinder jajčka, munchmallow, suho sadje, pobarvanka in seveda čokoladni Miklavž.
V cerkvi je dobila kartonaste 3D jaslice, čokolado, čips in vrečko bombonov (ki je takoj romala v smeti – na žalost pri nas vse bombone čaka takšna usoda).
Darilca so bila ločeno nastavljena in skrita po celi hiši – si predstavljate veselje in cvilenje ob iskanju in odkrivanju …. :)))
Nataša
hehe…. pri nas ravnokar okoli hodijo :))))
je slišati petarde, vpitje parkeljnov, MIklavževo trkanje s palico…. Samo otroci že spijo, jutri je šola in je treba zgodaj vstat.
Pisma na okenski polici je Miklavž pobral danes in jutri zjutraj bodo otroke na mizi čakala darilca :))
Pri nas bo letos bolj skromno … tehnični svinčniki, radirke, barvice in druge potrebščine za šolo, nogavičke, gatke, album za slike, sadje, kakšna sladkarija…. Sem ugotavljala, da je bilo vsako leto več daril in bogatejše obdarovanje.
In to nikamor ne pelje, otroci čakajo samo darila… saj je bilo vsako leto pričakovanje in zvezdice v otroških očeh:))))…. samo jaz sem morala v glavi poštimat, da bistvo praznikov niso darila, ampak vse kaj drugega :)))))))))))
No, letos bo tako, pa tudi za božične praznike bom poskusila slediti čim skromnejšemu obdarovanju…. samo mene tko noter potegne… Pa imam že vsa darila kupljena, ampak si ne morem kaj, da ne bi še kaj nabavila, če ravno zagledam in si mislim, da bi nam prav prišlo :))))))) Še dobro, da sem vsaj tok realna, da kupujem res bolj tisto kar rabijo in bi v vsakem primeru dobili :))))
Lepo praznujte :)))) Jaz bom shranila med najlepše spomine jutrišnje veselje in radostne vzklike:
“Mami, Miklavž nam je res prinesel darila!! Daj, vstani in pridi pogledat… “
:))))))))))))
… nastavile, nastavile ;))))
Smrekico smo okrasili včeraj, medtem, ko smo navijali za Omarja :))))))))
Mami in tati sta dobila turški med, pa pomarančo, 3 medenjake in čokolatine. Pri babici pomarače in riževo čokolado ter vsi skupaj igro Scrabble! Komaj čakam, da danes pridem domov :))))
Malima je domov prinesel 3 pomaranče, 3 medenjake, turški med, kinder jajček, malo milko z lešniki, snežno kroglico, iz katere kuka snežak (komaj že čakamo sneg!), risalne liste in vodene barvice, mala pobarvanko in stekleničko za dojenčka (je napisala v pismu klobaso, meso in sok:)), večja Dino križanke in živopisane keramične svinčnike. Kar vpili sta že navsezgodaj zjutraj, tako sta bili navdušeni 🙂
Babica jima je zjutraj prinesla Miklavževo trenirko, čokolado in piškotke. Pri drugi babici pa sta dobili že v petek, ko smo se kar vsi skupaj odpravili k Miklavžku. To sta ga ocenjevali, je pravi ali ni – da dol padeš 🙂 Prinesel je vsaki en vzglavnik (muco in delfina), pa ful težek športni spomin, smokije, liziko in čokolado.
Po vejah na smrekici pa čakajo še medenjaki za prijatelje, učiteljice in vzgojiteljice.
Danes bo en lep dan! Čaka nas še okraševanje preostalih prostorov. Sicer bolj malenkostno, ampak vseeno čarobno…
Naša je bila rojena 31.12.2001 ob 1:06 – torej skoraj 23 ur pred rpestopom v Novo leto.
Ali ni res, da je bilo to najlepše silvestrovanje v življenju???
Pri nas so bili lahko možje z nami , da smo skupaj dočakali Novo leto (do pol dveh) in skozi okno porodnišnice z novorojenim bitjem v naročju opazovali ognjemet.
Nekaj najlepšega, kar sem kdaj doživela!
Nataša
No, naš je pa božični (24.12), pa tudi če ne bi bil, bi Miklavž vseeno nosil, to pa zaradi mojih spominov na Miklavža, ki so toooooooook lepi :))) Jaz do vrtca nisem poznala Dedka Mraza, Božička pa do 15. leta ne, ko sem ga “srečala” v Avstriji, tako da nam je vse ta lepo prinesel Miklavž. Pri nas nismo nič nastavljali, le pismo sem napisala in potem vsako jutro preverjala, če je še v oknu (no, ja zdaj na oknu). Sem morala bit fejst fejst pridna, da ga je prišel iskat :))
Žuži je dobil en vlakec, Medija Jaka, ter voščenke doma, pri babici in dediju jopico, kapo, šal in dvoje nogavičke (vse pleteno), pa trgovinsko blagajno – revež je od navdušenja skoraj podivjal, pri botri copatke-medvedke, pa pri noni dve knjigici. Sladkarije trpam v eno veliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiko vrečo, jih bo za vse leto dovolj, če nobene več ne kupim. Večerni komentar ob 2. svečki na venčku “Lubi Boh, tooo pa je Mikavž!” Atiju je prinesel copate, mamici pa jaslice, ki jih bo sine lahko na vse pretege prestavljal. Sicer imamo ene povsem bele iz Budimpešte, res lepe, ki so mi tudi zelo drag spomin, seveda pa so tudi zelo krhke in “nekompatibilne” z našim lumpom! Oboji stari starši so dobili vitaminčke in druge za zdravje (in trpežnost!) potrebne zadeve.
V župnišku so dobili 3D jaslice, pa angelčka, ki je tudi zvonček, pa seveda sladkiš, sladkiš, sladkiš. Parkeljnov se ni nič bal, k sreči so bili letos taki fajn peklenščki, ki niso strašili majhnih otrok, celo pobožat so se pustili in kremplje so pokazali :))) TA velike lumpe so pa vseeno lovili, tako da “spoštovanja” niso izgubili 🙂
Jap, tudi jaz sem rodila v LJ porodnišnici.
Kar ne morem prehvaliti vsega osebja, babic, porodničarjev, sester….
Morda je bilo drugače zato, ker so bili prazniki in ni bilo vsakdanje “frke”.
Domov sva odšli 3. januarja, ko se je že začel redni delovnik po praznikih. Vse kar se je dogajalo tistih nekaj uric, da sva pričakali odpustnico, je čisto nekaj drugega, kot tisti mir med prazniki. Bilo je dobesedno kot v norišnici. Letali so po hodnikih sem in tja. Vsakih nekaj minut so nam druge praktikantke nekaj merile (pritisk, temperaturo, srčni utrip, menjava rjuh, menjava brisač, menjava prevlek za blazine, menjava prevlek za odeje….) In ker so to delale (luštkane in zelo prijazne) praktikantke in ker niso bile še navajene, je vsaka stvar trajala 5 minut, tako da se tudi stuširati nisem utegnila. Je bila prej ura pol 12ih, ko so nama končno prinesli odpustnico.
Skratka, nobenega miru, kot smo ga bile navajene prve dni, ko je bil blažen mir …….
Nataša