Res je dolgo napisano, a krajše se ne bi dalo, če hočemo razumeti. Glede na to, da imamo sedaj nekoliko več časa in visimo na spletu, je vsekakor vredno našega časa Za prebrati, večkrat, za zamisliti se!!!!

Edino strahu se je treba bati!
Ta članek sem našla in sem ga malo po Duhu priredila.😃💖🕊🙏😃🕊💖
Strah je drugo ime za prepričanje, da nismo sposobni uspešno reševati svojih težav, da nismo kos situaciji, da bomo prizadeti ali poškodovani, da bomo nekaj izgubili ali nekaj ne pridobili. Strah nas je za tisto, kar je za nas pomembno: bolj je pomembno, bolj nas je strah.

Strah je privzgojen, lahko se prevzgojimo živeti brez strahu.
Strah je najpogubnejše čustvo. Strah je oče vseh drugih slabih čustev: jeze, besa, ljubosumja, žalosti, sovraštva … Strah je zmeraj škodljiv.
Ni koristnega strahu. Prosim, ne zamenjajte previdnosti in odgovornosti s strahom.
Strah ima ogromen energijski potencial: energijsko nas izprazni, paralizira, odvzame pogum, voljo in obtičimo v situaciji, v kateri nas je strah. Ker smo osredotočeni na strah, mu dodajamo še več energije in strah še raste.

Redkokdaj ima strah nasproten učinek, ko nam z velikansko količino energije, ki jo ustvari, omogoči premagati nek fizičen napor borbo ali pobeg. Ta strah hitro mine brez posledic, problem je kroničen strah – življenje v strahu.

Strah je verižna reakcija, ki povzroči pravo čustveno in fizično razdejanje: npr. strah pred izgubo službe sproži strah pred revščino, ta sproži strah pred izgubo partnerja, ta pa strah za otroke, zdravje, premoženje, življenje.

Strah se hitro razmnožuje, vsak dan nas postaja strah za več stvari. Ker se, ko nas je strah, počutimo zelo slabo, nebogljeno, ranljivo, nas je strah, da nas bo strah. Strah postane način življenja, ko zaradi podoživljanja starih in v pričakovanju novih strahov zamujamo priložnosti uživanja v sedanjosti.

Rojeni v strahu v strašni svet
Še nerojeni otroci čutijo materine strahove, čutijo strah ob prihodu na ta svet in prvi občutki so, da so prišli v svet strahov.
Starše je strah, ali se bodo rodili zdravi in ali bo drugače vse v redu, potem jih je nenehno strah: ali dihajo, kakajo, jokajo, jejo … ali bodo padli, se udarili, poškodovali, ali bodo shodili, spregovorili … se učili, poročili … Strah jih je tudi za druge, njihove starše, službo, zdravje, denar …. Ta svet je svet strahu.

Strahovanje za otroke je postalo merilo skrbnosti, odgovornosti in ljubezni staršev: dobri starši se bojijo za svoje otroke. Pri materah je to še bolj opazno: bolj kot jo je strah, bolj se ima za skrbno, ljubečo, materinsko. Tako so vzgojene in tako vzgajajo svoje hčere.
Pri mnogih je strah postal sinonim za ljubezen.
Prvo, kar otroka naučimo je, da ga je strah. Z nenehnim opozarjanjem, da se bo udaril, poškodoval, ubil, zadušil … da je nevarno to in ono … da se mora paziti tega in onega … otroka prepričamo, da je življenje nevarno početje in da se vsak trenutek lahko zgodi kaj tragičnega, usodnega.

Če hoče preživeti, mora biti ves čas na preži, mora ga biti strah. S tem prepričanjem odraščamo, in ker so nam vsi podobni, se niti ne sprašujemo, ali je to prav ali narobe. Strah je nalezljiv.

V krščanski kulturi je imel strah osrednjo vlogo: Vernike se je preveč ustrahovalo, skorajda grozilo z strašnim peklenskim ognjem, koncem sveta, z Božjo šibo itd…ni se govorilo o Bogu, ki je ljubezen, usmiljenje, kateri nam želi dobro, nas dobronamerno svari pred grešnim življenjem, ter nam odpušča naše grehe.

Temveč strahovanje o, silnem in strašnem Bogu, ki od zgoraj gleda in spremlja vsak naš napačen korak, sešteva naše grehe, ter s prstom grozi z kaznijo.

Pogosto se je uporabljal ustrahujoči rek. Bog vse vidi, Bog vse ve. Greha delati se ne sme….Kar je praktično človeka naredilo ne močnega, hromilo ga je v njegovem odnosu do Boga.

Takšna drža ni bila vzgoja in svarilo pred grešnim življenjem, kjer bi človek dojel da ni dobro grešiti. Temveč grožnja.
V takšni drži ni bilo mogoče verovati, temveč se je porajal strah, ki je človeku zastavljal vprašanje; kako biti popoln, doseči popolnost Boga? Kako doseči to kar je značilno samo Bogu? Človek v svojem bitju dobro ve, da je slaboten, in da tudi dela napake, pa če prav jih noče.

Prav to ga je v globini duše hromilo, strahovalo, delalo nemočnega, ker je vedel da je nemogoče doseči popolnost, ki je značilna samo za Boga. Od vernika pa se je to pričakovalo.
Takšna napačno predstavljena slika Boga, je definitivno človeku škodila. Menim, da so še ljudje, ki v istem kontekstu jemljejo svoj odnos do Boga v napačno predstavljeni sliki.

Res pa je da je strah, po večini povezan z grehom. Za vsem tem stoji oče LAŽI. Spomnimo se začetka življenja v raju. Prvih staršev, Adama in Eve. Kdaj sta se skrila in zakaj? Ko sta ugotovila da sta prekršila Božje ukaz.
Postalo ju je strah, zavedala sta se da sta nagradila usodno napako. Nato sta se spet napačno odločila, skrila sta se in svojo grešno razgaljenost poskušala prikriti s figovim listjem.
Tukaj vidimo, eno veliko prevaro, očeta laži, ko mu je uspelo prepričati da preizkusijo prepovedan sadež. Laže še naprej, saj lahko skrijeta, oziroma prikrijeta greh, ne bo nihče videl, ne vedel.
Na vprašanja, ki jih zastavi Bog, spet uporabi lažni izgovor. Adam ne prizna krivde, temveč se izgovori na Evo, ta pa na kačo. Prikrivanje krivde, in valjenje odgovornosti drug na drugega.
Beg od RESNICE, in ne sprejemanje odgovornosti za storjeno dejanje. Mar se ne godi danes enako? SPRENEVEDANJE-Valjen je krivde drug na drugega in ne prevzemanje odgovornosti. Cel svet tiči, v SPRENEVEDANJU.

Fobija, patološka oblika strahu, izhaja iz neprijetne izkušnje strahu – šoka iz časa otroštva. V pravljicah nastopajo strašni zmaji, zlobneži, demoni. Ljudska izročila opozarjajo: vsega lepega je enkrat konec; če je nekaj dobro, bo za njim prišlo slabo; hudič ima tisoč mladih.

Zelo pogosto so osrednja tema družinskih pogovorov spremljanje medijskih poročil, katera so napihnjena ali celo neresnična.
Poročajo se samo aktualne negativne novice, o naravnih katastrofah, bolezni, umiranju, nesreči, kriminalu, izprijenosti, zavrženimi nečastnimi dajanji, prevarah,izgovorih, prelaganjih krivde, ne sprejemanje odgovornosti itd….

Žal večina populacije se ne zna skoraj drugega pogovarjati. . Celo, v nekaterih primerih je ljudem zabavno, kar je zelo žalostno. Če prav vse to povečuje strah, se nam zdi normalno, da se pač o tem govori.

Strah je privzgojena nemoč
Rojeni smo v svet z lažjo prestrašenih ljudi, ki so nas celo življenje strašili, tako kot so strašili njih. Vzgoja bi morala biti pripravljanje otroka, da se pogumno brez strahu in z veseljem spoprime z vsemi težavami v življenju, tega pa ne bo zmožen, če bo prestrašeno bitje.

Vseh situacij ne moremo predvideti, otroška soba ne sme biti simulator negativnih dogodkov. Otroku moramo vlivati zaupanje in prepričanje, da je zmožen vsega, da ima neomejene možnosti, da je kos vsem težavam, da je pogumen, radoveden.
Svojih strahov ne bi smeli vsajati v otroke, naše izkušnje so neponovljive in za otroka neuporabne.

Zavedajmo se tega, da so tudi naši strahovi privzgojeni, da se mnogi niso uresničili ter da smo zato bili sami prikrajšani za mnoge užitke in dosežke. Strah je občutek nemoči, ne nadzora, zato je mogočno sredstvo nadzora in manipulacije.

Starši si zagotovijo pokornost in ubogljivost otrok s strašenjem. Delodajalci nadzirajo zaposlene s strahom pred izgubo službe; politika državljane ustrahuje s krizo, revščino, katastrofo, partner z ločitvijo, učitelj s slabo oceno. Cerkev nas premalo opogumlja. Ustrahovanje je zasužnjevanje. Če hočemo biti svobodni, odrasli ljudje, nas ne sme biti strah.

Le vi ste pomembni.
Vse, kar se je v življenju zgodilo, se dogaja in se bo zgodilo, je posledica naših preteklih, sedanjih in bodočih odločitev. Tudi, če smo s posledicami nezadovoljni, moramo zato sprejeti odgovornost da smo MI SAMI tako izbrali.

Lahko bi se odločali drugače, pa se pač nismo. Tudi, če smo upoštevali nasvete drugih, smo se sami odločili, da jih bomo upoštevali, če nas je kdo “potegnil” v nekaj, smo sami odločili, da gremo “noter”.
Tukaj je odločilna naša svobodna volja.
Nikoli nismo bili nemočne žrtve, seveda, če smo bili psihofizično zdravi in odrasli. Obtoževanje drugih je zgolj ne sprejemanje RESNICE in odgovornosti, da živimo tako, kot smo se odločili. Nihče nima več moči kot drugi, pridobi je le tako, če mu drugi preda del svoje moči.

To, zaradi česar zdaj strahujemo služba, partner, premoženje, smo nekoč sami izbrali oziroma ustvarili. Tukaj se nam ponuja Božje usmiljenje da lahko stvari popravimo. Izbiramo in ustvarimo lahko ponovno. Navezanost na ljudi in stvari pomeni manj svobode.

Bolj smo navezani, manj smo svobodni in bolj nas je strah. Navezanost in ljubezen nimata veliko skupnega.
Lahko smo navezani na stvari, status, standard, lahko smo navezani na ljudi, ki jih ne ljubimo in ne spoštujemo. In obratno, na ljudi, ki nas ne spoštujejo in ne ljubijo a smo kljub temu na njih navezani.

Zavedati se moramo da vsak živi svoje življenje in ga živi z nekom ali ob nekom, ampak še vedno živi SVOJE življenje.
Odrasli ljudje lahko spreminjamo samo sebe, svoje razumevanje sveta in svoj način reakcije. Pravzaprav je naša naloga in poslanstvo spreminjati se v boljšega človeka.

Lahko spremenimo strah v pogum, trpljenje v veselje, pekel v raj. Vedno imamo možnost izbire. To je edina resnična svoboda, ki nam je podarjena od Boga, da se svobodno odločamo in svobodno izbiramo. Prevzemanje odgovornosti za izbiro ni breme, ampak veselje. Izbiranje je način učenja, odraščanja, samo-vzgoje, ponovnega rojstva. Je najvišja oblika ustvarjalnosti in svobode. Je smisel obstoja.

Zakaj potem vztrajamo v neprijazni družbi? Državi? V slabi službi, v nesrečnem zakonu, v katerem že zdavnaj ni navzočnosti Boga, ker smo ga z sovraštvom drug do drugega že zdavnaj odstranili iz svojega življenja, če smo ga sploh kdaj povabili vanj in svoj zakon?

V bistvu ni nas strah, da bomo izgubili tisto, kar imamo premoženje, zdravje, partnerja, sorodnika, prijatelja, službo, da ne bomo dosegli (imeli) kar si želimo, ampak nas je strah, ker si ne zaupamo, ker smo prepričani, da ne zmoremo, da si ne zaslužimo in ker ne moremo sprejeti tistega, česar ne moremo spremeniti.

Razlogi za vse to je posledica izvirnega greha. Delo in manipulacija, velikega očeta LAŽI. Lucifer, lažni nosilec luči je uspel prepričati Adama in Evo, da se ne splača priznati greh, ter ju je strahoval z kaznijo. Ter z lažjo prepričal da Bog nikakor ne bo vedel za nujno napak.

Spoznajte RESNICO in ta vas bo osvobodila

31 Tedaj je Jezus govoril Judom, ki so verovali vanj: »Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. 32 In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Jn 8 .31-32

Vsak velik problem ima preprosto rešitev. Če se vam vaš problem zdi nerešljiv, je vaš resnični problem ta, da ne razumete delovanja enega osnovnih zakonov tega sveta: ni problema brez rešitve.
Če ni rešitve, ni problema! Situacije, na katere ne morete vplivati – morate sprejeti! To je priložnost za osebno rast.
Če lahko kaj izgubite, pomeni, da ste lahko brez tega.

Zavestno zmanjšujte pomembnost vsega. Briga me za nadrejene in podrejene, vlado in parlament, evro in banke, hišo in avto, farmacijo in zdravstvo, bolezen in smrt, učitelje in policaje, za magnate, velike gigante itd…itd.

Iz zgodovine se lahko veliko naučimo. Na plečih nepoučenega in nemočnega malega človeka. Se kujejo največji dobički.

Ali bom upognil glavo in nastavil svoja pleča? Ali bom za zmeraj neveden in nepoučen, ki upogiba svojo glavo pred veliko prevaro? Nismo drevo- Lahko se premaknemo iz mesta na katerem tičimo.

Sedaj vemo RESNICO. Računajmo na Božjo pomoč, naslonimo se nanj v moči Svetega Duha.
Pomagajmo si sami in Bog nam bo pomagal.

Tvoja svobodna volja in odločitev šteje.
Ko ste prepričani, da vam nihče ne more (pomembno) škodovati, ko ste prepričani, da se bo zmeraj zgodilo samo tisto, kar je za vas dobro, da ste sposobni reševati svoje težave.

Takrat boste sposobni pomagati in narediti nekaj koristnega tudi za druge, ter prispevati za vse splošno skupno dobro.

Da boste vsaki naslednji dan še bolj srečni in uspešni, da boste pomirjeni s tistim, česar ne morete spremeniti in ko se boste prepustili življenjskemu toku vsemogočnega Boga.

Svojo preteklost prepustiti njemu, sedanjost živeti z njim, in prihodnost izročiti v njegove roke. Takrat LAŽ- strah izgine. 😃