Samo želim si, da bi takale debata tudi prepričala koga od že prepričanih… pa se bojim, da vsak vztraja na svojem bregu. Me srh spreleti, ko vidim, kakšno globoko sovraštvo in nepripravljenost na sprejemanje drugače mislečih, drugače verujočih, drugače izgledajočih… vlada v tej naši (še vedno?) ljubi Sloveniji. In postanem žalostna. In bi si želela nekaj spremeniti. V glavah.

Rekla bi takole: zivimo skupaj, delamo skupaj, porocamo se med sabo, babica iz Bosne nam pomaga rodit otroka, medicinska sestra iz Makedonije nam brise rit, kadar smo nepokretni in priklenjeni na posteljo – skratka, ljudje smo, eni in drugi in tretji. In kot imam jaz pravico, da grem za bozic v cerkev in ne v telovadnico, tako imajo oni pravico slavit bajram v dzamiji. In ce imamo francoski in ameriski kulturni center, bomo imeli se muslimanskega (pa filmi bojo najbrz boljsi tam kot v Koloseju). Tako enostavno je to.

Pa upam, da te jare kace ne bodo zbrisali – za vsak slucaj si jo bom vseeno shranila:))

pozdravcek,

proxima

Vaši posti veliko povedo o vas samih!

Srečna mami, ni vredno, da ti zagreni dan! Upam, da bo današnji lepši zate!

Ja, tudi strpna sem lahko…

Ja Mimika, pa kaj te briga, kako in kašnega boga moli nekdo drug, kakšne pesmi poje, h kakšnemu zdravniku hodi, kako je pokopan, dokler tebe ne sili, da bi počela isto kot on, oziroma tega ne počne za tvoj denar?

Kaj je že izjavila Janja Vidmar: Slovenija (ali dežela) na sončni strani Alp meče sama sebi največjo senco.
Pa lep decembrski dan vsem!

na kupu, lepo.

Nekaj let sem živela in delala v tujini. Od prvega dne sem z okolico komunicirala v tujem jeziku. Sprejela sem pisana in nepisana pravila vedenja v okolju in bila tudi zato lepo sprejeta. Ohranila sem svojo slovenstvo, vendar sem se jezikovno in delno kulturno prilagodila miselnosti države, v kateri sem bila gost.

Poznam še nekaj Slovencev, ki so delovali v tujini. Prav vsi so mi znali povedati, da s prilagajanjem na tuje kulture niso imeli večjih težav; seveda pa se je od njih pričakovalo, da bodo brezkompromisno spoštovali jezik, običaje in navade gostujoče države.

Moti in boli me, ker smo Slovenci hlapci, ki smo se priseljencem pripravljeni prilagajati v lastni državi. Seveda muslimani potrebujejo molilnico, ustanovitev islamskega centra vzhodne Evrope na obrobju prestolnice (mimogrede, kdo od strpnih živi v Ljubljani, v bližini Ceste dveh cesarjev?)
pa je za moje pojme pretiran podvig.

Nočem posploševati, vendar me boli, ko vidim, da se v javnem življenju slovenščina odkrito podreja (tudi) jezikom narodov iz nekdanje Jugoslavije. Ravno včeraj sem odstopila prostor na avtobusu starejši urejeni gospe ki mi je odgovorila z “ne treba, uskoro ću izaći….” Seveda, in vsi jo bomo razumeli- predvsem hoteli razumeti!

Moti me namerno ignoriranje in zaničevanje jezika in kulture države, ki ti nekaj let, ali celo življenje nudi gostoljubje.
Da se razumemo, tako se vedejo vsi, tudi najbolj izobraženi sloji prišlekov iz juga.

Moja sodelavka v nekem podjetju je bila Francozinja. To sem ugotovila šele po doberm letu dni znanstva; ker se je popolnoma vklopila v jezik in naše navade.

Odkrito pomislite, drage strpne – bi vas lepo sprejeli v tujini, če bi na javnih mestih/uradih/službah tolkle slovenščino in se poživžgale na lokalne običaje in kulturo?

Torej, sem za prilagajanje – predvsem pa za brezkompromisno prilagajanje tistih, ki so gost/manjšinska skupnost v neki državi.

babica Zima

Katastrofa!!Sploh nimam komentarja na tole-SRAM NAJ VAS BO!!!Seveda mislim na tiste ki pišejo tako grde poste!!!