Ste v zvezi zaradi strasti ali stabilnosti?
Gotovo se ne razumeva, saj je vprasanje z mojega zornega kota butasto. Zakaj? V kontekstu pozelenja: definitivno mi je bolj pogodu, ce gre pri spolni sli za ekskluzivo. Ki sicer ni nujen predpogoj, je pa sila zazelena iz povsem pragmaticnih razlogov (SPB, ustklajevanje treh zahteva vec manevriraranja, kakor dveh, itd.)
Drugega dela vprasanja ne znam povezati s prvim. Kot na samostojno, drugo vprasanje morem zgolj odgovoriti: to je t.i. izlocitveni kriterij. Ce zenska ne bi imela lastnih zelja, sanj, se ne bi navdusevala iz sebe, se zanjo ne bi kaj prida zmenil. Sele ko je vse to prisotno, namrec moremo sploh ugotavljati kompatibilnost (zdruzljivost) le-teh z mojimi.
Vse to je bilo v mojem pisanju ze veckrat jasno zapisano, tako da… mislim, da se nekje nisva razumela. Prosim za dodatno pojasnilo.
[/quote]
Zanimiva ideologija. Pristno zanimanje je lahko le zame moškega.
Ženska, ki pomisli na karkoli drugega, kot name.. ni prisotna in torej ni zame oz.: Le ženska, ki misli zgolj name in o meni, se lahko udejani. Vse ostalo so izgubljene ženske, za kater se ne zanimam.
Kult osebnosti ne bi mogel biti bolj vesel.
Resnica je seveda popolnoma drugačna. Noben par se ne more v popolnosti ujemati v vseh detajlih. Ne glede tega, kjer se zobno pasto stiska, ne glede spolnih fantazij.
Fantazije seveda ni potrebno uresničevati, je pa partnerstvo dejansko prisotno, če se jih sme deliti, brez obtoževanj, ogrožensti ali obsojanj.
Nekater fantazije bodo tako skupne, druge različne.. del njih lahko posvojiš, jih malce obaravaš po svoje in pridružiš lastnim.. kakšne morda nikoli ne bodo “skupne” v smislu navdušenja.. vendar bodo skupne, ker se jih lahko deli. Posreduje drug drugemu. So sprejete na čutni ravni.. s tem bolje razumeš partnerja, ga bolj poznaš.. a vseeno ti morda ne bo do tega.
Tako kot nam ni do določenih barv oblačil, mode, glasbe, filmov, knjig, predstav, iger, baleta itd.
Partner nam odpira nove poglede, nove perspektive bivanja na tem planetu.. več, ko nam sme in lahko poda, bogatejši je naš svet (in ne,ne bomo zato v roza čeveljcih z bleščico okoli skakali).
Poanta je, da je partner svoboden, da z nami deli vse svoje notranje čutenje, svoje ideje, kot seveda spolne fantazije.. morebitne fetiše.. majhne odlomke zgodb iz serije Dotik.. morda kakšnega porniča.. detajl ali slika, ki se je zataknila v možgane že zgodaj v otroštvu.. kot tisti trenutek, ko si se v otroštvu zavedel, da je človek tudi spolno bitje.. vendar tega nisi takrat “vedel”.. samo nekaj čudnega se je “zbudilo v tebi”.
Vse to je intima.. in ni z ničemer povezano s teboj – partnerjem. Lahko pa postane povezano s teboj, če ima partner to svobodo, da lahko ta aspekt svojega bitja s teboj deli. Takrat postane to skupni svet.. pa čeprav se niti v eni sami drobtinici ni naslanjal na tvoj obstoj – ker so to sebi lastne izkušnje našega partnerja.
Samo prav z deljenjem in dvobodo deljenja, to vseeno postane skupno in tudi tvoj del.. ker je partner dal svoj kos fantazij, spominov, drobčke doživetij, misli in občutkov.. in z njimi stkal skupnost.
Spolna fantazija torej v ničemer ne ogroža partnerstva, četudi se nanaša na tebe – partnerja.. zakonca. Ogrožati pa začne v hipu, ko jo mora eden izmed partnerjev začeti skrivati.. igrati vlogo, ki ugaja drugemu.. in vse tisto, kar drugemu ni všeč pomete pod preprogo in se pretvarja, da tega ni.
Tam se začne zlom večino zakonov.. partnerstev.. v teh prikrivanjih, drobnih “belih” lažeh.. ki potem rastejo togotvno v vedno večjo in težje obladljivo nezadovoljstvo.. saj se prvim prikritim fantazijam, kmalu pridružijo še druge in tretje.. potem še kakšna druga stvar iz žviljenja.. in naenkrat je cel ZOO tam znotraj, ki ga je pred drugim potrebno skrivati.. ker pač ne ustreza vzorcu popolnega partnerstva.. in vlog ženske in moškega, ki so družbeno pogojene.. torej že v osnovi izmišljene kot One-size-fits-all.
Morda je sedaj razumljivejše, kaj moti na specifičnih besedah ženskih vlog, ki morajo biti absolutno podrejene zgolj enemu moškemu: možu.
Upam, da zgolj berem vaše napise napačno.. če si življenje predstavljate tako, v pomanjkanju boljšiih in omikanejših besed: neandertalsko balkansko razdeljenih vlog okoli ognjišča.. je pač žalostno, ker sta v takšnem vzorcu ujeta dva človeka, ki bi si zaslužila lepše in svobodnejše življenje od stereotipnega vzorca muškarčine in ženskice.
Zanimiva ideologija. Pristno zanimanje je lahko le zame moškega.
Ženska, ki pomisli na karkoli drugega, kot name.. ni prisotna in torej ni zame oz.: Le ženska, ki misli zgolj name in o meni, se lahko udejani. Vse ostalo so izgubljene ženske, za kater se ne zanimam.
Kult osebnosti ne bi mogel biti bolj vesel.
Resnica je seveda popolnoma drugačna. Noben par se ne more v popolnosti ujemati v vseh detajlih. Ne glede tega, kjer se zobno pasto stiska, ne glede spolnih fantazij.
Fantazije seveda ni potrebno uresničevati, je pa partnerstvo dejansko prisotno, če se jih sme deliti, brez obtoževanj, ogrožensti ali obsojanj.
Nekater fantazije bodo tako skupne, druge različne.. del njih lahko posvojiš, jih malce obaravaš po svoje in pridružiš lastnim.. kakšne morda nikoli ne bodo “skupne” v smislu navdušenja.. vendar bodo skupne, ker se jih lahko deli. Posreduje drug drugemu. So sprejete na čutni ravni.. s tem bolje razumeš partnerja, ga bolj poznaš.. a vseeno ti morda ne bo do tega.
Tako kot nam ni do določenih barv oblačil, mode, glasbe, filmov, knjig, predstav, iger, baleta itd.
Partner nam odpira nove poglede, nove perspektive bivanja na tem planetu.. več, ko nam sme in lahko poda, bogatejši je naš svet (in ne,ne bomo zato v roza čeveljcih z bleščico okoli skakali).
Poanta je, da je partner svoboden, da z nami deli vse svoje notranje čutenje, svoje ideje, kot seveda spolne fantazije.. morebitne fetiše.. majhne odlomke zgodb iz serije Dotik.. morda kakšnega porniča.. detajl ali slika, ki se je zataknila v možgane že zgodaj v otroštvu.. kot tisti trenutek, ko si se v otroštvu zavedel, da je človek tudi spolno bitje.. vendar tega nisi takrat “vedel”.. samo nekaj čudnega se je “zbudilo v tebi”.
Vse to je intima.. in ni z ničemer povezano s teboj – partnerjem. Lahko pa postane povezano s teboj, če ima partner to svobodo, da lahko ta aspekt svojega bitja s teboj deli. Takrat postane to skupni svet.. pa čeprav se niti v eni sami drobtinici ni naslanjal na tvoj obstoj – ker so to sebi lastne izkušnje našega partnerja.
Samo prav z deljenjem in dvobodo deljenja, to vseeno postane skupno in tudi tvoj del.. ker je partner dal svoj kos fantazij, spominov, drobčke doživetij, misli in občutkov.. in z njimi stkal skupnost.
Spolna fantazija torej v ničemer ne ogroža partnerstva, četudi se nanaša na tebe – partnerja.. zakonca. Ogrožati pa začne v hipu, ko jo mora eden izmed partnerjev začeti skrivati.. igrati vlogo, ki ugaja drugemu.. in vse tisto, kar drugemu ni všeč pomete pod preprogo in se pretvarja, da tega ni.
Tam se začne zlom večino zakonov.. partnerstev.. v teh prikrivanjih, drobnih “belih” lažeh.. ki potem rastejo togotvno v vedno večjo in težje obladljivo nezadovoljstvo.. saj se prvim prikritim fantazijam, kmalu pridružijo še druge in tretje.. potem še kakšna druga stvar iz žviljenja.. in naenkrat je cel ZOO tam znotraj, ki ga je pred drugim potrebno skrivati.. ker pač ne ustreza vzorcu popolnega partnerstva.. in vlog ženske in moškega, ki so družbeno pogojene.. torej že v osnovi izmišljene kot One-size-fits-all.
Morda je sedaj razumljivejše, kaj moti na specifičnih besedah ženskih vlog, ki morajo biti absolutno podrejene zgolj enemu moškemu: možu.
Upam, da zgolj berem vaše napise napačno.. če si življenje predstavljate tako, v pomanjkanju boljšiih in omikanejših besed: neandertalsko balkansko razdeljenih vlog okoli ognjišča.. je pač žalostno, ker sta v takšnem vzorcu ujeta dva človeka, ki bi si zaslužila lepše in svobodnejše življenje od stereotipnega vzorca muškarčine in ženskice.
[/quote]
Sicer me ne moti, ce verbalno onaniras… ampak, ce citiras moje pisanje, potem naj se tvoj komentar nanj tudi nanasa, ne pa da ga zlorabljas za svoje izpeljave, ki so predmet zgolj tvojih predstav.
Sicer me ne moti, ce verbalno onaniras… ampak, ce citiras moje pisanje, potem naj se tvoj komentar nanj tudi nanasa, ne pa da ga zlorabljas za svoje izpeljave, ki so predmet zgolj tvojih predstav.
[/quote]
Nekih citatov vašega pisanja v prejšnjem odgovoru ne vidim. Gre pa za moje videnje vašega pisanja.. ki je zelo, zelo možno popolnoma zgrešeno – kar sem tudi višje dovolj opazno zapisal.
Morda ste spregledali?
Sem zgolj človek – Errare humanum est… in sem torej zmmotljiv. Se motim.
Vprašanje pa ostaja isto.. če ga nekoliko spremenim: Ima lahko partner fantazije le o svojem partnerju (oz. partnerju ekvivalentne) spolne fantazije?
Gre torej za novo različico devištva v zakonu, kjer žena sme fantazirati le o možu, saj drugih izkušenj tako nima.
Motiti se je seveda človeško. Vztrajati v zmoti pa menda po definiciji laž. V bistvu roko na srce, sem zgolj preletel. Povsem možno, da je bilo zapisano, kakor praviš.
Bi pa imel nekaj vprašanj:
(1) Fantazija pomeni miselna predstava o nečem, kar se še ni zgodilo, oz. se ni zgodilo tako, kot si domišljamo. Torej lahko po mojem mnenju fantazijo udejanimo in s tem v zvezi posledično nekaj izkusimo, apli pa je ne udejanimo… V kakšni vzročno posledični povezavi sta torej po tvoje izkušnja in fantazija?
(2) Od kje trbi tako “zabetonirana” predstava, da določene preference nujno pomenijo izključevanje drugih možnosti? Ali meniš, da če preferiram pije kave in vode na druženjih, to izključuje možnost, da bi pil pomarančni sok?
(3) Ali se tebi zdi primerno z vidika zadovoljstva obeh udeleženih, da dva vztrajata v odnosu, v katerem prakticirata tudi spolno občevanje in v katerem vsaj eden izmed obeh partnerjev v lastni domišljiji pretežno sanjari, torej fantazira, o spolnem občevanju z določeno drugo osebo in malo ali nič o spolnem občevanju z osebo, s katero je sicer v partnerski zvezi in z njo (bolj ali manj) redno spolno občuje?
Motiti se je seveda človeško. Vztrajati v zmoti pa menda po definiciji laž. V bistvu roko na srce, sem zgolj preletel. Povsem možno, da je bilo zapisano, kakor praviš.
Bi pa imel nekaj vprašanj:
(1) Fantazija pomeni miselna predstava o nečem, kar se še ni zgodilo, oz. se ni zgodilo tako, kot si domišljamo. Torej lahko po mojem mnenju fantazijo udejanimo in s tem v zvezi posledično nekaj izkusimo, apli pa je ne udejanimo… V kakšni vzročno posledični povezavi sta torej po tvoje izkušnja in fantazija?
(2) Od kje trbi tako “zabetonirana” predstava, da določene preference nujno pomenijo izključevanje drugih možnosti? Ali meniš, da če preferiram pije kave in vode na druženjih, to izključuje možnost, da bi pil pomarančni sok?
(3) Ali se tebi zdi primerno z vidika zadovoljstva obeh udeleženih, da dva vztrajata v odnosu, v katerem prakticirata tudi spolno občevanje in v katerem vsaj eden izmed obeh partnerjev v lastni domišljiji pretežno sanjari, torej fantazira, o spolnem občevanju z določeno drugo osebo in malo ali nič o spolnem občevanju z osebo, s katero je sicer v partnerski zvezi in z njo (bolj ali manj) redno spolno občuje?
[/quote]
Izogibanje preprostemu vprašanju: Ali sme imeti partner kakšne drugačne spolne fantazije, kot le o partnerju?
Izogibanje preprostemu vprašanju: Ali sme imeti partner kakšne drugačne spolne fantazije, kot le o partnerju?
[/quote]
Glede na to, da je bilo na to vprasanje ze veckrat dovolj dolocno odgovorjeno, da je to dopustno in celo zazeljeno, pri cemer sama fantazija (zame) sploh ni odlocilna, temvec manifestacija le-te skozi odnos, me cudi, kako to, da me se vedno sprasujete “eno in isto” in da ni odgovora na tri preprosta vprasanja.
Glede na to, da je bilo na to vprasanje ze veckrat dovolj dolocno odgovorjeno, da je to dopustno in celo zazeljeno, pri cemer sama fantazija (zame) sploh ni odlocilna, temvec manifestacija le-te skozi odnos, me cudi, kako to, da me se vedno sprasujete “eno in isto” in da ni odgovora na tri preprosta vprasanja.
[/quote]
Ker je šele sedaj zapisano: “…da je to dopustno in celo zazeljeno..”, in torej zame razumljive. Prejšnje odgovore sem šel ponovno brati in vsaj osebno nisem tega zasledil v tako jasni obliki.
Btw sem dal brati tudi drugim ljudem, če sem kaj spregledal, pa niso bili nič kaj dosti na boljšem, kot sem sam.
Ampak nič hudega, sedaj mi je (in nam je) jasno.
Hvala.
Romantična ljubezen je mit, ki se dobro prodaja, saj izziva frustracije, ki jih različne industrije morejo potem izrabiti za prodajanje nadomestkov in instant pripravkov v duhu “kako postati magnet za nasprotni spol”.
Čustvena stanja pri človeku so prehodne narave in ne trajajo. Zveza, ki temelji na čustvih je zveza, ki temelji na razliki med pričakovanji in dejanskim stanjem. Kakor hitro se dejansko stanje uravnoteži s pričakovanji, takšni zvezi zmanjka goriva (čemur potem rečemo naveličanost, rutina).
Predvsem pa to nima ničesar opraviti z ljubeznijo, saj zgoraj omenjene zveze temeljijo na tem, da je z zornega kota enega drugi odgovoren za izpolnjevanje neke naše notranje, duševne praznine. Temelji torej na pretvarjanju, kjer se vsak partner pretvarja, da je cool in je od boga poslano darilo drugemu, za kar seveda pričakuje ustrezno poplačilo. Takšne zveze so povsem normalne za adolesceno, obdobje, v katerem človek išče svoje meje, in ugotavlja razlike med seboj in svetom, oz. družbo, ki ga obdaja.
Težava je v tem, da se večina mladih dandanašnji ne spozna s svojimi omejitvami. In tako večinoma nikoli ne spozna, da je življenje prekratko, da bi zmogli doseči vse, kar nam pade na pamet. Tako večina obtiči v tej fazi, prepričanih, da zanje ne obstajajo meje in na življenje gledajo kot na kontinuirano rast, ki se nikoli ne neha. Tako se znajdejo v večnem krogu iskanja samih sebe, pri čemer seveda nikoli ne uspejo najti ničesar, saj tega niso zgradili.
Partnerska zveza pa potrebuje trdne temelje. In ljudi, ki se zavedajo tega, kje so njihove meje, v čem so bolj kot ne luzerji in katere veščine in sposobnosti jih povzdigujejo nad povprečje. Partnerska zveza potrebuje posameznike, ki ne zapravljajo časa z modnimi trendi popularnega, ki pomenijo zgolj zapravljanje časa in prinašajo nova in nova razočaranja, ko zaradi lastnih omejitev ne moremo parirati drugim. Partnerska zveza potrebuje predanost. Potrebuje posameznike, ki podvojijo svoj vložek vase na področjih, v katerih uspevajo in tako ustvarjajo presežek, katerega morejo z nekom podeliti.
Partnerska zveza je strategija doseganja najboljše možne različice sebe, ki temelji na prostovoljnem vlaganju (presežkov iz lastne dejavnosti) v drugega, zato da bi tudi on iz sebe ustvaril svojo najboljšo možno različico in tako recipročno skozi samoaktualizacijo tudi sam vložil v zvezo cement, ki povezuje. Partnerska zveza je tako z drugimi besedami strategija gradnje nadstavbe na temelje iz adolescence, ki bo v nekem trenutko omogočila, da se človek otrese pehanja za več in skladno s vojim psihofizičnem stanju počiva na dosežkih in se počasi prepusti varni starosti.
Tu na forumu je moč opaziti, kako je večina večnih nedojebancev podlegla kolektivni lobotomiji in ni nikoli uspela zapustiti adolescence. To se vidi ravno po tem, kako se trudijo biti navzven cool. Guess what! Takšno vedenje sodi v srednjo šolo, nikakor pa ne v odraslo obdobje.Odnosi, ki temeljijo na ekonomiji kulskosti niso odnosi. Ljudje zmotno mislijo, da so v odnostu, nakar se nekega dne pogojevanje iz tega ali onega razloga izkaže kot neučinkovito in v trenutku tresnejo z betico ob tla, saj se jim je spodmaknila bergla, ki jih je edina držala pokonci. Ostanejo sami z gromozansko prtljago (pri čemer ne mislim otrok) v srednjih letih in se naenkrat tam okoli petintridesetega začnejo spraševati o tem, kaj je v življenju zares vredno. Ljudje, ki naj bi bili starši in tozadevno vedenje z lastnim zgledom prenašali svojim otrokom se v trenutku največje osamljenosti zavedo, da se v življenju nimajo kaj nasloniti. V enakem stanju, kot njihov adollescentni potomec ali potomka…
Odraslot pa je po definiciji sposobnost razločevanja med tem, kaj je fajn in kaj je dobro (oz. prav). Torej sposobnost sprejemati drugega zaradi tega kar je in ne kot ilozijo okoli naših pričakovanj, kakšen naj bi bil, da bi bil cool. Brezpogojna ljubezen je torej odnos med dvema osebama, ki eden drugega vzajemno podpirata brez vnaprejšnjega pričakovanja, da bodo za to dobili kaj v zameno. Zgolj takšno razmerje je odnos. In zgolj tak odnos more rezultirati v ljubezen. Ker ljubezen nastane iz odnosa. Se razvije. Ljubezen ni vzrok odnosa, temveč posledica odnosa.
Takšen odnos ne preneha zaradi tega, ker bi eden drugega zapustila zato, ker okoliščine enega mečejo slabo luč na to, kako cool bo drugi zaradi tega zgledal pred drugimi. Niti ne preneha zaradi tega, ker drugi ubere življenjsko pot, ki je mi sami nikoli ne bi.
Zato se za trenutek vprašajte:
– Če ostanem brez službe, ali me bo drugi še vedno spoštoval (in mi pomagal prebroditi okoliščine)?
– Če povem drugemu, da si ne želim več delati v trenutnem dobro plačanem poklicu in se želim preizkusiti v nečem drugem, za kar vem, da sem veliko bolj primeren, a bo znatno znižalo najine prihodke, ali mi bo drugi(-a) stal(-a) ob strani, ali pa bo to najin zakon spravilo v neprijetne napetosti in očitanje?
– Če preneham spolno občevati s trenutnim partnerjem(-ico), ali se bo še zmenil(-a) zame?
Poskusite tudi drugače:
– Če bi se preselil na drugi konec Slovenije, ali bi se bil pripravljen potruditi za to, da ohranim stike s trenutnim partnerjem/prijateljem/…?
– Če me drugi(-a) ne bi zalagal(-a) s takšnimi in drugačnimi pozornostmi, ali bi se sploh zmenil(-a) zanj(-o)?
– Če bi ne imel(-a) latnega avta/stanovanja, ali bi sploh hodil(-a) ven z njo/njim?
Takšnih vprašanj je mnogo in iskreno bi se jih morali vprašati in si odgovoriti nanje. In če odgovor na katerokoli zveni karkoli drugače, kakor “To pa ja ne vpliva na najin odnos.”, potem to razmerje ni ljubezen (ljubezenski odnos), pa če si še toliko mečete pesek v oči in se slepite, da je.
Ljubezen je težka zadeva, preprosto zaradi dejstva, ker smo ljudje težka bitja. Ljubezenski odnos zahteva lastno žrtev (ne mešajte tega z vlogo žrtve), to pa zato, ker smisel ljubezni ni fellatio in/ali koitus, temveč preživetje (v širšem pomenu). Oz. omogočanju preživetja skupini in v skupini.
[/quote]
Kapo dol.
Na MON-u jih je kar nekaj, ki dobro pišejo. Ti si v samem vrhu, razred zase.
Ker je šele sedaj zapisano: “…da je to dopustno in celo zazeljeno..”, in torej zame razumljive. Prejšnje odgovore sem šel ponovno brati in vsaj osebno nisem tega zasledil v tako jasni obliki.
Btw sem dal brati tudi drugim ljudem, če sem kaj spregledal, pa niso bili nič kaj dosti na boljšem, kot sem sam.
Ampak nič hudega, sedaj mi je (in nam je) jasno.
Hvala.
[/quote]
Nic hudega. Površnost in nerazumevanje prebranega veje iz tvojih pisanj tako očitno, da ni mogoče spregledati. V izogib nesporazumom se bom v bodoče držal kratkih in jasnih sporočil, prilagojenih tvojim sposovnostim dojemanja, oz. sposobnosti dojemanja ljudi, s katerimi skupaj analiziraš odgovore.
Vidiš, mi ostali bralci, razumemo, kaj želiš povedati.. tvoj sogovornik zanalašč ne (ker ogroža že tako načet njegov pogled na svet, ki mora imeti formo, kjer je on Atlas). Nič ni sveto, ne napad.. ne prodajanje megle.
Znanje je med pomembnejšimi.. ker potem lahko prideš na stopnjo, da razumeš besede Simone de Beauvire: “Avtentična svoboda je recipročno prepoznavanje dveh svobod.”
Kjerje na tebi, le to, da daš vso svobodo, ki jo zmoreš. Brez znanja je ne moreš.. se držiš stereotipnih razmerij, tradicije ali verskih zapovedi.
Ampak svoboda (znanje) je shrljiva iz njih perspektive, ker so z njo slečeni.. “izgubijo vse”. Ali kot je že star pregovor rekel: “Bolj vrabec v roki, kot golob na strehi.”
Varnost “imeti” v prvi vrsti. Znanje pa plaši. Fantazija je zato strah in trepet, orintološki preplah obstoja vseh vrst ptic tega sveta.. ko pa si človek upa držati v rokah le vrabčico (pa še to se ima raje v zlati kletki tradicionalnih vrednot in malce sodobnega potrošništva.. in ne v dlaneh samih).
Znanje in fantazija požene strah v kosti, testosteron zamenja adrenalin.. in moč je le napasti.
[/quote]
Če gre iz navedenega sklepati na znanje o katerem pišeš, potem sem raje v očeh oz. predstavah, lahko rečemo tudi fantazijah drugih na ravni neandertalsko balkanskega neomikanca, da ne zapišem norčka.
Nic hudega. Površnost in nerazumevanje prebranega veje iz tvojih pisanj tako očitno, da ni mogoče spregledati. V izogib nesporazumom se bom v bodoče držal kratkih in jasnih sporočil, prilagojenih tvojim sposovnostim dojemanja, oz. sposobnosti dojemanja ljudi, s katerimi skupaj analiziraš odgovore.
[/quote]
Življenje je tako lepo, ko imamo koga za obtoževati za lastne tegobe.
Sakrazam off.
Zanimiva ideologija. Pristno zanimanje je lahko le zame moškega.
Ženska, ki pomisli na karkoli drugega, kot name.. ni prisotna in torej ni zame oz.: Le ženska, ki misli zgolj name in o meni, se lahko udejani. Vse ostalo so izgubljene ženske, za kater se ne zanimam.
Kult osebnosti ne bi mogel biti bolj vesel.
[/quote]
Meni je povsem samoumevno, da skupnost temelji na občutku pripadnosti posameznikov znotraj te skupnosti. Ko se fantazije nekega posameznika odmaknejo iz konteksta skupnosti do te mere, da so pretežno usmerjen drugam, je njegova dolžnost, da se preizkusi v selitivi ali ustvarjanju nove skupnosti in tisti, ki z njim delijo vrednote se mu bodo pridružili.
V kontekstu partnerstva je zame stvar sila podobna. Kot praviš: zame obstaja znotraj družine le ena partnerica in ona je bila, še preden je to postala, kakor tudi danes, pretežno tudi objekt mojih spolnih fantazij. In meni se zdi povsem samoumevno, da tudi ona pretežno v njenih spolnih fantazijah kot objekt poželenja doživlja mene.
Po mojem mnenju se človek, ki sprejema samega sebe, ne trudi biti všečen, pač pa dopušča možnost, da more biti drugemu všečen. Ali pač spolno privlačen. In v končni fazi tudi objekt poželenja. In da, verjamem, da je za kvaliteto v odnosu, ki ga danes imenujemo zakonska zveza, na dolgi rok pomembno tudi, da oba partnerja povečini eden drugega doživljata kot objekt spolnega poželenja.
Jaz npr. bolj problematično ocenjujem obrnjeno situacijo, ko eden (ali celo, bog ne daj, oba) izmed partnerjev kot objekt spolnega poželenja povečini doživlja(-ta) nekoga tretjega (ne nujno oba istega). Ker, dragi kolegi, v tem trenutku se znajdemo na ne spolzkem področju spolne zlorabe.
Zategadelj sam izhajam iz neandertalske logike (ne mislim cinično): obstajajo samice, ki me bodo iz tega ali onega razloga zavrnile. Pri teh ne vztrajam, oz kot praviš, po neuspelem paritvenem plesu prenehajo biti predmet mojega zanimanja. Ker je treba sprejeti “Ne!” kot takega. Sicer bi se na nek način spustil v prakticiranje vsiljevanja, zlorabe, posilstva.
V spolno obarvano razmerje se torej spustim zgolj pod pogojem, če obstaja samica, ki v meni vzbudi spolno poželenje in recipročno jaz v njej. Ker tu se vključi tisti navedek zgoraj o svobodi, oz. dveh svobodah, ki ga bom razširil v toliko, da bom dodal: svoboda je omejevalna kategorija, ki izpričuje dopustnost stopnje razvijanja lastnih sposobnosti. Vloge okrog ognja so torj vrhunec svobode (oz. edina resnična svoboda), ker predpostavljajo, določenost le-teh po ključu sposobnosti posameznika, ki pripomorejo k udobnejšem, kakovostnejšem bivanju (v) skupnosti.
Življenje je tako lepo, ko imamo koga za obtoževati za lastne tegobe.
Sakrazam off.
[/quote]
Zanimivo, da se ti je to zapisalo. S sarkazmom, ali brez, je iz tvojih postov zaznati ravno slednje. Sem ze pred časom podal tri vprašanja ravno smeri, da premisliš o tem, zakaj je temu tako.
Zanimivo, da se ti je to zapisalo. S sarkazmom, ali brez, je iz tvojih postov zaznati ravno slednje. Sem ze pred časom podal tri vprašanja ravno smeri, da premisliš o tem, zakaj je temu tako.
[/quote]
Ne gre toliko za “zanimivost”, temveč začudenost zakaj bi bil potreben napad ali potencialno užaljenost, če se pa obe strani strinjata.
Pri čemer sem sam večkrat že zapisal, da ne razumem zapisanega z vaše strani ali alternativno, da je moje dojemanje lahko zelo napačno. Za tri vprašanja pa lahko naprosim, da jih ponovite – vi jih boste našli prej, kot jaz sam.
REWIND
Bolj običajno bi pogovoro potekal nekako takole:
Oseba A: Ali potrebuje partner svoje spolne fantazije v celoti lepiti zgolj na svojega partnerja (neke vrste fantazijska absolutna monogamija)?
Oseba B: Seveda ne, spolna fantazija ne samo, da je dovoljena, temveč celo zaželjena.
Oseba A: Kul. Alles klar.
Meni je povsem samoumevno, da skupnost temelji na občutku pripadnosti posameznikov znotraj te skupnosti. Ko se fantazije nekega posameznika odmaknejo iz konteksta skupnosti do te mere, da so pretežno usmerjen drugam, je njegova dolžnost, da se preizkusi v selitivi ali ustvarjanju nove skupnosti in tisti, ki z njim delijo vrednote se mu bodo pridružili.
V kontekstu partnerstva je zame stvar sila podobna. Kot praviš: zame obstaja znotraj družine le ena partnerica in ona je bila, še preden je to postala, kakor tudi danes, pretežno tudi objekt mojih spolnih fantazij. In meni se zdi povsem samoumevno, da tudi ona pretežno v njenih spolnih fantazijah kot objekt poželenja doživlja mene.
Po mojem mnenju se človek, ki sprejema samega sebe, ne trudi biti všečen, pač pa dopušča možnost, da more biti drugemu všečen. Ali pač spolno privlačen. In v končni fazi tudi objekt poželenja. In da, verjamem, da je za kvaliteto v odnosu, ki ga danes imenujemo zakonska zveza, na dolgi rok pomembno tudi, da oba partnerja povečini eden drugega doživljata kot objekt spolnega poželenja.
Jaz npr. bolj problematično ocenjujem obrnjeno situacijo, ko eden (ali celo, bog ne daj, oba) izmed partnerjev kot objekt spolnega poželenja povečini doživlja(-ta) nekoga tretjega (ne nujno oba istega). Ker, dragi kolegi, v tem trenutku se znajdemo na ne spolzkem področju spolne zlorabe.
Zategadelj sam izhajam iz neandertalske logike (ne mislim cinično): obstajajo samice, ki me bodo iz tega ali onega razloga zavrnile. Pri teh ne vztrajam, oz kot praviš, po neuspelem paritvenem plesu prenehajo biti predmet mojega zanimanja. Ker je treba sprejeti “Ne!” kot takega. Sicer bi se na nek način spustil v prakticiranje vsiljevanja, zlorabe, posilstva.
V spolno obarvano razmerje se torej spustim zgolj pod pogojem, če obstaja samica, ki v meni vzbudi spolno poželenje in recipročno jaz v njej. Ker tu se vključi tisti navedek zgoraj o svobodi, oz. dveh svobodah, ki ga bom razširil v toliko, da bom dodal: svoboda je omejevalna kategorija, ki izpričuje dopustnost stopnje razvijanja lastnih sposobnosti. Vloge okrog ognja so torj vrhunec svobode (oz. edina resnična svoboda), ker predpostavljajo, določenost le-teh po ključu sposobnosti posameznika, ki pripomorejo k udobnejšem, kakovostnejšem bivanju (v) skupnosti.
[/quote]
Fajn.
Me je pa spomnilo (to je sedaj miselni preskok – brez povezave na vas ali na sebe.. ) na Arthur Schopenhauerja: “Ženske: Zelo rad sem jih imel – ko bi le še one imele mene.”
Dober stand-up joke.