strah me je vikenda
Pozdravljeni,
s partnerjem sva se razšla po 20 letih zveze. Sem v hudi stiski, saj bo to moj prvi vikend, ko bom sama z otroki, on se je namreč odselil.
Kupila sem si baldrimed za pomiritev, imam zalogo knjig za branje, filmov za gledanje, med in mleko za crkljanje…vendar me je groza. Ponoči ne spim, podnevi ves čas nekaj tuhtam, ne morem se zbrati, otroke poslušam le z enim ušesom, čeprav si zaslužijo vso mojo pozornost in energijo. Malce so jezni name, ker sem ga nagnala in kolebam med neskončnimi občutki krivde (in skušnjavo, da bi ga poklicala nazaj in vse odpustila ter nadaljevala v starem slogu poniževanja in maltretiranja), željo po maščevanju (ne vem točno kaj in kako bi ga najbolj prizadela), strahom, da bodo najhujše posledice čutili otroci.
Najbolj mi pomaga pogovor s sorodnimi dušami. Če je kdo kje v podobni situaciji, jo/ga bom zelo vesela.
lep vikend,
T.
Če sta bila skupaj 20 let, potem so otroci že veliki, ali vsak dovolj veliki, da lahko
razumejo, zakaj sta šla narazen. Jezni? Ker se ne pustiš maltretirati? A ti to ne pove,
kako skrajni čas je bil, da si se postavila zase? Ker očitno se jim že zdi samoumevno,
da te nekdo lahko ponižuje, ti moraš pa to prenašati. Skrajni čas, res.
Vem, da ni lahko. Ampak predvsem ne dvomi vase in ne opravičuj se ne pred sabo,
ne pred otroci. Očeta imajo, mamo imajo, če bi pa radi odločali o tem, kako moraš
TI živeti, jih pa vprašaj, ali boš lahko tudi ti soodločala o njihovih izbranih partnerjih in
jim določala, s kom smejo živeti in s kom ne.
Pomaga pa še: miganje (jaz bi si recimo omislila psa, te tera ven, pa še v tolažbo je)
projekti – urejanje doma, nova podoba (frizura, menjava načina oblačenja), učenje
(jeziki, inštrument), načrtovanje potovanj (ni treba, da so draga, lahko greš z biciklom
po Sloveniji)….skratka, ni konec, ampak nov začetek.
Najprej hvala Gepard, taka vzpodbuda mi pomaga. Novega ne bom iskala, ker moram najprej preboleti to sranje.
Otroci so starejši najstniki, naveličani so prepirov, mojega moledovanja, nikoli uslišanih prošenj. Brez skrbi, ne bomo samo doma, čeprav sem jaz tako skurjena, da ne upam šofirati in bomo šli kam peš.
lp
Naj ti povem, da bo ta vikend najbolj grozen če ga boš tako jemala, vsak vikend bo boljši in bolj prijeten če si ga boš znala organizirati. Nihče ne zasluži poniževanja in maltretiranja. Punca skuliraj se pomisli na otroke, povej jim, da tako ni šlo, verjetno so bili priča marsičemu, ne črni očeta, sami naj si ustvarijo sliko. Povej otrokom, da bodo zastopili ko bodo starejši.
Pojdi z otroki v naravo, v kino – vem, da je to drago ne vem kako si s financami, ne misli nanj razen če si mazohistka. Ne išči takoj drugega moškega, ker če pride pravi pride, če ne je bolje, da si sama. Otroci verjetno niso več tako majhni. Boš videla čez eno leto bo vse drugače, ne moreš verjet kaj je to svoboda v smislu, da se nikogar ne bojiš, da ti bo težil in te poniževal. Živiš kot ptiček na veji!!!
Morda se boš lahko posvetila staršem, če so ostareli, najdi si neke okupacije kar koli, pomoč staršem, rekreacijo, kakšno dejavnost šiviljski tečaj, likovni tečaj odvisno kaj ti leži.
Srečno in ne obupuj, dvigni glavo in globoko zadihaj, osvobodila si se tirana pa kakorkoli je bilo, vidva nista bila zaskupaj. Pa zapomi si na napakah se učimo, osel gre samo enkrat na led, !
Zdaj boš šele odkrila kako močna oseba si in kaj vse zmoreš. Seveda pa moreš iti skoz ta proces, ki je pred tabo.
Samo eno imej v glavi in to, da nikoli več ne boš dovolila nikomur, da te bo maltretiral in vedno boš imela ob sebi osebo, ki bo s tabo ljubeča in te imela rada, takšno kot si – in to sebe. V sebi boš našla vse to, kar ti drugi niso znali dati, zato pogumno naprej. Pred tabo je samo še svetloba.
Cisto normalno, da te je strah in cisto normalno, da bo tezek vikend. Ampak brez panike. Vzemi si cas, pocni kar ti pase, ne uporabljaj pa distrakcij. Konec zveze – tudi ce je bila slaba – je lahko travmaticen in vsi obcutki so normalni. Pomiri otroke, umiri sebe, pusti custvom na plano. En dva tri in bo ponedeljek. Naslednji vikend bo lazji. Cez par vikendov pa bos petek tezko cakala. Stiskam pesti zate, da bo cim lazje.
Lep vikend tvojim otrokom, če ga bodo sploh smeli preživeti pri očetu.[/quote]
Jankoklobučko,
seveda. Vendar je mož odklonil, da bi jih vzel k sebi, saj potrebuje čas zase (in svojo novo bejbo, o čemer otrokom ne razlagam, to jim bo moral povedati in razložiti sam).
lp[/quote]
Prvo, povej otrokom, zakaj si ga nacevljala.
Drugo pa, kaj si imela pa do zdaj od skupnega vikenda? Mislim, da nic in ne razumem, cesa se bojis, da ti bo zdaj manjkalo?!
Meni je pomagalo pisanje. Vse tisto, kar me je težilo, sem napisala in razložila papirju. Danes bi na koncu stisnila tipko delete, takrat sem samo strgala napisane strani in tako simbolično vrgla bolečine in zamere proč. Šele po tem “očiščevalnem obredu” mi je pomagal pogovor z bližjimi (starši, prijateljica, soseda, ki je doživela podobno …). Pa vedno si reči, da si bila na dnu in zdaj se dviguješ višje …
Moja prijateljica je po mnogih letih zakona in psihičnega nasilja zbrala pogum in se ločila. Leta in leta je upala, da bo boljše. Toda boljše ni bilo, bilo je še slabše! Imela je že odrasle otroke, ki so se prvi odselili, zatem je še ona odšla!
Zaživela je mirno in srečno življenje, brez tirana, ki ji je grenil življenje.
Navadila se boš na samski stan, nekaj časa bo kriza, potem pa boš spoznala, da je tako najboljše in da je mir neprecenljiv. Srečno.
po 17 letih sem lani zbrala pogum, se ločila.. in veš kaj-žal mi je, da ga nisem prej vrgla ven in da sem trpela ponižanja v lastni hiši. Res sem bila za novo leto sama na kavču, ampak počela sem stvari, ki so meni bile všeč.. Priznam, še se najdejo dolgi dnevi, ko premišljujem, vendar se zamotim, našla sem užitek v vsakodnevnem teku, shujšala sem za 30 kg in-srečna sem! sama!Brez da pred koncem službe razmišljam kaj bo doma, kaj spet nisem prav naredila,prav skuhala..
Vsak dan bo bolje..Če pa rabiš koga za pogovor, se mi pa javi..
Mislim, da bi sama predvsem veliko spala. Delala samo najnujnejše.
Otroke bi spodbujala k pogovoru.
In še enkrat, spala.
Meni izredno spanje včasih pomaga prebroditi kaj težavnega. Ne razmišljam, se odklopim in si odpočijem.
Doma to že vejo in upoštevajo, da se na vsakih nekaj mesecev za kakšno soboto odklopim, ko se mi nabere.