Sv. Urh pru Dobrunjah
Nadaljevanje članka z dne 25. oktobra 2008
V LJUBLJANI GLAVA TUKAJ ROKE
Če bi primerjali vse, kar je v štirih letih ugnjala reakcija nad slovnskim ljudstvom, z velikim, ostudnim tvorom, je bil njegovo telo Sv. Urh, njegov stržen s škofom Gregorijem Rožmanom na čelu pa v Ljubljani.
Tod je bila ekspozitura ljubljanske policije , tam je morila črna roka.
Izdajalskemu delu, ki so ga opravljali vršički slovenske reakcije z Rožmanom in Rupnikom na čelu, najdemo dopolnjevanje v klavcih in morilcih pri Sv. Urhu. V ljubljani glava (vodstvo), tukaj roke (eksekurorji).
Iz cerkve so napravili trdnjave in se svetohlinsko drli nad partizani, kadar so prišli nadnje:
“Glejte jih, rušijo božje hrame!” Cerkve in župnišča so iz belogardističnih postojank domobranska gnezda in naposled morišča, kjer so v senci tabernaklja v mukah umirali možje, žene in dekleta.
Eden od strašnih krvnikov, desetar Stane kukovica, je trdil, da se zveliča vsakdo, ki ga on ubije. Pri sebi je nosil desetcentimetrski srebrnu križ in takole govoril Angeli Habičevi izpod Podlipoglava: Ta križec imam od škofa. Sam papež v Rimu ga je blagoslovil. Vsakomur ga pokažem, preden ga ubijem!” Morilec Kukovica se je do kapitulacije Italije pri vaških stražah in v italijanskem bataljonu speziale usposoobil za krvnika. Med pripadniki 13. čete je odbral približno dvajset sebi enakih zločincev in ustanovil morilski vod, ki je noč za nočjo, pogosto pa tudi podnevi, vdiral v hiše partizanom naklonjenih ljudi, jih vlačil k Urhu in pobijal.
Ko je fašistična Italija končno spoznala, da je zanjo vojna izgubljena in so vojaki položilii orožje, so njihovi hlapci z Urha zbežali na Turjak.
Ko jim je novi gospodar, nemški nacizem, ponudil novo priložnost, so se vrnili v svojo mučilnico; Cankarjev bataljon jim je to poskušal preperečiti, a mu ni uspelo. V boju je padlo 18, borcev po nekaterih podatkih 21. Iz cerkve so naredili utrdbo, iz nagrobnikov bunkerje, partizanom pa očitali, da streljajo v verske objekte.
Po 50 ljudi hkrati so zverinsko mučili v mežnariji sv. Urha, od tod so jih gonili na morišča v Kozlarjevo goščo. K Savi, kar v vodo so jih metali. Samo na Urhu so našli 300 pomorjenih, a le 160 trupelj je bilo mogoče prepoznati, druga so bila prehudo razmrcvarjena.
(Se nadaljuje) nalov:
kJE JE ZBIRKA?
Vrabček, ja ja,
Sv. Urh, je resnično žalosten kraj. Pa še veliko takih krajev je po Sloveniji. Pa taborišča v Italiji in Nemčij, tam je ostalo veliko Slovencev. Le zakaj????
Kaj vse se je dogajalo v Kozlarjevi gošči, ni za pisati.
Jaz sem se jo izogibala. Ko so ljudje zvedeli, kaj se tam dogaja, jim še na misel ni hodilo, da bi hodili tam mimo, po bližnici v Ljubljajo.
Odpri link v drugem postu zgoraj, “Mučeniška pot k svobodi”, ja tam so nedolžni, ki so bili zmrcvarjeni zaradi preserskega mostu, glej slike pod št. 1, tam so prikazane žrtve tega mostu na 8 in 9 sliki, pa še pa še, jih je. To je bil grozen čas.
Mnogo ljudi hodi K Sv. Urhu, ja pa tudi mladi. Ja starejši pa sploh hodijo, kot si opisala tistega moža z nageljčkom, s solzami po licih, to mnogokrat vidiš.
Hvala za lepe želje, zdravje mi še služi, enkrat se izteče, vsakemu.
L.P. PRABABI
Nadaljevanje ČLANKA , 25. OKTOBRA 2008
KJE JE ZBIRKA?
Na prašanje, kam pravzaprav je izginila muzejska zbirka, se je pred tremi leti odzvala tudi SPOMENKA HRIBAR, še pred nekaj leti prepričana, da je primerno shranjena.
“Tedaj, ko je bila zbirka oskrunjena (odstranjena iz cerkvice na Urhu), sem proti temu ostro protestirala in imela celo polemiko s TINETOM VELIKONJO, ki je pri tem IZGINOTJU tudi sodeloval.
Glede na to, da ni protestirala samo moja malenkost, temveč so dejanja obsojali tudi drugi, sem bila prepričana, da je država, ki je odgovorna ne le za muzejske zbirke, temveč (prek svojih številnih služb) tudi za varovanje zgodovinskega spomina, naredila vse potrebno, da se zbirka postavi nazaj oziroma dostojno postavi prav na kraju dogajanj.
Iluzorno je bilo namreč pričakovati, da bodo tisti, ki so to
ideološko vandalsko dejanje zagrešili, popravili napako. Je pa res, žal, da se sama nisem prepričala o nadaljni usodi zbirke. Zdelo se mi je samoumevno, da je z njo vse v redu.
Skrunitev muzejske zbirke ni v čast, ne tistim, ki so to storili, ne Cerkvi sami; da v znamenje priznanja (če ne celo kesanja) ni zmogla priznati svoje povezanosti s krvavimi dejanji v vojni – in videti je, da ne zmore – odstopiti niti ene cerkvice za ohranjanja spomina, vsaj te cerkvice, ki je bila priča krvavega dejanja domobrancev!
Nekajkrat sem pozvala Cerkev – ki do domobranstva še do danes ni zavzela kritične distance, nasprotno – naj ovrednoti svojo vlogo, svojo odgovoornost za to, kar se je dogajalo v naši notranji vojni med drugo svetovno vojno.
Do danes še nisem slišala jasne besede na to temo. Povojno likvidacijo vrnjenih domobrancev je jemala kot nekakšen alibi za svoj greh, češ da ima druga stran večji greh in se njej za svojega pač ni treba opravičiti.
Ves čas RODETOVEGA metropolitstva je bila Cerkev celo protagonist vzbujanja sovraštva do komunizma in komunistov – zdaj, hvala bogu, tega ni več.
IZVIRNI DOKAZI VENDAR OBSTAJAJO!
K sreči pa obstajajo – seveda v muzejih – še porumeneli listi in fotografije grozljivih mučenj, ki so jih domobranci izvajali nad partizani in aktivisti Osvobodilne fronte; med drugimi jo jim rezali glave in na enem izmed posnetkov z glavami celo paradirali. to so ti DOMOLJUBI počeli s tistimi, ki so se v resnici žrtvovali za domovino, ki jim ni bilo žal svojih življenj, ki so omogočili, da slovenski narod danes še obstaja. Ti DOMOLJUBI naj bi prisegli bogu? Ti mučitelji naj bi bili zdaj celo mučenci? Vsa grozodejstva, ki so jih počeli domobranci med drugo svetovno vojno in jih želijo, žal, tudi s pomočjo Cerkve in skrajne desnice izbrisati, imajo še eno senčno plat:
vemo namreč, da slovenski domobranci niso nikoli sprejeli kapitulacije ne Nemčije ne Italije, kljub nasprotnim navodilom iz njihove londonske organizacije. Kot del okupatorske vojske (s prisego HITLERJU so to zapečatili) so se zavezali,
“da bodo skupno v boju z nemško oboroženo silo, stoječo pred poveljstvom vodje velike Nemčije, četami SS in policijo …”
Ker niso sprejeli kapitulacije – so to še zmeraj?
Lahko samo ugotavljamo, da zdaj, 63 let po koncu druge svetovne vojne in največjega poskusa organiziranega zla, katerega cilj je bil za nas uresničevanje najbolj ćrnega scenarija, iztreljanje slovenskega življa, njegovega jezika in kulture,
ostanki tega zla, še vedno bijejo svojo bitko s pomočjo nekaterih zaslepljenih ali preračunljivih politikov, zgodovinarjev in celo novinarjev.
———————
Še ni konec! Nadaljevanje, naslov:
V ZBIRKO SPADAJO TUDI ČRNE BUKVE
Nadaljevanje članka, 25. oktobra 2008
V ZBIRKO SPADAJO TUDI ČRNE BUKve
Ohranjena pa je tudi knjiga, mnogim bolj znana kot črna bukva, knjiga o pričevanji o grozodejstvih samozvanih borcev za domovino na Sv. Urhu.
Težko jo je dobiti, veliko izvodov je v zasebnih zbirkah, z malo truda bi se še kaj našlo v kakšni knjižnmici ali arhivu.
Zanimivo je, da se je v devetdeseth pojavil tako imenovani ponatis črnmih bukev, ki ima kaj malo skupnega z resnico o dogodkih na Urhu.
Prirejene črne bukve so izšle pri malo znani mariborski založbi za alternativno teorijo, katere direktor in urednik je bil ROMAN L., glavni in odgovorni urednik pa IVO ž.
Ne le da je vsebina vse prej kot objektivna do dogodkov iz naše polminule zgodovine, manjka tudi konec oziroma zadnje strani.
Knjiga je pisana, kakor je v začetku devetdesetih ustrezalo oilitiki, torej skrajnim desničarjem in nekaterim mlajšim zgodovinarjem.
_________________________________–
V čalanku, ki obsega celo stran, je kar nekaj zanimivih slik, kogar zanima, lahko poišče članek v časopisu.
Slike obsegajo:
1. Morilec Stane Kukovica,
2. Nekdanja mežnarija – mučilnica na SV. Urhu,
3. Redka ohranjena slika kleti mežnarije, kjer je bila mučilnica,
4. V kletnih prostorih so bili še dolga leta sledovi početja krvnikov,
5. Škof Rožman se rokuje z Leonom Rupnikom.
Tole članek mi je v oktobru 2008 ušel. Prišel mi je v roke zdaj, ko imate žalostno temo na Sv. Urhu.
Krvniki, bi radi grozodejstva na SV. Urhu, ki so se dogajala med drugo svetovno vojno zakrili, žal, ne morejo! Preveč je dokazov!
Ne, ne bo šlo. Jaz se potrudim za svojo stran, vi se boste morali za svojo. Sicer pa več o mojem obisku Urha najdeš na mojem blogu, linka ne morem pustiti, je Primož poskrbel za to, ga pa najdeš, če poguglaš Žogca v ofsajdu.
Kar je pri Urhu najbolj tragično, je, da ima največ žrtev na duši župnik cerkve.[/quote]
no čokoladka…..zbrala si enajst imen…..ali pa sem kje kakšno spregledala?
Vsakdo od teh 11-ih je šel čez pekel, ki si ga verjetno ni zaslužil…..koliko naj bi bilo pri sv Urhu pobitih?….namreč jaz ne zanikam teh zverinskih pobojev, dvomim pa v številke, ki e jih tako na veliko napihuje….in to se napisala tudi v enem od prvih zapisov na to temo…………
p.s.: pa ne spet na blogu nakladat o tem, kako sem…… kaj že???????
O mmml, lepo, da si se oglasil. Moje pisanje je bilo sicer namenjeno Prababi, ker pa se že dolgo nisva slišala in ker je s teboj bilo kar prijetno klepetati, ti odgovarjam. Ja, včeraj sem bila v Titovem Velenju. Namerno sem napisala tako in nisem uporabila nobenega časovnega stroja, ki bi me popeljal nekaj let nazaj. Tam imamo namreč družinske prijatelje, ki smo ji obiskali in moram reči preživeli en lep dan. Naši prijatelji tam živijo že vsa leta. Tako smo se dopoldne najprej odpravili na sprehod po mestu in se seveda ustavili tudi pri spomeniku Josipa Broza Tita. Preseneljitvo je tam bilo že veliko ljudi in veliko, celo največ mladih je bilo med njimi. Nekateri so celo prinesli cvetje in kar nekaj jih je bilo, ki so prižigali svečke. Še več pa je bilo tistih, ki so (večina z mobilci) slikali spomenik Tita. Čiso spontano se je med skupino drugih obiskovalcev in nami razvil pogovor, v katerem so vsi, prav vsi z velikim spoštovanjem govorili o Titu in se z nostalgijo spominjali časov, ko je Tito še živel. Naši prijatelji so povedali, da je Tito bil in je še vedno za njih junak in heroj. Le njemu se lahko zahvalijo, da so danes svobodni in da jim je lepo, da živijo v miru … V času, ko je Tito živel so imeli delo, za katerega so bii dostojno nagrajeni in 1. maj je bil res praznik dela v pravem pomenu besede. In še in še bi ti lahko o tem napisala. Ko smo se zvečer poslovili, sem rekla, lepo je tukaj pri vas v Velenju. Pa me je gostitelj popravil. Ne, v Velenju, v Titovem Velenju. S tem je vse povedano.
Vidiš tako je to, nekateri vidimo v Titu velikega človeka in junaka, zopet drugi drugače. Tako kot npr. ti. In prav je tako. Vsi imamo pravico misliti tako, kot mislimo, da je prav. In v tem je tudi ves čar demokracije. Se strinjaš, mmml.[/quote]
Oprosti ker se mešam v tvojo debato, vendar si bila v VELENJU. Moj kraj je VELENJE. Je bil in vedno bo VELENJE. Očitno pa se ga sramujete tudi komunisti ker ste umaknili njegovo ime. Ker očitno nisi naša krajanka verjetno ne veš, da je oblast ves čas v rokah rdečkarjev.
“Ko smo se zvečer poslovili, sem rekla, lepo je tukaj pri vas v Velenju. Pa me je gostitelj popravil. Ne, v Velenju, v Titovem Velenju. S tem je vse povedano.”
boss, tvoj kraj je Velenje. Imaš prav. Mojih gostiteljev pa Titovo Velenje. Imajo tudi prav.
Ne res nisem krajanka Titovega Velenja, tam sem bila na obisku. Sem predvidevala, da sem jasno napisala. Ker očitno nisem, se popravljam.
A, da so rdečkarji na oblasti? Jaz ta dan nisem videla nobenega ne rdečega in ne črnega. Sem pa preživela res lep dan.
Da ne bo kakšne velike dileme za nekatere si ŠE ENKRAT preberite to. Kaj lahko človek ob tem reče??? Nič drugega kot SRAMOTA!!!
PISNO POSLANSKO VPRAŠANJE
MINISTRICI ZA KULTURO REPUBLIKE SLOVENIJE
Cerkev svetega Urha, spomenik z grobnico in mežnarijo sestavljajo zaščiteni kompleks na Urhu nad Ljubljano. Kompleks je spomeniško zavarovan vse od konca druge svetovne vojne, nazadnje pa še dodatno s Sklepom Mestne občine Ljubljana o razglasitvi spomeniškega območja Urh pri Ljubljani za kulturni spomenik lokalnega pomena, leta 2003. Do nedavnega je bil v cerkvi, nato pa tudi v mežnariji na Urhu, stalni muzej s stalno razstavo dokumentov o medvojnih dogodkih na Urhu. Muzej je spominjal predvsem na dogodke na Urhu in bil hkrati opomin, da se je samo v Ljubljanski pokrajini, za namene domobranskih postojank, uporabljalo prek 70 cerkva s pripadajočimi objekti. Cerkev na Urhu je bila vse do septembra 1943 domobranska postojanka z ostrostrelskim gnezdom v turnu ter pripadajočimi stavbami in bunkerji spodaj. Takrat so namreč partizanske enote izvedle neuspešen strelski napad na cerkev, kar je bilo do obnove fasade pred nekaj leti dobro vidno, še posebej na fasadi cerkve.
Še pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, sta se takratna občina Ljubljana – Moste in ljubljanska Zveza borcev dogovarjali z župnijo Sostro o vrnitvi cerkve za namene bogoslužja in preselitvi muzejske zbirke v sicer požgano, a delno obnovljeno mežnarijo. Dogovor je vključeval tudi dokončno obnovo mežnarije. Pogovore pa je po nareku s cerkvenega vrha prekinila župnija Sostro, saj se je takrat že napovedoval zakon o denacionalizaciji in cerkveni vrh je predvidel, da bo cerkev dobila v naravi vrnjene tako rekoč vse sakralne objekte, ne glede na njihovo funkcijo ali pomen. Cerkveni upi so se uresničili in cerkev svetega Urha je bila kmalu po osamosvojitvi denacionalizirana ter vrnjena Rimskokatoliški cerkvi.
Še pred tem, julija 1992, pa je takratna občina Ljubljana – Moste dovolila v cerkvi mašo. Kmalu zatem so prisotni pod vodstvom takratnega poslanca Demosove vlade, Lojzeta Peterleta in predsednika Nove zaveze Tineta Velikonje, razstavo odstranili in jo pospravili v mežnarijo. Takratni kulturni minister Sergij Pelhan pa je izdal odločbo o vrnitvi Svetega Urha Rimskokatoliški cerkvi v naravi. Odločba je poleg vrnitve nepremičnin vključevala tudi odstranitev razstave in zaprtje muzeja. Z njo je takratni sostrski župnik prišel na Zvezo združenj borcev NOV, ta pa je razstavo odstranila.
Ministrico za kulturo sprašujem, v katerem depoju se nahajajo eksponati žrtev in nasilja nad sodelavci OF, ki je bila toliko let razstavljena v cerkvi na Urhu? Zanima me, ali se vodi evidenca vseh delov eksponatov? Ali so shranjeni še vsi eksponati? Ali so mogoče bili uničeni, ukradeni ali odtujeni? Ministrico za kulturo obenem sprašujem, kdaj in na katerem mestu bo ponovno postavljena stalna razstava dokumentov o medvojnih dogodkih na Urhu? Kdo je odgovoren, da do tega dejanja še ni prišlo? Prav tako pristojno ministrico sprašujem, ali je smiselno razstavo postavljati v objekte izven zaščitenega območja Urh, saj po oceni Poslanske skupine SNS le celota tvori pravo in realno sliko zgodovine in grozodejstev, ki so se izvrševali na tem območju?
Ministrico za kulturo pozivam, da zoper odgovorne ukrepa, če je potrebno tudi s kazensko ovadbo!
Palep pozdrav!
Jaz vam bi jih iz srca privoščil. Vsaj dvema od vas štirih.:-)))[/quote]
mik,
seveda jih privoščiš, saj ti že dve leti ne grejo te majice iz tvoje pametne glave.
Pisal si tudi, da upraviceno odstranjene, bi bil vesel, če bi šla, a ne?
Saj me že mineva, da se s takimi brihtnimi, kot si ti, prerekam.
Še dobro, da si si “utrg-al” čas in napisal pripombo. Je bil žuljček?:-)
Te poznam, kot tudi tiste, ko so municijo pošiljali partizanom po “roru”, si lahko srečen, da niso zadeli tudi tvojega očeta, ko je bil med njimi, tako si pisal.
Včasih so tudi dejali: “boj se tistega, ki menja dlako”, kar še vedno velja!
Dvomim, da še ležijo, saj niso bili zazidani s pregradami in zemljo. Bili so zelo plitvo zakopani tam na Urhu. Ležijo pa mučeni in umorjeni še v raznih rovih in jamah po gozdovih, ubiti in mučeni v času svobode. O teh ljudeh, krajih in času, ko se je to ubijanje in mučenje počelo se pa ni pisalo, ane.
http://openlibrary.org/b/OL442256M/Sv.-Urh–druga-plat-zvona
Tole bi bilo zanimivo dobit v roke.
Ker vse, kar do zdaj vemo o Urhu je zgolj in samo propaganda ene strani.
Je že kdo to bral?
kdo je vodil spisek žrtev, res bi ga bilo zanimivo videt!!!
…………………………………………………..
Ko mi je Franc Fajdiga po osvoboditvi pokazal zapisnik, ki ga je napisal takoj po razgovoru s šentpetrskim župnikom, in mi opisal še razne podrobnosti iz razgovora, sem spoznala, da je moral Alojzij Košmerlj voditi seznam vseh žrtev, ki so jih pobili na Sv.Urhu. Da bi izvedela o tem kaj več, sem šla k njegovemu bratu Janezu Košmerlju. Vprašala sem ga, če mi lahko pove kaj bolj točnega o seznamu žrtev »črne roke«, ki ga je vodil njegov brat.
Janez Košmerlj mi je povedal, da je njegov brat tik pred osvoboditvijo pobegnil v tujino. Pred pobegom je veliko listin požgal,čeje bil med njimi tudi seznam žrtev, mu ni znano. Lahko, da ga je vzel s seboj. Vprašala sem, če mu lahko piše po seznam. Nekoliko se je začudil vprašanju in odvrnil, da lahko piše po seznam, vendar je vprašanje, če ga bo brat tudi poslal. Da bi bilo takšno pisanje, še bolj pa pričakovanje pozitivnega odgovora čisto odveč, sem vedela sama prav tako dobro kot župnikov brat. Spraševala sem predvsem zato, ker sem hotela dobiti potrditev, da je tak seznam obstajal.
Vprašala sem ga še, če se spominja imena domobranskega oficirja, ki je brata obveščal o žrtvah »črne roke«. Odvrnil je, da je prihajalo k bratu vsak dan veliko obiskovalcev. Med njimi so bili tudi civilno oblečeni duhovniki in domobranski oficirji. Včasih so prihajali v uniformah, kot je pač naneslo. Kateri je župnika obveščal o žrtvah, ne bi mogel vedeti. Spomnila sem ga, da je o tem že med vojno govoril s Francem Fajdigom in da ne verjamem, da se tako važnih stvari ne bi več spominjal. Nezaupljivo me je pogledal in dejal, da je bilo pri njih v župnišču vsak dan toliko veselih pa tudi žalostnih novic, da ni nič čudnega, če se posameznih več ne spominja. Povedal je, kako so v župnišču prirejali svečana kosila in nazdravljali veselim novicam o domobranskih zmagah. Kadar pa so zvedeli, kako so bežali, je bilo pri kosilu vse tiho in poklapano.
dokumenti,
vidim, da obranvavate Cerkev Sv. Urha. V tej temi je bilo veliko napisanega, potrudi se in se seznani z dogodki, če si res nov FORUMAŠ tukaj!!! ???
Nekateri bi radi vse grozote, ki so se na URHU dogajale, kar skrili, NE, ne bo šlo!!!
Preveč je gradiva, da bi se lahko vse skrilo!!
SEZNANI SE, kaj je bilo napisano v TT, 25. oktobra 2008. Napisan je v treh nadaljevanjih.
Poišči zgoraj post z dne, 02.05.09 ob 21:41, post, 02.05.09 ob 23:30, post 03.05.09 ob 18:35, 03.05. 09 ob19:10.
V postu 03.05.09 ob 19:10, je opisano tudi o “ČRNIH BUKVAH”, zanimivo prirejanje, več si oglej v postu.
