Moja tašča bi se najraje vtaknila še k nama v posteljo. Mene ne mara, možu pa je očitno tudi prestopila mejo, vsaj tak občutek imam. O vzgajanju otrok sploh ne bi, ker ničesar ne delam prav, ne znam jih nahranit, ne znam hranit niti sebe, kaj šele moža, njenega lepega sina. Njemu je vseeno za njene opazke, ampak vcasih ga opomnim, kako bi mu bilo, ce bi moj oce pametoval njemu o vzgoji otrok in podobnih stvareh. Najbolj pa me moti, da me tako vljudno kar žali. Žali moj okus za modo, iz sploštovanja pa ji ne želim reči nič nazaj. Zakaj me ne mara, nisem prepricana, ampak vecina njenih opazk leti na moj videz in mojo izobrazbo (ki ni slaba, omogoca mi dobro zaposlitev, le nikoli se ni slisala zanjo in po njenem ne obstaja).

Kaj je moje vprašanje? Najraje bi se izognila vsem nadaljnim obiskom. Nje k nam ne bo, ker rada igra vlogo zrtve in jo moramo vsi hodit gledat, ampak koliko je narobe, da pac moz popoka otroke za te kratke obiske, jaz pa imam vedno nek nujen opravek? Ne da se mi vec poslusat njenih poskusov vzgoje mene, moza in najinih otrok.

U, ti pa maš vegeto…

No, dobra stran je, da ona ne hodi k vam. Priporočam tu, da res zmanjšaš število obiskov s tvoje strani. Spremenit je ne moreš, moraš pa poskrbet, da ti ne bo s svojimi bedarijami povzrofala stresa.

Z možem se pogovori, razloži mu kako se počutiš. Pomembno je, da sta na isti strani. Če ne, bo tašči počasi uspelo še skregat vaju. Res ne razumem takih ljudi, ki bi za ceno povzročitve škode svojemu lastnemu otroku vztrajali na lastnih kapricah. Ampak žal jih je veliko.

Ne daj(ta) se!

Če je možu tako prav, potem naj sam z otroci hodi k njej. In ni se ti treba lagat, da imaš neke nujne opravke, poveš, da ti pač ni do njene družbe.

Pac ne razumem. Jaz sem se vedno trudila za odnos, pa mi nikoli ni iskreno na zacetku izjavila, da ji kaj ne ustreza. Potem pa je zacela na veliko, ko je dojela, da sva resna in da bova dobila prvega otroka. Odpeljalo se ji je. Ker sem bolj drobna, je celo izjavila, da je moj plod ogrozen, ker sem presuha. No, ampak da ne jamram prevec, mi povejte iskreno. Dekleta in zene, ki se odlicno razumete s tascami – kaj je bistvenega pomena? Kako pridete do tega? Jaz si samo zelim, da neha biti tako vsiljiva, zagrenjena in zaljiva. Da bi lahko samo v miru pojedli kosilo in moj delez, ki ga pripravim, ne bi bil tako “slabo in pomanjkljivo” pripravljen. Moji otroci si tudi zasluzijo druzino, ki se ima rada in ne zelim, da zacutijo to razdvojenost mene in tasce.

Nič.

Sprejmi, da odnosa ne bo, da bosta vedno vsaka na svojem bregu.

Potem imaš pa dve izbiri, glede na svoj značaj: ena je, da se odločiš zabavati in vse pripombe jemlješ s humornega vidika – po domače se norca delaš iz vsega skupaj in gledaš s smešne strani. Druga je seveda odrezat vse skupaj, to je najlažje. Drugih spremeniti ne moreš, lahko spremeniš samo svoje dojemanje njihovega obnašanja.

Po mojih izkušnjah s taščami ni problem, da bi ji prav ti šla na živce. Ona se tako obnaša do vseh, ki jih ima za manjvredne. Da bi jo v tej smeri prevzgojila, bi pa zahtevalo velik vložek- željo z njene strani. Ki je ne bo, dokler ji ne postaviš MEJE. Si glasna, ko te prizadane, jo postaviš v neprijeten položajo, ko si tega ne želi. Skratka pripraviš jo do tega, da se potrudi, kadar si ti zraven.

Če te bo opravljala, ko te ne bo, je to njen problem.

Mož v vajinem odnosu ne bi smel igrati posebne vloge, že tako je prisiljen biti vmes. In obe ima rad!

Če ne boš hodila k babici svojih otrok, bodo to še kako opazili in ne bo jim všeč. Kdaj pa kdaj že, ne pa vedno.

Opazili bodo tudi, kako postavljaš meje. To pa je pomembno za njihove nadaljnje odnose. Otroci gledajo!

Meni je pa zanimivo, kako so vedno samo tašče grozne, mame so pa čisto okej.:) Se vam ne zdi, da je morda kaj narobe z vašo percepcijo tašč in ne s samimi taščami. Ali pa resno mislite, da so matere sinov veliko bolj grozne kot matere hčera? Ker tipi po navadi nimamo nobenih težav s svojimi taščami.:)

Po moje je nek haklc, da na tašče gledate kot na bitja, ki ne bi smela čisto nič pripomnit glede vas, vaše družine, vaše vzgoje… ves čas vas mora podpirat, trepljat po rami, se v vsem strinjat z vami. Vaša mama seveda lahko poda isto pripombo, pa jo boste jemale čisto drugače. Zares zlobnih tašč ni, če odmislimo tiste, ki so zgradile partnerski odnos s svojimi sinovi in ne prenesejo konkurence. Ampak ali je res toliko maminih sinčkov in ve ste vse poročene z njimi? Ali pa pretiravate na polno?

Ona prav to hoče, da te ni… da ima svojega sinčka zase in vnuke.. upam da ni tako pokvarjena, da bi scuvala otroke…

Če kritizira modo…ji tudi ti nazaj prijazno skritiziraj…V smislu… jah to so novi trendi… sej tako ooo dooolgo nazaj, ko ste bila vi mlada mamica… je že davno pasè…

Ali pa… včasih so se tudi z vozovi vozili… pa otroci bosi hodili v šolo…

Prijazno zakajlaj nazaj…

V bodoče, vsak drug vikend planiraj, da skupaj kam greste… ala živalski vrt, obala…po možnosti poglej napoved vremena, da bo lepo…

Zmeni se s kakšno mamico, da se otroka obiskujeta… par uric druženje z najboljšim prijateljckom…vedno bolj zanimivo od zagrenjeni babi

Dekleta in zene, ki se odlicno razumete s tascami – kaj je bistvenega pomena? Kako pridete do tega? Jaz si samo zelim, da neha biti tako vsiljiva, zagrenjena in zaljiva. 

Bistvenega pomena je, da ne čakaš v pripravljenosti, kdaj bo spet rekla kaj, kar ti ni všeč. Ene kot sokol čakate na vsako besedo, ki jo tašča izreče, da bi se lahko spravile nanjo. Meni je mama neštetokrat med nosečnostjo rekla, da sem presuha in da ne ve, če je to dobro za plod. Sem vzela kot njeno skrb zame in sem jo potolažila, da bo vse v redu. Lahko bi jo pa napizdila, kaj se vtika, če bi jo imela za svojo sovražnico.

Kaj tako groznega ti pa še reče? Da ne znaš nahranit otrok? Resno, pridete na obisk, ona pa tebi: “joj, Jožica, a veš, da ti pa ne znaš svojih otrok nahranit.” Ali kako točno to zgleda? Un zgoraj je prav povedal, do tašč imate odnos kot da bi vam morale v vsem ustreči, biti tiho če opazijo, da je kaj narobe….mame pa istočasno lahko vse to povedo, ker pač z mamami imamo drugačen odnos. Moja mama gre tudi kdaj prek meje in me skuša o čem podučiti, ampak ji lepo razložim, da nisem več otročiček in zmorem. Ni nobene zamere in slabe volje. Če uspeš doseči podoben odnos kot ga imaš z mamo tudi s taščo, si zmagala. Ne glej na vsako besedo ki jo po tvoje izreče z namenom tebe zajebavat. Ker čisto mogoče je, da ni tako.

Večina nas si je taščino in tastovo spoštovanje prislužila z leti. Všeč-ne všeč, to je pa druga stvar. Nimaš kaj, važno, da si možu všeč, ne rabiš biti tudi njej. Nihče ni vsem všeč.

Zdaj, ko moji otroci izbirajo partnerje vidim, kakšna zahtevna merila imam. Tako kot so bila nekoč do otrok, se zdaj zdi, da so do njih.

Bistvenega pomena je zmožnost pretvarjanja in požiranja neprijetnih stvari.  To kar ti vidiš pri drugih je vse igra, vsaka po druženju pljuva strup in dela iz sebe žrtev, tako tašča kot snaha.

Obstajajo tudi iskreni odnosi, katere zmorejo le ljudje ki nimajo vedno potrebe po pumpanju ega, kar je pa redko.

Kako mi reče? Dejansko kar direktno. Da se razumemo, doma jemo zelo zdravo in uravnotezeno prehrano, vendar po tascinem mnenju premalo mesa. Zato rece direktno, da se bodo zdravili v bolnici, ce ne bo mesa vsak dan. Na kar pa je, priznam, res tezko reagirati.

Glede z mamami pa mi je res zanimivo, kako se prepdopstavlja, da jo smatram za popolno. Vsekakor ni, tudi ona je zgodba zase za najin zakon, samo ni se mi še zdelo nujno za forum, ker je najina komunikacija drugacna. Do moza pa ni zaljiva, prej ga ima morda celo prevec rada. Ampak kot sem rekla, zgodba zase.

Veliko različnih pogledov ste mi ponudili. Bom morda sprobala kar vsakega posebej. Morda je res, kot je nekdo izpostavil pred mano, najbrz njen cilj, da moz pride brez mene. S tem pa dobi dodaten razlog, da me oznaci za slabo, ker “nocem nic prit”.

Za pajade317:

torej dobesedni primer bi bil: “Jozica, a pri vas doma niste nikoli zdravo jedli? Tvoji mami je to v redu? Da se ne bodo moji vnuki po cevki hranili”. Ob obroku, ki je okej, zdrav, dovolj vlaknin, beljakovin, vitaminov, OH in glej ga zlomka, otrokoma celo zelo vsec.

Glede poroda in skrbi v nosecnosti pa ja.. me je iskreno prizadelo, tudi s strani mame, kolega, neznanca ali moza bi me, ce bi mi ob vseh takrat mojih skrbeh prilivali se svoje “groznje”, kako z mojo kilazo ne kaze dobro. Da to je nevarno, da otroka taka ne morem rodit in bog ve, kako bo.

Ne vem. Vcasih se mi zdi, da isce sebi enako, ker je samo taksna zenska ocitno sposobna cesarkoli.

kaj pa vem, kaj je recept, da se s taščo dobro razumeš… jaz se zelo, haha, včasih bolje, kot z možem 😀

je fejst pomagalo to, da sem prišla v familijo po tem, ko je mož imel že dve daljši vezi… v katerih ni bil najbolj srečen, kar je bilo vidno….  pa kar nekaj taščinih snah (ima več otrok) je bilo “stay at home girlfrend”, preživljali pa so jih njeni sinovi, kar tud ni glih najbolj fajn, če imaš samo povprečno ali celo podpovprečno plačo.

ogromna razlika je tudi, ali taščo spoznaš v najstništvu, v svojih dvajsetih ali celo v svojih tridesetih letih. če spoznaš taščo, ko si še sam nedorasel, te bo drugače sprejemala, kot če te spozna, ko si res odrasla, zrela,  samostojna oseba.

in ja, priznam, kljub vsemu sem imela po rojstvu hčerke neke popadke, ko sem ji zamerila določene izjave. dokler se nisem vzela v roke in sprejela to, da je pač druga generacija, ki na neke stvari drugače gleda. in zdaj izjave, ki mi ne pašejo, pač preslišim. je pa kaj takega zelo zelo redko.

Tako kot imaš ti taščo imam jst mamo. To je še huje kot pri tebi, saj sem morala cel lajf poslušati, kako nič ne znam, vem itd, čeprsv imam dva faxa, dobro službo, tri otroke, z možem sva zgradila hišo, dobro nam gre, radi se imamo in uživamo en z drugim.

Ampak v njenih očeh sem bila vedno zguba, nic ni bilo dovolj dobro, ne izbira šole, falksa, fanta kasneje moža, 1001 napako je našla, ne kako skrbim za otroke, ne kako kuham  pečem, skrstka skoz samo nerganje, enkrst sem presuha, drugič predebela, pa imam skoz nekako isto kg, skoz neki. Sem pred nekaj časa nazaj prišla do zaključka, da brez veze, da se trudim, da ji ugodim, ker taki narcistični osebi ni možno ugoditi. Obiske smo zmanjšali na minimum, ko začne spet nergat, jo ignoriram in začnem govorit o neki drugi stvari. Seveda vedno znova poskuša z raznimi scenami, obtoževanjem, ampak me ne gane več. Enkrat imaš vsega dovolj in pustiš preteklost za sabo.

Pogovori se z možem, on mora biti 100% na tvoji strani in tudi omejiti obiske. Svoji mami mora dat jasno vedet, da se mora lepo obnašat do tebe in da si ti na njegovem 1.mestu in ne ona. Največji problem pri takih posesivnih narcističnih ljudeh je, da so tako ljubosumni, da v njih kar vre. Tašča je ljubosumna nate zato se tako vede, ker si lepša, boljsa od nje. Tako kot je moja mami ljubosumna na vse kar imam in sem.

Moja je uživala v žalitvah in še bolj, če je tako zanetila prepir. Jaz sem jo nehala obiskovati, otroci pa tudi, ker jih je samo žalila, vtikala se je pa v vse. Mož še vedno hodi k njej po kolenih, nikoli se ni upal postaviti ne za nas ne za sebe. Ma mu vnaprej povem, naj si ne drzne hodit domov z njenimi provokativnimi idejami, da bi nas skregala in potem uživala. Ne vem, zakaj nekateri silite otroke k takim starim staršem!!!

Tudi dediščine ne bo mož dobil, sta mu od malega prala možgane, da vse pripada bratu, on pa mora biti hvalezen, da se je rodil in jima hodit delat. Moz na to ne upa ugovarjat, pa vse naj si vtaknejo nekam, ko bi nas le pri miru pustili!!!!!

POvab jo nekam na kavo.oz nekje kjer bosta sami.

In jo vprasaj zakaj

Ne vem, če obstaja ravno recept…

Moja tašča se sicer ne vtika direktno, ima pa mnenja. Jaz jo sprejemam takšno kot je, se sploh ne obremenjujem, niti je ne probam spreminjat in se super razumeva. Nikoli ji ne dam občutka, da njeno mnenje ni pomembno, nikakor pa se z njo vedno ne strinjam. Se ne kregam, ampak tako kot ona pove kaj si misli, tudi jaz povem, vedno vljudno in spoštljivo. Velikokrat ji pokimam, naredim pa po svoje. Velikokrat tudi premislim, če nima morda prav, ker nekaj več izkušenj od mene pa vseeno ima in je gor spravila mojega moža, ki je odličen človek.

Da pristavim svoj lonček še jaz…

Moja živi v pritličju, midva v 1. nadstropju. Skupaj sva bila že ohoho let, živela skupaj v najemu, preden se je rodil otrok in sva se odločila, da prihranke vloživa v hišo. Torej – poznali sva se že leta, vedela sem, kaj pričakovati. Ne morem reči, da bi bila škodoželjna ali kaj podobnega, je pa nekako vedno vsiljevala svoje mnenje, v smislu “a ne, Jožica, midve pa mislila tako in tako…” In ne, nikakor nisva bili enakih misli. In potem je na koncu stavka vedno pričakovala mojo potrditev, vedno ta hudičev “a, ne, Jožica”. Druga stvar je bila ta, da naju je v najinih tridesetih letih, oba s solidnimi službami, odgovorna, ona pa naju komandirja kot najstnika – da ne bosta to in to, to morate pa tako pa tako… In jo je mož hitro postavil na realna tla. Mene je pa to žrlo in žrlo, ta njena vsiljiva komunikacija, ampak sem se naučila reči ne. Hvala Bogu za to, ker bi bila sicer že v Polju. Sem rekla preprosto,”ne, meni se pa ne zdi, da je tako’, ali pa “ne, jaz ne bom delala na vrtu, posadite toliko, kolikor boste sami zmogli”. Pa ne, da ji ne bi hotela pomagati, ampak enostavno nisem prenesla tega njenega subtilnega podtikanja svoje volje in svojih načrtov meni/možu. In je nehala, ker sem jo parkrat zabila (na lep način), pa si ni upala potem več tako podtikat. Sedaj, ko ima neke svoje prebliske, poskuša na enak način pri možu, ampak običajno ne pride daleč. Jaz sem pa lepo tiho.

Drugače je pa super babi, se razumeva, veliko mi je pomagala s tamalim, ko je bil še v vrtcu in se zavedam, da življenje ni črno belo in so važni kompromisi. Tako da, avtorica, kar lepo ji servirajo svoje mnenje nazaj, če bo preveč vztrajna z enim in istim, pa ignoriraš (tako sem se pravzaprav naučila tudi jaz-preslišim, zaključim debato. Ali pa samo pokimam, in pri tem ostane – beri: ne upoštevam).

Kot bi brala svojo zgodbo. Točno to, kar razmišljaš, sem naredila sama. In pod črto ugotovila, da sem se težavi izognila (=pobegnila od nje),  namesto da bi se z njo soočila in z mirno, odraslo, asertivno, “jaz” komunikacijo povedala tašči, kako se počutim ob njenih finih pripombah, da jo spoštujem, vendar imam svoj pogled, svoj način in da bi želela, da to spoštuje tudi ona. Da najbrž tudi njej ne bi bilo prav, če bi jaz želela, da počne stvari tako kot bi jih jaz.

Namesto mene je to naredila moja mama (ki jih je tudi kar naprej poslušala na moj račun) in – ne moreš verjeti! – tast ji je dal prav.

Nismo več v časih, ko si morale “tamlade” požreti vse, dokler je tašča živela.

Ne morem se odločati namesto tebe, a zase vem, da bi mi bilo veliko lažje, če bi pravi čas in na pravi način postavila mejo.

Veliko sreče!

Meni se tole zdi, da tvoja tašča samo ne prebavlja tvoje vrste prehrane. Od tod njene ideje o tvoji prenizki teži in o tem, kako bodo otroci “pristali na cevkah”. Če gledaš ta forum, a bi si upala priznati, da si recimo veganka in da otroci tudi jedo pretežno vegansko hrano? Grem stavit, da bi se diametralno obrnili nasveti na glavo. Si kdaj tukaj brala odzive na kakšne veganske teme? Ogromno ljudi ji nasprotuje, celo zelo “dobro vedo”, da je to za otroke nesprejemljivo, da s tem otroku delaš slabo, da mu bo gotovo primanjkovalo hranil, pa so to pretežno mladi ljudje. Zdaj si pa zamišljaj svojo taščo s tako miselnostjo, ki se ji ves čas mota po glavi to, da bodo otroci terminalno zboleli, ker se jih ne hrani pravilno. To so njeni vnuki! Verjamem, da jo skrbi in da ni samo “hudobna” in “narcisoidna”. Teh preživetih naukov, kako je ogromno mleka in velike količine mesa nujna prehrana za otroka, ne moreš kar tako preseči.

No, torej, si veganka? 🙂 Pa tudi če ne gre za čisto veganstvo, ampak za bolj uravnoteženo, lažjo, manj masti, manj mleka, manj mesa, manj sladkarij prehrano, bi ti eni fajn zatežili. Vzemi taščo kot osebo, ki je pač obtičala v svojem svetu in misli, da je njena vrsta prehrane edina prava. Konec koncev so nam ogromno let točno s tem prali možgane.

Haha človek se pač nasmeje ob vseh teh objavah.Tudi jz sem tašča pa se ne sekiram kaj snaha misli o men ali  zet.Casi so danes drugačni kot so bili včasih in eni

določeni se vedno živijo tako kot je “bilo v starih cajtih”Ker starši vedno gledamo na otroka kot otroka pa čeprav je star 35 let.To niso več otroci so odrasli imajo svoje službe partnerko otroka…Se ne vmešavam v nič. Zelo malo mamic žensk, testov očetov si priznava da je otroček odrastu in da je sposoben samostojno živet.Pa ne zdaj o tistem življenjska šola pa neki vemo pa starejši smo …samo kadar sami želijo kak nasvet drugače naj živijo tako kot jim odgovarja.Pa poslušamo “iz mojih izkušnjah ” NE naj imajo svoje naj se naučijo iz svojih izkušenj. Dans so mladi drugačni spoštujmo njih in njihove odločitve dajmo jim prosto pohvalo ko si jo zaslužijo, pa tudi grajo ko je potrebno.Vcasih je pač tako da tudi učenec preseže učitelja.Zato priporočam samo en stavek Živim in pustim druge ziveti”

Točno to, @pajade, kot jo jaz berem, se tudi vse “žaljivke” vrtijo okoli prehrane. Ženska ni zlobna in nesramna, ampak je prepričana, da se otroci ne prehranjujejo pravilno. če je tudi avtorica suhcena, malo poje… ženska enostavno misli, da bodo otroci zboleli. mene tudi zanima, če si veganka.

No, kaj zdaj, si veganka al ne?

Spet ste se spravili takoj na taščo! Zdaj ko je nekdo izpostavil da mogoče pa je avtorica veganka in to vzrok vseh kvazi žaljivk, se bo pa zgodba prevesila na drugo stran? Tukaj je vedno tako. Avtor napiše enostransko štorijo, vsi napadate tistega, ki ga avtor napada, brez kritičnega premisleka, potem pa nekdo izpostavi še drugo plat zgodbe, potem pa “vse tiho je bilo”.:)))