Sv. Urh pru Dobrunjah
TAKI “”ZBLOJENCI” KOT SI TI, SO NAREDILI V ZGODOVINI SLOVENSKEMU NARODU VELIKO GORJA![/quote]
dvomim, da dosežejo 65 let enostrankarske diktature…..
Zgodbe iz Sv. Urha in urhovskih gozdov.
Potomci domobrancev in potomci nemčurjev ne morejo doumeti kaj so delali njihovi predniki.
—————————————————-
Puševa je imela dva brata v partizanih. Tudi sama bi se jima rada pridružila, toda prevzeti je morala odgovorne naloge na terenu in obveščati partizanske enote o položawju v okolici.
Domobrancem naklonjeni ljudje so opazovali, kdaj odhaja z doma in kam. Med njimi je bila tudi mati izdajalca Rika Metlikoviča. Stanovala je blizu Puševih in sproti obveščala domobrance o njenih opravkih.
V noči od 31. marca na 1. april 1944 sta Kupljenik in Puševa za vselej izginila. Kje so ju pobili, vedo tisti lavriški domobranci, ki so prisostvovali aretaciji. Po izjavah domačinov so bili med njimi bratje Porenta, eden Kopičevih in Matija Glavač, bivši lavriški župan, ki je po osvoboditvi pobegnil v Ameriko. Na Ljubljanskem barju so svojci prekopali vse grobove in našli pogrešane, za katere so domnevali, da so jih domobranci pobili na Barju. Kupljenika in Puševe ni bilo med njimi. Morilci so jih gnali mimo Ogrinove hiše na Orlje in naprej v urhovske gozdove.
Vir: Knjiga Sv. Urh, stran 554
Nadaljevanje!
Zgodbe iz Sv. Urha in urhovskih gozdov
+++++++++++++++++++++++++++++++
Dne 27. marca so urhovci odšli v Spodnjo Hrušico št. 24, kjer je stanoval 53-letni železničar Alojz Prošek. Iskali so ga že 6. januarja 1944, nekaj dni po umoru hruševskih odbornikov OF, med katerimi je bil tudi njegov sin France. Ker pa tiste dni ni spal doma, ga niso mogli dobiti v roke.
Dne 27. marca pa je že trdno spal v domači postelji, ko so urhovci potrkali na vrata. Odprla jim je Prošekova žena. Dva maskirana podivjanca sta stopila v hišo, drugi so jo obkolili. Prošekova je v hiši natančno pogledala domobranca in enega iz med njiju spoznala Staneta Kukovico. Šla sta v izbo poleg “hiše” in prebudila gospodarja. Ukazala sta mu, da mora vstati in oditi ven pred hišo, ker ga tam čakajo ljudje, ki bi radi z njim govorili. Prošek jima je dejal, da ne gre nikamor, ker je utrujen in ker je noč. Kukovica je še naprej silil vanj in krčevito tiščal desnico v žep. Prošek ga je opomnil , naj že vendar potegne roko iz žepa . “O, saj jo bom!” je zaupil morilec in v hipu potegnil roko, v kateri je tiščal pištolo iz žepa. Trikrat za povrstjo je ustrelil Prošeka. Dva strela mu je poslal v glavo, tretjega v prsi. Prošek se ni več ganil.
Proti jutru je prišla na Prošekov dom ljubljanska domobranska policija in odpeljala umorjenca v mrtvašnico na štepanjskem pokopališču. Pogreba so se smeli udeležiti le najbljižnji sorodniki, drugim so zagrozili, da jih bodo postrelili, če jih bodo videli za pogrebom. V sporevodu so fotografirali vse pogrebce.
Alojzij Prošek je imel v partizanih dva sina, Leopolda in Alojzija. Dne 27. marca 1944 je blizu Šmarja pri Grosupljem padel v boju z Nemci in domobranci mlajši sin Aloj. Mrtvega so dobili v roke domobranci, med katerimi jih je bilo nekaj tudi s Sv. Urha. Zaradi tega so še isto noč ubili njegovega očeta.
Dne 26. avgusta 1944 je klerikalni Slovenski dom objavil v 34. številki imena nekaterih partizanov, ki so padli 27. marca v Šmarju pri Grosupljem. Pisec članka je navedel, da je padel tudi “član 3. bataljona XVll. tolovajske brigade” in da so pri njem našli šest listov zapisnika o izgubah. K oseminsedemdesetim imenom je dostavil še Prošekovo: “Prošek Alojzij-Gortan, rojen 18. 7. 1922 v Sp. Hrušici. V NOV je vstopil 21. 4. 1944. Ostal na položaju.”
Urhovcem ni bilo dovolj, da so 1. januarja 1944 ubili na Sv. Urhu Franca Prošeka, Lojzetovega najmlajšega brata. Morali so pobiti še očeta, čigar sinovi so se borili v gozdovih in na terenu za osvoboditev svojega naroda.
+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
Vir: Knjiga Sv. Urh, stran 554 in 555,
Štefanija Ravnikar Podbevšek
Zgodbe in Sv. Urha in urhovskih gozdov med 2WW.
+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
Marsikatero iz med žrtev, ki so jih tiste dni pobili domobranci, so najprej silili, naj vstopi v njihove vrste. Ko pa so uvideli, da je vse prizadevanje brezuspešno, so s streli končali pregovarjanje. Takih primerov je bilo več zunaj Ljubljane, dogajali pa so se tudi v mestu samem.
Tako so domobranci 6. maja 1944 v Ljubljani, v Mali čolnaraski ulici št. 6. obkolili Ravnikovo hišo v kateri je stanoval skupaj z ženo in taščo 30-letni poročnik bivše jugoslovanske vojske Rudolf Ravnik.
Že leta 1942 in 1943 so ga belogardisti nagovarjali naj se jim pridruži. Ker je odklanjal vsakršno sodelovanje z okupatprjem, je moral v internacijo na Rab in v Visco. Veliko je pretrpel in hudo zbolel.
Po prihodu iz internacije je moral v bolnišnico, kjer se je zdravil že ves januar 1944. Med nadaljnim zdravljenjem na domu so ga obiskovali razni domobranskii ljudje in ga vabili medse. Obiskoval ga je tudi zaloški kaplan Jože Cefin, po domače Mejačev, sodelavec komandanta zaloških domobrancev Franca Steleta ter poljskih in urhovskih klavcev. Ravnik mu je izjavil, da rajši umre, kot da bi svoj narod izdal okupatorju.
Po zadnjem neuspelem poskusu so prišli v hišo morilci. Trije so se povspeli po stopnicah v prvo nadstropje v Ravnikovo družinsko spalnico. Bilo je okoli 22. ure. Ravnik je bolan ležal v postelji, žena pa se je prav tedaj odpravljala počivat.Ravnmiku so ukazali, da mora takoj z njimi. Odgovoril jim je, da zaradi bolezni ne more nikamor. Domobranci so mu začeli očitati sodelovanje s partizani in ga dolžili za poraz v neki bitki s partizani. Kraja in datuma bitke, o kateri so govorili, se Ravnikova žena ne spominja, ker je bila tedaj vse preveč razburjena.
Morilcem je bilo kmalu dovolj prerekanja. Stopili so skupaj in se o nečem tiho pogovarjali. Dva sta takoj po pogovoru odšla iz sobe, tretji je stopil k Ravnikovi postelji. Iz žepa je potegnil pištolo in jo nameril bolniku v prsi. Žena je v hipu priskočila, da bi zaščitila moža. Morilec jo je zgrabil s prosto roko in jo, čeprav je pričakovala otroka, s tako silo pahnil od sebe, da je odletela na drugi konec sobe. Še preden se je dvignila s tal je sprožil v moža štiri strele zapovrstjo. S prvim mu je prestrelil desno stran prsi, z drugim levo, tretjega je nameril v vrat, tik pod brado, četrtega v sence. Nato je obrnil pištolo in z njenim ročajem tako močno udaril žrtev po glavi, da je zdrobil lobanjo. Po izvršenem zločinu je morilec stekel iz sobe in po stopnicah iz hiše. Zunaj so stali domobranci, ki so stražili kraj zločina, in avtomobil, s katerim so nameravali Ravnika odpeljati v smrt. Vanj je sedel morilec z nekaterimi pajdaši in se odpeljal v noč.
Zdravnik, po katereg so Ravnikovi poslali, je lahko ugotovil le smrt. Do jutra je ležala žrtev strahotnega zločina na svojem domu. V zgodnjem jutru so prišli v hišo domobranski policisti in uprizorili običajno komedijo z zasliševanjem. Morilcev niso nikoli našli. Pa saj jih niti iskali niso, dobro vedoč, da so umor naročili vodje morilcev samih.
+++++++++++++++++++++++++++++
Vir! Knjiga Sv. Urh, stran 556, 557,
Štefanija Ravnikaar Podbevšek
tepec,
čas dela tudi za tebe, ko me obtožuješ! ste, ste, ste, itd. . . . .
Jaz nisem nikogar pobila ne izdala!!! Videla in doživela med drugo svetovno vojno pa mnogo!!!
Pišem pa zato, da tisti ko berejo, da vidijo kaj ste, ste, ste, ste, delali domobrančki!!
Saj tebe se itak nič ne prime, ker imaš vse preluknjano, nič ne ostane v tvoji buči!!
Komur je do resnice, bo vzel v roke tuje knjige, ker za domače avrorje pravite, da je vse izmišljeno.
Kar pa ne drži!! Nič ni izmišljeno, napisano je pričevanje od ljudi, ko so v tistem času živeli in tudi preživeli drugo svetovno vojno. Mnogo je teh knjig.
Berite knjige Založbe “Ciceron”, so samo tuji avtorji.
http://www.ciceron.si
Kako podel/bolan um lahko zapiše take vrstice?! Pa kaj te tako “prizadane”, ko se objavi resnica o tvojih idolih? Ja je hudič ne, ko se lotiš ponarejanja zgodovine, pa se najde nekdo, ki tvoje trude poruši.
In hecno, da ti in tebi podobni veleumi ne znate skupaj spacat enega pametnega stavka. Enega samega stavka, ki ne bi vseboval žalitev in zmerjanj. Hja ampak je pač tako, da ko zmanjka argumentov, je treba pa s primitivizmom usekat. Slabo so te naučili, slabo.
Komunistična partija je po vojni pobijala vse po vrsti…100 000 so jih zmetali v jame vsaj 100 000 pa jih je pobegnilo v tujino…zanimivo, nemcev so med vojno pobili nekaj tisoč v Sloveniji, med drugim so komunisti pobijali svoje in izdali pohorski bataljon, v Dražgošah so pustili domačine na milost in nemilost Nemcem…danes pa zagovorniki komunajzarjev to še zagovarjajo…bolano
Nadaljevanje,
s strani 557, del 558
Prebivalci ljubljanskega predmestja Trnovo, v katerem je Ravnik stanoval, so kmalu izvedeli za zločin v Mali čolnarski ulici. Aktivisti OF so postali pri svojem delu še previdnejši, vendar niso nobvenon noč zaspali brez skrbi. Vsak najmanši šum jih je vrgel iz nemirnega spanja.
Še v istem mesecu kot po Ravniku so prišli izdajalci po 48-letnega inženirja Ivana Kotluška v Staretovo ulico št. 31 v Trnovem. V pozni večernni uri, dne 22.maj 1944, je stopil v njegovo stanovanje domobranec Bizovičar in mu v vidni zadregi ukazal, da mora takoj z njim. Inženir Kotlušek je poznal Ravnikov primer. Ker družini ni hotel povzročiti neprilik, se je takoj odpravil z njim. Domobranec ga je odpeljal na glavno domobransko policijo na Bleiweisovo cesto.
Inženir Kotlušek je bil v službi na takratni pokrajinski upravi. Njegov predstojnik, inženir Rueh, se je takoj zanimal zanj pri policijskem šefu Hacinu. Ta mu je odgovoril, da bo poizvedel zanj in naj gas čez dva dni zopet pokličejo. Dva dni pozneje pa je bil inženir Kotlušek že mrtev. Ko je inženir Rueh poklical Hacina, mu je dejal, da ga je že prejšnji večer zadela kap. Tej strašni novici niso mogli verjeti ne Kotluškovi svojci ne njegovi sodelavci. Inženir Kotlušek je bil zdrav in močan človek in ni kazal nikakršnih znakov kakšne skrite bolezni.
Domobranski oblastniki so dovolili javen pogreb, osmrtnico za inženirjem Kotluškom pa je njihova cenzura črtala iz dnevnega časopisja. Kljub temu se je njegovega pogreba udeležilo veliko ljudi.
Kmalu za inženirjem Kotluškom so domobranci aretirali še njegovega soseda Kebra. Ko so ga na policiji pri zasliševanju mučili, je hlinil nezavest in slišal, kako je edn izmed mučiteljev dejal drugemu: “Le glej, da ne bo še z njim tako, kot je bilo s Kotluškom!”
Svojci do smrti mučenih žrtev nikoli niso izvedeli, zakaj in v kakšnih okoliščinah je izdihnil njihov človek. Zadovoljiti so se morali z lažnimi obvestili in molčati, da še njih ni ddoletela enaka usoda.
Marsikateri politični pripornik pa je tiste dni umrl kmalu po izpustitvi iz zapora zaradi posledic nečloveškega mučenja. Napol živega so mučitelji pripeljali v bolnišnico ali domov. Toda bilo je že prepozno in nobena zdravniška pomoč ni mogla vrniti zdravja do kraja iznemoglemu človeku.
Tako je dne 3. junija 1944 izdihnil na svojem domu v Sostrem št. 38 delavec Vinko Alič. star komaj 25 let, zaradi mučenja na Sv. Urhu in po ljubljanskih zaporih.
prababi—————- Podporniki in sodelavci nekdanjega komunističnega enoumlja nam še sedaj vsiljujejo svojo nekdanjo zločinsko propagando s katero so ustrahovali narod !!! Prababi je uvidela, da njenih linkov ne bere nihče, pa sedaj kar prepisuje na forum vsebino knjig, ki so jih napisali njihovi priskledniki !!!
A si se kaj pošpancirala s svojimi vnuki in jim pokazala ulico, ki ste jo vsiljeno poimenovali po vašem šefu, ki je pristal na desetem mestu največjih vojnih zločincev !!! Upam, da te vnuki za to zelo cenijo, kaneda ?!
valovi,
to ni nobena propaganda, te grozote so počeli tvoji domobrančki in črnorkci med drugo svetovno vojno in po tvoje je videti, da so to lahko počeli brez greha.
V knjigah so pripovedi o teh grozotah, ki so jih ljudje doživeli. Pisali jih niso nobeni priskledniki!!!
Največji prisklednik si pa ti!!! Žal, se ne zavedaš kakšno teslo si!!!
Tvoji idoli domobranci, so pristali pa na tretjem mestu s Hitlerjem vred!!!
Bili so še večji zločinci, izdajalci slovenskega naroda, lahko jih predlagaš za svetnike!!!
He, he, ne nosim tangic. Lepo vas prosim, kaj bi pa rekli pravnuki. Sem samo umirjena gospa v letih, ki si je zaslužila penzijo. Članom partije sem kuhala kafu i to je vse. Aja, saj res. Včasih sem na pisalni stroj pretipkala kakšno Kardeljevo depešo, v kateri je pozival na bratsvo i jedinstvo naroda. Nič ne vem o povojnih pobojih, menda so se zgodili, vem pa, da so domobranci u Kozlerjevov gošči in na Svetom Urhu pobili ljudi, koji su bili nedolžni. Tako so nam rekli kuministi, koji so izvšili taj masaker.