tašča dela razlike med vnuki
Ko gre za babico, ki dejansko živi z vnuki, nimaš šans, da bi ji bil lahko še kakšen drug vnuk tako drg kot ti s akterimi živi. Ponavadi babice te otroke dojemajo kot svoje lastne. Malo bolano vse skupaj, ampak tako je. One te otroke dojemajo kot del NJENE družine, medtem ko so ostali samo vnuki, ki pač živijo nekje drugje. to se potem kaže tudi pri tem, da SVOJE vedno zagovarjajo, so jim bolj naklonjeni, čustveno in materialno itd. To ponavadi ni moteče samo za starše njihovih vnukov, ki ne živijo v isti hiši, pač pa tudi za tiste, ki živijo z njimi, saj takšne babice v veliki meri prevzemajo vlogo mater, se vmešavajo v vzgojo otrok itd.
Tako da vprašanje kaj je v resnici boljše. Po mojem še vedno to, da starši in otroci živijo posebej in imajo do starih staršev bolj zdrav odnos.
Tudi preizkušeno na lastni koži 🙁 Dejansko se je zgodba začela že pri otrocih, potem pa se nadaljevala pri vnukih. No, ampak par let pred smrtjo babice, je vseeno prišel bumerang. Stikov ni bilo več kot 10 let. Kot da bi človek, ki čuti, da se poslavlja, hotel popraviti en par stvari za nazaj. Na začetku sem še ignorirala, potem pa sem se odločila, da bom prekinila molk in sem šla na obisk. Ni bilo nekih izpovedi, niti globokih besed. Sem pa začutila, da je babica to rabila, da se je spravila sama s seboj. Ker prej je vedno zanikala razlike, tako med otroci, kot med vnuki. Mislim, da ji je bilo lažje, čeprav, če bi hotela, bi enostavno molk vlekla do smrti. Ali si je to sploh zaslužila ne vem, ker meni je bilo pravzaprav dosti vseeno.
Vsa tista leta ignoriranja z njene strani prej pa… uf bi se dalo pisat knjige 🙂 No, sem pa imela srečo, ker je bila druga babica za 4, ne za 1. Tako da avtorica, mi obračamo, življenje obrne. Verjemi, da v sebi ve, kaj in kako dela, ampak se slepi, da to ni tako. Pride pa račun, pride… jaz v to verjamem.
Mame so v resnici vse “zaljubljene” v svoje sinove in kot mame in ženske gledajo na partnerke svojih sinov drugače kot pa na hčerkinega moža. Skratka, NOBENA snaha ne bo nikoli dovolj dobra za nobenega maminega sina. Posledično so tudi odnosi s sinovo družino slabi, ker je veliko moških vedno razpetih med dvema ženskama od katerih so (bili) tako ali drugače odvisni – mamo in ženo.
Če sinova družina živi z babico, ima ta babica seveda nadvse rada njegove otroke. Običajno podzavestno prevzame vlogo mame sinu in njegovim otrokom, s snaho pa se ne razume. S hčerko ima mati običajno drugačen odnos, materinski in materinski odnos prenese tudi an vnuke, če jih dovolj vidi. Normalno je, da ženska, ko postane mati, raje za pomoč in nasvet vpraša mamo kot pa taščo, ker je odnos mati-hči že po naravi bolj pristen kot odnos snaha-tašča.
Eh tele razlike…..To je odvisno že od tega katerega od svojih otrok ima tašča raje oz. katerega tamladega ali tamlade ne mara. Posledično tudi ne mara vnukov. Mi smo bili skupaj s taščo več kot 10 let in smo bili vedno nič vredni, ravno tako vnuki. Več in boljši so bili od drugega sorojenca…pa so bili doma par kilometrov stran. Tako da ti, ki so doma, da so bolj ljubi, ne drži. Odvisno katerega svojih otrok ima tašča raje. Se pa strinjam , da to zelo boli in verjemite da tudi vnuki še kako dobro vse te razlike opazijo. Tudi naši so se od tašče že čisto distancirali, nikoli ne vprašajo zanjo….še ko smo tam (sedaj smo na svojem) ves čas govori samo o tadrugih vnukih kako to in kako ono…..Nas to ne zanima! Najbrž ni potrebno povedati, da se tudi sorojenci med sabo ne razumejo…….za kar je pa kriva samo tašča in tast……
Vsi nimamo vse enako radi. Dejstvo je in če bi vsak analiziral sebe bi mu bilo povsem jasno. Hčerin otrok je babici bliže posebno še če živi z njo, saj babica lažje kaj naredi po svoje ne da bi bil ogenj v strehi kot pri snahi. Drugo: majhni otroci so bolj mazice kot starejši. Babice so za crkljanje. Veliko je odvisno tudi od odnosa snahe do tašče, če je ta spoštljiv in ljubezniv je tudi odnos do vnukov tak. In tudi mame nimamo vse otroke enako rade, čeprav jih imamo zelo rade, a nekdo zahteva manj pozornosti kot drugi in en teži bolj kot drugi.
Na seznam zgoraj naštetih razlogov (ki so pri vsaki družini različni), dodajte še različne karakterje otrok. Eni so kot malčki prijetni, ko pa malo odrastejo, se jim izoblikuje karakter, ki ni vsem blizu.
In zakaj je največ nasvetov, da naj obiske še zmanjšajo? Jaz bi jih povečala, zato, da bi si bili bližje in bolje.
Daleč od oči, daleč od srca.
Malo prekini to obiskovanje. Pač pa povabi babico (in dedka če je) k sebi na kosilo. Po kosilu pojdite skupaj ven, če pa bi babica bila rada sama z vnučko, pa vidva pojdita ven, babica pa naj se zabava z vnukinjo.
Pa bo mir.
To, da se nakuhaš in da tvojo otrok nima stika z babico…..ne vem, to je brez veze zaradi parih besed. Ko bo babi v drugem okolju in sama (berz ta druge vnukinje) tudi do tega ne bo prišlo.
lp,D
Nic ne pomaga, jaz sem moji rekla, ko je bil sin se manjsi, pa je pred njim vnukinjama dala darila, njemu pa nic, a me je samo debelo gledala…
Zdaj je sin ze odrasel in ga sprasuje, zakaj jo nic ne poklice. Zakaj pa ona njega ne poklice? Ja, sem ji tudi to enkrat rekla, pa spet samo debelo gleda.
Tako da, vcasih tudi to ne pomaga.
Sem pa z njo zelo uradno, spostljivo, a uradno.
Moja tašča ni delala razlik. Se mi je pa vedno zdelo, da ima naša dva otroka raje kot od hčere. Hči je bila vedno tako zoprna in zatežena, da sem imela vedno tudi občutek, da ima mene raje kot hči. Moja tašča je bila sploh zelo fajn ženska in je prenašala kaprice svoje hčere, lene in zoprne. In to je bilo tako malo maščevanje za vse, kar ji je hči delala.
Vedno je rekla, da bi takih otrok, kot je sin imela še deset in niti ene take, kot je bila hčera.