Tebi…..dež—
Mogoče …ne vem ….. enostavno rabim tvoj odziv…. da bom spet lahko čutil tisto, kar sanjam…..želim……kar občutim s teboj….. Mogoče pa samo rabim nekoga, ki ne bo podoben tebi…. drugačen le v tem, da ne bo nikoli pomislil, da bi odšel…..
..mogoče potrebujem poljube…ki me bodo zbudili iz tega sveta….mogoče potrebujem nekoga… ki me bo (po)ljubil…
Saj moraš to poznati tudi ti….. občutek, ko te nekdo poljubi…pa ti je tako vseeno …še vedno verjamem vanje…..
Kaj pa—-zdaj ko grmi…..poslušam dež…..kaj če nekoč izgubim vse te svoje sanje….vsa ta čustva….kaj če izgubim vse to ..samo zaradi tebe? …
So dnevi… ko si želim prepričaš sebe v to, da si tudi želiš čutiti…. Da si želiš pregnati moje strahove, da se boš obdala z nevidno steno, ki je tvoj ščit….tvoja neprebojna stena..pred zunanjim svetom……
Poznaš tisti občutek..ko se dotakneš svojih ustnic in imaš občtek, da so tvoje…da so njegove,,,,
In zakaj se potem tebi vse tako zdi tako ——- narobe?……
Pa sem res pisal samo tebi…dež….??
Si ti kdaj pomislila na to…..kako bi …ga čutila… slišala… vonjala…okušala— začutila…..dež…z menoj….
Si kdaj bila tako mehka— tako hodila bosa po trevi…mokrih las…z roko v roki….in potem….kasneje.. ljubila se….. prisluškovala bitja src v tistih kratkih mirovanjih..poslušla sledi na okenskih šipah, ko drsijo dežne kaplje…..si videla odtis svoje dlani….ki sva jo pustila na oroseni okenski šipi….medtem ko sva lovila dih…tvoj..moj….in vcse to v nevihti….. grmenju …bliskanju …treskanju strel..,pa še bi lahko pisal…..celega sebe…me boš končno….sprejela….razumela….vzela vase?!…boš s prstom zarisala sled na šipi…..tako kot jaz… napisal…..***Pridi..vstopi…. nazaj v moje sanje***..in tam zapustil obris svoje dlani……ki me bo spominjal, kako veliko mi pomeniš…..
..potrebuješ nekoga,ki ne bo podoben meni..potrebuješ nekoga, da te poljubi v realnem življenju..potrebuješ nekoga,ki ga boš videl,se je dotaknil,jo z očmi oboževal,iz dneva v dan..
potrebuješ to, kot vsak človek..svojo drugo polovico, ker šele takrat si/je celota..in ne lastnina, ampak tvoja dragocenost..
..prav dobro vem,kako je biti v dvoje,ko se čas ustavi,ko se v oči in srce zareže draga podoba,glas,gib..vse prav dobro vem..dežne kaplje na obrazu,ali toča poljubov…o,vse to prav dobro vem..a človek je čarovnik,pričara iz nič,in od nikoder grmenje,blisk in bolečino,ki para dušo..in nebo..vse lepo odvzame..pusti samo bolečino..(preteklost)
..sledi apatija navzven, melanholija na obrazu..cinizem,sarkazem..in nek jedek nasmeh..in prisega: nikoli več..
Ne moreš mi naložiti Odgovornosti na moja ramena, da boš hrepenenje izgubil zaradi mene..samo prepoznal boš, v Reali,in našel,se potrudil poiskati in obdržati harmonijo,ki jo tako želiš! v vsakdanjem življenju je to sila težko..a se vseeno mnogi zelo,zelo trudijo! Tolažim se, da tudi uspejo!!
Res uspejo,to pa zato, ker ne postavljajo na kocko,tisto,kar jim je najdražje,njihov lastni bit,obstoj! Redki so,a uspejo..
Vrata v moje Sanje,so ti pa odprta! To veš,ali ne?? In dlan zarisana na steklu,ko kapljice polzijo..četudi po obrazu..nič ne de..ne upiram se več..opere dušo,sprosti pritisk v prsih..nikamor ne odhajam,čeprav sem nešteto krat napisala,in si zadala “ne bom več..”
A sem vsakokrat popustila..zakaj? Ti povej,zakaj! In prišla bo tista,ki ti bo dala vse besede, brez besed..ampak spoštovati pa moraš(znati!)
V realnem življenju,mislim..jaz ne odhajam nikamor..tukaj sem,čisto blizu,kjer je toliko izrečenih besed..praviš zame..
tukaj bom, in sem, čisto blizu,tudi to noč,in grem počivat,da odložim misli,in poskušam zaspati..in si v pol snu obdržati misli,poslušati s tabo dež,in pustiti da lenobno trepalnice spustijo “zaveso”..in v mislih,ki jih ne bom napisala..ugibaj..zaželela obema lepo,z nasmehom na obrazu..presanjano deževno..noč…:)
