Sv. Urh pru Dobrunjah
In zakaj si cerkev sploh tako močno želi prikriti dogodke pri svetem Urhu? Luknje v cerkveni fasadi, ki so jih naredile partizanske krogle, bi lahko razlagali tudi kot opomin, kako zločinsko je bilo ravnanje partizanov, ki jim ni bilo nič dovolj sveto in so streljali celo na cerkve. Zato ker so domobranci cerkev uporabljali za vojaško utrdbo, zvonik pa celo za ostrostrelsko gnezdo. Zato ker je bila na Urhu ena najmočnejših domobranskih postojank v osrednji Sloveniji. Zato ker so domobranci z roko v roki z župniki v kletnih prostorih bližnje mežnarije zasliševali, mučili in pobijali partizane, njihove sodelavce in celo civiliste. Zato ker je bil najzloglasnejši mučitelj prav pripadnik cerkve, po vojni obsojeni in obešeni župnik, oboroženi vojaški kurat Peter Križaj. Zato ker je prav Urh rojstni kraj oborožene “bele garde”, saj se je tam 17. maja 1942 zbrala prva domobranska enota slabih dvajsetih mož. In končno zato, ker je pod njihovim strelnim in hladnim orožjem tam gori umrlo na stotine ljudi.
Vendar pa obnova fasade cerkve svetega Urha ne pomeni začetka retuširanja umazane zgodovine, pač pa nadaljevanje ali kar dokončanje tega procesa. Od druge svetovne vojne pa nekje do osamosvojitve Slovenije je bila cerkev muzej s stalno razstavo dokumentov o medvojnih dogodkih na Urhu. Kmalu po osamosvojitvi pa je bila po zakonu o denacionalizaciji vrnjena rimskokatoliški cerkvi in spremembe so se lahko začele. Kot smo že zapisali, je sicer šlo za postopen proces zakrivanja dejanskih dejstev o domobranskih zločinih. Današnje stanje v zaščitenem kompleksu je bilo že pred začetkom obnove cerkve milo rečeno čudno. Kakih sto metrov od cerkve je sicer velik spomenik, vendar na njem niti z besedo ne piše, čemu tam stoji. Ob vznožju spomenika je resda v zelenico zabita obvestilna tablica z grbom Mestne občine Ljubljana, ki sporoča, da je spomenik postavljen “žrtvam fašizma”. Nikjer pa ne piše, da je pod njim grobnica s prek 300 trupli žrtev, in jasno nikjer niso zapisana imena pokopanih. Tu se kar sama ponuja zanimiva primerjava. Država je namreč pod novo oblastjo zagotovila precej dodatnih sredstev za prekopavanje Kočevskega roga. Vse to z namenom, da bi tam pobiti dobili ime in bi se ta imena zapisala na znamenja nad odkritimi grobišči. Vse lepo in prav, vsak si zasluži vsaj osnovno pieteto, ne glede na to, kaj je počel med vojno. To pa očitno ne velja za žrtve, ki so jih na Urhu pobile kolaboracionistične sile. Sta pa na Urhu dve spominski plošči, ena je vzidana v mežnarijo, torej v poslopje, kjer so domobranci prebivali, druga v kletnih prostorih, kjer so zasliševali in mučili svoje žrtve. Obe spominski plošči zgolj pojasnjujeta, da so tam “mučili žrtve”. Spet niti besede o tem, čigave žrtve, kdaj se je to dogajalo in kdo je bil mučitelj. Kdor se znajde na Urhu, torej izve zgolj to, da so tam gori ljudje grozno trpeli in nekateri v mukah umrli. Spomnimo se še drugega, poleg Urha najbolj zloglasnega prizorišča domobranskih zločinov – Kozlerjeve gošče. Tam večinoma ni bilo zasliševanj in mučenj, kdor je bil priveden v Kozlerjevo goščo, je tam tudi umrl. Prav tam so bile ustreljene nekatere žrtve z Urha. Zato v Kozlerjevi gošči v spomin na te grozote stoji spomenik, ki pa so ga lani za veliko noč oskrunili “neznani storilci” in z njega pobrali napise in imena žrtev. Edini moteči dejavnik v novi, čisti zgodovini Ljubljane torej še vedno ostaja cerkev na Urhu, a ne za dolgo. Po obnovi fasade bo preobrazba popolna. A zgodovine nikoli ni mogoče povsem zatajiti, v zaščitenem kompleksu bo vendarle ostal še en fizični dokaz o početju domobrancev. Skrita globoko v gozdu za spomenikom še stoji lipa, v katere lesu so železni obroči, na katere so mučitelji pogosto privezovali žrtve. Lipi je upanje, da ne bo v kratkem tudi sama posekana, vrnil čas, v katerem je les tako obrasel železo, da se to sploh ne vidi več. Kako simbolično.
V grobnici na Urhu.[/quote]
rabim konkreten in verodostojen podatek, kdo je tam pokopan…..bo šlo?[/quote]
Takoj, ko boš še ti navedla verodostojne podatke, kdo je v Hudi jami, z imeni in priimki, pa kdo jih je pobil, z imeni in priimki, do tedaj pa se vzdrži nakladanja, da so komunisti koga kdaj pobili.
Tako je zdaj videti fasada.
http://www.shrani.si/f/3K/1D/39azCHrk/nova-fasada.jpg
Tako pa je bila nekoč.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Cerkev_na_urhu.jpg
Razlika je očitna.
In medtem, ko postavljajo spomenike tistim svojim, uničujejo tisto, kar opominja na njihovo zločinsko preteklost. Potem pa še vpijejo, da so komunisti hoteli prikriti svoje zločine. Seveda so, kot ti zdaj prikrivajo svoje. Isti šmorn.
Pozdravljena Prababi!
Že dolgo nisem nič pogledala sem gor, ker sem več ali manj službeno odsotna in delam. Se pa večkrat spomnim na tebe, Žogco in ninej. Saj kolikor se še spomnim smo bile mi štiri kandidatke za “tiste lepe majice”, ki jih seveda nikoli ni bilo. Si jih bomo morale kar same kupit, ha,ha,ha…
Prababi ob prebiranju tega posta sem dobila idejo. Danes gremo na izlet na Sv. Urh, da se poklonimo vsem tistim, ki so dali življenje za nas, da je nam danes lepo.
Včeraj sem bila v Titovem Velenju. Sem se šla poklonit Josipu Brozu Titu. Spomenik je takšen kot je bil on sam – velik in mogočen!!!
Prababi, želim, da lepo preživiš še preostanek praznika. To je praznik, tebe, mene in vseh, ki imamo svojo Slovenijo radi.
Prababi vse lepo, se slišimo!!!
Včeraj si bila kvečjemu v Velenju, razen če si uporabila časovni stroj in se popeljala nekaj let nazaj v mračno dobo slovenske zgodovine ter tam videla “Titovo Velenje”.
Tito je bil VELIK diktator in MOGOČEN despot. Pozabila si le na pridevnik NEPOZABEN morilec.
Živel prvi in drugi maj! Bomo lahko vsaj krompir posadili na praznik dela… Včasih smo na skrivaj delali na “delavski praznik” danes vsaj odkrito lahko štiham na vrtu.
Že spet si pomešala. Delati se ni smelo ob nedeljah in še danes vaške tercialke pisano gledajo, kadar pošten komunist v nedeljo ob šestih zjutraj vžge kosilnico. Prvi maj pa je bil vedno tradicionalni datum, ko je človek s prijatelji nalil plato ali obnovil grušt in take stvari, potem se je obrnil še kak odojek.
Vrabčica, pozdravljena, tudi ti!
Dolgo te ni bilo, ja, letos te še ni bilo. Sem te pograšila.:-)
Ha, ha, ha, ja, bile smo kandidatke za tiste majice. Kar same jih bomo naročile. S tistim, itak ni bilo nič.
Ampak, nekoga je pa le zanimalo, če smo jih dobile. 🙂
V temi “Srečno 2008”, je bilo govora o tistih majicah.:-)
Jaz sem v teh dneh kar nekaj spominskih obeležij obiskala in svečke prižgala. Tudi danes sem bila v dveh krajih, krasno vreme je bilo.
Veter je pihljal in zastave zavozljal, pred pol ure sem v domačem kraju, “zajlo” dol spustila in zastavi odvila, da zopet lepo vihrata in pozdraljata praznične dni.
Lepo je od tebe, da obiskuješ obeležja, ki nas spominjajo na žrtve, ki so dale svoje življenje za ohranitev Slovenije.
Res je tako, to je naš praznik, nas vseh, ki imamo Slovenijo radi.
Jaz se tega še kako zavedam.
Če se ne bi takrat uprli, današnje Slovenije ne bi bilo.
Okupatorji, si bi Slovenijo razdeli.
Sv.Urh, je žalosten kraj. Kar nekaj sem jih poznala, ko so končali tam svoje mlado življenje.
Tega ne smemo pozabiti!
Tudi ti lepo preživi preostanek praznikov in še se kaj oglasi.
Jaz bolj malo pišem, odgovarjam pa na izzivanja.
Imam še tukaj nekaj dolga, ko bo čas, vse počaka, ni nujno, nič se ne mudi.
Lep pozdrav in hvala, ker si se oglasila.
Samo malo bom dodal glede žrtev na sv. Urhu. To kar vem od ljudi, ki so tam v tistem času živeli. Bolj verjamem tem, kot pa knjigam napisanim v času prejšnjega sistema.
Imenovali so mučilnica na Urhu. To je res. In to ime se je obdržalo. Dejansko umorjenih tam gor je bilo od 30 do 40 ljudi. Tudi to je preveč, pa ni pomembno za katero stran gre. V samo kostnico tam gor so pa bili kasneje prepeljani padli po različneh krajih. Teh je bilo okoli tristo.
Lahko verjamete ali pa ne.
en mal mem- ja saj imaš prav. To lahko vpraša LJUDMILO pa tudi DEŽMANA glede žrtev povojnih pobojev. Preberi poročilo Komisije za prikrita grobišča 2005-2008 in boš prebral, kako so bili nekateri kolaboranti tudi po večkrat umorjeni od partizanov.
Nekaj podobnega pa je bilo tudi zadnjič v Trenjih. Tako da pazi, da se ne boš kaj zarekel!
en mal mem, maš prov, tudi če bi bil samo eden je preveč!(sploh če samo predvidevamo kako so jih mučili!!!
predvideva se da jih je preko 1000, a kaj ko so jih pokopavali v bljižnje gozdove, jim menjali glave, ali pa po kosih, tako so skrivali svojo živalski nagon po prevladi, kaj živalski (s to primerjavo delamo živalim veliko krivico)!!!
V bližini cerkve je grobnica, kjer ležijo posmrtni ostanki stotrindvajsetih žrtev zločinov in 56 borcev Cankarjeve brigade prenešenih po koncu vojne, ki jo obeležuje spomenik, vsi ostali so najdeni po bljižnih gozdovih in mučeni na sv. Urhu!!!
Oh, ninej, takoj ko začne teči debata o “tistih, ki so jih domobranci mučili na vse možne načine in se nad njimi izživljali”, postane tema resna. Drugače so teme, ki se tičejo 10.000-ev zverinsko pomorjenih ljudi PO KONČANI vojni, seveda drugorazredne.
Ninej, če bi bilo na Urhu preko 1000 pokopanih, bi to morali poslušati zadnjih 50 let vsak dan vsaj trikrat. Če pomislim koliko rompompoma delajo vsako leto okoli “100 frankolovskih žrtev”…
Spodaj napisano sem brala 25. oktobra 2008, v TT, napisano je na 19. strani.
SV. URH ŠE BURI DUHOVE
Na Urhu 342 metrov visokega griča vshodno od Ljubljane v bližini Bizovika stoji cerkvica sv. Urha. Med drugo svetovno vojno je bila tu najprej postojanka vaških straž, nato pa domobranska postojanka, ki je ostala znana po mučenju in ubijanju partizanov ter somišljenikov.
V spomin na žrtve so leta 1955 osnovali spominski park in postavili spomenik, medtem ko je zbirka razstavljenih dokumentov o zločinih kmalu po osamosvojitvi Slovenije izginila.
Še danes burijo duhove številna pričevanja o dogodkih na Svetem Urhu pri Ljubljani na Urhu, kjer se bo ob bližnjem dnevu mrtvih zbrala množica ljudi, ki se bodo spomnili, da so domobranci med drugo svetovno vojno prav tod, v kletnih prostorih mežnarije, zverinsko pobijali aktiviste Osvobodilne fronte.
Spomnili pa se bodo še živečih morilcev, ki poskušajo prepričati, da so se tudi oni borili za domovino. Da želijo nasprotniki narodnoosvobodilnega boja za seboj zabrisati sledove svojih dejanj, potrjuje tudi izginotje muzejske zbirke iz cerkve na Sv. Urhu.
POGUM IZ ZVEZE Z NEMCI
Ob kapitulaciji Italije so pripadniki domobrancev iz postojank v Bizoviku, Dobrunjah, na Urhu in v Polju bežali na Dolenjsko proti Turjaku. Med obleganjem in zavzemanjem turjaškega gradu, kamor so se pred partizani zatekli številni domobranci in četniki, je padlo več vaških stražarjev iz postojank v dobrunjski in poljski občini, še več pa se jih je predlo NOV.
Najhujše zločince so partizanske enote izročile izrednemu vojaškemu sodišču, ki je 11. oktobra 1943 v Kočevju izreklo šestnajst smrtnih obsodb. Med obsojenimi so bili tudi četniški oficir Drago Tomažič, ki se je maja 1942 pojavil na Urhu in uril prve slovenske četnike za boj proti partizanom, z njim pa naj bi bil še vojaški kurat lažnega štajerskega bataljona Anton Šinkar in morilec prvih žrtev na Urhu ter v okolici Gabrijel Capuder.
Že pred njimi pa je smrt doletela četniškega oficirja Dobrivoja Vasilijevića in Milana Kranjca pa tudi Joško Jakoš, ki je maja 1942 pripravil četniški logor v gozdovih na območju Urha, ni bil več med živimi. Preživeli komandanti biziviške, dobrunjske postojanke na Urhu in postojanke v tedanji občini Polje swo ssvojimi moštvi prestrašeni čakali, kaj bo. Potihoma so se vračali v zapuščene postojanke in jih skrivoma utrjevali, boječ se partizanskega napada.
Kmalu pa so zvedeli, da so se njihovi voditelji že sporazumeli z Nemci.
Novico jim jen posredoval profesor Janez Grom duhovni in vojaški vodja bele garde v poljski občini. Na ves glas so kričali:
“Zdaj pa naj le pride kdor hoče, smo se že z Nemci povezali!”
Časopis Slovenec je 24. septembra 1943 pisal v široko razprtem tisku, da je velikonemška vojska “prišla k nam na povelje firerja, da nas zaščiti”.
Pozival je vse za boj sposobne Slovence med 18. in 35. letom naj vstopijo v slovensko domobranstvo, ki ga je s pomočjo nemškega generala SS Erwina Rosenerja in s sodelovanjem drugih slovenskih kolaboracionistov osnoval nekdanji jugoslovanski general Leon Rupnik.
Slovenski domobranci so odslej z isto vnemo služili nemškim nacistom, kot so prej kot belčogardisti služili italijanskim fašistom; z nič manjšim sovraštvom so si prizadevali unićiti osvobodilni boj svojega naroda in njegove pripadnike.
Spet jim je zurasel pogum, ker so si od nemške vojske obetali veliko več kot od italijanske.
Povsod, kjer so hodili, so vpili: “Mi in Nemci smo zmagali!”
Komandant postojanke na Urhu Alojzij Dežman pa je grozil, da bodo pobili vse člane terenskih organizacij OF in vse, ki sodelujejo s partizani in jih podpirajo.
To grožnjo so kmalu začeli izvrševati domobranci z območja Urha.
Tudi ob že znani, za nekdanje domobrance pogubni zaprisegi;
“Prisegam pri vsemogočnem bogu, da bom zvest, hraber in svojih nadrejemim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pred poveljstvom vodje velike Nemčije, četami SS in policijo proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino, kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. To mi bog pomagaj.”
V LJUBLJANI GLAVA TUKAJ ROKE , . . .
——————————–
(SE NADALJUJE ČLANEK) v TT, 25. oktobra 2008
_______________________________
O mmml, lepo, da si se oglasil. Moje pisanje je bilo sicer namenjeno Prababi, ker pa se že dolgo nisva slišala in ker je s teboj bilo kar prijetno klepetati, ti odgovarjam. Ja, včeraj sem bila v Titovem Velenju. Namerno sem napisala tako in nisem uporabila nobenega časovnega stroja, ki bi me popeljal nekaj let nazaj. Tam imamo namreč družinske prijatelje, ki smo ji obiskali in moram reči preživeli en lep dan. Naši prijatelji tam živijo že vsa leta. Tako smo se dopoldne najprej odpravili na sprehod po mestu in se seveda ustavili tudi pri spomeniku Josipa Broza Tita. Preseneljitvo je tam bilo že veliko ljudi in veliko, celo največ mladih je bilo med njimi. Nekateri so celo prinesli cvetje in kar nekaj jih je bilo, ki so prižigali svečke. Še več pa je bilo tistih, ki so (večina z mobilci) slikali spomenik Tita. Čiso spontano se je med skupino drugih obiskovalcev in nami razvil pogovor, v katerem so vsi, prav vsi z velikim spoštovanjem govorili o Titu in se z nostalgijo spominjali časov, ko je Tito še živel. Naši prijatelji so povedali, da je Tito bil in je še vedno za njih junak in heroj. Le njemu se lahko zahvalijo, da so danes svobodni in da jim je lepo, da živijo v miru … V času, ko je Tito živel so imeli delo, za katerega so bii dostojno nagrajeni in 1. maj je bil res praznik dela v pravem pomenu besede. In še in še bi ti lahko o tem napisala. Ko smo se zvečer poslovili, sem rekla, lepo je tukaj pri vas v Velenju. Pa me je gostitelj popravil. Ne, v Velenju, v Titovem Velenju. S tem je vse povedano.
Vidiš tako je to, nekateri vidimo v Titu velikega človeka in junaka, zopet drugi drugače. Tako kot npr. ti. In prav je tako. Vsi imamo pravico misliti tako, kot mislimo, da je prav. In v tem je tudi ves čar demokracije. Se strinjaš, mmml.
Re: Sv. Urh pru Dobrunjah
Napisal: en mal mem
Datum: 02.05.2009 21:54
ninej, obsodila si me po krivem. O Urhu jaz vem marsikaj. Tudi to bo še prišlo na vrsto. Enkrat sigurno bo!
______________________________
Je ja. Ti se kar tolaži. Prvo, ti ne veš NIČ sicer nebi takšne bedarije pisal!
Drugo, to je že prišlo na vrsto, že dolgo od tega. Vse kar bo prišlo te bo krpeko udarilo po betici!!!
“PRABABI: Sv.Urh, je žalosten kraj. Kar nekaj sem jih poznala, ko so končali tam svoje mlado življenje.”
še enkrat pozdravljeni Prababi!
Pred kakšno uro smo se vrnili iz potepanja. Ja, bili smo tudi na Sv. Urhu. Je bilo kar precej ljudi, tudi veliko mladih. Res, kot si napisala je Sv Urh žalosten kraj, vendar tako spokojno miren in tih. Praviš, da si jih kar nekaj poznala, ki so svoje življenje končali tam. Jaz sem premlada, tako da teh ljudi nisem mogla poznati. Vendar jih iz dna srca spoštujem, ker kot sem napisala že zgoraj, ti ljudje so dali svoja življenja za nas, da je nam danes lepo. Prepričana sem, da ti junaki danes mirno počivajo, za razliko od njihovih mučiteljev.
Sem kar malo otožna. Srečala sem tudi enega gospoda, ki je bil že zelo star. Komaj je hodil. Pred spomenikom je poklenil in v roki stiskal rdeč nageljn, po licih pa so mu tekle solze. Tako ganljiv prizor, da ga imam še vedno pred očmi.
Prababi lepo se imej in veliko zdravja ter lepih dni želim. Se še slišiva.