Ne, ne , nobeno hitlerjanstvo nima tuki veze 🙂
Neke meje so , zdej zakaj ?
ker otrok moram vedeti kaj sme in kaj ne ( tu vmes je tudi njegova varnost , recimo ..razsikovalni duh v smislu odkrivanja čudovitih srebrnih gumbkov na štedilniku ) . Če mu to lepo dan na dan , dokler se ne utrdi v glavici poveš , da se ne sme , tega ne bo počel . Vztrajnost , doslednost , to je to , pri vsaki stvari ne samo pri tej . Otroka imaš rad tudi če mu kaj prepoveš 🙂 za njegovo dobro .
Navsezadnje je lepo it nekam na izlet z otrokom , ki je lepo vzgojen , kot pa recimo z otrokom , ki se bo v trgovini vsem na očem metal na tla , ker mu bo nekaj prepovedano.
Otrok razume , še kako , kaj se mu pove in razloži. Pa še nekaj. Veliko bolj zazna in ceni starša , ki ima svojo avtoriteto in pri njem ne dobi občutka , eh saj niti mama ali oče nima razčiščenih pojmov .
Otroka moramo vzgajati mi , ne on nas !

ja tko … mi njih 🙂

me kr skrbi kaj bo izpadlo iz našega miškota :)) .. včas mam filing da na zadeve gleda tolk z resne plati … je ful en filozof .. jest pa taka … kr neki 🙂

hehe … ja pa ja … očkova lubica … vem jest kako je to blo pr nas doma … fotra sem zmer okol obrnila … še vedu ni kdaj … zmer mi je ratal :)))))

Uffffffffffffffff, dobro jutro gmajna, no tole sem zadnje
prebrala, sem se kar tukaj pripopala. Nisem si mislila,
kako človek vedno in povsod razmišlja …. o otrocih!

Seba, imaš enkratno srečo, da imaš taščo, ki razume
pravilnost vzgoje in ki postavlja meje, preko katerih
se pač iz razlogovo, ki se jih otroku pove, ne sme.
Jaz te sreče nisem imela. Če sem jaz o nečem razpravljala,
da se ne sme in zakaj se ne sme, je tašča izkoristila trenutek,
ko je bila z otrokom sama in mu dala ravno tisto, česar mu jaz
nisem hotela dati in sem mu tudi razložila, zakaj ne.

Vedno sem bila in vedno bom mnenja, da otroku, ki mu nekaj
braniš, prepoveš, ne dovoliš, mu pač moraš tudi vse odgovore
zakaj tako. Starejše osebe ponavadi za to nimajo ali dovolj
potrpljenja, ali so morda celo (zdaj morda malo pretiravam, lahko
pa je v kakšnem primeru tudi tako) neiznajdljivi pri otroških
vprašanjih, ki so včasih tako presneto provokativna, da se človek
niti prav ne pripravi k odgovoru, že je “ovit” okrog mezinca ali pa
se morda kdaj pa kdaj starejšim, ki imajo npr. poleg sebe že enega
sogovornika svoje generacije niti ne ljubi odgovarjati otroku, pa si
“kupi mir” s kakšno popolnoma neprimerno zadevščino.

Nikdar naj ne bi noben “zakaj” ostal brez “zato, ker …” in ko sem prišla s tistimi otroškimi “zakaji” v kot, v zagato in nisem več vedela odgovora, kljub temu nisem ostala brez, ker sem se izmazala takole: “Veš, tega pa tudi jaz ne vem. Zdaj pa greva iskat eno knjigo, v kateri vse piše, pa bova tam notri poiskali, zakaj je to tako in ne tako in zakaj se tega ne sme, uno pa se lahko …” in tako dalje in tako naprej. Skratka, nikdar ni bilo z moje strani samo golo “zato… in pika”. Res pa je, da me je to stalo veliko časa, veliko potrpljenja, veliko moči, veliko volje …. da sem kdaj pa kdaj tudi obupala, ker otroški zakaj ni nikoli končan. Vendar mi za to nikoli ni bilo žal.

Prav imaš, dream_on, kdaj pa kdaj smo vzgoje bolj potrebni starši kot otroci. Škoda je le, da pri prenekterih otrocih, ki jih vidiš, ne moreš ukreniti ničesar, sploh, če pomisliš na to, da so tako, kot je vzgoje otrok, vzgojeni tudi starši in da tu sprememba praktično ni mogoča, ker bi bila le-ta potrebna najprej na drugem nivoju… tam pa žal ni moč ničesar več storiti, saj so, kot pravi Seba, najbolj dojemljiva in občutljiva leta za sprejemanje že zdavnaj mimo.

Barbi, mislim, da je tvoja odločitev, da boš otroka čimprej prepustila varstvu vrtca odlična. Zanj in zate in za vas vse. Je pa dejstvo, kot pravi Perla, da je treba o strahovih, o bojaznih, o nevšečnostih, o vsem, kar se dogaja v vrtcu, glasno spregovoriti. Otrok doma nekaj na pol ali malo pomežlano pove, lahko je moč razbrati čuda stvari iz njegovega pripovedovanja, lahko se v nas izoblikujejo neke čudne slike in predstave, zato… z besedo na dan, na dan z zahtevo po pojasnilih ali po drugačnem ravnanju. Le odkrita beseda in glasni DA ali NE je tisto, kar zna pomagati in nam in otrokom in seveda osebju, ki ima na skrbi vzgojo naših otrok za tisti čas, ko jim ga prepustimo.

Lep dan, prijatelji! In srečo z otroki, ki smo jim pripravljeni pomagati spoznavati svet in življenje v njem. Rada imam otroke, vedno sem jih imela rada, zato z njimi in v njih še vedno uživam.

Je že očkova lubica. res je. Ampak strog pa sem

TAKO JE

Zamisl se mal hehehehehe

Ja res imam mogoče srečo. Je pa dejstvo da še preden je prišla na svet smo se vse zmenili. Vse okrog varstva, vzgoje itd. Kaj sme in kaj ne. In glede na to da sva tudi midva vzgojena z dobršno mero kaj ja in kaj ne, se bo tudi otrok vzgajal tako. In jo tako vzgaja tudi tašča. In mislim da se je frkljica tega zelo dobro oprijela.

Mariči, kjer si bila pred enim enim, dvema, tremi tedni?
Jaz se ravno zdaj s tem ukvarjam. In me vsakič stisne pri srcu in začutim cmok v grlu, ko vidim, da moj mali knedlček naredi šobico in potem zajoka, ko pride v roke varuške. In ko varuška za mano zapre vrata, bi se najraje pripopala nanje in trkala in razbijala, dokler mi ne odpre, da ga še enkrat stisnem k sebi in potolažim.
Ampak mi je vsak dan lažje, priznam. Me je varuška potolažila in razložila par stvari. Tolaži me tudi to, ko vidim, da je tam zadovoljen, saj, ko pridem ponj, ni nobenega vriska ali vzdiha od olajšanja, da gre končno domov.

jutro. tak to je

Moški malo težko razumete, to vam verjamem. Ampak vam ne zamerimo. Vsaj jaz ne :)).

Predraga Lili, da sem to vedela, kdaj že bi o tem spregovorila, verjemi. Zgolj zato,da bi ti skušala vsaj malo olajšati te prve dni z izkušnjami, s katerimi sem se srečevala sama. Tudi tale mlada mamica, moja sodelavka, je oddala otroka v varstvo v tem času nekje, zato pravim, da sem jo dolgo gledala in opazovala, kako je revica trpela. In potem še strah pri moji hčeri, ki ravno tako, pravi, ne sme niti pomisliti na čas, ko bo spet treba v službo in ko bo treba dete oddati v varstvo. Veliko se z njo pogovarjam o vsem tem, kar sem pisala, veliko je še takih in podobnih izkušenj. Lahko rečem le to, da sem imela jaz tako varuško, ki je bila,kot že rečeno in meni in mojemu otroku druga mama, ženska, vredna suhega zlata. Zato jo še dandanes cenim in spoštujem, zato ji verjamem na besedo popolnoma vse, kar mi reče in zato jo še danes rada prosim za nasvet, za kakšno spodbudo. In zato vem, koliko morajo potrpeti in prestati tudi te zlate varuške, ko se ukvarjajo ne le z otrokom, ki mu je treba z mnogo truda in potrpljenja in z mnogo dobre volje dom, v katerega pride, narediti za njegov dom in ko je ob vsem tem treba pridobiti z veliko muke tudi zaupanje staršev, ki jim otroka zaupajo in jih prepričati v to, da je z otrokom vse v najlepšem redu.

Dandanes si zamislim, da v kolikor bi ostala recimo brezposelna ali da bi se mi zgodilo kaj, zaradi česar ne bi mogla več delati, bi se najbrž odločila za varstvo otrok ali starejših oseb in skušala na ta način pomagati mladim materam prebroditi tisto težko in hudo krizo, ko prvič oddajo svojega otroka od sebe za dlje časa, ko se jim spet spremeni način življenja in ko ni moč skriti trpljenja, ki ga ob tem občutijo, kar pa se največkrat seveda prenaša tudi na otroka, ki materin nemir še kako občuti.

Lili, kar vztrajaj in bodi močna, saj to ne gre le v tvoje dobro in v dobro vas vseh, dolgoročno gledano, temveč tudi in predvsem v dobro otroka, ki bo imel normalne pogoje bivanja, rasti in razvoja med vrstniki in seveda v dobro gospe, ki se skupaj s teboj trudi za tvojega malčka.

Še predobro te razumem in rada bi ti pomagala tudi na kak drugačen način, če bi le mogla. Sodelavka mi je izredno hvaležna za vsako besedo, saj pravi, da ji doslej s tega zornega kota še nihče ni tako prikazal težav, s katerimi se srečuje in stvari, ki jih mora gledati z razumom, ne le s srcem. In verjemi ali ne, vse to ji zelo pomaga pri tem, da se v hipu, ko začuti cmok v grlu in mokre učke začne kulirati samo sebe.

Držita se z vajinim malčkom, draga Lili in zaupaj svoji varuški, ki ti zagotovo hoče pomagati, saj bo tako tudi sebi precej olajšala delo.

Lepo se imejte!

Sej sem vedu da me boš razumela ;o))))))) Kako špageti hehehehehe

Smo se jih prenažrli za nekaj časa :)))). Zdaj bodo šnicli in pomfri :))) A prideš?

Sama manjkalorijska hrana hehehehehehehe