Včasih pomislim, kje pristanejo vsa darila, tista, ki jih kupite sorodnikom, prijateljem. Jaz sem že marsikaj kupila od srebrnih zapestnic, verižic, slik za na zid, denarnic, torbic, pa še nikoli nisem na nikomur opazila tistega, kar sem kupila. Eno lepo rožo, ki sem jo nazadnje podarila, sem opazila na tleh, v kotu sobe, še vedno zavito v papir.
Ima me, da bi vse skupaj opustila in poslala samo SMS ali pa razglednico. Vse, kar sem kupila, sem kupila od srca.
Pa vi?

Ne, nikoli. Ko nekaj dam, potem je ta predmet izven mojega nadzora in prav je tako.

Meni s sliko ali rozo falis na celi crti, medtem ko dobro cokolado z vedeljem pojem in je ne vidis vec, verizice pa spravim in mogoce kdaj nataknem nase.

Pred leti sem najboljši prijateljici za roj. dan podarila komlet 6 lončkov za kavo, zelo lepih in tudi stali so toliko, da si jih sebi nisem kupila. Dve leti kasneje sem jih opazila v neki nametani sobi pri njenjih starših. Me je zabolelo. Tudi zato, ker je takrat komaj zaživela, sveže poročena in jamrajoča kako si ne more nič privoščiti.
Z leti sem opazila, da so njena darila meni zgolj in le poslovna darila njenega moža s katerimi ni imela kaj početi. V glavnem pisala, bloki in ostala poslovna navlaka z logotipi. In dejansko v 20-tih mi ni podarila nič takšnega za kar je vedela, da imam rada ali si želim.
Zdaj si ne podarjamo nič več. In prav je tako.

Če kupujem darilo, se vedno prej pozanimam, kaj si oseba želi. Približno itak vem, ker darila kupujem za ljudi, ki so mi blizu, oziroma pravočasno “potipam teren”. Sicer pa čestitka z lepim posvetilom, buteljka boljšega vina in kakšna sladka pregreha. Tudi, če dajo flašo naprej me ne moti, ko dam iz rok ni več moja briga… Aja, za starša pa že nekaj let bone za eno od njunih najljubših restavracij, dan v toplicah z vključenim kosilom in podobne zadeve, ker si sama od sebe redko kdaj privoščita takšne “zmenke”. Tašča in tast pa imata rada izlete in se ne obdarujemo, ampak si za ta denar privoščimo vsako leto nekaj skupnih izletov, saj živita daleč in se ne vidimo prav pogosto.

To spoznanje, kaj se zgodi s tvojimi darili, ti lahko da vedeti, da ne podarjaj daril, ki so všeč tebi, ni pa nujno, da obdarovancu. Vsak si ima pravico opremiti stanovanje po svojem okusu in ni nujno, da tebi lepa roža, slika paše vanj in je všeč drugim. Enako je z denarnicami ali torbicami. Takšna darila kažejo na vsiljivost. Nekje spodaj je dobra tema o tem, kako neuporabna darila dobivajo ljudje, čisto mimo njihovega okusa.

Podpis. Siliš v ljudi s svojim okusom. Obremeniš jih z navlako. Če že Siliš da moraš nekaj dati daj bon za DM ali Hofer. To vsakemu pride prav. Ne pa neko torbico ali rožo, no.

Če nisem čisto prepričana, da si prijateljica želi eno točno določeno zapestnico, ji raje kupim kakšne potrošne dobrine. Pa še tu pazim, da izberem npr. njej ljubo čokolado, ne eksperimentiram s čaji, ne glede na to, kako jih jaz rada pijem.

Nikoli pa ne bi nekomu kupila kavnih skodelic po svojem okusu.

Se zavedam tega, da večina daril konča kar nekje. Zato daril ne kupujem in tudi ne sprejemam, če je le mogoče. Razen verižic (takih enostavnih) od snahe in sina, ker imata res dober okus za moje pojme. Njima dam denar, ker jima tako najbolj ustreza, kot sta izrazila sama.
Mi gre pa na živce, da oseba, ki ji je jezik daril blizu, ne razume, da drugim ni (in seveda pričakuje darilo v takšni ali drugačni obliki).
Lepo pa mi je videti, ko se ljudje obdarujejo med seboj in pri tem vidno uživajo. Jim prav privoščim.

No, ljudi, za katere govorim, imajo vsega….Čokolada sploh ne pride v poštev, vino tudi ne, ker ga imajo doma. Knjige sploh ne, darilni boni tudi ne. Finančno so vsi dobro stoječi, mnogo bolj kot jaz…Enostavno ni več kaj podariti, na rojstni dan pa ne moreš praznih rok. Če bi spekla pecivo, ga ne bi dali na mizo…

Zakaj pa ne boni, saj obstajajo različnih vrst (turistične angencije, terme, kmečki turizem, gurmanski, razna razvajanja, adrenalinski športi)? Zagotovo kdaj zaidejo v Mercator, Spar, DM, Muller, Obi in še vrsto drugih trgovin, ki imajo darilne bone. Mislim, da obstajajo boni BTC, ki jih lahko koristiš v vseh trgovinah BTC. Na ta način si vsak kupi nekaj, kar mu naredi veselje.

Bi ga pa kasneje pojedli. Ne moreš silit nekega svojega peciva na že pripravljeno pogostitev. Res, en sam ego iz tvojih postov buta.

A sem kje napisala, da sem ga nesla? Meni so ga pa prinesli in sem ga dala na mizo, seveda.

Bi ga pa kasneje pojedli. Ne moreš silit nekega svojega peciva na že pripravljeno pogostitev. Res, en sam ego iz tvojih postov buta.
[/quote]

Avtorica, že več kot dve desetletji nikogar ne vabim, niti se ne odzovem na praznovanja. Niti ne kupujem in ne sprejemam daril. Nekaj časa so me obirali za hrbtom, sploh tisti, ki ti znajo za osebni praznik prinesti tisto obupno posodo za česen ali brisačo in kuhinjsko krpo z mašno, ki so jo dobili kdove kje.
Zdaj so se navadili, da se odzovem na poroke in pogrebe. Ko berem tele teme o darilih, vidim, da sem se dobro odločila. Zadnja leta pa sploh čutim, da sem osvobojena novoletne norišnice in še kakega uvoženega praznika.
Skratka, k meni lahko pridejo vsi nenajavljeni in praznih rok, kofe in kaki keksi so vedno doma. Nisem predsednik države, da se morajo najaviti na obisk. Če se pa kdo zmoti, pa prinese kako sladkarijo ali kavo, pa takoj odprem in postrežem.

Ne kupujem rož, razen za res posebne obletnice. Tudi jaz jih ne maram.
Raje kupim sadne sadike ali sadike dreves. Drugače pa vedno izberem uporabno darilo. Nekaj, kar vem, da obdarovanec želi ali potrebuje. Seveda upoštevam njen ali njegov okus, ni nujno da je meni všeč. In ne kupujem vsakomur. Včasih komu za rojstni dan ne kupim ničesar. Podarim bon ali denar ali pa kupim kaj med letom.
Tudi ko gre zame, se mi darila ne zdijo pomembna. Raje dve pivi ali čokolado kot cvetje, npr.
Saj pri meni tudi najdeš še spravljena zavita darila. Gre za kristalne skledice ipd. Teh stvari nimam kam dat. Jih držim iz spoštovanja. Včasih se zgodi, da jih po par letih vrnem nazaj. Ni bilo še užaljenosti, ker razumejo, da res nimam kam s tem. Drugače pa kupim od denarnic, kaj malega zlatnine (bižuterije nikoli), prevleke za avto, barvo za lase, parfum (če res dobro poznam človeka), loterijski listek, vzglavnik, odejo, gugalnico, torto, vino, penino, viski, kuhinjske krpe, nogavice, šale, rokavice in kape, športne loparje ipd., bon za masažo ali vrednostni bon, ki velja v nakupovalnem centru (ne samo v določeni trgovini). Kolikor vem, se ne valjajo stvari kaj dosti naokrog.

Prijateljica se je vselila v majhno garsonjero, pa še precej natrpana je bila s pohištvom. Za darilo je dobila ogromno rožo z masivnim loncem, ki je zavzela velik del sobe. Itak jo je dala naprej, darovalka pa užaljena. Pa sploh ni bila ljubiteljica rož. Prijateljici bi takrat še kako prav prišel denar ali pa kaj od osnovne opreme za stanovanje.

.. Pa ti vseeno lahko povem, kje končajo.
Slike obvezno v kleti v plastični škatli, da ne splesnijo. Ostalo v centru ponovne uporabe. Dobim grafiko, ki je sicer lepa, a mi za v stanovanje ne paše. Dobim od tašče več kot 3 slike. Dobim komplet kozarcev. Za notranjo opremo sem tako neznansko izbirčna, da od zadnje adaptacije še nisem uspela nič dati na stene. Nimam denarja za to, kar mi je všeč. Ni lahko dostopno to, kar mi je všeč. Hočem naj naj v vseh pogledih, ali pa nič. Sorodnica me je vprašala, kje so njene podarjene slike. Sem se izgovorila, da še nismo uspeli urediti sten do konca. Ko bi ljudje vedeli, kako zelo me obremenjujo s svojimi darili, bi mi nehali podarjati stvari in bi bilo za vse lažje 🙂 Imamo še radi in se razumemo. Z možem si nič ne podarjava, na srečo!!!

Kupim ponavadi nekaj takega kar vem, da ta oseba rabi, je mogoce kdaj omenila.
No, drugace pa kaj za jest, kaksno dobro vino.
Verjamem, da ljudje kaksne stvari podarijo naprej. Tudi jaz kaksno, ce je res nekaj kar vem, da ne potrebujem. Seveda pa to podarim/dam znotraj familije.

Aja, prijateljicam kupim kar potrebujejo ali namignejo. Bon za večerjo v dvoje, bon za masažo, olivno olje, noro lepo toaletno torbico (zaradi mene jo lahko da isti dan naprej, pa ne bom užaljena), za moške sorodnike ali sorodnice včasih majčke po njihovem okusu, za v novo stanovanje fikus brez okrasnega lonca. Za prijateljice največkrat samo kakšno res kvalitetno dišeče tekoče milo. Za sorodnico odeja za čez kavč iz 1001 dar v njenih barvah. Za ljubiteljico rezanega cvetja samo ena rožica. Ne zamerim, tudi če bi istega dne podarili naprej. Prijateljica mi je za poročno darilo prinesla nekaj za pojesti, kar je nabrala na vrtu in zraven še dve stvari, ki ju sicer uporabljam. Takrat se mi je zdelo ok in izvirna poceni fora, zdaj za nazaj pa se mi zdi kar malo mimo za to priložnost. Ta ista mi je za rojstni naredila neuporaben in prav nič ličen izdelek. Obrnila sem na hec, ampak mi je bilo pred ostalimi namesto nje nerodno. Vsi so opazili, da se za “nematerialnostjo” skriva njena skopost. Verjamem, da se vam zdim čudna, ampak najbolj sem presrečna sem, ko dobim kaj, kar lahko takoj pojem, popijem ali porabim za osebno nego.

Darila so velikokrat razlog za zadrego. Pride nekdo na obisk in diskretno pogleduje ali med vrsticami vpraša, kje je njihova slika/šatulja/vaza/lončnica. In smo v zadregi, ker težko poveš, da ti na primer ura kukavica, grafika, abstraktna skulptura ne ustreza. Če bi razstavil vse, kar dobiš od različnih ljudi in se drugim zdi unikatno in lepo, ti zmanjka prostora za tisto, kar ti je res všeč. Običajno tudi nimamo toliko prostora in gledamo na funkcionalnost. Pa bolj kot se nekdo trudi biti originalen in oseben, večja je možnost, da kiksne. Tudi če imamo radi na primer kaktuse, jih imamo mogoče v nekem trenutku dovolj. Skratka, z bonim ali denarjem težko zgrešiš.

Nisi čudna, razmišljam enako. Ne rabim nobenih spominskih daril, ampak neko praktično malenkost, če sploh. Z bolj domačimi se pa itak zmenimo oziroma se poznamo.

Tak odnos naj bi imeli do podarjenega: s trenutkom, ko iskreno daš od sebe neko darilo, ni več tvoje. Je last obdarovanca in z njim lahko naredi, kar želi. Pravzaprav je dobrodošlo, če ga dobi nekdo, ki mu je všeč ali se mu zdi uporabno – pa čeprav iz druge roke.

Navadno bližnje vprašam, kaj si želijo. Oz. opazujem ali slišim, kaj jih veseli. Včasih je več vredna unikatnost v domiselnosti kot količina denarja, s katerim si kupil darilo.

Meni je bilo hudo ker mi je kar težko kupiti kaj dražjega in sem kolegici podarila parfum ki vem da ji je všeč tudi pogovarjali sva se o njemu kako diši. In ji kupim ta famozni parfum. Nakar ga naslednjič vidim v sobi njene 11 letne hčere. Mi je bilo žal da ga nisem kupila raje sebi.

Za novo leto vsak dobi loto srečko. Zagotovo pristane v košu, če ni dobitka. In ni navlake.

Saj drži, da v tistem trenutku, ko nekomu daš darilo, lahko obdarovanec z darilom stori kar hoče, ampak vseeno pa je potrebno imet malo obzirnosti. Imam kolegico, ki živi zelo skromno, sebi ne privošči nič, za otroke pa ji ni škoda denarja. Za njen rojstni dan sem ji hotela kupit nekaj za oblečt, ker nisem našla nič, za kar bi bila res sigurna, da ji no všeč, sem ji raje dala bon.
In za bon ni kupila nič zase, ampak spet za otroke. Seveda lahko z njim počne kar hoče, ampak meni ni bilo to všeč. Potem bi lahko že jaz za njen rojstni dan kupila njenemu otroku novo bundo.. saj vem, ni tragedija, ampak moj namen je bil, da ima končno kolegica kakšno novo stvar.
Pri darilih je lepo, če vidiš, da te obdarovalec posluša in ve, kaj si želiš in ti je všeč. Mi je bilo toplo, ko sem pred časom od nekoga dobila skodelice za kavo v meni najljubši barvi in najljubšim motivom. Vem, da je človek razmišljal o mojem darilu in ni bilo kupljeno mimogrede.