SVOJA SLIKA
Dobro jutro, gmajnica, dobro jutro svet,
dobro jutro vsi ljudje dobre volje, dobro
jutro prijatelji, znanci, kolegi, dobro jutro
ljudje, ki nosijo v srcu … misel na lepo in
dobro jutro ……..
Spet mi je “nekdo” odprl knjigo mojega prijatelja, knjigo o sreči, ki je metulj, knjigo Z.Modreja in sicer na strani 93, kjer je velik naslov MOJA SLIKA. In prebrala sem to njegovo razmisljanje, ki vam ga v strnjeni obliki posredujem v to jutro, v ta nov dan sredi tedna ….
———————-
Človek lahko najpreprosteje vidi svojo sliko, če se postavi pred ogledalo. To je seveda samo slika njegove zunanjosti, ki sama po sebi niti ni toliko pomembna, če si o njej mislimo, da ima pač vsakdo tudi svojo zunanjo sliko: da so te tako različne zato, da ni svet preveč enoličen, da je vsaka slika po svoje zanimiva in da so mnogo bolj pomembne nekatere druge človekove slike.
……….
In človek se rad istoveti, enači s svojo sliko. Če nekdo reče JAZ, pri tem navadno misli predvsem na svoj fizični obstoj v prostoru. Njegova duševnost, njegov notranji svet nimata ob tem niti oblike niti barve. Pa vendar lahko razmerje med fizičnim in psihičnim primerjamo z ledeno goro, kjer fizično prdstavlja le nekaj odstotkov nad gladino, drugo je človekova duševnost.
Kadar se enačimo predvsem s svojo zunanjostjo, se ponavadi kaj kmalu izkaže, kako krhko in slabo obstojno je naše istovetenje. Tako istovetenje človeka preveč pritegne samo v sedanjost. Človek namreč ni samo to, kar je v sedanjem trenutku, ampak je obenem tudi to, kar je že bil. Del naše istovetnosti predstavlja tudi to, kar smo bili, kar smo že doživeli, kar smo dosegli, videli … Čovek pa je predvsem tudi to kar še ni, pa mogoče bo; si želi, da bo; se boji, da bo.
…………
Zato si sebe nikoli ne smemo zamišljati v brezupnem položaju, da se nam naša slaba slika ne bi preveč vtisnila spomin. Vedno moramo verjeti in upati, da bomo za vsak še tak težak položaj našli ustrezno rešitev, da se bomo že kako znašli.
…………….
Če je okvir lep, še tako slaba slika ne izgleda tako slabo !
……………
Pri slikah pa je pomembna tudi osvetlitev. Če svoje slike osvetljujemo z žarki upanja, potem so tudi tiste manj lepe slike lepše.
Pa še to: nikoli ne poskušajte trpati svojih slik v okvirje drugih. Zunanje oko namreč nekateri našim slikam da čisto drugačen pudarek kot pa naše notranje oko. Človek si ponavadi mnogo huje predstavlja negotovo prihodnost, kot jo potem v resnici doživlja.
Seveda pa lahko take slikarske olepšave uporabljamo le takrat, ko neprijetnega dejanskega ali bodočega stanja ne moremo spremeniti ali se mu v resnici izogniti kljub svojemu prizadevanju in trudu. Zato da nam je lažje; da ohranimo ali utrjujemo svojo vero v življenje, v prihodnost; da ohranimo zaupanje vase!
/Zvone Modrej/
———————————-
Tako, dragi prijatelji, svojo sliko bom to jutro temeljite obdelala v času, ko bom pod tušem in ko si bom urejala svojo zunanjo fasado. Takrat bom razmislila o svoji zunanji sliki in o tistem delu, ki bi naj bil pod gladino. Morala bom o tem razmisliti, ker me nekaj v to sili, morala si bom priti na čisto, koliko se moja zunanja slika razlikuje od notranje. Doslej sem bila namreč prepričana, da sem v okvir dala tisto sliko, ki me ponazarja v devetdestih odstotkih… v to se moram ponovno prepričati ali pa najti ustreznejšo sliko in ustreznejši okvir, tako sliko in tak okvir, da me bodo priijatelji in znanci še vedno prepoznali… prepoznali kot osebo, ki misli, dela, razmišlja in stoji za tem, kar misli, dela, razmišlja in … reče!
Prijatelji, lep dan vam želim.