Stroški, ko se priselite k partnerju
Nisem vsega bral, ker se je nabralo kar nekaj strani ampak ve se, kdor pride nekomu pod streho, če res ni sirotnja in ga ta, ki je lastnik ni dobesedno prosil, da prid k njemu, ker si ga tako želi samo zaradi mesenih užitkov, (ker je lastnik nepremičnine čist po domače grd, tist, ki pride pa lep), da naj bi tist, ki je prišel nekomu pod strehu, če nima problemov s kešom moral plačati vse tekoče stroške na mesec, tako, da tist, (ta, ki se priseli, jih bi tudi, če bi bil v najemu) ki je lastnik stanovanja nima problemov s tem. Vse ostalo (kredit, recimo) je njegova stvar, od lastnika in tudi ve se, da tist, ki se preseli nekomu pod streho nima pri nepremičnini nič, samo glupi zakoni, danes v Sloveniji sesuvajo tiste, ki imajo nekaj, to se vidi tud po tem, ko je nekdo oropan, lopov celo junak izpade v očeh zakona, mazijo pa tiste, ki nimajo nič, z neko kao zaščito pravičnega sistema, buče.
Seveda je pa to vse brezveze, če je ljubezen na nivoju zdrave kmečke pameti, ker v tem primeru je vse, kar počneta dva med sabo v obojestransko zadovoljstvo in se tudi v primeru ločitve, ko si dokurčita poslovita kot prijatlja.
Zakaj se sploh Grete resne veze če ne prenesete da en nima drugi ima in bo prvi ali drugi zaradi prvega ali drugega na izgubi.
Kaj pa če bi delala raje skupaj na tem da poleg obstoječe nepremičnine ustvarita se kakšno. Predvsem pa delali na tem da se veza obnese.
Pa ta jajca daj pol za kredit ker tu živiš, pa ni fer da dam pol za kredit ker nič ne bo moje.
Pa naj vzame se druga oseba kredit za en mali stanovanje pa oba kredita skup odplačujete. Eno stanovanje v najem. Najemnino pa za skupne stroške. Tako bosta oba imela svojo nepremičnino v primeru razhoda.
Grda resnica je, da kljub neplačevanju kredita drugega, ob razhodu drugi lahko zahteva “svoj del”. Kdor hoče imeti nepremičnino zase, naj jo kupi preden se drugi preseli k njemu, sicer bodo lahko težave.
Stroški, seveda naj plačuje svojo polovico. Filmske romantične komedije pač niso realno življenje.
S partnerjem skupaj živiva vsaj osem let in imava ločene fnance. On je prišel živeti k meni, vsak mesec dava skupne stroške na pol, jaz plačam rezervni sklad, svoj telefon in podobno. Ker mu ne računam najemnine in ker ima višjo plačo večinoma za trgovino plača on. Ne pa vedno. Počitnice vsak plača zase. Ko sva se vselila, sem jaz dala za kopalnico in kuhinjo, on je opremil dnevno sobo in spalnico, če bi se razšla, tako lahko vzame pohištvo s sabo ali pa mu ga odplačam, ni problema. V primeru kredita bi ga odplačevala sama, če ne bi šlo in bi mi pomagal pri odplačevanju bi to vzela kot posojilo. Zdaj se dogovarjava za nakup avta, njegov bo kmalu dotrajan. Pomagala mu bom s svojimi prihranki, vendar tako, da mi bo lahko kasneje oplačal ali pa da bo pol avta mojega. Pri nama ni problema. Tisti, ki zagovarjate skupne finance ste idealisti, slabi matematiki, ali pa imate manj od partnerja.
Ne nujno. Sem pretezno pragmatik, solidno podkovan v matematiki in sorazmerno premoznejsi. Pa sem vseeno pristas skupnih financ. Vzrke gre iskati v motivatorjih, ki narekujejo nasa vedenja in ravnanja. V osnovi gre za tri, ki se pa nato prepletajo in multiplicirajo.
Tisti, ki jim je glavni motivator strah, bodo pretezno previdni (tudi v financah). Drugi, ki jih zene predvsem tekmovalnost, bodo bolj predani in se bodo raje posvecali statusu (simbolom), kakor financam. Tisti, ki jih zene predvsem koristoljubje pa se bodo predvsem posvecali manipuliranju (in lahko zaidejo tudi v pohlep). Sedem smrtnih grehov in sedem vrlin torej, ce se malo pesnisko izrazimo.
Meni je sistem locenih financ razumljiv pri cimrih, s seksom ali brez. Torej tudi pri ljudeh, ki se dajo zivet skupaj v zrelih letih, vsak s svojo prtljago iz preteklosti, ker imajo od sostanovanja neko korist – en in drugi.
Ce gre za druzino, pa locenih financ ze po definiciji ne more biti, ker naj bi bila druzina osnovna celica. Ne more imeti celica locenih delov, ker potem pac ni celica.
Za avtorico teme, ki z istim materialom nastopa enkrat kot moski, drugic kot zenska, pa tako: polovica stroskov in polovica kredita. To je isto kot polovica stroskov in polovica najemnine. Tako prihranita vsak polovico tega, kar bi sicer placevala in edino v tem primeru je sostanovanje za oba enako smiselno.
Pri 45.se ne bi nikoli selila k partnerju, sploh če bi imela za sabo nekaj let samskega življenja.
Če živita blizu, v istem kraju, ostanita vsak na svojem, včasih sta pri enem, včasih pri drugem, včasih vsak na svojem. Ni nobenih težav s skupnimi financami. Z njim si, ko ti zapaše, ko rabiš mir, pa ga tudi imaš.
Jaz to s partnerjem furam že osmo leto in se imava super. Vse klapa, ne kregava se, saj se nimava za kaj. Če nama kaj ni prav, se za kak dan zabubiva vsak na svoje, pa je.
Meni je taka zveza idealna.
Drugače je seveda pri mladih, ki si ustvarjajo svojo družino.
Midva sva se pogovorila koliko denarja bova od plače dajala mesečno v skupno blagajno in tega se drživa še danes. Vse kar je (stroški, hrana) gre tako iz skupne blagajne. Ostanek od moje plače porabim izključno zase ali pač varčujem, enako on. Mislim da je fajn, če ima človek tudi kakšen skriti fond. Nikoli se ne ve 🙂
Odvisno, če bi bila v nekem stanovanju v najemu potem bi od partnerja pričakovala, da dava vsak pol za najemnino in za stroške, hrano. Če pa bi šla živet k njemu in bi on plačeval kredit za stanovanje pa mislim, da mu ne bi plačevala polovico kredita, ker se lahko ob razhodu obrišem pod nos za ta denar. Vendar odvisno, če bi bil pa v kaki denarni stiski bi mu pa tudi pomagala. Bi pa sigurno dala pol za stroške in v celoti financirala prehrano in druge življenjsko potrebne dobrine. Vendar to je čist odvisno od posamezne situacije ali para. Mene osebno zelo moti, da je partner zelo zapravljiv in potroši veliko za cigarete, pijačke v gostilni, tudi ko je v službi s sodelavci malicajo v gostilni pa še pičijo kam na pijačko, tudi veliko porabi denarja za bencin, ker se drajsa sem pa tja….Jst pa sem bolj skromna in nimam nobene od teh navad, ki se jih da omejiti in bi me zelo jezilo, da bi mi rekel ne morem dat za stroške ali hrano, daj kar ti, saj imaš. Čak mal, tud on bi imel, če bi znal gospodarno z denarjem.
Če se misliš preseliti k njemu, v njegovo stanovanje in bosta oba plačevala stroške, bo on imel za polovico manj stroškov. Če misliš odplačevati tudi del njegovega kredita, mora biti ta sorazmerni del – tvoja lastnina- vpisan v zemljiško knjigo, že od samega začetka, v izogib morebitnim kasnejšim dolgotrajnim tožbam !