Po novem letu se upokojim. Prav nestrpno sem odštevala mesece in se veselila svobode, videla same pluse. Naenkrat me je zagrabila stiska. To pomeni, da sem v zadnjem starostnem obdobju. Naslednja stopnja je DSO. Tako zaželena penzija mi naenkrat pomeni usihanje, starostne tegobe, bolezen, nobenih ciljev pred sabo, tudi manj denarja. Imam sicer plane, dolgčas mi ne bo, a zdi se mi  kot bi snela rožnata očala. Kako ste se s tem spopadali drugi? Kje najdete smisel za vsak dan? Kaj je tisto, kar vas drži pokonci?

A si rojena samo za delat?

Kakšna stiska,kakšen DSO?

Poštimi si mal bučo!

Rada bi si poštimala bučo, a kako se prepričati, da starost ni nujno hiranje? Saj tudi sama, sebe težko razumem, ker sem se prej zelo veselila. Kako se vsak dan disciplinirat, da bom res delala kar si želim?

Saj sem ti povedal,poštimi si glavo!

Verjetno se v službi nisi ravno iztrošila, da nisi vesela že dejstva, da si boš odpočila, naspala in si končno krojila življenje po svoji meri. Po treh letih v penziji se zjutraj še zmeraj razveselim, da mi ni več treba v službo, ki sem jo sicer imela rada in da sem penzijo sploh dočakala …

Tega se tudi sama zelo veselim in komaj čakam, ampak bojim se, da se bom potem prav zato čisto zalenarila in samo še čakala, od mojih planov pa ne bo nič.

Sem eno leto v penziji in to je najlepši čas. Mož, dopusti, vnuki, prijateljice, pes, vrt, sprehodi, kofetkanje, branje knjig, kosilo ob 12,… Kot so ti svetovali, razpucaj si glavo in samo pogumno.

Kje pa pise, da bos docakala novo leto in penzijo?

Sem malo cez 50 in komaj cakam penzijo, pa mi v sluzbi ni hudega, je fajn delo, samo poln Q imam omejitev in obveznosti, zelim poceti stvari, ki se meni pocnejo, ne pa kar deugi diktirajo.

Kar zadeva DSO in Zale, pa razmisljam, da me lahko pobere kadarkoli, ne rabim zato it v penzijo in cakat na Zale, zato se trudim izkoristit vsak dan in ga odzivet, ker ne vem, koliko mi jih je se dano.

Uzivaj zivlenje,vsak dan posebaj sedaj si zdrava brez obveznosti bos,ne razmislaj kaj bo cez 20 let

Ne skrbi! Zdaj se ti bo šele odprlo najlepše obdobje tvojega življenja, resno ti govorim. Za penzioniste je pri nas odlično poskrbljeno. DCA-ji (centri za upokojence) imajo nešteto aktivnosti za 10eur mesečne članarine. Tudi društva upokojencev so vesela pomoči mlajših članov. Če si iz Lj, ima MOL brezplačno telovadbo za starejše, tečaje računalništva in pametnega telefona, brezplačne jezikovne tečaje… Ne boš  obremenjena z zgodnjim vstajanjem, nikamor se ti ne bo več mudilo. Javi se spet čez pol leta. Grem stavit, da boš rekla, kako nimaš nobenega časa zaradi številnih aktivnosti😀

Sama sem že 12 let doma, najprej na zavodu, potem penzija.

Svoje delo sem imela rada, čeprav je bilo velikokrat naporno, stalno so bile spremembe, stalno se je bilo treba učiti na novo.

Doma sem se hitro navadila. Dela mi ne zmanjka, predvsem pa ni več tiste psihične napetosti, ali bom zmogla vse narediti, ali se bom sposobna spet na novo vse učiti. To je tisto, kar vse odtehta.

Doma je veliko dela, kuham, pečem, pospravljam, vrt, delo okrog hiše, ni da ni. Skoraj vsak dan si vzamem čas in grem na daljši sprehod, to mi je res čudovito. S sodelavkami se občasno dobimo, malo poklepetamo, se malo nasmejimo. Ne razmišljam o starosti, ne razmišljam o boleznih. Tudi mladi ljudje so bolni, tudi mladi ljudje umirajo. Ne vemo, kaj nas čaka, zato moramo biti hvaležni za vsak trenutek, ki nam je dan.

Drugače pa – upokojenci se lahko vključijo v številne aktivnosti (učenje jezikov ročna dela, pisanje, risanje, umetniška dela, ples, telovadba), mislim, da vsak lahko najde kaj zase in si osmisli življenje.

Vse dobro ti želim. Pogumno naprej.

pametno razmišljaš. Kdaj že mi je sodelavka rekla, s penzije ni povratka_!

Jaz mislim uporabit čas, ki ga pridobim s penzijo čez nekaj let za duhovno realizacijo, za boljšo destinacijo po smrti. verujem v večnost duše.

drugače so nasveti drugih sladki, a kratkovidni. najbolje je povedal en forumaš v eni drugi temi;

Človek je pri 60 star, pa se boste sprijaznili ali ne. Če imaš dobre gene, jih dočakaš mogoče nadaljnih 15, mogoče 20, potem je pa počasi konec. In ja, eni umrejo pri 100, drugi pri 10. In med vso svinjarijo, ki jo požremo, so cepiva samo delček smeti in strupov.

sprijazneš se s tem in živiš naprej

Ja, sprijazniti se boš morala s tem. Sem tvojih let. Malo še imam do penzije ki se je seveda ne veselim, zato, ker je tako nizka. Itak bom delala še naprej, zaradi preživetja. Starost je šit, a je neizogibna. Tebe in mene je bolj strah staranja in onemoglosti, a ne?

Odhod v penzijo je velik korak. Opazila sem pri sodelavki, da je močno zbolela, dvakrat, preden se je upokojila, prej pa nikoli 25 let. Pa se je tudi veselila penzije in je bila prepričana, da bo šla.
Tako kot je rekel predhodnik, poštimaj si glavo, če je potrebno tudi z AD-ji in obiski pri psihologu. Ti strahovi in ostala negativna čustva morajo ven, da se iz njih res ne rodi kakšna bolezen.

Vsem najlepša hvala. Vsa mnenja in nasvete sem pozorno prebrala in jih bom še, da, se mi usedejo. Strah me je tudi zato, ker so tudi trije v moji okolici potem, ko bi morali začeti uživati, zboleli. Ne usodno, a kar zoprno. Se mi že zdaj včasih zgodi, da ko napetost popusti in bi morala začeti dopust, se me kaj loti. Bom vesela še kakšnih misli in mogoče še komu pridejo prav.

Pri meni je neka stiska nastala kakih 14 dni po “ostala doma”, potem pa sem svoje življenje spet utirila in začela uživati! Sem pa bolj hiperaktivne sorte, moj mož pravi, da včasih prehitim samo sebe 🙂 , ampak res, nimam časa za slabo voljo, te Haloze me zaposlijo tako fizično kot psihično. Ali pa me ni doma.  Krasno je!

Vsaka sprememba rutine prinese določen nemir. Spomni se, kako ti je bilo, ko si prvič v življenju šla v službo.

No, sedaj je enako, le da v bolj prijetni smeri. Prej je bilo nepredstavljivo, kako bo naporno, sedaj si je pa malo težko predstavljati, da ne bo obveznosti (če si jih sama ne naložiš). Ampak se navadiš v nekaj dneh, verjemi. Spomni se recimo tritedenskega dopusta. No, zdaj bo pač 17-krat po tri tedne na leto… 🙂

Največji luksuz je dandanes – prosti čas! Uživaj!

Uboga revica res. Jaz imam zdravstvene težave pa 30 let do penzije. Pa še marsikdo.

Uf, težko rečem. Imam pa tako v službi, da komaj čakam (ne morem verjet, da sem to rekla). Mogoče bo mir, mogoče bodo pa stiske.

Jaz nisem ljubiteljica potovanj, niti večjih druženj. Zadostuje mi občasno druženje s sorodniki,, nisem pohodnica ampak se samo vsak dan sprehajam ali naredim krajšo turo s kolesom. Rada sem doma, vendar pa ne vse dneve. Zato sem si po upokojitvi vzela tri mesece za počitek, potem pa si poiskala delo preko pog. upokojenca za ca 3 ure dnevno, v bližini, da grem lahko vsak dan peš. Tam se ukvarjam z lažjimi fizičnimi dnevi, pred začetkom dela in po koncu pa se rada na kratko podružim z ostalimi zaposlenimi. Pa tudi vsak evro pride prav ob zarez mizerni pokojnini, stanovanjski kredit pa imam za odplačevati že za 5.let. Če ne bi dodatno zaslužila še parsto evrov mesečno enostavno ne bi mogla preživeti. Skrbim tudi za mojega psa in za nekaj mačkov na katere sem navezana in so moji družinski člani. Res, da se mi večkrat ne ljubi zjutraj vstati, sploh v tem hladnem in meglenem vremenu in iti od doma ampak stisnem zobe pa grem. Upam, da bom zdržala še teh pet let, da me prej kakšna bolezen ne udari. Ko bodo moje živali pomrle pa si ne bom omislila nobene več, ker ne bi bilo pošteno do živali, da bi umrla pred njimi, njih pa prepustila brezdomstvu, saj žal nimam med sorodniki nikogar komur bi jih lahko mirno zaupala. Lahko rečem, da imam lepo življenje, da bi le tako ostalo še čim-dlje.

Tudi jaz sem se pričela ukvarjati z duhovnostjo, energijami, šele, ko sem se upokojila, ker prej ni bilo časa zase. Pri neki operaciji se mi je ustavilo srce, od takrat imam izkušnjo, da je smrt zgolj prehod v duhovni svet energij, naša zavest nikoli ne umre. Smrti me ni strah, vendar pa si želim, da bi imela do takrat, ko bo prišla vse urejeno, da bom lahko mirno odšla.

Ja no, pol pa vstani kot za službo, oddelaj po bajti 8 ur, pol pejt pa na zrak. Delaš scenarije s krčmarjem. Kolk racuna za scenarije? 😅☺️☺️☺️

Pa ko fantazirate o obstoju še, ko vas kao ne bo oz. vaše duše no. Zato se po smrti vaših dragih tolk fajn pogovarjate. No, z večnimi dušami. Ko ćlovek umre, je zgolj tolažba, da je kdo še živ kje, čeprav z dušo. Orej ko boste dojeli, da je nekdo umrl, bolje bo. Pogovarjajte se, ko je kdo še živ, ne pol, ko vam ne bodo mogli oporekati. 😅🙃☺️☺️☺️ Še v penziji niste, pa že z nogo sanjate o tam gor. Živite vsak dan, ko da je vaš zadnji in tako, da vam niti čez pol ure ne bo ničesar žal. Delate neke plane, pa niti danes ni zagotovljen. Kaj šele čez pol leta, leto ali več. Živi danes, ne jutri ali včeraj. Če se že z ala duhovno ukvarjate, pa ste daleč od tam