Tatoo
He, he @fna, meni je tud všeč, točno tko kot si napisala…
Ampak mam pa tudi mlado mamo, ki ji res kr nekaj kože mahedra naokol in če bi ona hotla met tatoo, bi vtetovirana vrtnica najbrž poslala dišeče pozdrave kakemu ošlafanmu motoristu… Nimam pojma, zakva se še noben ni pritožil……
Nč, premlada sem, mislim vsaj?!
Tazu je zame in za moža nekaj, kar je preprosto del naju. Ni modni trend, nisva si ga naredila, ker je to nekje zapisano kot moda, pač pa zato, ker se mi sama tatu želela že več kot 10 let, preden sem si ga omislila, mož pa tudi približno toliko. To so stvari, ki so rasle v nama in se nikoli niso spremenile. Sama sem si motiv izbrala kakih 5 let pred dejanskim tetoviranjem. Mož že zdaj išče motiv za naslednjega.
Kaj imava od tega? sigurno ne poglede okolice (čeprav je kar smešno videti našo družinico na kupu na morju, mali mulo s kaninin tatujem (tak, ki se zbriše v nekaj tednih), midva z zaresnimi :))), sigurno nama po domače povedano dol visi, kaj drugi mislijo. Ne spadam med najbolj suhe in gotovo bi moj tatu pasal na kako bo kompaktno lepotico, ampak ta tatu je del mene. Brez njega si sebe sploh ne predstavljam več. In podobno je z možem. Pred časom je pisal celo članek o tem tetoviranju za Več – o tem, kako je to obred, kult, ne pa le modna muha.
Da pa si bo najin otrok morda kdaj zaželel tatu, je čisto mogoče. In odgovor, ki ga bo dobil od naju? Da, sine, ko boš odrasel. Tetovirati se s polno glavo nezrelih misli je neumnost, ker je potem tetovaža nekaj, kar si naredil po neumnosti. In potem ti je res kdaj žal. Zato bova pri sinu podprla idejo o tatuju, ampak šele, ko bova precenila, da je dovolj zrel za kaj takega. In tukaj vem, da je moj mož “z a j e b a n”, sin ne bo imel lahke naloge dokazati, da si kaj takega lahko nariše za vedno. Do takrat pa ima na razpolago nalepke, kana tatuje itd.
T.
Ha, ha. Tudi meni je npr. Robie Williams s svojimi tatooji neznansko všeč, kakšen zavaljen motorist pa prav odbijajoč.
Drugače pa nisem jaz za to. Preveč boli, predolgo traja, verjetno mi bi bilo na stara leta žal. Raje imam nakit, malo make upa, fajn frizuro, kakšno novo cunjo – pa sem zadovoljna in mogoče me še kdo pogleda. Ko pa se vsega naveličam, pa enostavno zamenjam frizuro, cunjo, ….
Imam en tattoo na levi lopatici Velik 10x 10 cm. Že kar nekaj let. Mogoče mu sledi še kakšen, ampak ne najdem pravega motiva. Delal mi ga je Rein (ljubljana). cena je bila takrat okoli 35 KSIT.
Kot sem nekje zgoraj prebrala o prekrivanju tattoja z gazo. Rein je svetoval in še vedno svetuje, da po odstranitvi folije ne pokrivaš tattoja, ampak nosisš čez nekaj bombažnega (pri meni je bila to majica) in tatto mažeš z bepanthen kremo.
Ni bilo nobenih problemov, bolečine ob delanju nižje od pričakovanih. Delal je pa 5 ur. To pa zato ker je slica posebna in izdelana do potankosti.
Kje pa je ta članek? To ( obred, kult) sem zdi precej bolj verjetno kot pa samo želja. Vedno nekaj tiči za željo. To je tisto, kar me zanima.
Označiti se in s tem svetu povedati nekaj o sebi. Je tako?
Bojim pa se, da si večina ljudi omisli tatu brez globokega premisleka, ampak kar tako, ker ga imajo drugi. Ker je modno ( baje ni več) ali ker pritegne pozornost. Škoda, saj se da pritegniti pozornost na tisoč drugih ( manj nepopravljivih) načinov.
Moj tatu je “zrasel” iz dolgoletne želje. Bila sem stara nekje 25 – 26 let, ko sem se dokončno odločila, da je to TO.
In od takrat imam nad levim gležnjem krasnega konjička. Motiv sam ima zame močan pomen – konji so namreč moja velika strast. Zdaj, ko ni več poletje in nosim dolge hlače – torej tatu ni viden podnevi 😉 – , se včasih zvečer med tuširanjem kar zagledam v tega mojega konjička in sem vedno bolj zadovoljna, ker ga imam :)))))))))
čao