Pozdravljena, ljuba draga domača gmajna. Lepih dni, pravijo, je za nekaj časa konec, tako ne vem, ali se spet spodobi zaželeti lepo in čudovito vreme, ali je to že malo »ogluljena« fraza.

To jutro me je k pisanju spodbodel strah mlade mamice in obenem strah meni izjemno drage
ženske, mlade matere, meni najbližje, ki se že kar nekaj časa ukvarja z mislijo, kako bo, ko bo
potrebo dati otroka v varstvo? Strah, ki je dejansko popolnoma naraven in se mu na noben način ni moč izogniti, a tako zelo najeda notranjost matere … se opravičujem, morda tudi očeta, a vseeno manj, kot matere, ki z otrokom živi praktično isto življenje, saj živi “z in za” otroka.

Torej, v službi se dnevno srečujem z mlado materjo, ki je po porodniškem spet prišla delat in pride sleherno jutro vsa razrvana, vsa out z mislimi na delovno mesto, kjer še nekaj časa praktično ne more poprijeti za delo, saj ji v ušesih še vedno odzvanja otrokov jok, še vedno čuti okrog vratu stisk njegovih malih ročic in “vidi” obup v njegovih očeh. In tudi v njenih očeh je tisti tihi jok, tisti obup, ko samo o tem še premišljuje, kako otroku je, ali še joka, ali jo močno pogreša, le kako se počuti itd. Gledam to mater in se spomnim dveh takih kalvarij, ki sem ju morala preživeti, gledam jo in tudi sama zaslišim otroški jok v glavi … gledam jo in ob vsem tem se mi, verjemite ali ne, zasmili tudi gospa, ki otroke varuje, zasmilijo se mi dekleta in žene v jaslih, ki prav tako vidijo oditi objokano mater, pa ji najbrž ne znajo, ne morejo ali celo ne zmorejo pomagati. Ne njej … ki bi bila tisti hip najbolj potrebna pomoči, ne otroku, za katerega se ve, da bo čez par minut nehal jokati. Uboge mlade mamice … me prešine skozi glavo … in … da, tudi to… uboge varuške, uboge vzgojiteljice. V kakšni agoniji se ob otrokovem prvem vstopu v “svet vrtca, svet življenja na drugačen način, svet resničnosti, svet igre in svet pravega otroškega življenja” srečujejo. In ob tem tako, kot sem na to pozabila jaz sama, pozabljajo, da otrok MORA ŽIVETI MED SVOJIMI VRSTNIKI, morajo živeti z otroki, se z njimi igrati, se učiti z njimi delititi igrače, mnenja, izmenjavati jezo, uveljavljati svoj prav, biti prijazen, biti igriv, jesti v skupini, delati v skupini, spati v skupini … saj otrok vendar je socialno bitje.

Vzela sem torej to mlado mamico “v precep”, jo peljala na kavico in se skušala z njo pogovoriti, da bi ji bilo morda že vsaj zato lažje, ker bi imela s kom o tej svoji težavi govoriti. Izkusila sem to vojno čustev, izkusila sem jo dvakrat in za hipec se mi je zazdelo, da bi ji morda znala celo pomagati. In ko sva se tako pogovarjali, ko sva se menili o teh rečeh, za katere sem slutila, da se “dogajajo in bojujejo” v njej in kar sem tako zelo zelo razumela, sem ji povedala tudi svojo zgodbo.

Dve hčeri imam in dve sem morala še kot dojenčici oddati v varstvo. Sprva je pri starejši bila to babica, ker takrat nismo pri nas imeli jasli. Sila kola lomi, pravijo, a jaz nikdar več, nikdar več ne bi dala otroka v varstvo babici, starejši osebi, od katere bi otrok čez cel dan ali zahteval preveč pozornosti, ki mu je ona ne bi mogla več nuditi, saj vsi vemo, kako zahtevni so naši otroci, ali pa bi se moralo dete cel dan samo s seboj igrati? Še danes sem izredno hvaležna tej babici, ki nam je pomagala v hudi stiski, vendar sem tudi danes prepričana, da je zunanja varuška, ki čustveno ne preveč obremenjeno, razdeljeno na vse otroke enako varuje svoje varovance, drugače vpliva na njihov razvoj in jih že pripravi tudi na življenje v vrtcu, kar pri babicah, ki jih dete “ovije okrog prstov” praktično ni mogoče doseči. In že takrat je v meni dozorela odločitev, da bi če bi imela še kakšnega otroka, zagotovo poisala varuško, če ne bi dobila varstva v jaslih.

Prvi dan, ko je starejša hčerka dopolnila zahtevano starost, sem jo odpeljala v vrtec, kjer se je seveda začela prava kalvarija. Mesec dni je bila v vrtcu, sleherno jutro sem zamudila v službo, ker se nisem mogla ločiti od nje, ker se me je oprijela, tiščala k meni, me objemala, da se je vse v meni lomilo in trgalo. A vedela sem, da ena od naju mora dlje vztrajati, kot druga in da se ne smem prepustiti čustvom, če želim imeti “zdravega” otroka. In sem vztrajala. Odhajala v službo objokana, obupana, z dnevno zamudo. Pa me je vzgojiteljica po mesecu dni poklicala za minuto dve k sebi in mi povedala, da vidi, kaj se z menoj dogaja in da to prvič ni prav, da se tako mučim, drugič pa, da otrok zajoka samo, ko me vidi v hrbet in dokler ne zaprem vrat in da bom morala prekiniti z odlašanjem odhoda v službo, ker to ni prav niti za otroka, niti zame in za mojo službo. Da, otrok zajoka, normalno da zajoka, ko izgublja izpred oči znani obraz, a minuto dve zatem je že v skupini, sprva še malo boječa in tiha, potem pa se razživi in dan preživi tako, kot bi v vrtcu zrasla, mi je še dejala vzgojiteljica. Zato da naj se ne sekiram in si ne jemljem po nepotrebnem in časa v službi in energije in se na nek način sama sebe onesrečujem. Kako srečna sem bila, ko je vendarle nekdo o tem spregovoril z menoj, kako srečna sem bila, ker sem ji še kako želela verjeti. In ko sem o tej zadevi povprašala še eno drugo varuško in potem še eno mater, s katero sva si delili kos poti d službe, sem bila pomirjena. Začelo se mi je novo obdobje, še je bil jok v duši, še je bila kdaj pa kdaj kaka skeleča bol in skrb, pa vendar … zdaj sem bila prepričana, da bo čas prinesel svoje, saj se vendar tudi otrok mora navaditi na drugačno okolje, na rahlo drugačen red itd.

In potem, ko smo že zaživeli popolnoma normalno, ko je deklica že začela z veseljem hoditi v vrtec, ko se je komot zbujala in ni bilo nikakršnega pregovarjanja več, ko nam je postal vrtec naš drugi dom, ko ni bilo več joka in stoka, je otrok zbolel za pljučnico in …. lahko si samo predstavljate, kaj vse sem morala ponovno doživljati, jaz in seveda otrok. A tokrat je trajalo le dobrih štirinajst dni, pa se je stvar unesla in …. do ododa v šolo je bilo dete z vrtcem več kot zadovoljno, da ne rečem, kako so meni pomagali pri njeni vzgoji.

In potem je bila rojena druga hči in ko sem pomislila, kako hitro bomo morala nazaj v službo in kam bom z otrokom, sem že ob pol leta začela iskati varuško. Našla sem gospo, ki jo še danes trikrat letno obiščem in ji izrazim vso svojo hvaležnost. Že mesec dni prej, kot sem šla v službo, sem po urico, dve, pa tudi tri pustila dete pri njej in odšla po nakupih, po opravkih. In ko je prišel čas za osemurno varstvo, ni bilo praktično nobenega problema več. Je še zajokala deklica, oja, seveda je, a mi je varuška tako sveto zagotovila, da zajoka samo ko grem skozi vrata, da je potem po parih minutah v redu in da to počno vsi novodošli otroci, mi je bilo takoj lažje pri srcu. Nisem bila več tako raztresena, nisem bila več tako v skrbeh in nisem bila več tako obupana, kot pri prvi hčeri. Nikdar nisem pomislila, da bi obupala in ta varuška mi je bila, ne le moji hčerki, ampak tudi meni moja druga mama. Veliko otrok je prevarovala, veliko je vedela, mnogo me je naučila, pomagala mi je pravilno vzgajati otroka, ni bila popustljiva, kot bi bili moji ali jaz sama, vztrajala je pri zahtevi, ki jo je postavila, vztrajala je pri redu, ki otroku pomaga živeti, odvadila je otroka dudice …. skratka, še danes se pogovarjava o tem, po petnajstih letih še vedno veva obe za vse prigode in nezgode v varstvu. In ko je otrok odšel v vrtec, ni bilo nobene težave, v ničemer ni izstopala iz skupine in vzgojiteljica je dejala, naj ji vendar povem, kje smo imeli otroka, ko je prišel že “tako izdelan v vrtec”, kar je pomenilo, da je deklica vedela, kdaj sme uveljaviti svojo voljo in kdaj ne, da ne more vedno ona doseči, kar si zamisli, da je znala odnesti posodo po kosilu na pravo mesto, da je znala deliti igračke, da se je čudovito vživela v svoje okolje in nove prijatelje, skratka, videlo se je, da je živela z vrstniki.

Vse to in še več sem pripovedovala svoji dragi osebi, ki ji že sedaj blodijo po glavi taiste skrbi in sodelavki, ki tako zelo trpi. Tako rada bi ji še s čim pomagala, pa dobro vem, da je pri tej stvari najboljši pomočik samo ČAS. Čas in mala merica vztrajnosti.

In priznati moram, da se mi bolj smilijo v tem stanju starši, kot otroci. Otrok neha jokati, se zaposli z igračko, mati pa cel božji dan sliši v ušesih otrokov jok in vidi njegov obupani obraz, pri čemer pa seveda pozablja na vse ostalo, tudi na to, da morda tisti hip otrok želi samo … doseči to, da bi ga pestovala njegova mama.

Opravičujem se vsem, ki se ob tej zadevi dolgočasijo, vendar je na forumih toliko mladih mamic, ki so mi ob tem mojem doživetju padle na pamet in z njimi istočasno njihove skrbi in razmišljanja, da se mi je za hipec, samo za hipec zazdelo prav, da z njimi podelim njihove skrbi. Ostalim pa, kot sem že dejala, se opravičujem. Ne pričakujem replik na ta ogromni post, ker ni bil napisan s tem namenom, zgolj zato, da je tudi iz mene ven šel strah, ki ga delim z meni ljubo osebo, z mojo hčerko! In z mojo sodelavko, ki jo vidim iz dneva v dan trpeti… In če imate vi kakšno tolažbo, ki bi ji jo še lahko nudila tem mladim mamicam … vsaka misel, vsak nasvet bo dobrodošel. Četudi je človek že “tam nekje”, nikoli ne ve dovolj, vedno se le učimo in učimo in učimo. Veliko se naučimo sami skozi življenje in lastne izkušnje, a še vedno premalo, saj se generacije, njihovi pogledi na svet in življenje tako silovito spreminjajo, da se moramo pač živeti v času in s časom. Hvala, ker ste mi prisluhnili.

Bodite lepo in s čim manjšimi skrbmi preživite dan.

Sploh ne. V bistvu poučno. Moram pa reči, da pri nas ni bilo toliko problrmov. Na srečo.

Ajde na regrat pojdi Mariči. Zdej je že z jajci hehehehhdee

Kako znano mi je tole.
Hvala Maricka in da bi tole prebralo cimvec mladih mamic.Naj pridenem se tole moje…..
Vsako leto znova,se skusam cimbolj priblizati starsem,seveda tudi otrokom.A starsi so res tisti v katerih je miljon in vec strahov..Da bi jih zmanjsala, cimbolj olajsala,se poleg vseh metod posluzujem tudi tega,da jim dam svojo telefonsko in naj klicejo in da bom jaz poklicala in naj ne skrbijo…
Sama sem mama ,vem kako je in naj vsem tem pisanju dodam le eno….ki drzi kot pribito

Mamica je takoj po rojstvu mocno povezana z otrokom..( pa tudi ze prej),vezi se poglabljajo,krepijo…In ko otrok vstopi prvic v vrtec,vez ostaja…Mama in otrok sta se vedno eno….In zato vse kar cuti in dozivlja mama ( vse strahove,tezave,ves obup,jok..itd…) nehote tako po tisti nevidni a globoki vezi projecira na svojega otroka.Otrok preko nje dozivlja in sprejema vrtec enako.Zato mamice,bolj ko boste sproscene,bolj ko boste povezane tudi z vzgojiteljico,bolj ko boste odprte do vrtca,lazje bo za oba…
Zato nasmeh na usta,vem tezko je..pa soncek v srce spustit….Pa bo!!!
Ni hudir,saj smo vecina nas v tem poklicu tako z duso in srcem in zivimo zanj…In zivimo za vse te otroke iz dneva v dan..ja kot bi bili nasi..Ja in so nasi….
Jaz pravim,da imam 23 otrok…vsi so enako moji,popoldan jih pa se dobim dodatnih 50..heheh
Mamice srecno! Vse tezave bomo premagali skupaj,zato le zaupajte vse stahove,misli,tezave svojim vzgojiteljicam….Zelo hvalezne vam bodo….
Toliko od mene….Nisem mogla bit tiho…..eko!

Mariči , tokrat si presegla samo sebe . Niti sanjalo se mi ni , da tako življenjsko razmišljaš o stvareh , ki so dejansko zate že mimo . Odlično napisano in ko bi le to , prebrale vse mamice ! Sama ne bi znala bolje napisati , iznesti tako kot si to naredila ti .
Če si enako povedala sodelavki . mislim da si ji precej ali pa še bolje , čisto olajšala te prve korake .
Sama pri delu doživljam enako in sem včasih nespretna , ker želim mamicam v hipu dokazati kako bo , a seveda je le čas tisti , ki to pokaže.
Menim , da je to koristen post za mlade starše našega foruma tudi . Po dolgem času nekaj odličnega tukaj.

ps…Seba , to se nanaša na vstop v vrtec in ti sledi , zato pozorno beri spet. :))

A fotri smo pa peteršiljeve sence,al kaj?

Super …
V praksi je nemalokrat zaželeno , da malčka v varstvo odpelje očka . Se bolj obnese , ker so čustva bolj kontrolirana in je tako to odlična poteza !! Prezadovoljna sem s tem vprašanjem.

Upam,.da je stvar iskreno zapisana.

Sem pisu glede na varstvo babice

Absolutno iskreno .

jutro

Vem . Moraš vedeti , da je varstvo pri domači osebi , popolnoma druga stvar . Oddaja otroka v vrtec ali k varuški pa druga. In do tega mora priti , ker otroci rabijo sebi enako družbo za njihov popolni razvoj. No , takrat se boš srečal s tem uvajanjem in privajanjem . In takrat , ti bomo rade volje pomagale z nasveti…

Vem da boste pomagale

uau Mariči … dans sem šele tole prebrala 🙂

ja … tud pri nas ni blo nič drugače … z 18-timi meseci je šel miško v vrtec .. joj kolk smo jokal … on tm v tisti sobici jest pa v avtu :))))

sam naš je tak da nikol ni glih ful rad hodil v vrtec … čeprav ma tam ful dobrih prijateljev … ampak tisti počitek po kosilu … jao .. tisto je njemu grozljivka :))

gre v šolo septembra .. in jaz bom doma na porodniški in … upam da se bomo lepo znašli 🙂

za tega razgrajača v trebuhu pa že zdaj vem da bom ubrala drugačno taktiko … ne bom ga tooolk navezala nase in vem da ga bom že pred prvim letom dajala v varstvo komurkoli :))) (ga kdo hoče :)))? ) za urco dve … tolk da se bo navadil gužve okrog sebe in upam da bo potem lažje 🙂 … sicer pa bomo videli …

si pa res dobra da po toliko letih še vedno razmišljaš o vrtcu :))) in se strinjam … šok je veliko večji za mamo … ki svoje strahove prenaša na otročka … on itak pozabi …

B.

🙂 seba … pa čimprej to zrihtite … ker dalj ko odlašaš težje je 🙂

Šele naslednje leto jo bomo dali

do takrat bo pa doma uživala :)))

ma jest še ne vem kako bom nardila … bomo vidli 🙂 vem pa da čimprej v vrtec .. tembolje 🙂 … jest sem tak … pristaš vrtcev in mi babice ne dišijo kej preveč … tu mač razvajajo … za moje pojme 😉

Moja tašča ne. Ima tak režim vzgoje kot midva. in se to tudi pozna

Ja. Kot je napisala Mariči i, je lep primer sodelavka v službi , ki non stop razmišlja o tem , kako otrok joka itd…medtem , ko se otrok takoj ko mama obrne hrbet in ni več v vidnem polju , povsem navadi na okolico in se zaigra .
Žal moram reči hehe , da ni problem otrok , marveč marsikdaj starši .

B. točno tako je . Otroka imaš lahko rad na več načinov , to je nesporno dejstvo. Eden izmed njih je , da ga lepo pripraviš na življenje zunaj , to je tisti hip , ko gre v vrtec . Če delaš malo tudi z razumom , potem zna bit ta prehod za vse udeležene manj stresen .

Včasih pomislim. Ne vzgajamo samo otročke , tudi starše :))

Je pa nekaj . Vsi kasneje opazijo kako zelo se otrok spremeni . Na bolje !Postane bolj samostojen , bolj odrasel , izoblikuje si osebnost .
Med sebi enakimi v vrtcu , skuša čimhitreje doseči to kar drugi znajo . Hitreje shodijo , tudi spregovorijo , se navadijo ustaljenega reda , vedo točno kaj je prav ali ne .

B. vesela sem tvojega razmišljanja , da boš naredila tako , da ta prehod ne bo tako stresen . Kok mene vedno razveseli tako razmišljanje staršev !!

ja sej tko je … prečekiraš da vidiš pa se pol odločiš … rezultat pa itak vidiš šele čez leta :)))

🙂 … ja veš … sej je bla prvič šola … oreng huda Šola :)) bi zdej če bi čas nazaj zavrtela delala čist drugače :)) kolk sva bla navezana drug na drugega … sej sva še … mal 🙂 … ampak zdej je mami sam še za crklanje … men dnevnim norenjem 🙂

To je pa dejstvo.
sva bila z mojo glih na enih vajah. Take družinske zadeve. Pravijo da moraš otroka do treh let naučit kaj je prav in kaj ne. Sej ga lahko tut pol, sam je dosti težje kot prej. In mislim, da se kar strinjam s tem.

ja itak … sej mu ne dovoliš da se ti posračka sred kuhne na mizo ane :)))))

problem je sam v tem … da se ene zadeve zdijo samepo sebi nedopuste … za druge pa ne veš kako bi se jih lotil in jih miškotu prepovedal 🙂 … ne da bi mu zatrl tisto raziskovalno žilco al pa čut po neskončno zdravem umetniškem izražanju 🙂

Je res ja. Moram pa reči ( pa ne da bi se hvalil ) da najina tmala kar zastop kaj ne in kaj lahko. In niti nimava takih problemov. Nisva pa tut Hitlerja, da ne boš nareobe zastopla

jaja … hitlerja glih ne … musolinija pa :)))))))))))

hej … verjamem … tud naš je ful na izi … njemu se sploh ne lub kregat … on je skuliran do konca .. če kej ne dobi pač ne dobi … če kej ne sme .. mal zajavska pa je ok … sam me je pa sposoben tolk okol obrnit … da ne dojemam … to ma po men 😉

Pri nas pa mojo. Mene se niti zaenkrat ne upa.