Tako je mukotrpno že vse skupaj. Sploh ne vidim rešitve, že pred samo seboj mi je nerodno, kaj šele pred drugimi. Ko sem sama in nisem vpeta v noben odnos in čustveno obremenjena je še ok. Mislim, da mi gre. Takoj, ko mi naklonjenost pokaže moški, ki je tudi meni všeč, pa se začne…..

Pa naj bo to vezani, poročeni, samski, ni važno, samo da mi nameni pozornost, da mi da občutek, da sem nekaj posebnega, sem zaljubljena v dveh dneh. Lepe besede, nasmeh, prijaznost (iskrena ali navidezna) me takoj omehčajo. Sprva mi ti moški povzročijo adrenalin, vznesenost, občutek da sem še zaželjena. Ampak zatakne se, ker zelo kmalu začutim tako praznino v sebi, da mi gre kar na jok, tako padem v to notri, da razmišljam samo še o tem. Oni seveda ne, največkrat sem jim samo razvedrilo, ne pomenim jim nič, jaz pa že sanjarim o čustvih. Tako si želim da bi me imel en moški končno rad, da padem na vse puhlice, zgleda to prav zavohajo. In tako vedno znova trpim. Mislim da ne gre tu za ljubezen do teh moških ampak v resnici tako hrepenim po ljubezni, da vse to projeciram na prvega, ki pride mimo in mi je všeč.

So pa tu še druga dejstva. Odrasla sem ob odsotnem očetu, tiktaka mi biološka ura. Tako me popada panika, da se je začelo to kazati z izbruhi v odnosih. Če čutim, da me kdo izkorišča, kar ven padem, napovem tej osebi svoje. Po tem se počutim še slabše. Mislim, da je lažje biti samski in ne biti intimen, kot biti intimen s človekom, ki nikoli ne bo tvoj in te kontaktira samo kadar se mu zljubi. Če imaš težave v življenju, se v tem primeru počutiš še bolj praznega kot bi se sicer.

Vem da sem težka oseba in da je težko to brati. Na ven se hočem prikazati kot samostojna, močna ženska, slej kot prej oa vsi vidijo moj pravi obraz. To so nakopičeni kompleksi, travme in mi moški samo nastavljajo ogledalo.

Ne sekiri se, glavno da jo daš na uporabo. Poročenim paše občasno malu fukanja.  Dobro deli delaš saj veš zakaj jo imaš. Kapo dol.

Si točno to kar je večina današnjih žensk. Lupina brez vsebine. Poškodovana škart roba brez vrednosti. Človeško telo brez duše. Moderna ženska.

Hej, berem, kot bi prebirala svoje besede pred kakšnim letom ali dvema. Sem bila v identični situaciji in sita teh nezdravih odnosov, kjer samo čakam, da me pokliče, se mi javi. Vsi moški, ki sem jih v tistem obdobju spoznala, so se ravnali po istem vzorcu, kot ti zgoraj opisuješ, jaz pa sem ravnala enako, kot ti. V bistvu pa sem se zadovoljila z najmanj, kar so mi lahko dali, ker sem zaradi odsotnega očeta v otroštvu nenehno iskala moški lik, ki mi da čisto malo pozornosti in “ljubezni”, pa je mojemu vzorcu to zadostovalo, moj um pa se je zavedal, da želim in si zaslužim več.

Danes sem v srečni zvezi, v zdravem odnosu, kjer dobim točno to, kar rabim in si zaslužim, kar pričakujem in kar tudi dajem. Kako sem prišla do tega? Prvi korak je ta, da si priznaš, da nekaj v odnosih ni OK in da ozavestiš svoje ravnanje ter ravnanje teh moških, ki jih spoznaš. Torej prvi korak si že naredila, v bistvu tudi drugega, ker poznaš izvor svojega ravnanja, ki očitno izhaja iz otroštva. Zdaj je na tebi, da ta vzorec spremeniš, spremeniš svoje navade, svoje odzive, svoje razmišljanje, kdaj pa kdaj stopiš iz te svoje cone udobja in odreagiraš drugače, kot si do sedaj. Vse tisto, s čimer lahko shajaš in kar ti je na tebi všeč, pa sprejmi tako kot je, ker je to čisto OK, da si takšna kot si. Vzemi si čas zase, uživaj sama, spoznaj sebe, svoje želje in vrednote. Bodi samozadostna in ne živi za to, da te bo osrečil moški, osrečiti se moraš najprej sama. Ta pričakovanja, da spoznaš boljšega, daj začasno na stran, naredi seznam, kaj želiš v odnosu, česa ne želiš in kaj ti daješ ter kaj ti počneš narobe. Tvoj bodoči partner ne bo prišel v življenje zato, da nadomesti tvojega očeta iz otroštva. Tvoj bodoči partner ti bo stal ob strani, te podpiral in motiviral, hodil bo ob tebi. In ko boš to dojela, udejanila in ozavestila, takrat začni spoznavati ljudi. Ugotovila boš, da so ta nova poznanstva drugačna od prejšnjih, da se je krog, za katerega se zanimaš, spremenil, da spoznavaš takšne ljudi, ki jih želiš v svojem življenju in ki želijo tebe. Biološka ura naj tiktaka, bolj kot boš silila v to, da se ti mudi, težje boš realno spoznala partnerja, ki bo popoln zate. Življenje včasih preseneti, samo pustiti mu moraš.

Od tu dalje pa verjamem, da se boš znašla 😉

Hvala ti za ta zapis in inspiracijo❤️

Takšnim ženskam , ki redno menjujejo partnerje se drugače reče prasica .

Dokler se boš obsežno zahvaljevala samo takim, ki ti pravijo, da samo še 5 minut potrpi in se bo prikazal pravi, ne bo nič.

Odgovor ni samostojnost. Odgovor je samozadostnost. Biološka ura mogoče že tiktaka, ampak zrelosti za vzgoji pa tule ne vidim.

Popolnoma nobene potrebe, da ste vsi v vezah.  Spremenila se bom in izboljšala, samo zato, da najdem tipa…ej, brezveze. Ko se boš spremenila zato, ker tebi tako paše, bo pa bolje.

Ne vem, a leti tole posredno tudi name, zato odgovarjam.

Saj se ne gre za to, da se spremeniš, da najdeš tipa, ravno to je poanta. Če nekdo ni zadovoljen s tem, da se konstantno znajde v nezdravih odnosih, kjer ni srečen, potem spreminja sebe zato, da bo srečen, ne zato, da najde partnerja – to je lahko zgolj posledica, ki ni niti nujna, da se zgodi. Spreminjanje sebe za druge nima smisla, ker takšen kot si, tudi ostaneš, le da se pretvarjaš kolikor dolgo je to pač mogoče. Spreminjaje sebe zato, da bi bil srečen pa pomeni, da ozavestiš to, kar pri sebi ne želiš in delaš na tem – bodisi sprejemanju samega sebe, bodisi spreminjanju odzivov, želja, pričakovanj, česar koli pač. Moj zapis se ne nanaša samo na partnerski odnos, temveč tudi na odnose s prijatelji, družino, sodelavci – po navadi se nek vzorec odraža na vseh področjih. Ravno tako moj zapis pravi, da to ne traja 5 minut, pri meni je začetek trajal več kot 2 leti, and still working, učimo se itak cel lajf!

👍

Kdo bo tako znucano robo imel. Srečen tisti, ki o bo obvozu. Realnost današnjih modernih žensk.

Današnje ženske so čisto ene psihične razvaline in drolje pofukane od albancev, bosancev, azilantov… Fak res so za kozlat prasice umazane z gonorejo, sifilisom, herpesom…

Čustvena razvalina je psihično propadla in uničena ženska že v svojih mladih letih. Pa še vsakemu takoj nastavi kot koza na pašniku. V teh časih je takih večina žensk.

Kurbe vsaj služijo denar s svojim telesom. Ti si ogabna kurbetina ki da zastonj vsakemu zato da zdravi svoje komplekse ker očija ni bilo zraven pri vzgajanju in se mu v svojih mislih maščuješ tako da se kurbaš okoli in propadaš. Vzami se v roke in bodi vsaj malo odgovorna za svoja dejanja. Ogabnica ogabna

Povprečna ženska današnje dobe. Na zapadu ništa novo.

Čustvena razvalina, misliš napisati,da si kurba,ki rada da in to je to.

Ena taka zakompleksana krava ti pofuka moža in razbije družino. Kako globoko boste padle preden dojamete kako uničene ste.Ko vidim kake kure skurbane ste čisto razumem mlade moške in jim dam prav ko pravijo da ni več niti ene normalne ženske.

Kako zahojena generacija samih čudaških kurb.Hvaležna da nisem mlada ženska.

V bistvu velja ta tvoj komentar za oba spola. Tudi moški so večinoma enaki.

Vsi smo poškodovani od življenja … eni tako, drugi drugače. Eni na tem delamo, drugi pa, sodeč po izražanju tu, nikdar ne boste.

👍

Ne sekiraj se, tudi moški znajo biti taki, samo nisi še naletela zgleda na takega. Jaz sem tudi pozno, ne bi verjela da obstajajo če ne bi doživela.

Eni se želijo spremeniti, da bodo všeč drugim; drugi zato, da bodo srečni sami.

Realno pa: tisti, ki se spremenijo, se spremenijo zato, ker po starem več ni šlo. Šele ko tudi cona udobja postane pretesna (in ja, tudi cona udobja povzroča stres), se ustvari dovolj energije in notranje motivacije (potiska) za dejansko spremembo (in vztrajanje, ker napredek ni čez noč).

Z drugimi besedami: ne gre za željo, gre za nujnost.

Tovarna želj samo sproducira vedno več in vedno bolj nesrečne, nezadovoljne ljudi. Peščici pa polni žepe in garantira stalni vir prihodka. Self-help literatura “uči”, da je pot do sreče preko uresničevanja želja. V resnici pa je sreča stranski produkt aktivnosti in odnosov, ki nas zadovoljujejo.

Želje de facto ni mogoče izpolniti  oz. obstaja samo, dokler ostaja neizpolnjena. Dokler obstaja, pomeni, da želenega objekta nimamo in prav to, da se nam ta objekt izmika, hrani/ohranja željo. Ko/če želeni objekt dobimo, izgubimo željo, želja izpuhti, ni več hrepenenja. In pogosto se zgodi, da zato tudi nekoč tako želeni objekt izgubi svojo vrednost, svoj čar, čar nedostopnosti/nedosegljivosti. Sledi razočaranje, bolj ali manj hudo, občutek praznine, eni padejo v depresijo, dokler se ne pojavi nova želja (nov dopaminski boost). In ciklus se ponovi…

Retorika želje je retorika cone udobja (in odvisnosti). Ko nekdo reče “želim si”… lahko z veliko verjetnostjo napoveš, da ta oseba ne bo posegla po tem / dosegla tega, kar pravi, da si želi. Ker bi prav s tem ubila željo.

Človek je simbolno bitje, besede kreirajo naš svet in z njimi ga tudi interpretiramo. Zato je potrebno spremeniti retoriko. S tem se bo spremenila tudi perspektiva.

*

Za avtorico: kar opisuješ, v veliki meri ustreza pojmu limerence v angleščini, za slovenska ušesa precej nehvaležno zveneč; imamo sicer poslovenjen izraz (limeranca) – torej, nič kaj bolje. Dorothy Tennov. Poguglaj, preveri.

Ko boš pripravljena (= ko bo dovolj hudo), boš morala marsikaj prej pri sebi spremeniti, preden boš dejansko sposobna prepoznati, sprejemati in dajati ljubezen (ti govoriš o hrepenenju po ljubezni… to je v resnici hrepenenje po vnovičnem hormonsko nabitem fiksu). In to na različnih področjih. Iz tvojega pisanja je zaznati precejšnjo odtujenost od lastnega telesa, čustev, veliko je impulzivnosti in neorganizranih misli… “Delo na sebi” pomeni delo na večih, 5 ravneh: miselni, čustveni, somatski (telesni), duhovni ravni ter na ravni odnosov. To je približno tudi ustrezen vrstni red, lahko se sicer delno področja preklapljajo, a vsekakor je miselna raven prva, ker najprej potrebuješ nek uvid v svoja ravnanja in razloge, motivacijo zanje. Odnosi (in zmožnost zanje) pridejo na vrsto šele proti koncu – t.i. earned secure attachment. Kar ti hočem povedati, je, da je to daljši proces.

Biološka ura je dejstvo… za vsakogar izmed nas, če se pošalim. Predlagam ti, da preokupacijo glede tega opustiš, ker je “biološka ura” pogosto drugo ime za mehanizem avtosabotaže – v smislu: samo da najdem enega, pa bo vse ok, in ne bo se mi več treba ukvarjati s svojim notranjim tornadom… bo on, bo otrok, kopica opravkov… tako bom zasedena, da se ne bom videla ven in ne bom imela časa zase… Večina ljudi nima “časa zase”, ker se s seboj nočejo ukvarjati, času zase se aktivno izogibajo. Imajo pa vedno čas ukvarjati se z drugimi.

Nisi napisala starosti. V vsakem primeru razmisli, ali je zate sprejemljiva opcija, da otrok(a) ne bi imela. V smislu, da si pustiš odprto pot – če bo, bo; če ne, pač ne.  Torej, ali ti je lahko samo (kvaliteten) partnerski odnos dovolj (ker v optimalnih razmerah je to odnos dveh enakovrednih, samostojnih ljudi). To pravim zato, da si pustiš dihati… namesto, da poskušaš praznino čimprej zapolniti – z moškim in ali otrokom. Ker to bo vedno vodilo v toksične odnose. Otroci so v takšnih primerih pravi  “blagoslov” za ženske – otroku bo mama vedno všeč, otrok je nikoli ne bo zavrnil (ker je od nje eksistenčno odvisen), a bo za to plačal visoko ceno. Za razliko od moškega, ki si lahko najde drugo. Čeprav je pogosto tako, da so prav ženske tiste, ki odrinejo moške stran, ko dobijo otroka (kot rečeno, bolj zanesljiv provider dopaminskih fiksov, vedno na voljo). Moje stališče je, da si otroku lahko dober starš šele takrat, ko ga ne potrebuješ, da da smisel tvojemu življenju, da zapolniš praznino v sebi. Ker to vodi v so-odvisen odnos. Enako velja tudi za partnerja oz. za partnerski odnos, le da otrok za razliko od partnerja še ni samostojen, izoblikovana osebnost. Otroka moraš šele naučiti (mu pokazati kako) živeti (biti vzor), in to na način, da ne zlorabljaš njegove ranljivosti in odvisnosti (nima izbire, potrebuje odrasle(ga) za svoje preživetje in socializacijo). Empatija in prava mera usmeritev, zdravih meja, namesto podivjanih sončkov. Sončki imajo vso svobodo, a njihova naloga/dolžnost je, da osrečujejo matere (želijo materam ustreči, to postane njihov smisel). Zato se ne razvijejo v avtonomne posameznike. Morda, šele enkrat v odrasli dobi, ko/če tudi oni pridejo do točke, ko ne morejo več po starem in postane cona udobja pretesna, tesnobna.

Ne vem če so vse današnje mlade ženske takšne, samo sem spoznal eno tako, ki se je takoj ujela name, čeprav sem zaseden in je vedela, ker sem ji namenil par lepih besed in nasmehov. Vse ok, sem ji razložil in povedal, da je to bilo samo prijazna gesta in ne kaj več, samo se ni pustila odgnati. Bolj sem ji dopovedoval, bolj je silila. Potem sem jo vprašal kaj sploh hoče in sploh ni znala odgovorit. Sem mislil, da noče, si ne upa, da jo je sram, samo sem kaaneje ugotovil, da dejansko ne ve, ker po nekaj mesecih se je obrnila na drugega. Čeprav nisva nič imela, mi je vseeno udaril ven moški ego in sem se še enkrat pogovoril z njo potem. Prosil sem jo, da mi razloži vse skupaj za nazaj, ampak njen odgovor na vse je bil “ne vem”.

Pojma nimam kaj razmišljate ženske mlade generacije.

Bravo.

Pisi mi na mail pa receva kaj vec.

[email protected]

Ženska, ne filozofiraj. Vse delaš prav, edino kar narobe delaš je uporaba kontracepcije. Ko te bo en napumpal, donosiš, pa se te ne bo mogel losat. Če te vseeno ne bo imel rad, te bo imel pa rad otrok. Pa preko otroka boš spoznala še dosti mladih očkov za romance. Win-win-win.