Štoparski vodnik po galaksiji – DISKUSIJA
Sicer sem tole že prispeval k temi, ki jo je odprl Jože, pa bom še tukaj…
Za Douglasa Adamsa sem prvič izvedel, ko nam je Irena zaupala, da je žalostna, ker je odšel od nas naprej po Galaksiji.
Tiste sončne nedelje brez oblaka, 24.6.2001, sem se popoldan spomnil Sasinega nasveta, naj vendar grem že enkrat na sonce in iz svoje sobe odpotoval s Štoparskim vodnikom po Galaksiji in ležalnikom pod roko na vrt Novakove vile, pet minut hoda od tega stola in zaslona, pred katerim prebivam. Zleknjen na soncu sem približno ob 18:30 ugotovil, da je prevroče in se napotil v senco.
Tam so bili izpolnjeni vsi galaktični pogoji, da sem v miru prebral tretje poglavje, o Fordu, Arthurju, točaju in koncu planeta Zemlja, žrtve hiperprostorske obvoznice v okviru načrta za razvoj zunanjih predelov Galaksije. Ob vzdušju v gostilni in točajevem pozivu: “Še poslednja naročila, prosim.”, sem moral, vsej resnosti položaja navkljub, dušiti svoj smeh, ker sta na sosednjem vrtu dva para najlepših poznih srednjih let igrala tarok, jaz pa sem bil na vrtu čisto sam. Če mi je ušel kakšen glasnejši smeh, sem ga poskušal prikriti s pokašljevanjem, kolikor se je pač dalo…
V solzah od smeha sem ob misli, da je človek, ki je pisal take stvari, odšel od nas, tudi jaz postal malo otožen…
… Zadnjič mi je bilo na soncu tako všeč, da sem danes, že takoj po kosilu, vse skupaj ponovil in nadaljeval z naslednjimi poglavji. Malo me je pomirila misel, da bomo tudi mi, vsak ob svojem času, nekoč odšli za njim, tako da, kdo ve, morda ga spet kje srečamo… Čeprav so mnenja o odhodu deljena, kar si lahko preberemo na Med.Over.Net-u, štoparskem vodniku po radostih in tegobah obiskovalcev, v temi Posmrtno življenje na forumu Srednja leta – najlepša leta.
Knjigo mi je pred leti priporocal moj zivljenski sopotnik. Moram priznati, da do takrat nisem prebrala nobene podobne knjige. Ko sem jo zacela brat je nekako nisem mogla prenehati, in kljub temu da je on te knjige (pebrala sem celo zbirko) ze bral, sem mu glasno prebrala cel kup odlomkov, katerim sva se skupaj krohotala. Nepozabni bralni dnevi. In ravno prejsnji teden sva se na kosilu s sodelavcem spomnila na Štoparskega vodnika in ga toplo priporocala drugemu sodelavcu naj si ga prebere pred odhoodom na dopust – razmisljal je namrec o turciji z vlakom :o))
Mislim, da je zbirka obvezno branje.
Jaz Štoparskega vodnika tudi pod razno nisem dobila v knjižnici, sem si pa zato izposodila Adamsovo Restavracijo na koncu vesolja.Moram priznati, da mi ni šla. Čeprav je humorna, mi ni in ni šlo. Trudila sem se tja do četrtine, pa sem obupala.Očitno mi njegov slog ne ustreza. Pa imam rada humor, ampak ta je odštekan na poseben način. Sorry, ne morem kaj dosti komentirati.
LP,Kaja
Priznam, pred nekaj leti sem se po priporočilu prijatelja, spravila brati Štoparskega vodnika in nikakor ga nisem mogla prebrat do konca.
Seveda je bilo to pred leti, ko še nisem bila tako dojemljiva in odprta kot danes.
Ta mesec sem zamudila tole diskusijo. Naslednji mesec pa sem bom potrudila.
Je že izbrana knjiga za avgust?
Sama sem ob posojanju svojega izvoda dobila veliko takih odzivov. Ne stekam, ni mi slo, nisem se nasmejal… Vsakic mi je tako hudo kot prvic! Zakaj nekaterim NI smesno?!!! No, sedaj ze vem, da svet sestavljajo razlicni ljudje, ampak za Adamsa bi dala prej roko v ogenj, da bo vsec vsem. Pa ni.
Ob branju knjige sem dozivljala salte in salve smeha, miselne preobrate in toboganske procese v sami sebi, ki so me ocarali. Vsec mi je to, da postavi dolocene stvari na glavo in da so nenadoma pomembne drobne malenkosti, ki jih mi iz svojega humanoidnega stalisca skoraj preziramo. Toda to so tiste podrobnosti, ki korakajo mimo nas – in ravno to je smesno. Hvala za vse ribe…
Dobro napisana knjiga pa zame ni odlicna, ce v meni vsaj malo ne zaseje zelje po pisanju. Adamsovo delo je glede tega prava raketa! Toda kaj, ko raje zavidamo kakemu Delibesu, Gustafssonu in Kureishiju z malo bolj “odraslim” pristopom, spodobnimi, druzbeno kriticnimi temami itd. Adams pa se kar naprej igracka, jaz sem seveda ocarana, ampak marsikdo lahko morda prezirljivo skomigne – ces, znanstvena fantastika pac. Od Adamsa dalje sem se pritaknila tudi kaksne ZF knjige, ampak nic ga ne doseze.
Sem ze povedala, da sem razocarana, ker ni vsec vsem? Tako mi je zal!!! Zal, da ne morejo vsi tako uzivati, kot sem sama…
No, pa zbogom in hvala za vse ribe.
Ž
Jaz sem knjigo prebral v par fazah, pa tudi drugače tako berem, prilagajam se prostemu času ali pa kakemu razbolelemu zobu. Vodnik je v redu knjiga, Jože ima seveda prav, znanstvena fantastika je le, kako bi rekel, koža tega telesa. Delo je izjemno v več pogledih, polno optimizma in veselja do življenja.
P
Me prav veseli, ko berem, da je še kdo na tem vesoljnem svetu, ki mu Štoparski vodnik tudi pod razno ni všeč. Sem že mislila, da sem črna ovca. Moram priznati, da sem prebrala vse kar se od Douglasa Adamsa da dobiti v slovenščini, pa mi prav nobena njegova knjiga ni bila všeč. Če se lotim brati kakšnega avtorja potem ga tudi do konca preberem ne glede na to ali mi je všeč ali ne, ker mislim, če se je nekdo že toliko potrudil, da je napisal knjigo, potem moram tudi jaz biti toliko da jo preberem do konca, če že začnem z njo. Vem, da je bila pred leti prava evforija zaradi njegovih knjig. V knjižnici si do njegovih knjig zelo težko prišel, očitno se je zdaj vse to ob njegovi smrti ponovilo.
Znanstveno fantastiko obožujem, vendar mislim, da je Adams daleč od nje. Pravzaprav je prikazal nesmiselnost (smešnost) sodobne družbe ovito v nekaj kar naj bi bilo znanstvena fantastika.
Ne razumem pa zakaj je Ireni hudo, če nekomu knjiga ni všeč. Zaradi tega se jaz prav nič ne sekiram. Navsezadnje obstajajo tudi ljudje, ki so jim všeč knjige, katere verjetno Ireni tudi pod razno niso . Zase ne bi mogla reči, da ravno trpim za pomankanjem humorja. Ob prenekaterih knjigah sem se zabavala verjetno prav toliko kot so se nekateri ob Štoparskem vodniku. Stanislav Lem in njegov pilot Pirx in Ijon Tihi sta mi pač bolj všeč.
Spoštovana Ivana !
V vsakem človeku je vsaj delček humorne plati,v enih več,v drugih manj……naslednje dejstvo je,da vsem ni všeč določen nacionalni humor…..tako nekaterim sploh ni všeč srbski humor,drugi pa pokajo od smeha……nekaterim angleški humor (angleške finte) sploh ne sedejo,spet drugi crkavajo od smeha…..
Štoparski vodnik po galaksiji tudi za mene ni znanstvena fantastika,niti ni fantastika……mi je pa smešna in sem se v določenih delih knjige dobro nasmejal….čeprav ne moremo reči da je knjiga komična (lahko pa bi celo rekli da je satira,saj se dela norca iz neke veje oblasti)……..je pa vsa polna metafor…..žalostno,toda resnično je,če ti pride birokracija na vrata in ti pove,da ti bodo zrušili hišo in zakaj se še niste preselili….vi pa za to prvič slišite…..ja pa saj je bilo “javno” objavljeno in razgrnjeno v kartamnekikletiboguzahrbtom…in če vi tega niste prebrali je to vaš problem….da pa bi obveščali vsakega posebej,ja kam pa pridemo……..ko pa galaktična oblast “javno” objavi v tretjem osončju na levo,da bodo tega in tega dne porušili Zemljo in če zemljani do tistega “ovinka” še niso prišli in niso tega prebrali in se niso pritožili,je to seveda njihovov (naš) problem…in v tej knjigi se vrti vse okrog izmišljenih dobro domišljenih zadev,ki so meni povsem znana in so bolj stvar domišlije kot fantazije…..
nič ni čudnega,če nekomu Adamsove finte niso smešne in seveda tudi vi niste zato čudni,vam pač njegove finte niso všeč,meni pa kakšne druge morda niso,Ireni pa tretje ne itd……….
Ni vam hudo, da niste tako zelo uzivali kot drugi? Meni je vselej malo zal, kadar se knjiga ne izkaze za tako dobro, kot jo imajo drugi… Denimo, od Bralca sem pricakovala za las vec.
Vam pa odsvetujem prakso, da knjige preberete do konca, ce vam niso vsec. Cas je dragocen, zlasti trenutki branja in posvetite jih tistim, ki si po vasem zasluzijo. Ze res, da se je nekdo potrudil in napisal knjigo, a bere naj ga tisti, ki se mu dopade!
Jaz najbolj uživam, ko knjigo, ki me navduši, odkrijem popolnoma po naključju. Ko žačnem brati, raje sploh ne vem za mnenja drugih. Šele potem primerjam. Ali pa, da mi knjigo podtaknejo, kot tista knjižničarka, ki mi je k eni knjigi priložila še Budo iz predmestja. Katera je bila tista knjiga, se ne spomnim več…
Ker če začneš brati z nekim pričakovanjem, se mora potem knjiga truditi, da ga upraviči, kar pa je težko, ker je že napisana…
Tako da mislim, da velika raklama dela knjigi škodo, ki pa je spet manjša, kot če bi knjigo, ki si zasluži branje, prezrli.
Tudi jaz neham, če mi branje ne gre. Je pač napisana za koga drugega.
Pa tudi brati sem začel bolj počasi, pa bolj z užitkom. Ne hlastam več tako kot včasih. Kot pri vinu. Po en glažek. Bolj zaradi okusa. Predelava ni več taka, kot je bila…
Pri Adamsovi knjigi pa sem pozabil omeniti prevajalca Alojza Kodreta, ki je gotovo tudi zaslužen, da se tistemu, kar je Adams napisal, res lahko smejemo. No, tisti, ki se…
Kaj pa knjige, ki jih moraš prebrati, npr. za obvezno domače branje, pa čeprav ti niso všeč. Že iz gimnazije sem se navadila knjigo prebrati do konca, pa čeprav mi ni bila najbolj všeč. Pri profesorici slovenščine bi bil kaj jalov izgovor, knjige nisem prebrala ker mi ni všeč. Knjige pa nikoli ne berem z nekim pričakovanjem, pač pa se knjigi prepustim, tako tudi nisem od štoparskega vodnika pričakovala nek strašen humor. Prebrala sem jo takorekoč med prvimi, še preden je bila vsa evforija okrog nje, tako da sploh nisem mogla ničesar pričakovati. Je pa tudi res, da še nisem naletela na knjigo, ki mi tako zelo ne bi bila všeč, da jo sploh ne bi prebrala. Moje mišljenje je tudi, da je neprebrana knjiga kot napol opravljeno delo. Pravzaprav bi bilo zanimivo slišati katere knjige vam niso bile všeč za razliko od tistih, ki so vam všeč. Mogoče pa najdem med njimi kakšno, ki bo meni všeč 🙂 Prav tako me zanima ali kdo od vas recimo bere klasike.
Lep pozdrav vsem !
Tu se oglasam prvic, pardon, oglasila sem se na forumu Starsi-starsem in se po nesrecni nepazljivosti podpisala z svojim uradnim imenom Andreja , potem pa sem ugotovila, da tako ime ze obstaja. Mi je zelo zal in se se enkrat opravicujem tisti , ki sem jo takole povozila ! Upam , da mi tudi ostali ne zamerite ,ker bi na teh forumih , ki so mi zelo vsec , se rada sodelovala!Seveda z malenkost spremenjenim imenom – svoji identiteti se ne bi rada popolnoma odrekla , hmm !
Ce se lahko vkljucim v to diskusijo , bi rada najprej pritrdila tistemu, ki je zapisal, da je kar malo zalosten, ker nas je zapustil clovek , ki ja znal ustvariti tako literaturo. Res je, da to ni samo znanstvena fantastika,je mnogo,mnogo vec!
Ko sem ze pred leti prvic brala to knjigo (na priporocilo prijatelja,ki ja nasplosno veljal za malo cudnega) sem se najprej smejala, potem sem se zamislila, cisto na koncu si pa nisem mogla kaj, da ne bi cisto malo zavidala cloveku, ki zna spraviti v besede in na papir tocno tisto, kar pravzaprav obcutim o svetu in sploh vsem tudi jaz! Marsikaj bi se rada dodala in se razfilozofirala o tej temi , pa naj bo za prvic dovolj.
Lepe misli posiljam vsem iz Primorske !
A.
Najprej dve sporočili Ivani:
1. berem klasike, vedno znova;
2. tudi jaz imam podoben problem: če začnem z branjem knjige, me nekakšen čut dolžnosti (ki ga ne znam razložiti) žene, da knjigo preberem do konca, tudi če mi ni všeč; dovolim si le manj poglobljeno branje, recimo, da berem v “informativne namene”.
Sporočilo Ireni:
Čebelarjeva smrt mi res ni vzela veliko časa, odprla mi je nov pogled, veselim se že novega priporočila. Morda G. Grassa?
Sporočilo skupini bralcev Štoparskega vodiča:
ob branju sem se na glas krohotala; zelo sem zadovoljna, da je tudi Ponočnjak opozoril na izvrsten prevod, res je “mojster za vse” (Kodre).
Mislim, da gre pri branju, še posebeno, če veliko beremo, tudi za to, kar sem opazil tudi pri glasbi, pa še marsikje. Namreč, ob vse večji količini težko naletimo na kaj res novega, na kaj, kar bi nas res presenetilo. Je pa zato presenečenje toliko lepše in bolj dragoceno. Ker kar kakšno desetletje leposlovja skoraj nisem bral, prej pa ogromno, so se po ponovni vrnitvi k temu početju presenečenja kar vrstila. Fieldingova, Kureishi, Jakopančeva, Kerouac, Debeljak, Branson, Sabato…
Res je, kar je omenil Jože. Važno je tudi, kdaj se srečamo s kakšno knjigo.
Adams je pri meni uletel kot naročen!
Malo sem pozna na tole diskusijo, ker sem uživala na dopustu ( a se je še komu zelo težko vrniti v vsakdanje okolje?).
Pri nas je bil Adams v zadnjem letniku srednje šole prava uspešnica (pred desetimi leti); moja knjižica je naredila par krogov po razredu in med prijatelji. Danes jo hranim kot posebno dragocen spomin na tiste čase, posebej zato, ker so ob robu ostale tudi razne podpisane opombe in pripombe, ki so mi zdaj še bolj smešne (zaradi osebne narave) kot ideje v knjigi. Takrat sem jo prebrala kar nekajkrat in kasneje še celo zbirko v angleščini. Potem sem imela nekaj premora, nato pa osvežitev spomina zaradi tega foruma. A priznati moram, da sem verjetno izbrala za to nepravi trenutek, saj se nisem in nisem mogla vživeti kot nekoč. In še huje – na trenutke sem se celo dolgočasila. Razočaranje je bilo in je še nepopisno… Odnehati nisem hotela in sem s seboj za na plažo vzela nadaljevanje o detektivu Dicku Gentlyju – nekaj o bogovih ali kaj… še naslova se ne spomnim dobro. Mogoče je bilo res prevroče, a vse bolj sumim, da mi – žal žal žal – Douglas Adams ne sede več kot nekoč. Pet ali šest nasmehcev med branjem me pač ni zadovoljilo, zlasti, ker imam nanj take spomine. Tolažim se s tem, da me čaka še kup neodkritih knjig, ki me bodo vrgle ravno tako kot Štoparski vodnik v srednji šoli.
Ivana, ce boste kdaj potrebovali knjigo, ki je ne boste mogli prebrati do konca (ali pa koga ne marate in mu morate kaj podariti za rojstni dan), priporocam:
Sarraute: Zlati sadezi
Uprite se svojim uciteljicam! 🙂
Izmed mojih prijateljev je ni mogel prebrati nihce, mislim pa, da to ne velja za moje znance – gotovo jo je prebral vsaj 1, ker je pac izsla… 🙂
Iza,
Grass je pa takole – za na plazo prisrcen. Tudi v senci prisrcen. Malo te postavi spet v najstniska leta, pa v krasna poletja z mulci… Ni pa tako, da dol pades in bi ves znorel. Njegovega Plocevinastega bobna pa nisem brala, ampak sumim, da je super…