Vem, da ste oziroma smo tukaj bolj ljubitelji umetniške literature, ne kiča, pa vendar: naj se izpovem, da nisem pravzaprav v življenju prebrala še nobenega šund romana (že v šoli so nas vzgajali, da se to pač “ne bere” in ker sem imela zelo rada književnost, sem seveda vedno raje posegla po kakem Dostojevskem in ostali klasiki); tega pa si seveda ne štejem v dobro, vsaj ne povsem – menim, da bi človek moral v življenju pač vse poskusiti, brez predsodkov (torej: vse, kar ne škodi :-)) in pri meni je to vsekakor ostalo na ravni predsodka.
Pred nekaj časa pa me je neka oseba, ki jo zelo cenim (tako intelektualno, kot nasploh) “sprovocirala”, češ da pa moram kdaj prebrati tudi kakšno Victorio Holt. In, evo, ta oseba je bila edina oz. prva, kjer sem “nasedla” in se odločila, da potem bo pa res treba vzet kaj takega v roke, čeprav se mi, priznam upira. Zato bi rada prebrala izmed tovrstne literature kaj, kar je vsaj “znosno” ali kolikor toliko zanimivo, in ker menim, da ste tudi knjižni molji kdaj poleg vse umetnosti če drugače ne, pa iz radovednosti, poskusili tudi kak “plevelček” :-), bi me veselil vsak namig oziroma nasvet – npr. kaj od Victorie Holt bi se najbolj splačalo prebrat (pa da pri tem človek-bralec ostane živ na koncu :-)), lahko pa seveda tudi kakega drugega avtorja. Hvala za vsak predlog!

Maja,

za seboj imam dve (ali tri? tezko je pomniti!) Victorije Holt. Strinjam se samo, da je treba prebrati eno samo (vsaka nadaljna ne bo prinesla nobenih novih globin, samo verzije ene in iste poante). Sem se pa cudno pocutila, ko sem jo dokoncala. Malo me je bolela glava, malo so mozgani zvodeneli, oci dobile zafiksan pogled. Nobenih vecjih vprasanj ni bilo, ki bi ostala nerazresena. Naceloma pa izkusnja ni bila prevec travmaticna. Vsaj prvic pa ne negativna. Naslednja knjiga je bila ze slabsa in je povzrocila vec razocaranja. Kot bi pac nekdo dal prevec sladkorja v sladoled, ce tega ne maras… Ampak res mislim, da je eno treba prebrati. Ce drugega ne, lahko razmislis o vzorcnem pisanju. Mogoce lahko sama zacnes pisati take knjige in si prisluzis bogastvo. Tudi to je prav mogoce. Pred kratkim pa sem se spomnila tistih revijalnih razlicic sunda, ki so izhajale (ali mogoce se) pod okriljem Jane ali necesa takega. Na prednji in zadnji strani so bili srcki. Notri pa so bile Ljubezensko zgodbe (tako se jim je reklo). Tudi tu velja kaksno prebrati za splosno izobrazbo. Dolocene stvari mocno spominjajo na med.over.net, ampak ko sem to prebrala, slednjega se ni bilo. Kakorkoli, to so majhni kicasti zvezcici, v katerih so osladne zgodbe o delavkah (v moji je bila ena prodajalka v cvetlicarni – vedno sem ta poklic nekako zavidala cvetlicarkam, super disece okolje in tista voda), ki spoznajo “zapuscenega princa” (kmeta z velikim gruntom in nato skupaj najdeta stik z naravo in drug z drugim) in take reci. Naceloma nobenih groznih tasc ali kaksnih drugih preprek – dedovanje, nemogoci sosedje in podobno. Ali pa se to pojavi v milejsi obliki, samo za rahel zaplet. Sem pa v teh zgodbah totalno out, nazadnje sem prebrala eno, ko sem bila stara … no, pred vec kot 10 leti. 🙂

Draga Maja!

Res mora človek včasih prebrat tudi kaj trapastega, če drugega ne, potem vsaj bolj ceni kvalitetnejše stvari. Victoria Holt, recimo, velja za šund boljšega razreda, ravno tako Konsalik. Osebe so dobro opisane, zgodbe lepo tečejo, pa tudi prevedene so te knjige kvalitetno, saj so jih izdajale velike založbe, ki imajo kvalitetne prevajalce, zato je jezik prevoda temu primeren. Izogibaj pa se prevodom kake samozaložbe, ker so mnogokrat porazni. Pa tudi tiskovnih napak v takih knjigah kar mrgoli.
Čisto vseeno pa je, katero knjigo V. Holt boš najprej prebrala. Ko boš prebrala eno, boš prebrala vse!

Sporoči svoje občutke!!

LP

Ha, ha, Irena, res simpatično si opisala svoje doživljanje tega!
“Naceloma pa izkusnja ni bila prevec travmaticna…” :-)))
Hvala obema za odgovore, lahko se še kdo oglasi, sta me prepričali, da “poskusim” vsaj eno, čeprav mi bo najbrž največja muka izbrati, glede na to, da sem neodločna tehtnica! :-)) Pa tudi, ne morem si kaj, da mi ne bi bilo sila škoda časa za to, ko ša je še toliko leposlovja in druge dobre literature, ki še ni prišla na vrsto, ampak – bo treba riskirat!
Zdi se mi, da je Victoria Holt napisala tudi nekakšno trilogijo mislim da o Mariji Medicejski, če se ne motim, a je pisala pod nekim moškim psevdonimom… je prebral morda kdo to? (so pa tri kar zajetne knjige) – a to tudi literarni poznavalci hvalijo, da sploh ne moremo šteti za šund, saj da je prav dobra literatura, tako da to najbrž ne šteje… 🙂
Glede V.Holt in vzorčnega pisanja pa: ja, že v osnovni šoli sem se zgrozila, ko nam je učiteljica slovenščine rekla, da teh romanov pravzaprav večinoma sploh ne piše avtor, ki je napisan na naslovnici (morda je napisal le kako knjigo ali enih par – Victoria si je očitno rezervirala čas za veliko trilogijo :-)), ampak ima kot neke vrste “podjetje”, kjer “delavci” kot po tekočem traku pišejo posamezne dele, tako da je končni izdelek v bistvu produkt “dela na tekočem traku” nevemkolikih posameznikov. No, takrat sem izgubila del svoje otroške nedolžne naivnosti, da svetu lahko zaupamo… 🙂

Vso srečo pri (hitrem) izbiranju, Maja. Jaz pa pri izbiri šunda nimam tvojih težav, čeprav sem tudi tehntnica: izberem zeleno knjigo, ker je to moja najljubša barva. Logično, ne.

Ha, ha, dober kriterij, ja, tehtnice si pač moramo nekaj izmislit, da si olajšamo težke odločitve! No, jaz bom pa za začetek izbrala – tanko! 🙂 (čeprav se mi zdi, da so pri šundu vse enko debele – kot da morajo zapolnit normo toliko in toliko besed… tako kot pri šolskem eseju :-))
No, ja, zdaj jih kritiziram, na koncu bom pa še navdušeni ljubitelj šunda… 🙂
Lp vsem in veselo branje, kakrkoli že berete!
Maja

No, se oglaša še ena izbirčna tehtnica. 🙂
Načeloma ne maram šund romanov, ampak sem se še kot srednješolka lotila tudi Victorie Holt in Konsalika.
Od Konsalika sem prebrala Diagnoza rak in V omami LSD. No ja, saj sploh ni tako napačno branje. Za včasih, recimo 1x na par let. 🙂
Pri Victorii Holt sem ubrala vmesno varianto. Tistega cukra ne bi prenesla, zato sem se odločila za “zgodovinski” roman Izpoved kraljice Marie Antoinette. Malo zgodovinskih dejstev, malo domišljije, moram pa priznati, da mi je bila knjiga takrat všeč.

Je pa res zanimivo. Tudi sama poznam eno zelo izobraženo in razgledano gospodično, ki t.i. ljubavne romane dobesedno požira. Res ne vem, v čem je finta. :))

Lep pozdrav!

ostane v spominu, vse ostalo je šlo pa,pa… in sicer Poletna noč (sem bila sicer stara 13 let, a me še vedno kdaj zagrabi in jo prelistam)

Konsalik pa: Poletje z Danico (ker se pač dogaja v Slo. in ker je moji mami tako ime – in sem ji knjigo kupila v antikvariatu za abrahama, tako za štos)

Sicer sem totalno navdušena nad Marquezejem (saj se tako ne napiše, vem, pa se mi ne ljubi pogledat, kako je prav) – O ljubezni in drugih demonih… Ljubezen v času kolere in Sto let samote pa me še čakata…
T.

…še ena tehtnica, ki je brala V. Holt – sicer v O.Š., ampak bo že…;) ..in ravno Izpoved Marie Antoniette me je zanesla v globoko osnovnošolsko “preučevanje” francoske revolucije, ki se je sčasoma razvilo v pravo obsesijo o francoski revoluciji, pa potem o mislecih tistega časa, tako, da je mogoče V. Holt za kaj celo dobra… 😉
…ampak je pa res, da v majhnih dozah…

Ž
Priznam, da nisem prebral nobenega izdelka omenjene Victorie Holt, tudi omenjeni Konsalik, priznam, mi ni znan. A vendarle; priznajmo si, da ni vsaka knjiga, ki ni vezana v usnje slaba, da ni vsak pisec, ki ni na Top 100 zanič in tudi, da se ni kvalitetna proza zaključila z Dostojevskim. To je seveda moje skromno mnenjce, toda mislim, da je na svetu veliko kvalitetnega pisanja, bilo in bo, le malo manj snobovski in vase zagledani bodimo ( vključno z mano, da se razumemo ).
P

Ojla, sama sem Victorio Holt v osnovni šoli dobesedno požirala, kar pa mi očitno ni pokvarilo prebave, saj imam danes diplomo iz primerjalne književnosti 😉

Ja, tale kategorija šunda je zanimiva in raztegljiva. Jaz bi vanjo uvrstila vse, kar ima omejen rok trajanja, torej tudi trendovsko književnost, kakršno piše npr. Nick Hornby. Pa raznorazna dela instant duhovnosti, detektivke, da Barbare Cartland niti ne omenjam. Point je, mislim, v tem, da gre za obrt prej kot za umetnost. Seveda pa tudi obrtnik ni enak obrtniku – Minette Walters in Ruth Rendell svoj posel odlično obvladata in ju definitivno spoštujem, je pa res, da ju ne bo čez ca. petdeset let več nihče bral. Kakorkoli, berem vse po vrsti in isto svetujem tudi tebi. Vsaj zato, da vidiš, v čem je razlika!

In še ena tehtnica, ki Victorie Holt ni od blizu povohala, je pa zato v najstniškem obdobju požrla vse od Jackie Collins in še ene avtorice, ki je napisala Čipke v dveh delih… in si tako “pokvarila” nedolžno predstavo o princih, nežnostih in teh zadevah… Ampak bolje prezgodaj kot prepozno, ni res.

Ojaoja!
A se ti zdi Nick Hornby res samo trendovski pisatelj… Morda res, khm. Mene je Zvestoba do groba zelo potegnila, Vse o fantu pa sem odvrgla po petih, šestih straneh (deja vu).

Menim, da vsak kdaj prebere kakšen kič četudi se tega niti ne zaveda. Kdor bere veliko umetniškega si lahko privošči tudi nekaj zabave s kičem, ki se ti po značaju pač prilega. Vsak ima svoje merilo. Jaz ne morem prebrati nekega kiča od neke ameriške pisateljice, ki še živi pa se ne morem spomniti imena. Zame je to res velik dolgcajt. Lahko pa berem Konsalika, ki je prav tako lahkega žanra pa mi sploh ne deluje kičasto. Če dosti bereš slej koprej naletiš na kič hudo je če bereš toliko tega, da ne moreš prebrati kaj kvalitetnega.