Ste v zvezi zaradi strasti ali stabilnosti?
Katere zveze so srečnejše, tiste kjer sta partnerja skupaj zaradi strasti in kemije ali tiste, kjer sta skupaj zaradi miru in stabilnosti? Ali je dobro najti obojega malo, čeprav… to je čista loterija potem.
Zanima me če je kdo od vas šel v zvezo zaradi stabilnosti, istih vrednot, spoštovanja,… ne pa strasti in fizične privlačnosti?
V preteklosti sem bila že tolikokrat razočarana, ker sem šla v zvezo zaradi romantične ljubezni in sem dobesedno utrujena od emocij, prepirov in bolečin po končanih zvezah. Včasih sem se delala norca iz takih žensk, ki grejo v zveze zaradi neke druge koristi kot ljubezni, sedaj pa dejansko sama razmišljam, da bi bilo bolje najti nekoga, ki je dobro situiran in ima pošlihtano glavo, čeprav me mogoče ne privlači.
Ste sploh srečni v zvezah kjer ni kemije? Se zgodi da vseeno s časoma lahko pride do romantične ljubezni v takih primerih?
Draga avtorica ti in tvoja romantika,strast,pozornost, stabilnost,……….na drugi strani pa žlehtnoba, je b a n je,hinavščina,ritolizništvo .
Veze držijo samo zaradi ekonomskih razlogov in temu se reče tudi stabilnost zakona.
Vse ostalo je lari fari .
To pomeni da so stvari lepo zrežirane in zaigrane tako kot ženski orgazem v postelji.
narediti otroka iz strasti, potem pa dobiti enega, ki nudi stabilnost. samo kaj ko je treba tudi pri drugem fejkat strast da ga ujameš, če ne iz tega ne bo nič. res ne razumem zakaj dedci ne razumejo zakaj smo z njimi. to bi morali lepo sprejet da ne bi bilo treba fejkat, ne pa da se ti potem še zgonijo.
Podati se v zvezo preračunljivo, ” z razumom”, je OK, ampak le ko sta oba partnerja “mrzli ribi”, aseksualna osebka, ki se jima po žilah ne pretaka niti kaplja strasti. Velika in boleča napaka pa je, če (za)dušiš strast in se podaš v zvezo preračunljivo, v upanju, da bodo plusi (navadno materialni) prevladali nad munisi (čustveni). Slej ali prej te bo strast ujela na levi nogi, te našla v mračni veži z neznancem, ali te bo nepričakovano stresel sunek strasti ob dotiku sodelavca – in tedaj se pazljivo načrtovano zveza v sekundi podre kot hišica iz kart. Dejstvo je, da je življenje dolg niz kompromisov, ampak ko se podajaš v zvezo se je treba iskreno pogledati v ogledalo, še bolj kot partnerja je treba (s)poznati sebe. Dejstvo je, da je spolnost naravna sila – in z naravnimi silami (potres, cunami… ) se ni igrati. Treba jih je upoštevati, da lahko z njimi živiš, da te ne poškodujejo.
Torej, partnerja si morata biti v erotičnih zadevah podobna – ogenj z ognjem, voda z vodo. Pa to še ni vse, pri zvezah ima (po mojem mnenju) največjo težo beseda ženske. Zakaj? Ker mora biti ženska v zvezi seksualno potešena, na dolgi rok mora biti s partnerjem, ki ji seksualno utreza in se ga ne naveliča po prvem navalu strasti. Torej, ni dovolj, da je moški strasten – vendar, kaj pomaga če kljub vsej svoji strasti ne zna zadovoljiti partnerke?! Pri moških so zadeve precej enostavnejše, moškega je lažje zadovoljiti, ga zrajcati, malce igre z erotičnim perilom … in VOILA!
Vem, da se bo marsikdo zmrdoval, da seksu pripisujem prevelik pomen, ampak po svetu hodim z odprtimi očmi, z glavo na ramenih in srcem v prsih. Dobra, dolgotrajna in izpolnjujoča zveza je praviloma posledica srečne (usodne?) kompatibilnosti v spolnosti in karakterju partnerjev. Spolnost je najmočnejša vez partnerskega odnosa, vzbuja močna čustva povezanosti, pripadnosti, ugodja. In ta vez drži par skupaj tudi v trenutkih preizkušenj in viharjev skozi katere gre vsak par. In ko se zadovoljujoča spolnost ujame še s karakterno sorodnostjo obeh partnerjev, je to – match in heaven.
Kot povsod, vsakega nekaj. V mladosti je super izkusiti strast, romantiko, sanjarjenje, ko se bližaš 30. pa je že dobro vključiti tudi razum in gledati tudi na stabilnost. Samo z romantiko in strastjo de ne da plačevati položnic. Vsaj v začetku resnejše zveze mora biti prisotne nekaj kemije, na dolgi rok pa je pomembnejša stabilnost. Ne koristoljubje, a partner naj bi bil odgovoren, sposoben preživeti vsaj sebe in potencialne otroke ter imeti neke zdrave ambicije ter približno enake poglede na pomembna področja življenja, tudi na finance.
Podati se v zvezo preračunljivo, ” z razumom”, je OK, ampak le ko sta oba partnerja “mrzli ribi”, aseksualna osebka, ki se jima po žilah ne pretaka niti kaplja strasti. Velika in boleča napaka pa je, če (za)dušiš strast in se podaš v zvezo preračunljivo, v upanju, da bodo plusi (navadno materialni) prevladali nad munisi (čustveni). Slej ali prej te bo strast ujela na levi nogi, te našla v mračni veži z neznancem, ali te bo nepričakovano stresel sunek strasti ob dotiku sodelavca – in tedaj se pazljivo načrtovano zveza v sekundi podre kot hišica iz kart. Dejstvo je, da je življenje dolg niz kompromisov, ampak ko se podajaš v zvezo se je treba iskreno pogledati v ogledalo, še bolj kot partnerja je treba (s)poznati sebe. Dejstvo je, da je spolnost naravna sila – in z naravnimi silami (potres, cunami… ) se ni igrati. Treba jih je upoštevati, da lahko z njimi živiš, da te ne poškodujejo.
Torej, partnerja si morata biti v erotičnih zadevah podobna – ogenj z ognjem, voda z vodo. Pa to še ni vse, pri zvezah ima (po mojem mnenju) največjo težo beseda ženske. Zakaj? Ker mora biti ženska v zvezi seksualno potešena, na dolgi rok mora biti s partnerjem, ki ji seksualno utreza in se ga ne naveliča po prvem navalu strasti. Torej, ni dovolj, da je moški strasten – vendar, kaj pomaga če kljub vsej svoji strasti ne zna zadovoljiti partnerke?! Pri moških so zadeve precej enostavnejše, moškega je lažje zadovoljiti, ga zrajcati, malce igre z erotičnim perilom … in VOILA!
Vem, da se bo marsikdo zmrdoval, da seksu pripisujem prevelik pomen, ampak po svetu hodim z odprtimi očmi, z glavo na ramenih in srcem v prsih. Dobra, dolgotrajna in izpolnjujoča zveza je praviloma posledica srečne (usodne?) kompatibilnosti v spolnosti in karakterju partnerjev. Spolnost je najmočnejša vez partnerskega odnosa, vzbuja močna čustva povezanosti, pripadnosti, ugodja. In ta vez drži par skupaj tudi v trenutkih preizkušenj in viharjev skozi katere gre vsak par. In ko se zadovoljujoča spolnost ujame še s karakterno sorodnostjo obeh partnerjev, je to – match in heaven.
[/quote]
Dober komentar, prizemljen.
Podati se v zvezo preračunljivo, ” z razumom”, je OK, ampak le ko sta oba partnerja “mrzli ribi”, aseksualna osebka, ki se jima po žilah ne pretaka niti kaplja strasti. Velika in boleča napaka pa je, če (za)dušiš strast in se podaš v zvezo preračunljivo, v upanju, da bodo plusi (navadno materialni) prevladali nad munisi (čustveni). Slej ali prej te bo strast ujela na levi nogi, te našla v mračni veži z neznancem, ali te bo nepričakovano stresel sunek strasti ob dotiku sodelavca – in tedaj se pazljivo načrtovano zveza v sekundi podre kot hišica iz kart. Dejstvo je, da je življenje dolg niz kompromisov, ampak ko se podajaš v zvezo se je treba iskreno pogledati v ogledalo, še bolj kot partnerja je treba (s)poznati sebe. Dejstvo je, da je spolnost naravna sila – in z naravnimi silami (potres, cunami… ) se ni igrati. Treba jih je upoštevati, da lahko z njimi živiš, da te ne poškodujejo.
Torej, partnerja si morata biti v erotičnih zadevah podobna – ogenj z ognjem, voda z vodo. Pa to še ni vse, pri zvezah ima (po mojem mnenju) največjo težo beseda ženske. Zakaj? Ker mora biti ženska v zvezi seksualno potešena, na dolgi rok mora biti s partnerjem, ki ji seksualno utreza in se ga ne naveliča po prvem navalu strasti. Torej, ni dovolj, da je moški strasten – vendar, kaj pomaga če kljub vsej svoji strasti ne zna zadovoljiti partnerke?! Pri moških so zadeve precej enostavnejše, moškega je lažje zadovoljiti, ga zrajcati, malce igre z erotičnim perilom … in VOILA!
Vem, da se bo marsikdo zmrdoval, da seksu pripisujem prevelik pomen, ampak po svetu hodim z odprtimi očmi, z glavo na ramenih in srcem v prsih. Dobra, dolgotrajna in izpolnjujoča zveza je praviloma posledica srečne (usodne?) kompatibilnosti v spolnosti in karakterju partnerjev. Spolnost je najmočnejša vez partnerskega odnosa, vzbuja močna čustva povezanosti, pripadnosti, ugodja. In ta vez drži par skupaj tudi v trenutkih preizkušenj in viharjev skozi katere gre vsak par. In ko se zadovoljujoča spolnost ujame še s karakterno sorodnostjo obeh partnerjev, je to – match in heaven.
[/quote]
Ja, ampak kaj ti pomaga privlačnost, spolna kompatibilnost in nebeški seks, če se v treznem stanju ne razumeš. Nimaš enakih vrednot, moškega ki te ne spoštuje, se ne počutiš varno, ne emocionalno in ne finančno. Se vsak dan prepiraš zaradi malenkosti. Sem že imela take zveze, ko prideš skupaj ravno zaradi privlačnosti, ko je treba začet delat na zvezi pa ugotoviš, da si dejansko skupaj z nekom ki nima pošlihtane glave. Da najdeš nekoga, ki te spolno privlači in je zraven še na isti frekvenci kot ti, je pa skoraj nemogoče. Zato se mi zdi, da je dejansko srečnih zvez res ful malo. Ker se vsi zatrapajo v fizično, ko dela kemija… ko te zadane realnost in kemija spusti, pa vsi v šoku s kom so skupaj.
Ja, ampak kaj ti pomaga privlačnost, spolna kompatibilnost in nebeški seks, če se v treznem stanju ne razumeš. Nimaš enakih vrednot, moškega ki te ne spoštuje, se ne počutiš varno, ne emocionalno in ne finančno. Se vsak dan prepiraš zaradi malenkosti. Sem že imela take zveze, ko prideš skupaj ravno zaradi privlačnosti, ko je treba začet delat na zvezi pa ugotoviš, da si dejansko skupaj z nekom ki nima pošlihtane glave. Da najdeš nekoga, ki te spolno privlači in je zraven še na isti frekvenci kot ti, je pa skoraj nemogoče. Zato se mi zdi, da je dejansko srečnih zvez res ful malo. Ker se vsi zatrapajo v fizično, ko dela kemija… ko te zadane realnost in kemija spusti, pa vsi v šoku s kom so skupaj.
[/quote]
Saj pravim, da je treba v obzir vzet oba vidika, tako izpolnjujočo spolnost IN karakterne lastnosti, materialna plat tudi ni zanemarljiva, ampak od naštetih se mi zdi najmanj pomembna za uspešno zvezo. Danes se pa prioritetno gleda na materialne zadeve, “stabilnost” , ampak, glej, glej, ravno ta “stabilnost” vodi pogosto v ločitve, ker se spolnosti in karakterne kompatibilnosti ni upoštevalo…
Saj pravim, da je treba v obzir vzet oba vidika, tako izpolnjujočo spolnost IN karakterne lastnosti, materialna plat tudi ni zanemarljiva, ampak od naštetih se mi zdi najmanj pomembna za uspešno zvezo. Danes se pa prioritetno gleda na materialne zadeve, “stabilnost” , ampak, glej, glej, ravno ta “stabilnost” vodi pogosto v ločitve, ker se spolnosti in karakterne kompatibilnosti ni upoštevalo…
[/quote]
Ja, ampak jaz se res nočem več zaljubit. In upam, da se nikoli več ne bom.
Potem bom pač raje sama. Če pravite, da emocionalen človek ne more bit v zvezi brez tega. Sicer kaj se ekonomičnosti tiče, je definitivno bolje imeti koga pa še družbo imaš.
Saj pravim, da je treba v obzir vzet oba vidika, tako izpolnjujočo spolnost IN karakterne lastnosti, materialna plat tudi ni zanemarljiva, ampak od naštetih se mi zdi najmanj pomembna za uspešno zvezo. Danes se pa prioritetno gleda na materialne zadeve, “stabilnost” , ampak, glej, glej, ravno ta “stabilnost” vodi pogosto v ločitve, ker se spolnosti in karakterne kompatibilnosti ni upoštevalo…
[/quote]
Miles ti si pa idealist. :)) Pa welcome back. ;))
Ja, ampak jaz se res nočem več zaljubit. In upam, da se nikoli več ne bom.
Potem bom pač raje sama. Če pravite, da emocionalen človek ne more bit v zvezi brez tega. Sicer kaj se ekonomičnosti tiče, je definitivno bolje imeti koga pa še družbo imaš.
[/quote]
Haha… kot majhen otrok, ki cepeta “nočem več špinače!”.
Ali se boš zaljubila ali ne ni čisto nič odvisno od tvoje volje ali razuma.
Če nisi stara 89 let lahko z gotovostjo predvidevaš, da se boš še kdaj zaljubila – in zakaj le bi se temu upirala.
Pomembno je le, da se (s)poznaš, poleg tega, da dodobra spoznaš tudi človeka s katerim se spustiš v razmerje.
Bom vzel za kompliment… 😉
[/quote]
Zelo malo je zvez, v katerih je strast ves čas prisotna. Običajno je tako, da jo je veliko na začetku, včasih dva pristaneta skupaj tudi zaradi nosečnosti, sčasoma pa zadeva zvodeni. Potem pa vidiš, da se službenih zabav najbolj veselijo poročeni oziroma vezani. :))))
Saj pravim, da je treba v obzir vzet oba vidika, tako izpolnjujočo spolnost IN karakterne lastnosti, materialna plat tudi ni zanemarljiva, ampak od naštetih se mi zdi najmanj pomembna za uspešno zvezo. Danes se pa prioritetno gleda na materialne zadeve, “stabilnost” , ampak, glej, glej, ravno ta “stabilnost” vodi pogosto v ločitve, ker se spolnosti in karakterne kompatibilnosti ni upoštevalo…
[/quote]
miles, kot da si star 19 let:)) Sem imela jebacha, da mu ni bilo para nikjer! Sex je bil božanski, orgazmi nori!!! Je govoril, kako me ima rad, domov pa prinašal minimalca. Tudi pomagal ni prav veliko po stanovanju, bolj je obvladal poležavanje na kavču.
Ampak, ko sva bila v postelji, se je ta skoraj vžgala od strasti. Na dopust, vsaj kolikor toliko normalen, nisva hodila, saj ni bilo denarja… Avto sem imela čisto zarjavel in poklepan, saj ni bilo denarja za novega… Kvalitetnih oblek si nisem mogla privoščiti, on pa je bil najbolj zadovoljen v kavbojkah in mikici.
Ampak, ko mi je vroče šepetal na uho, me je čisto obnorel. Poljubljal se je tako čudovito, da me je kar medlo. Samo dotaknil se me je in sem kar eksplodirala, ker je poznal moje telo kot kitarist svoj instrument…
Da skrajšam: danes sem poročena, seveda ne z njim. Ker sem vmes odrasla in skozi leta dobila nekaj pameti. Če so nekateri moški le penisi na dveh nogah, jaz niti slučajno nisem (niti nočem biti) češplja na dveh nogah!
Poročena sem s prijaznim moškim, ki me spoštuje, me ima rad, me občuduje, crklja in zna noro lepo razvajati, v postelji je lepo, ni pa noro ali božansko. Ampak lepo je dovolj dobro. Če primerjam svojega moža in življenje z njim z bivšim in takratnim življenjem, ne morem verjeti, koliko srečnejša sem zdaj. Ker imam še vse drugo v življenju, ne samo norega seksa.
miles, kot da si star 19 let:)) Sem imela jebacha, da mu ni bilo para nikjer! Sex je bil božanski, orgazmi nori!!! Je govoril, kako me ima rad, domov pa prinašal minimalca. Tudi pomagal ni prav veliko po stanovanju, bolj je obvladal poležavanje na kavču.
Ampak, ko sva bila v postelji, se je ta skoraj vžgala od strasti. Na dopust, vsaj kolikor toliko normalen, nisva hodila, saj ni bilo denarja… Avto sem imela čisto zarjavel in poklepan, saj ni bilo denarja za novega… Kvalitetnih oblek si nisem mogla privoščiti, on pa je bil najbolj zadovoljen v kavbojkah in mikici.
Ampak, ko mi je vroče šepetal na uho, me je čisto obnorel. Poljubljal se je tako čudovito, da me je kar medlo. Samo dotaknil se me je in sem kar eksplodirala, ker je poznal moje telo kot kitarist svoj instrument…
Da skrajšam: danes sem poročena, seveda ne z njim. Ker sem vmes odrasla in skozi leta dobila nekaj pameti. Če so nekateri moški le penisi na dveh nogah, jaz niti slučajno nisem (niti nočem biti) češplja na dveh nogah!
Poročena sem s prijaznim moškim, ki me spoštuje, me ima rad, me občuduje, crklja in zna noro lepo razvajati, v postelji je lepo, ni pa noro ali božansko. Ampak lepo je dovolj dobro. Če primerjam svojega moža in življenje z njim z bivšim in takratnim življenjem, ne morem verjeti, koliko srečnejša sem zdaj. Ker imam še vse drugo v življenju, ne samo norega seksa.
[/quote]
No, in kje se najini mnenji razlikujeta?
Razen, če te mož v resnici (in v nasprotju s tvojim zatrjevanjem) ne privlači in mu daš zvečer samo zaradi ljubega miru…
V tem primeru te v prihodnosti ne čaka nič dobrega in “stabilnega”.
No, in kje se najini mnenji razlikujeta?
Razen, če te mož v resnici (in v nasprotju s tvojim zatrjevanjem) ne privlači in mu daš zvečer samo zaradi ljubega miru…
V tem primeru te v prihodnosti ne čaka nič dobrega in “stabilnega”.
[/quote]
da mu iz usmiljenja, hvaležnosti, včasih tudi ker si zasluži. ljubezen pač :-))
Brez spolnega efekta se mi je vse skup zagabilo ne glede na imetje, stabilnega sopartnerja, to vpliva na psiho, zdravje, brez ljubezni ne moreš bit z nobenim v stabilni zvezi, ah kje. Druga plat teh zgodb pa je, da tud ljubezen mine in je treba iti skozi čustvene bolečine. Ujet kompatibilnost za cel life je težko, se čudim katerim to uspe in tudi če samo približno.
Romantična ljubezen je mit, ki se dobro prodaja, saj izziva frustracije, ki jih različne industrije morejo potem izrabiti za prodajanje nadomestkov in instant pripravkov v duhu “kako postati magnet za nasprotni spol”.
Čustvena stanja pri človeku so prehodne narave in ne trajajo. Zveza, ki temelji na čustvih je zveza, ki temelji na razliki med pričakovanji in dejanskim stanjem. Kakor hitro se dejansko stanje uravnoteži s pričakovanji, takšni zvezi zmanjka goriva (čemur potem rečemo naveličanost, rutina).
Predvsem pa to nima ničesar opraviti z ljubeznijo, saj zgoraj omenjene zveze temeljijo na tem, da je z zornega kota enega drugi odgovoren za izpolnjevanje neke naše notranje, duševne praznine. Temelji torej na pretvarjanju, kjer se vsak partner pretvarja, da je cool in je od boga poslano darilo drugemu, za kar seveda pričakuje ustrezno poplačilo. Takšne zveze so povsem normalne za adolesceno, obdobje, v katerem človek išče svoje meje, in ugotavlja razlike med seboj in svetom, oz. družbo, ki ga obdaja.
Težava je v tem, da se večina mladih dandanašnji ne spozna s svojimi omejitvami. In tako večinoma nikoli ne spozna, da je življenje prekratko, da bi zmogli doseči vse, kar nam pade na pamet. Tako večina obtiči v tej fazi, prepričanih, da zanje ne obstajajo meje in na življenje gledajo kot na kontinuirano rast, ki se nikoli ne neha. Tako se znajdejo v večnem krogu iskanja samih sebe, pri čemer seveda nikoli ne uspejo najti ničesar, saj tega niso zgradili.
Partnerska zveza pa potrebuje trdne temelje. In ljudi, ki se zavedajo tega, kje so njihove meje, v čem so bolj kot ne luzerji in katere veščine in sposobnosti jih povzdigujejo nad povprečje. Partnerska zveza potrebuje posameznike, ki ne zapravljajo časa z modnimi trendi popularnega, ki pomenijo zgolj zapravljanje časa in prinašajo nova in nova razočaranja, ko zaradi lastnih omejitev ne moremo parirati drugim. Partnerska zveza potrebuje predanost. Potrebuje posameznike, ki podvojijo svoj vložek vase na področjih, v katerih uspevajo in tako ustvarjajo presežek, katerega morejo z nekom podeliti.
Partnerska zveza je strategija doseganja najboljše možne različice sebe, ki temelji na prostovoljnem vlaganju (presežkov iz lastne dejavnosti) v drugega, zato da bi tudi on iz sebe ustvaril svojo najboljšo možno različico in tako recipročno skozi samoaktualizacijo tudi sam vložil v zvezo cement, ki povezuje. Partnerska zveza je tako z drugimi besedami strategija gradnje nadstavbe na temelje iz adolescence, ki bo v nekem trenutko omogočila, da se človek otrese pehanja za več in skladno s vojim psihofizičnem stanju počiva na dosežkih in se počasi prepusti varni starosti.
Tu na forumu je moč opaziti, kako je večina večnih nedojebancev podlegla kolektivni lobotomiji in ni nikoli uspela zapustiti adolescence. To se vidi ravno po tem, kako se trudijo biti navzven cool. Guess what! Takšno vedenje sodi v srednjo šolo, nikakor pa ne v odraslo obdobje.Odnosi, ki temeljijo na ekonomiji kulskosti niso odnosi. Ljudje zmotno mislijo, da so v odnostu, nakar se nekega dne pogojevanje iz tega ali onega razloga izkaže kot neučinkovito in v trenutku tresnejo z betico ob tla, saj se jim je spodmaknila bergla, ki jih je edina držala pokonci. Ostanejo sami z gromozansko prtljago (pri čemer ne mislim otrok) v srednjih letih in se naenkrat tam okoli petintridesetega začnejo spraševati o tem, kaj je v življenju zares vredno. Ljudje, ki naj bi bili starši in tozadevno vedenje z lastnim zgledom prenašali svojim otrokom se v trenutku največje osamljenosti zavedo, da se v življenju nimajo kaj nasloniti. V enakem stanju, kot njihov adollescentni potomec ali potomka…
Odraslot pa je po definiciji sposobnost razločevanja med tem, kaj je fajn in kaj je dobro (oz. prav). Torej sposobnost sprejemati drugega zaradi tega kar je in ne kot ilozijo okoli naših pričakovanj, kakšen naj bi bil, da bi bil cool. Brezpogojna ljubezen je torej odnos med dvema osebama, ki eden drugega vzajemno podpirata brez vnaprejšnjega pričakovanja, da bodo za to dobili kaj v zameno. Zgolj takšno razmerje je odnos. In zgolj tak odnos more rezultirati v ljubezen. Ker ljubezen nastane iz odnosa. Se razvije. Ljubezen ni vzrok odnosa, temveč posledica odnosa.
Takšen odnos ne preneha zaradi tega, ker bi eden drugega zapustila zato, ker okoliščine enega mečejo slabo luč na to, kako cool bo drugi zaradi tega zgledal pred drugimi. Niti ne preneha zaradi tega, ker drugi ubere življenjsko pot, ki je mi sami nikoli ne bi.
Zato se za trenutek vprašajte:
– Če ostanem brez službe, ali me bo drugi še vedno spoštoval (in mi pomagal prebroditi okoliščine)?
– Če povem drugemu, da si ne želim več delati v trenutnem dobro plačanem poklicu in se želim preizkusiti v nečem drugem, za kar vem, da sem veliko bolj primeren, a bo znatno znižalo najine prihodke, ali mi bo drugi(-a) stal(-a) ob strani, ali pa bo to najin zakon spravilo v neprijetne napetosti in očitanje?
– Če preneham spolno občevati s trenutnim partnerjem(-ico), ali se bo še zmenil(-a) zame?
Poskusite tudi drugače:
– Če bi se preselil na drugi konec Slovenije, ali bi se bil pripravljen potruditi za to, da ohranim stike s trenutnim partnerjem/prijateljem/…?
– Če me drugi(-a) ne bi zalagal(-a) s takšnimi in drugačnimi pozornostmi, ali bi se sploh zmenil(-a) zanj(-o)?
– Če bi ne imel(-a) latnega avta/stanovanja, ali bi sploh hodil(-a) ven z njo/njim?
Takšnih vprašanj je mnogo in iskreno bi se jih morali vprašati in si odgovoriti nanje. In če odgovor na katerokoli zveni karkoli drugače, kakor “To pa ja ne vpliva na najin odnos.”, potem to razmerje ni ljubezen (ljubezenski odnos), pa če si še toliko mečete pesek v oči in se slepite, da je.
Ljubezen je težka zadeva, preprosto zaradi dejstva, ker smo ljudje težka bitja. Ljubezenski odnos zahteva lastno žrtev (ne mešajte tega z vlogo žrtve), to pa zato, ker smisel ljubezni ni fellatio in/ali koitus, temveč preživetje (v širšem pomenu). Oz. omogočanju preživetja skupini in v skupini.
Romantična ljubezen je mit, ki se dobro prodaja, saj izziva frustracije, ki jih različne industrije morejo potem izrabiti za prodajanje nadomestkov in instant pripravkov v duhu “kako postati magnet za nasprotni spol”.
Čustvena stanja pri človeku so prehodne narave in ne trajajo. Zveza, ki temelji na čustvih je zveza, ki temelji na razliki med pričakovanji in dejanskim stanjem. Kakor hitro se dejansko stanje uravnoteži s pričakovanji, takšni zvezi zmanjka goriva (čemur potem rečemo naveličanost, rutina).
Predvsem pa to nima ničesar opraviti z ljubeznijo, saj zgoraj omenjene zveze temeljijo na tem, da je z zornega kota enega drugi odgovoren za izpolnjevanje neke naše notranje, duševne praznine. Temelji torej na pretvarjanju, kjer se vsak partner pretvarja, da je cool in je od boga poslano darilo drugemu, za kar seveda pričakuje ustrezno poplačilo. Takšne zveze so povsem normalne za adolesceno, obdobje, v katerem človek išče svoje meje, in ugotavlja razlike med seboj in svetom, oz. družbo, ki ga obdaja.
Težava je v tem, da se večina mladih dandanašnji ne spozna s svojimi omejitvami. In tako večinoma nikoli ne spozna, da je življenje prekratko, da bi zmogli doseči vse, kar nam pade na pamet. Tako večina obtiči v tej fazi, prepričanih, da zanje ne obstajajo meje in na življenje gledajo kot na kontinuirano rast, ki se nikoli ne neha. Tako se znajdejo v večnem krogu iskanja samih sebe, pri čemer seveda nikoli ne uspejo najti ničesar, saj tega niso zgradili.
Partnerska zveza pa potrebuje trdne temelje. In ljudi, ki se zavedajo tega, kje so njihove meje, v čem so bolj kot ne luzerji in katere veščine in sposobnosti jih povzdigujejo nad povprečje. Partnerska zveza potrebuje posameznike, ki ne zapravljajo časa z modnimi trendi popularnega, ki pomenijo zgolj zapravljanje časa in prinašajo nova in nova razočaranja, ko zaradi lastnih omejitev ne moremo parirati drugim. Partnerska zveza potrebuje predanost. Potrebuje posameznike, ki podvojijo svoj vložek vase na področjih, v katerih uspevajo in tako ustvarjajo presežek, katerega morejo z nekom podeliti.
Partnerska zveza je strategija doseganja najboljše možne različice sebe, ki temelji na prostovoljnem vlaganju (presežkov iz lastne dejavnosti) v drugega, zato da bi tudi on iz sebe ustvaril svojo najboljšo možno različico in tako recipročno skozi samoaktualizacijo tudi sam vložil v zvezo cement, ki povezuje. Partnerska zveza je tako z drugimi besedami strategija gradnje nadstavbe na temelje iz adolescence, ki bo v nekem trenutko omogočila, da se človek otrese pehanja za več in skladno s vojim psihofizičnem stanju počiva na dosežkih in se počasi prepusti varni starosti.
Tu na forumu je moč opaziti, kako je večina večnih nedojebancev podlegla kolektivni lobotomiji in ni nikoli uspela zapustiti adolescence. To se vidi ravno po tem, kako se trudijo biti navzven cool. Guess what! Takšno vedenje sodi v srednjo šolo, nikakor pa ne v odraslo obdobje.Odnosi, ki temeljijo na ekonomiji kulskosti niso odnosi. Ljudje zmotno mislijo, da so v odnostu, nakar se nekega dne pogojevanje iz tega ali onega razloga izkaže kot neučinkovito in v trenutku tresnejo z betico ob tla, saj se jim je spodmaknila bergla, ki jih je edina držala pokonci. Ostanejo sami z gromozansko prtljago (pri čemer ne mislim otrok) v srednjih letih in se naenkrat tam okoli petintridesetega začnejo spraševati o tem, kaj je v življenju zares vredno. Ljudje, ki naj bi bili starši in tozadevno vedenje z lastnim zgledom prenašali svojim otrokom se v trenutku največje osamljenosti zavedo, da se v življenju nimajo kaj nasloniti. V enakem stanju, kot njihov adollescentni potomec ali potomka…
Odraslot pa je po definiciji sposobnost razločevanja med tem, kaj je fajn in kaj je dobro (oz. prav). Torej sposobnost sprejemati drugega zaradi tega kar je in ne kot ilozijo okoli naših pričakovanj, kakšen naj bi bil, da bi bil cool. Brezpogojna ljubezen je torej odnos med dvema osebama, ki eden drugega vzajemno podpirata brez vnaprejšnjega pričakovanja, da bodo za to dobili kaj v zameno. Zgolj takšno razmerje je odnos. In zgolj tak odnos more rezultirati v ljubezen. Ker ljubezen nastane iz odnosa. Se razvije. Ljubezen ni vzrok odnosa, temveč posledica odnosa.
Takšen odnos ne preneha zaradi tega, ker bi eden drugega zapustila zato, ker okoliščine enega mečejo slabo luč na to, kako cool bo drugi zaradi tega zgledal pred drugimi. Niti ne preneha zaradi tega, ker drugi ubere življenjsko pot, ki je mi sami nikoli ne bi.
Zato se za trenutek vprašajte:
– Če ostanem brez službe, ali me bo drugi še vedno spoštoval (in mi pomagal prebroditi okoliščine)?
– Če povem drugemu, da si ne želim več delati v trenutnem dobro plačanem poklicu in se želim preizkusiti v nečem drugem, za kar vem, da sem veliko bolj primeren, a bo znatno znižalo najine prihodke, ali mi bo drugi(-a) stal(-a) ob strani, ali pa bo to najin zakon spravilo v neprijetne napetosti in očitanje?
– Če preneham spolno občevati s trenutnim partnerjem(-ico), ali se bo še zmenil(-a) zame?
Poskusite tudi drugače:
– Če bi se preselil na drugi konec Slovenije, ali bi se bil pripravljen potruditi za to, da ohranim stike s trenutnim partnerjem/prijateljem/…?
– Če me drugi(-a) ne bi zalagal(-a) s takšnimi in drugačnimi pozornostmi, ali bi se sploh zmenil(-a) zanj(-o)?
– Če bi ne imel(-a) latnega avta/stanovanja, ali bi sploh hodil(-a) ven z njo/njim?
Takšnih vprašanj je mnogo in iskreno bi se jih morali vprašati in si odgovoriti nanje. In če odgovor na katerokoli zveni karkoli drugače, kakor “To pa ja ne vpliva na najin odnos.”, potem to razmerje ni ljubezen (ljubezenski odnos), pa če si še toliko mečete pesek v oči in se slepite, da je.
Ljubezen je težka zadeva, preprosto zaradi dejstva, ker smo ljudje težka bitja. Ljubezenski odnos zahteva lastno žrtev (ne mešajte tega z vlogo žrtve), to pa zato, ker smisel ljubezni ni fellatio in/ali koitus, temveč preživetje (v širšem pomenu). Oz. omogočanju preživetja skupini in v skupini.
[/quote]
Vse lepo in prav.
Pozabljaš pa, da smo ljudje različni. Zelo različni. Ogenj in voda ne gresta skupaj.
Gre zgolj za to, da najdeš sebi primernega partnerja.
Tisti, ki misli, da je ljubezen le romantična iluzija, si bo lahko brez težav našel somišljenika ali somišljenico in skupaj bosta živela srečno (in mirno) do konca svojih dni.
Tisti, ki rabi v življenju ogenj in strast, brez tega ne bo zmogel – prej ali slej bo v trenutku slabosti skrbno načrtovano “stabilnost” zakockal za nizkotno in minljivo strast.
Do problemov prihaja, ko se združita ogenj in voda – in običajno so za take zveze “krivi” tisti ognjeni, ker si zaželijo malce materialnega ugodja in miru.
Ali gre nekdo zavestno v tako zvezo s figo v žepu ali zaradi samozanikanja in nepoznavanja samega sebe, je pa drugo vprašanje…
Romantična ljubezen je mit, ki se dobro prodaja, saj izziva frustracije, ki jih različne industrije morejo potem izrabiti za prodajanje nadomestkov in instant pripravkov v duhu “kako postati magnet za nasprotni spol”.
Čustvena stanja pri človeku so prehodne narave in ne trajajo. Zveza, ki temelji na čustvih je zveza, ki temelji na razliki med pričakovanji in dejanskim stanjem. Kakor hitro se dejansko stanje uravnoteži s pričakovanji, takšni zvezi zmanjka goriva (čemur potem rečemo naveličanost, rutina).
Predvsem pa to nima ničesar opraviti z ljubeznijo, saj zgoraj omenjene zveze temeljijo na tem, da je z zornega kota enega drugi odgovoren za izpolnjevanje neke naše notranje, duševne praznine. Temelji torej na pretvarjanju, kjer se vsak partner pretvarja, da je cool in je od boga poslano darilo drugemu, za kar seveda pričakuje ustrezno poplačilo. Takšne zveze so povsem normalne za adolesceno, obdobje, v katerem človek išče svoje meje, in ugotavlja razlike med seboj in svetom, oz. družbo, ki ga obdaja.
Težava je v tem, da se večina mladih dandanašnji ne spozna s svojimi omejitvami. In tako večinoma nikoli ne spozna, da je življenje prekratko, da bi zmogli doseči vse, kar nam pade na pamet. Tako večina obtiči v tej fazi, prepričanih, da zanje ne obstajajo meje in na življenje gledajo kot na kontinuirano rast, ki se nikoli ne neha. Tako se znajdejo v večnem krogu iskanja samih sebe, pri čemer seveda nikoli ne uspejo najti ničesar, saj tega niso zgradili.
Partnerska zveza pa potrebuje trdne temelje. In ljudi, ki se zavedajo tega, kje so njihove meje, v čem so bolj kot ne luzerji in katere veščine in sposobnosti jih povzdigujejo nad povprečje. Partnerska zveza potrebuje posameznike, ki ne zapravljajo časa z modnimi trendi popularnega, ki pomenijo zgolj zapravljanje časa in prinašajo nova in nova razočaranja, ko zaradi lastnih omejitev ne moremo parirati drugim. Partnerska zveza potrebuje predanost. Potrebuje posameznike, ki podvojijo svoj vložek vase na področjih, v katerih uspevajo in tako ustvarjajo presežek, katerega morejo z nekom podeliti.
Partnerska zveza je strategija doseganja najboljše možne različice sebe, ki temelji na prostovoljnem vlaganju (presežkov iz lastne dejavnosti) v drugega, zato da bi tudi on iz sebe ustvaril svojo najboljšo možno različico in tako recipročno skozi samoaktualizacijo tudi sam vložil v zvezo cement, ki povezuje. Partnerska zveza je tako z drugimi besedami strategija gradnje nadstavbe na temelje iz adolescence, ki bo v nekem trenutko omogočila, da se človek otrese pehanja za več in skladno s vojim psihofizičnem stanju počiva na dosežkih in se počasi prepusti varni starosti.
Tu na forumu je moč opaziti, kako je večina večnih nedojebancev podlegla kolektivni lobotomiji in ni nikoli uspela zapustiti adolescence. To se vidi ravno po tem, kako se trudijo biti navzven cool. Guess what! Takšno vedenje sodi v srednjo šolo, nikakor pa ne v odraslo obdobje.Odnosi, ki temeljijo na ekonomiji kulskosti niso odnosi. Ljudje zmotno mislijo, da so v odnostu, nakar se nekega dne pogojevanje iz tega ali onega razloga izkaže kot neučinkovito in v trenutku tresnejo z betico ob tla, saj se jim je spodmaknila bergla, ki jih je edina držala pokonci. Ostanejo sami z gromozansko prtljago (pri čemer ne mislim otrok) v srednjih letih in se naenkrat tam okoli petintridesetega začnejo spraševati o tem, kaj je v življenju zares vredno. Ljudje, ki naj bi bili starši in tozadevno vedenje z lastnim zgledom prenašali svojim otrokom se v trenutku največje osamljenosti zavedo, da se v življenju nimajo kaj nasloniti. V enakem stanju, kot njihov adollescentni potomec ali potomka…
Odraslot pa je po definiciji sposobnost razločevanja med tem, kaj je fajn in kaj je dobro (oz. prav). Torej sposobnost sprejemati drugega zaradi tega kar je in ne kot ilozijo okoli naših pričakovanj, kakšen naj bi bil, da bi bil cool. Brezpogojna ljubezen je torej odnos med dvema osebama, ki eden drugega vzajemno podpirata brez vnaprejšnjega pričakovanja, da bodo za to dobili kaj v zameno. Zgolj takšno razmerje je odnos. In zgolj tak odnos more rezultirati v ljubezen. Ker ljubezen nastane iz odnosa. Se razvije. Ljubezen ni vzrok odnosa, temveč posledica odnosa.
Takšen odnos ne preneha zaradi tega, ker bi eden drugega zapustila zato, ker okoliščine enega mečejo slabo luč na to, kako cool bo drugi zaradi tega zgledal pred drugimi. Niti ne preneha zaradi tega, ker drugi ubere življenjsko pot, ki je mi sami nikoli ne bi.
Zato se za trenutek vprašajte:
– Če ostanem brez službe, ali me bo drugi še vedno spoštoval (in mi pomagal prebroditi okoliščine)?
– Če povem drugemu, da si ne želim več delati v trenutnem dobro plačanem poklicu in se želim preizkusiti v nečem drugem, za kar vem, da sem veliko bolj primeren, a bo znatno znižalo najine prihodke, ali mi bo drugi(-a) stal(-a) ob strani, ali pa bo to najin zakon spravilo v neprijetne napetosti in očitanje?
– Če preneham spolno občevati s trenutnim partnerjem(-ico), ali se bo še zmenil(-a) zame?
Poskusite tudi drugače:
– Če bi se preselil na drugi konec Slovenije, ali bi se bil pripravljen potruditi za to, da ohranim stike s trenutnim partnerjem/prijateljem/…?
– Če me drugi(-a) ne bi zalagal(-a) s takšnimi in drugačnimi pozornostmi, ali bi se sploh zmenil(-a) zanj(-o)?
– Če bi ne imel(-a) latnega avta/stanovanja, ali bi sploh hodil(-a) ven z njo/njim?
Takšnih vprašanj je mnogo in iskreno bi se jih morali vprašati in si odgovoriti nanje. In če odgovor na katerokoli zveni karkoli drugače, kakor “To pa ja ne vpliva na najin odnos.”, potem to razmerje ni ljubezen (ljubezenski odnos), pa če si še toliko mečete pesek v oči in se slepite, da je.
Ljubezen je težka zadeva, preprosto zaradi dejstva, ker smo ljudje težka bitja. Ljubezenski odnos zahteva lastno žrtev (ne mešajte tega z vlogo žrtve), to pa zato, ker smisel ljubezni ni fellatio in/ali koitus, temveč preživetje (v širšem pomenu). Oz. omogočanju preživetja skupini in v skupini.
[/quote]
Odlično napisano. Slučajno poznam eno tako osebo (ženski dpol), ki je vse to naredila za moškega, ki je bil na cesti, lep čas težaven, pil in itd., verjetno bi še, če ga ne bi kontrolirala. Razumeti to meni ni bilo nikoli logično. Mogoče pa mi znaš ti to obrazložiti tako, da bi. V mišljenju sta si podobna. Glej to ni mala žrtev, je velika žrtev zato, da si z nekom. Hvala.
Seveda imaš prav. Ljudje tvorimo različne zveze in zavezništva. Nekatera so blagodejna, druga toksična. Kar pa nima dosti zveze s tem, kar sem zapisal. Če se človek iz šetega nadstropja poda v globino, podvržen prostemu padu, bodo posledice sila podobne, predvsem pa dokaj neodvisne od različnosti posameznikov, ki se v eksperiment podajo. Kar jaz opisujem, so elementi, potrebni za razvoj ljubezenskega odnosa. S čimer ne zanikam drugačnih razmerij, niti jim kakorkoli oporekam. Zgolj v duhu uvodnega prispevka odgovarjam, kaj ljubezenski odnos je in kaj ni. Tistega, kar ljubezenski odnos ni, se ne dotikam nadrobno.
Romantična ljubezen je mit, ki se dobro prodaja, saj izziva frustracije, ki jih različne industrije morejo potem izrabiti za prodajanje nadomestkov in instant pripravkov v duhu “kako postati magnet za nasprotni spol”.
Čustvena stanja pri človeku so prehodne narave in ne trajajo. Zveza, ki temelji na čustvih je zveza, ki temelji na razliki med pričakovanji in dejanskim stanjem. Kakor hitro se dejansko stanje uravnoteži s pričakovanji, takšni zvezi zmanjka goriva (čemur potem rečemo naveličanost, rutina).
Predvsem pa to nima ničesar opraviti z ljubeznijo, saj zgoraj omenjene zveze temeljijo na tem, da je z zornega kota enega drugi odgovoren za izpolnjevanje neke naše notranje, duševne praznine. Temelji torej na pretvarjanju, kjer se vsak partner pretvarja, da je cool in je od boga poslano darilo drugemu, za kar seveda pričakuje ustrezno poplačilo. Takšne zveze so povsem normalne za adolesceno, obdobje, v katerem človek išče svoje meje, in ugotavlja razlike med seboj in svetom, oz. družbo, ki ga obdaja.
Težava je v tem, da se večina mladih dandanašnji ne spozna s svojimi omejitvami. In tako večinoma nikoli ne spozna, da je življenje prekratko, da bi zmogli doseči vse, kar nam pade na pamet. Tako večina obtiči v tej fazi, prepričanih, da zanje ne obstajajo meje in na življenje gledajo kot na kontinuirano rast, ki se nikoli ne neha. Tako se znajdejo v večnem krogu iskanja samih sebe, pri čemer seveda nikoli ne uspejo najti ničesar, saj tega niso zgradili.
Partnerska zveza pa potrebuje trdne temelje. In ljudi, ki se zavedajo tega, kje so njihove meje, v čem so bolj kot ne luzerji in katere veščine in sposobnosti jih povzdigujejo nad povprečje. Partnerska zveza potrebuje posameznike, ki ne zapravljajo časa z modnimi trendi popularnega, ki pomenijo zgolj zapravljanje časa in prinašajo nova in nova razočaranja, ko zaradi lastnih omejitev ne moremo parirati drugim. Partnerska zveza potrebuje predanost. Potrebuje posameznike, ki podvojijo svoj vložek vase na področjih, v katerih uspevajo in tako ustvarjajo presežek, katerega morejo z nekom podeliti.
Partnerska zveza je strategija doseganja najboljše možne različice sebe, ki temelji na prostovoljnem vlaganju (presežkov iz lastne dejavnosti) v drugega, zato da bi tudi on iz sebe ustvaril svojo najboljšo možno različico in tako recipročno skozi samoaktualizacijo tudi sam vložil v zvezo cement, ki povezuje. Partnerska zveza je tako z drugimi besedami strategija gradnje nadstavbe na temelje iz adolescence, ki bo v nekem trenutko omogočila, da se človek otrese pehanja za več in skladno s vojim psihofizičnem stanju počiva na dosežkih in se počasi prepusti varni starosti.
Tu na forumu je moč opaziti, kako je večina večnih nedojebancev podlegla kolektivni lobotomiji in ni nikoli uspela zapustiti adolescence. To se vidi ravno po tem, kako se trudijo biti navzven cool. Guess what! Takšno vedenje sodi v srednjo šolo, nikakor pa ne v odraslo obdobje.Odnosi, ki temeljijo na ekonomiji kulskosti niso odnosi. Ljudje zmotno mislijo, da so v odnostu, nakar se nekega dne pogojevanje iz tega ali onega razloga izkaže kot neučinkovito in v trenutku tresnejo z betico ob tla, saj se jim je spodmaknila bergla, ki jih je edina držala pokonci. Ostanejo sami z gromozansko prtljago (pri čemer ne mislim otrok) v srednjih letih in se naenkrat tam okoli petintridesetega začnejo spraševati o tem, kaj je v življenju zares vredno. Ljudje, ki naj bi bili starši in tozadevno vedenje z lastnim zgledom prenašali svojim otrokom se v trenutku največje osamljenosti zavedo, da se v življenju nimajo kaj nasloniti. V enakem stanju, kot njihov adollescentni potomec ali potomka…
Odraslot pa je po definiciji sposobnost razločevanja med tem, kaj je fajn in kaj je dobro (oz. prav). Torej sposobnost sprejemati drugega zaradi tega kar je in ne kot ilozijo okoli naših pričakovanj, kakšen naj bi bil, da bi bil cool. Brezpogojna ljubezen je torej odnos med dvema osebama, ki eden drugega vzajemno podpirata brez vnaprejšnjega pričakovanja, da bodo za to dobili kaj v zameno. Zgolj takšno razmerje je odnos. In zgolj tak odnos more rezultirati v ljubezen. Ker ljubezen nastane iz odnosa. Se razvije. Ljubezen ni vzrok odnosa, temveč posledica odnosa.
Takšen odnos ne preneha zaradi tega, ker bi eden drugega zapustila zato, ker okoliščine enega mečejo slabo luč na to, kako cool bo drugi zaradi tega zgledal pred drugimi. Niti ne preneha zaradi tega, ker drugi ubere življenjsko pot, ki je mi sami nikoli ne bi.
Zato se za trenutek vprašajte:
– Če ostanem brez službe, ali me bo drugi še vedno spoštoval (in mi pomagal prebroditi okoliščine)?
– Če povem drugemu, da si ne želim več delati v trenutnem dobro plačanem poklicu in se želim preizkusiti v nečem drugem, za kar vem, da sem veliko bolj primeren, a bo znatno znižalo najine prihodke, ali mi bo drugi(-a) stal(-a) ob strani, ali pa bo to najin zakon spravilo v neprijetne napetosti in očitanje?
– Če preneham spolno občevati s trenutnim partnerjem(-ico), ali se bo še zmenil(-a) zame?
Poskusite tudi drugače:
– Če bi se preselil na drugi konec Slovenije, ali bi se bil pripravljen potruditi za to, da ohranim stike s trenutnim partnerjem/prijateljem/…?
– Če me drugi(-a) ne bi zalagal(-a) s takšnimi in drugačnimi pozornostmi, ali bi se sploh zmenil(-a) zanj(-o)?
– Če bi ne imel(-a) latnega avta/stanovanja, ali bi sploh hodil(-a) ven z njo/njim?
Takšnih vprašanj je mnogo in iskreno bi se jih morali vprašati in si odgovoriti nanje. In če odgovor na katerokoli zveni karkoli drugače, kakor “To pa ja ne vpliva na najin odnos.”, potem to razmerje ni ljubezen (ljubezenski odnos), pa če si še toliko mečete pesek v oči in se slepite, da je.
Ljubezen je težka zadeva, preprosto zaradi dejstva, ker smo ljudje težka bitja. Ljubezenski odnos zahteva lastno žrtev (ne mešajte tega z vlogo žrtve), to pa zato, ker smisel ljubezni ni fellatio in/ali koitus, temveč preživetje (v širšem pomenu). Oz. omogočanju preživetja skupini in v skupini.
[/quote]
To je vse krasno dokler verjames, da zenska razmislja tako kot ti. Zal pa je realnost ta, da je v zenskih oceh moski predvsem sredstvo za doseganje njenih ciljev. V danasnjem svetu “female power”, pa bo gospod, cim zenska verjame, da ji bo brez njega bolje, po vzoru iz poslovnega sveta pristal na ulici. Ostanejo mu le poloznice.
Skratka, ves tvoj krasen konstrukt ljubezenske pravljice je lahko super dokler traje. Traja pa, ker zenska se vidi racunico. Moski pa misli, da vse tako laufa zaradi teorije, ki si jo razvil. Saj nisi ne prve, kaj sele zadnji, ki v slednjo verjame. Lepo se slisi. Ni pa to kako zveze funkcionirajo. Dolgorocno funkcionirajo zaradi tega, ker en partner drugega potrebuje v kombinaciji z moralno obvezo, oz. sto ce selo/familija/vera/… reci.