Tudi jaz se upokojim drugo leto.

Sem zelo realna, sploh po tem, ko je v zadnjem desetletju prezgodaj umrlo veliko prijateljev in znancev mojih let.

Vesela sem, da se bom znebila pritiskov v službi, da bom cel dan lahko počela, kar se mi bo zazdelo.

Zavedam se starostnih omejitev in težav, ki jih prinesejo leta. Nisem v vrhunski kondiciji, bom pa vesela, če mi bo danih še nekaj mirnih in  prijaznih let.

Me čaka še veliko koncertov, predavanj, knjig, sprehodov.

Veliko večjo stisko imajo ljudje v zrelih letih, ki ne dobijo zaposlitve. Dovolj je starost nad 40 ali zdravstvene težave in si večno na zavodu.

Jaz tudi, zvečer pomislim…joj, ni treba jutri vstajati!!!

Yep, zdajle se baby boom generacija upokojujuje kot po spisku, pri nas v žlahti, eto , letniki 1962- 1965…en za drugim…in še nobeden , ko jih mal zezamo, aaa ,kaj pogrešaš šiht pa to…ni reku, da bi šel nazaj v te delovne ritme, niti eden…vsi so si našli nove smisle in eko, brat je prav zaživel, se sprostil, se mal poredil in tak dalje…pač ni več vsakodnevnega službenega stresa in si človek opomore psihično in fizično…lej, šow gre naprej, nihče ni nenadomestljiv…

Vsi smo mi na isti poti. Življenje – smrt. In ostalo vmes. Če se zaveš, da je smrt neizpodbitno dejstvo, potem ne razmišljaj o tem skozi strah. Vsi enkrat umremo. V življenju imamo pa vendar to nagrado, da se prvo obdobje ucimo, naslednje garamo in privilegij, da v zadnjem uživamo.  DSO ni konec življenja. Prijateljica dela s starostniki. Eni zacvetijo kot rožice pri njih. Se zaljubljajo, tudi še seksat koga najdejo, hodijo na izlete, dokler je človek čil, gre tudi sam še kam. Ampak do takrat še imaš čas in ni treba prehitevat v svojih mislih. Telo ti pove in nakaže, da si za naslednjo fazo. Ti se sekiraš kot nekdo, ki praznuje 60 ali 50 ali 30 rojstni dan z mislijo, da bo umrl. Ja, bo. Lahko bo prvi šel ravno najmlajši, torej dobro, da se je sekiral, ne?

Živi in uživaj. Lahko pa greš še tudi delat. Sama grem zidat hiško, majhno, pritlično, blizu mesta. Sama bom delala, kolikor bom zmogla, kakšno stvar bodo prišli pa prijatelji in otroci postorit. A ni kul?

Super za tole hiško, bravo bravo bravo! Tudi sama razmišljam, kako poceni priti do koščka zazidljive zemlje…

Bodi srečna da si zdrava in da si jo dočakala. Vedno več ljudi je, ki upokojitve sploh ne dočakajo.

Malo poglej to perspektivo, pa boš videla, da to da se upokojiš, ni najhujše.

Beri knjige, hodi na sprehode, nauči se hrbtno plavat, klekljat, kakšnega tujega jezika. Lahko paziš na kakšne otroke, nudiš inštrukcije, pečeš, kuhaš, vrtnariš. Rabiš še kakšno idejo?

Jaz bom zelo hvaležen ko bom dočakal penzijo. Imam zdravstvene tegobe že cca 28 let. Grizem, se ne dam, obupam, pa se spet dvignem, kakšen dan preživljam pekel, redko sem 100%, če sem sploh kdaj, verjetno nikoli. Penzija me čaka čez cca 14 let. 3 leta se mi niso pisala, sicer bi imel še 11. Najbolj me vleče naprej otrok, pa tudi  ko se počutim dobro rad živim. Sem si marsikaj ustvaril. Odkar sem spoznal kako zelo je življenje krhko sem kar ponižen do tega življenja. Vsak dan je res darilo. Koliko ljudi smo poznali, srečevali pred leti in so zdaj mnogi že pokojni, mladi in stari. Veliko trpljenja je na svetu. Razumem vse te karmične zadeve, ampak zla vseeno nebi smelo biti. Tudi sam ne vem kako se bom znašel v penziji. Avtorici želim vse dobro, upam, da se nekako znajdeš.