Ste pristaš tega, da otroci spijo s svojimi starši?
Danes je res en del populacije obseden s pedofilijo – to samo mimo otroka greš, pa si že pedofil. Če človek bere komentarje je 75{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} populacije pedofilov. Tist, ki spi zraven otroka zaradi kakšnih nagnjenj – ne spi zraven njega, ampak počne še marsikaj drugega. In taki so za pred strelski vod, kugla in mir. O prostaško oblečenih mladoletnicah v letih proti koncu tega obdoja pa ne bom zgubljal besed.
Še konkretno o spanju s starši: jaz imam svojo posteljo zato, da v njej spim, ne zato, da bom še ponoči prenašal pamže in enako ima otrok svojo posteljo, da se tam dobro naspi in odpočije. Seveda pa obstajajo razumni razlogi, ko se naredi izjemo – naprimer bolezen, kjer otroci potrebujejo ponoči pomoč. Pri nas oba otroka, razen nekaj noči zaradi bolezni, spijo v svoji postelji, od konca dojenja pa v svoji sobi.
Nikoli v skupni postelji. Za naju je zakonska postelja najina intima (in ne to ne vključuje samo spolnisti).
Otroci spijo (so spali) pa v svoji posteljici v najini sobi dokler ne prespi noči, potem pa v svoji sobi. Nikoli težav, ker nobenega nikoli nisva dajala spat v svojo posteljo.
Občasno se pride hčerka pocrkljat ob jutru med vikendi, to je pa tudi vse.
ti imaš moža, da se stisneš k njemu (govorim o cloveski toplini in blizini, nima veze s spolnostjo), dojenček, ves nebogljen, pa mora spati sam in to naj bi bilo edino zveličavno? Te logike nikoli nisem razumela. Če ga ne moti, krasno, a če bližino potrebuje in prosi zanjo, kako mu jo lahko odrečete?
ti imaš moža, da se stisneš k njemu (govorim o cloveski toplini in blizini, nima veze s spolnostjo), dojenček, ves nebogljen, pa mora spati sam in to naj bi bilo edino zveličavno? Te logike nikoli nisem razumela. Če ga ne moti, krasno, a če bližino potrebuje in prosi zanjo, kako mu jo lahko odrečete?
[/quote]
Te logike tudi jaz nisem nikoli razumela.
Starši imamo različne poglede glede marsičesa in prav je tako. A ene stvari ne bom nikoli razumela. Staršev, ki dajo novorojenčka spati v svojo sobo. Torej pridejo iz porodnišnice in otroka dajo spat v posteljico v drugi sobi, kot spita starša.
Lahko mi napišete 1001 argument, zakaj je tako bolje, vendar še vedno mislim, da otrok v najranljivejšem obdobju spada v materino (ali očetovo) bližino.
Nikoli tega ne bom razumela.
Torej imaš partnerja raje kot otroke, oz.imaš deco, ker je to nekako v modi, čustev do njih pa nikoli ne boš imela…vsaj materinskih ne.
Kako to sploh zgleda? Novorojenčka daš v svojo sobo in po potrebi hodiš k njemu? Zakaj? Da ima dedc ponoči mir in da drugi dan ni siten?
Zakaj?
Tak otrok ne more kasneje normalno funkcionira, pa lahko rečete kaj hočete.
Ko je bil še del mame, je vsaj poslušal bitje njenega srca, potem pa naenkrat v temo, tišino, brez materinega dotika…bljak ste taki starši. Naštepate otroke brez kakršnega koli občutka, ljubezni, nežnosti. Jih imate zato, ker je pač to edino sprejemljivo v vaši družbi?
Najbolj zanimivo pa je to, da takšni starši potem živite od tega, da otroka poveličujete in hvalite, kot da je najpametnejši na celem svetu, mu potisnete v rit kar si zaželi, a ta otrok že od prvega vdiha izvenateenice ni imel osnove za svoje življenje. Ljubezni in bližine osebe, ki ga je 9.mesecev nosila.
Sebične ste. Fuj vas bodi. In vaših partnerjev. Glavno, da se vidva na spita. Fuj.
4 otroci, 3 odrasli, jaz 1 x babica, najmlajša končuje 9. razred.
1. otrok iz knjig. Jedel na 3 ure, spal po cele dneve, nezahteven, fenomenalen, nekompliciran, prespal vse noči. Pri 11 mes sam jedel, shodil, pri 14 mes suh in čist, v življenju morda 5 x bolan, pri 4 letih bral, poznal na uro in vse številke, nikoli nisem vedela, da hodi v šolo, vedno zgleden učenec, predsednik razreda, zlati maturant, diplomiral v roku, 3 tedne po diplomi imel službo, zdaj je že sam oče. “Zlata ritka” – z eno besedo.
2. otrok sicer podoben prvemu, a nespalec, “stiskač”, nosila ga je luna, z njegovim spanjem so bile od vekomaj težave, pa smo vse delali enako kot pri prvem, red, rutina, nekje pri njegovih 3 letih smo vsi skupaj obupali, saj smo vsaj za silo spali samo, če je tamau pri prvih nošenjih lune pristal pri nama, sicer smo vstajali po 20 x na noč. Drugače isto bister, nezahteven, priden v šoli, priden študent, zelo delaven in marljiv človek, samo spal je pa tja do 12. leta ali pri nama ali pa pri bratu.
3. je punca in od prvega dne čisto nasprotje svojih bratov – ta prava baba. V vsem z glavo skozi zid, s hrano ogromno problemov, jedla bi ocvrt kruh in nič drugega, spala bi povsod, samo v svoji postelji ne, nikoli nisi zjutraj vedel, od kje jo boš izvlekel. Obvezno se je k nekomu “uvalila”, ali k nama, ali k bratoma, ali v dnevni, samo v svoji postelji ni spala. Šola ji je bila deveta skrb, delala ne bi nič, pri njej sva z možem pogarala za vse za nazaj pri postavljanju in ohranjanju meja! No , nekje konec srednje šole jo je le pamet srečala in danes je zelo fejst frajla, vestna, odgovorna, na zelo zahtevnem delovnem mestu.
4. je tudi punca in v vsem kopija najstarejšega, le da se je najdlje od vseh dojila in nikoli ni hotela niti pod razno spat sama. Nikoli, niti kot dojenček ne. Ker je bila četrta, sem že vedela, da se več kot toliko ne splača vztrajat, ker je vsak povsem drugačen in svet zase, za starša pa najvažnejše, da otroka sprejme takega, kot je. Meja ja, seveda, ampak smiselne.
Mož in oče otrok ni nikoli imel nobenih problemov. Pri nas seksava oba, ne samo mož in zaradi tega ni bilo seksa nič manj, ker so otroci začenjali svoje pohode tam po 2. uri. Otroci so pri nas skrb in odgovornost obeh, so hodili k možu in k meni, tudi ob službenih poteh so spali tako pri možu kot pri meni in danes, ko so praktično vsi odrasli oz. na pragu odraslosti, lahko rečem, da so krasne osebe. V spalnico jih nisva nikoli vabila, niti jih nisva nikoli ven metala. Po 4 otrocih pa lahko rečem, da potreba po skupnem spanju mine, kot mine vse drugo, od dude do plenic.
Ostane razumevanje tega, da si ljudje nismo enaki in da bližina, ko razumeš, kdaj jo otroci potrebujejo in jo zato daješ, ostaja neprecenljiva popotnica za življenje.
Aha, zato ker otroci ne spijo z nami, ne vedo kaj je ljubezen ipd
Zanimivo razmišljanje, žal ozkogledno
Ne na prvem mestu sem jaz, potem otroci in mož.
Povej kaj mojim otrokom manjka, ker so spali v svoji sobi?
A misliš da ker so spali v svoji sobi jih nismo ujckali ipd 🙂
Tebi pa mogoče škodi tako razmišljanje, prav fajn udari v mozgane
Moji otroci niso nič drugačni od tvojih.
Pardon so drugačni. Niso ozkogledni, znajo razmišljati s svojo glavo, ne sodijo druge in so polni ljubezni.
Ce otrokom ne bi ugajalo spati a misliš da ne bi spali 🙂
Aja to je tisto ker spijo v svoji sobici jim ljubezni ne dajemo, ne vedo kaj je sploh to, jih ne ujckamo itd
otroček od rojstva dalje sodi v spalnico zraven staršev,v posteljici priklopljeni k postelji, seveda pa je skupno crkljanje v zakonski postelji tudi zaželeno zelo. Do kdaj je v spalnici- zagotovo dokler se zbuja. V svojo sobico gre, ko si to zaželi oz. tam nekje pri 3-4 letih.
Crkljanje v zakonski postelji ob jutrih, med vikendi, itd. pa je še dolgo časa, dokler otrok sam pride in si želi.
Na prvem mestu si ti? Ne otroci, ampak ti?
[/quote]
Ja valda. Prvo njeno spanje in dobro počutje, če ostane kaka minutka, pa pride na vrsto otrok. Saj veš, če ni spanca je ženšče tečno, potem je dedc tečn, ker mora to tečnobo zijat, nasrka pa deca, z godzilinimi izpadi.
Ampak ta mati bo tulila v vrtcu, ko jo bojo klicali, da je njen otrok poreden, ta mati bo dobila histeričen napad, ko bo otrok v šoli namesto petke dobil štirko…ta mati bo zraven otroka samo takrat, ko bo morala branit svojo čast in dobro ime.
Vzgoja se začne od dneva, ko se otrok rodi in vsaj prve mesece dojenček mora vedet kaj je topel objem matere. Ne pa ga samo nahranit in odložit v posteljico. Verjetno si ga držala v naročju samo ko si ga hranila, ker če bi še kako minutko dlje, bi se razvadil (ker je soseda Francka rekla, da se jih mora potem skozi nosit).
Verjetno imaš doma celo polico knjig o prehrani, vzgoji, spanju, materinstvu…katerih avtorji sploh nimajo otrok.
Na žalost te moram razočarat. Vsi bili zelo pridni v vrtcu tako kot v bistvu ostali otroci.
Prav tako os.ce sodiš po sebi da ti mora otrok prinašat petke mi je zelo žal za tvojega otroka.
Ne vem o kakšni časti govoriš??
Mi je zelo žal če si konfliktna oseba in meniš da moraš branit svojo čast in dobro ime
Prav tako mi je zelo žal da moraš svoja dejanja drugim pojasnjevati in se braniti
No saj bo 🙂 vsak dan je lahko boljše.
mislim, da bo ta mamin sinček hodil k vama spat tudi potem, ko bo že osem let poročen, po vsakem manjšem prepirčku z ženo, saj ga bosta gotovo sprejela “z odprtima rokama k vama”…
[/quote]
Ravno takšni otroci, ki v zgodnjem otroštvu pridobijo občutek varnosti, tudi s fizičnim stikom kot živalski mladiči, so kasneje bolj samostojni, samozavestni in odprti. V svoji podzavesti nosijo občutek varnosti.
Tudi naš je do tretjega leta spal pri nama, a brez problema tudi sam, če je bilo treba. Nikoli ni bilo problema s tabori v vrtcu ali šoli, spanju pri sošolcih. V primerjavi z vrstniki je bil zgodaj samostojen in se tudi kasneje v vsakem okolju (zasebnem in službenem, doma in v tujini) dobro znašel.
Ravno takšni otroci, ki v zgodnjem otroštvu pridobijo občutek varnosti, tudi s fizičnim stikom kot živalski mladiči, so kasneje bolj samostojni, samozavestni in odprti. V svoji podzavesti nosijo občutek varnosti.
Tudi naš je do tretjega leta spal pri nama, a brez problema tudi sam, če je bilo treba. Nikoli ni bilo problema s tabori v vrtcu ali šoli, spanju pri sošolcih. V primerjavi z vrstniki je bil zgodaj samostojen in se tudi kasneje v vsakem okolju (zasebnem in službenem, doma in v tujini) dobro znašel.
[/quote]
In vse to lahko pridobijo tudi brez tega, da spijo do 10 leta v isti postelji s starši. Preverjeno.
Vsak starš naj bi sam vedel, kaj je dobro za njihovo družino. Ker če se otrok premetava po postelji med spanjem, da noben zraven njega ne spi, ni v korist nikogar. Nekako pozabljate na to, da je spanje pomembno za vse. In v začetku tega kronično primanjkuje predvsem staršem.
Pa tudi to, da se vsake toliko najdejo primeri, ko je otrok pomečkan v spanju, ni zanemarljivo.
Tako da ne, jaz nisem pristaš spanja v skupni postelji. Zame in za našo družino to ni bila opcija. Otroka sta vseeno odrasla brez travm in brez težav s spanjem. Pa čeprav prečno, z glavo navzdol, včasih na tleh… 🙂 Zato pa s širokima posteljama in še kakšnim jogijem na tleh, ki je ublažil nočno telovadbo. Vedno pa naspana. Tako kot starša. 🙂
Dojenček – košara v spalnici, itak je pa potem vsaj pol noči spal dojenček pri nama. Odvisno od otroka. Eden je kar naprej vstajal in nisem ujela nič spanca, če ni bil pri nama.
Kasneje so pa vedno šli spat v svojo posteljo in ko so se ponoči zbudili, pricapljali k nama. Eden je bil že starejši, mlajša dva sta pa zlezla vsak k enemu od naju.
Nehali so v bistvu sami od sebe.
Luštni časi.
Ravno takšni otroci, ki v zgodnjem otroštvu pridobijo občutek varnosti, tudi s fizičnim stikom kot živalski mladiči, so kasneje bolj samostojni, samozavestni in odprti. V svoji podzavesti nosijo občutek varnosti.
Tudi naš je do tretjega leta spal pri nama, a brez problema tudi sam, če je bilo treba. Nikoli ni bilo problema s tabori v vrtcu ali šoli, spanju pri sošolcih. V primerjavi z vrstniki je bil zgodaj samostojen in se tudi kasneje v vsakem okolju (zasebnem in službenem, doma in v tujini) dobro znašel.
[/quote]
nikoli ne bom razumel, kako žena lahko “odstavi” moža za tri leta, vmes po kakšnem ukradenem trenutku še enkrat zanosi in tako gre šest let zakonskega življenja k vragu, pa še otroku pokaže, da mu ne zaupa.
potem se jim pa še čudno zdi, če mož skoči čez plot…