Daj mi da ti pišem,
još jedno pismo.
Da ti se obratim,
da ti citam misao.
Da te kradem,
u beskraju rijeci.
Da ti dodirnem lice,
kao mokre latice.

Daj mi da te ljubim,
kao što ljubiti znam.
Da ti podarim usne svoje,
da nježno dodirnu tvoje.
Da šapnem “jedino moje”.

Daj mi da ti sviram,
melodiju života.
Da ti pokažem,
lice svoje.
Da te vodim,
kroz puteve ove.
Da osjetiš snove.

…heheh…a imaš še kaj proti temu tujemu jeziku???hihihih

poglej kaselček……hmmm…..

samo nekaj,,,,,,ti pa povej če mi je uspelo………..zlesti v tebe…ups…
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.

.
.
.
.
.

.
.
.hmmm…kaj misliš o samomoru????reciva…..teorija…….ali pa ne….
…razumem, da posamezniki lahko postanejo nesrečni, osamljeni,razočarani, depresivni…da mislijo, da je za njih prišlo konec sveta…..toda, je res, da človek lahko pride do točke, ko ne vidi več pred sabo, ko se ne zaveda, da ga obkrozajo prijatelji, svojci…ko ni le čisto sam………je takrat edina rešitev: KONEC?!……reciva , da moški v svoji glavi skombinira, da za njega ni več prihodnosti, da za njega ljubezen ni več stavrnost temveč mit…pravljica……..ima pravico dvigniti roko nad sabo?! ima pravico izbrati najbolj enostavno rešitev??seveda, če je to res najbolj enostavna dokončna rešitev??!!!!…in potem poglej, Stephanie….na pogrebu se zbere več ali manj ljudi….svi polni sočutja…toda nihče ni opazil stiske v njem, nihče ni uspel pogledati v njegovo dušo, nihče ni zaslutil temnih sil, ki so se podile v njem……skratka, nikomur ni niti na kraj pameti padlo, kaj se v moškem dogaja…..
…saj vem, vsi mi skozi življenje ljubimo, smo ljubljeni, toda pride čas, ko na vso preteklost začnemo gledati z drugimi očmi…pride čas, ko se nam prihodnost zazdi v čisto drugi luči….ko človek zazna ali občuti občutek, da ne več kaj je smiel življneja, ko ne ve več kaj bi sploh rad……….ko vsaka kocka njegovega mozaika dobi popolnoma drugi pomen……
..

skratka, draga moja stefanie…….da povzamem, …solze, ki jih prejočemo v življenju imajo svoj pomen….da se ne bi potočile,bi bilo slabo……toda kljub temu me tare dilema……..je tisti najin moški v opisu naredil prav…….ali pa naj bi bil nekaj časa nesrečen in nasprej iskal svojo pot…….ali pa se je sprijazniti z dejstvom, da je izbral pot in neki drugi prostor, kjer čas in bolečina ne obstoji……saj tisti, ki ostanejo, te sreče nimajo…

uff……..sory….hmmm…….mi je ratalu, da te še bolj zamikam…hehehehehehh

povedala ti bom eno resnično, ki se je zgodila pred 11. leti. Da boš razumel za kaj gre, naj samo toliko omenim, da že več kot desetletje pišem zgodbe o ljudeh , in to resnične, napišem jih tako kot so mi povedane.
Skratka:
na začetku te moje pisoče poti, ko sem bila še veliko bolj “zelena” v izkušnjah kot danes, me nekega večera , okoli 10 je bilo, pokliče neko dekle in med jokom in še čem končno razberem, da ima vsega dovolj, tašče, h kateri hodi spat njen mož, bolnega otroka, dela na kmetiji, tega, da nima službe..itd. itd.
Jaz sem že spala (hodim spat pred deseto), pa so me njene besede kaj hitro prebudile.
Beseda je nanesla tako, da sva se pogovarjali domala celo noč, malo pred peto uro zjutraj sva se nehali. Od tega, ker sem z njo govborila in od tega, ker me je bilo pošastno strah, da bo ona res naredila, kar je nameravala (jaz pa bi se počutila zelo zelo krivo), sem imela grozen glavonol, pa še v službo sem morala iti.
Cel dan me je bilo strah, kaj se bo zgodilo. Naslednji dan sem takoj pogledala v časopis, če bi kaj pisalo o tem, da si je nekdo “tam in tam” naredil samomor.
Toda to se ni zgodilo. Najin nočni pogovor ji je na nek način pomagal, da je prebrodila krizo.
Po zvezah sem ji zrihtala sobo pri neki gospe, s katero sva se poznali. Na tak način je lahko šla od doma, “na varno”.
Od moža se je, kljub zelo močno zasidranemu mišljenju, da je “poroka za zmeraj”, ločila.
Prvič sva se videli v živo šele kakšen mesec po tistem klicu.
vedela je, da me lahko zmeraj pokliče, ko bo rabila pogovor in to je tudi , če banalno rečem, “izkoriščala”, čeprav tega ne vzemi z negativnim podtonom.
Našla si je službo, ta gospa ji je pazila otroka.
Samo ena stvar je bila, v katero sem jo pa res “prisilila”: da je dokončala šolo, ki jo je zaradi nosečnosti in poroke predčasno zapustila.
prav tako sem jo poskušala prepričati, da njena osebna sreča NI ODVISNA od nekega partnerja, ampak OD NJE SAME.
še danes ne vem, če mi je to uspelo……………..
Pred kakimi 4 leti je na delovnem mestu spoznala sedanjega partnerja, s katerim se je tudi poročila in jaz sem ji bila za pričo.
TODA !!!
S človekom, s katerim je danes poročena, je zelo srečna.
In v to sem zelo, zelo prepričana.
ker je srečna, me ne potrebuje več !
In ker me ne potrebuje več, se mi ne oglaša več tako pogosto, no, enkrat dvakrat na leto.
Kaj sem ti hotela reči razočaran?
Dokler se “nesrečen človek” oklepa misli, da se mu je podrl svet in toliko časa , dokler sam se bi dovoli, da mu črne misli prevladujejo v glavi in v srcu, je težko stegniti roko in pomagati.
Skoraj nemogoče, to vem, iz lastnih izkušenj, ki jih imam ob srečanju z ljudmi.
Naj ti povem, da sem pred 7 leti izgubila sina, ki mi je pomenil……………veliko.
Z vso “pravico” bi bila lahko še danes na tleh, lahko bi bila zamorjena, otožna, črnogleda, lahko bi noč in dan razmišljala o tem, kako krivično je življenje.
Pa nisem taka. Ali vsaj mislim, da nisem, ker sem globoko v sebi prepričana, da to ni prav.
kot sem poznala svojega sina, one ne bi bil zadovoljen, če bi njegova mama razmišljala o smrti in če bi ga objakovala.
Mogoče sem imela srečo, da je tik pred smrtjo “povedal”, kam odhaja: rekel je, da vidi belo svetlobo, poljane polne rož…….
Mar bi lahko bila tako krivična, da mu ne bi privoščila oditi tja’!
Če pa živ človek, ki ima pred seboj še vse življenje (kot recimo jaz ali ti), razmišlja o tem, da bi bilo bolje umreti, potem je nekaj hudo narobe z našimi mislimi…..
Ali pa je naš prag tolerance, kaj je “hudo”, tako nizek, da se nas dotakne že vsakršna srčna, oziroma duševna bolečina.
ker ne vem, koliko si se v svojem zapisu hecal in koliko je bilo v njem resnice, si želim, da bi , če res potrebuješ pogovor, lahko vsedla za mizo in se pogovorila o vsem, kar bi želel.
osebno mi nikoli ni škoda časa, če se mi zdi, da moje poslušanje lahko naredi pri kom “korak naprej”……..
To, kar sem napisala, je bilo zelo iskreno in od srca in kljub temu, da se zelo rada hecam, v tem zapisu ni nobene smešne šale.
En lep sončen dan ti pošiljam tja, koder živiš

če se greš po vsem tem, kar ti je Štefi napisala, ubit, si pa res mona…

… pravzaprav bi bil tudi sicer, če bi si ustavil bitje srčeka……

že res, da si strahopetec……. ampak to še ne pomeni, da moraš it rakom žvižgat tjadol v krtovo deželo…..

no, a si dans boljše volje?
si pogledal porniče in spucal kaslček, da ti lahko kaj noter narišem?

cmoka srček